Rafaelova družba
Domov > Objave
Četrtek, 28 Marec 2024

Objavljeno: 04.12.2019

Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog

Vabljeni k branju pogovora z diakonom g. Ralphom Prausmüllerjem, Avstrijcem, ki je več kot dve desetletji živel in deloval v Sloveniji.





Priimek in ime pove, da tvoje poreklo ni slovensko, vendar se pogovarjava v tekoči slovenščini. Od kod si? 
Sem Avstrijec iz Salzburga. Tam sem preživel večino svoje mladosti in tam sem se šolal. Moja starša sta Avstrijca. Imam še brata, ki živi v Salzburgu, in še nekaj polbratov in polsester.

Česa se rad spominjaš iz svoje mladosti?
Z bratom sva živela pri mami. Oče nas je že zgodaj zapustil. Rad se spominjam časov, ko sem bil vključen v župniji sv. Andreja v samem središču Salzburga. Tam sem začel hoditi k maši in sem kmalu postal ministrant ter se začel udeleževati raznih dejavnosti v naši župniji.

Si torej mestni otrok. Tam si vstopil v šolo, kakšni so spomini nanjo?
Osnovno šolo sem imel v sosednji ulici, le par minut hoje do šolskih vrat. Najbolj se spominjam verouka. Imeli smo zelo prijazno učiteljico, ki je veliko prispevala k temu, da sem že kot otrok veliko razmišljal o Bogu in veri in se veliko ukvarjal z verskimi vprašanji v osebnem življenju, v družbi in svetu. Po petih letih sem odšel na škofijsko klasično gimnazijo Boromeum v Salzburgu. Takrat je bila v Avstriji to osemletna gimnazija. Bila je torej katoliška šola s klasičnim humanističnim programom in seveda z intenzivnim udejstvovanjem v prostovoljnih programih. Tako sem pogosto preživljal tudi popoldneve v skupinah na šoli. Nisem bival v internatu, ker sem imel blizu dom, sem se pa udeleževal programov, ki so bili namenjeni sošolcem iz internata. Med njimi sem imel veliko prijateljev.

Torej veliko možnosti za izobraževanje in tudi osebno duhovno rast?
Zgodaj sem se začel ukvarjati sam zase z vprašanji vere v smislu osebnega odnosa do Boga. Naj omenim še to, da je bila v hiši, kjer smo stanovali, tudi protestantska skupnost in smo se redno srečevali tudi z različnostjo vere. Tako sem prišel že tedaj v stik z evangeličani in ekumenskim vprašanjem. S tem v zvezi so se že v moji otroški dobi postavljala vprašanja, kaj je zdaj prav, kaj je bolj pristno evangeljsko. Tako sem se veliko ukvarjal s temami, ki so jih poudarjali evangeličani: npr. branje in razlaganje Svetega pisma. V katoliških krogih to takrat še ni bilo tako živo prisotno. Zaradi stika z evangeličani pa sem kmalu postal pozoren na Sveto pismo. Črpal sem že tedaj iz različnih virov in vse bolj me je zanimala teologija. K temu je spadalo tudi zanimanje za jezike, kot je latinščina in grščina, pa tudi stari svet, antika in rimski svet. Ko sem začel razmišljati, kaj bi v življenju rad počel in kaj bi študiral, sem prišel na misel, da bi vstopil v samostan sv. Petra v Salzburgu. Tam so bili benediktinci, s katerimi sem bil že tedaj v precej intenzivnih stikih. Hodil sem tja na molitvene ure in k duhovnim dogodkom. Eden mojih sošolcev je vstopil v samostan in to je bilo tudi meni spodbuda, da bi postal benediktinec. Pa sem kmalu spoznal, da to ni moja pot. Odločil sem se za študij teologije in dodatno še za klasično filologijo, to je latinščino in grščino na univerzi v Salzburgu.

Vprašanje o tvojem zanimanju za antiko. Poznavanje antičnega mišljenja pomaga razumevati svetopisemska besedila. Te je to privlačilo?
Eno in drugo. Stari jeziki so me zanimali zaradi tega, ker z jezikom spoznavamo mentaliteto, razmišljanje ljudi, ki so živeli tisočletja pred nami. Znanje grščine in latinščine omogoča komunikacijo s starimi Grki in Rimljani in prav tako s prvimi kristjani.
Najprej me je zanimalo, kako so razmišljali, kako so živeli, kaj je bilo pomembno ljudem takrat v njihovem času.

Grščina je jezik prvih zapisov Nove zaveze. Je bil to tudi motiv študija teh starih jezikov?
Seveda je bilo povezano tudi s tem. Pri pouku latinščine in grščine na gimnaziji me je zanimala tudi grška filozofija, zgodovina, prebiranje spisov raznih piscev, pisateljev in pesnikov. Pa tudi to, da sem se lahko ukvarjal s Svetim pismom v originalnem prvotnem zapisu. To je bila dodatna motivacija. Med študijem teologije smo se seznanjali sicer tudi z izvirnimi jeziki, je pa bilo za moje kolege, ki so ostajali na skromnem nivoju znanja jezika, veliko težje. Sam sem med študijem lahko prebiral tekste v originalnem jeziku. Tako sem velikokrat odkrival, kar se je v prevodih v sodobne jezike izgubilo ali ni našlo pravega izraza. To mi je bilo dodatno zanimivo.

Kaj te je vabilo v študij teologije?
Omenil sem že, da sem se sorazmerno zgodaj ukvarjal s teološkimi vprašanji. Že učiteljica v osnovni šoli me je navdušila za verska razmišljanja. Kasneje na škofijski gimnaziji sem imel srečo, da sem imel zelo dobre učitelje verouka. Niso nam podajali le nauka in pravil, kar smo morali znati na pamet, ampak smo morali tudi razmišljati in razpravljati o različnih temah. Verska in teološka spoznanja so mi osebno vedno bolj odpirala bogastvo evangelija. Spoznal sem, da se hočem s tem ukvarjati še bolj natančno, ker mi koristi v osebnem razvoju. Obenem sem čutil, da to znanje lahko posredujem tudi drugim v krogu prijateljev in znancev. In bilo je samoumevno, da morem te stvari poglobiti le z resnim študijem.

Je nujno in potrebno, da se človek za svojo vero zanima tudi z razumom?
Osebno mislim, da nam je Bog dal vero, ki ni samo za ljudi z IQ 140, ampak je dar za vsakega človeka. Tudi če ni razgledan, če ni izobražen, če ni akademik. Enostavno je za človeka ena najbolj posrečenih izkušenj to, da sreča svojega Boga v svojem vsakdanjem življenju in ga pusti delovati tako, kot to Božjo bližino sam razume. Gotovo pa je velika pomoč, če veš tudi ozadje, zakaj na določen način živiš svojo vero. Velika dobrina je, če razumeš, kaj se dogaja pri maši, če razumeš to, kar duhovnik dela, govori in moli.
Teologija in poglobitev v teološka vprašanja je velika pomoč ljudem, da lažje živijo po svojem prepričanju, po svoji veri. Čim več vemo o teoloških vprašanjih in teološkem ozadju liturgije, o Svetem pismu in vsem, kar kristjani praznujemo, toliko bolj lahko tudi pomagamo drugim ljudem, da to razumejo. Prav tako lahko bolj stvarno pomagamo nevernikom, da postavljamo vprašanja, ker niso imeli priložnosti, da bi prišli v tesnejši stik z vero. Tem ljudem lahko primerno razlagamo, zakaj hodimo k maši, zakaj verujemo, zakaj priznavamo posamezne stavke izpovedi vere, npr. zakaj verujemo v večno življenje, zakaj verujemo, da je Bog ustvaril svet. Če imamo sami jasne odgovore na taka vprašanja, lahko dajemo bolj stvarne odgovore drugim. Na ta način pomagamo, da se sami podajo na pot razmišljanja o veri in si sami pridobijo izkušnje, ki jih imamo mi.

Kakšne učitelje vere si srečeval na visokih šolah?
Moram reči, da sem imel res veliko srečo. Imel sem celo vrsto zelo dobrih profesorjev prav za Sveto pismo. To so bili strokovnjaki, ki so znali strokovno podati vsebine Svetega pisma, obenem pa so bili pričevalci osebnega odnosa do Božje besede. Pri mnogih profesorjih smo mogli iz predavanj črpati zelo konkretne odgovore na življenjska vprašanja. To je bila praktična teologija za vsakdanje življenje.

Kako je bilo po končanem študiju?
Predno sem diplomiral, sem želel še neko praktično izkušnjo, da vidim poleg svoje salzburške fakultete še kakšno drugo situacijo. Prosil sem za štipendijo. Večina sošolcev se je pogajala za štipendije v deželah na zahodu, v Nemčiji ali Angliji, ker so poznali jezik. Tudi Italija in druge dežele so bile v izbiri. Meni vse to ni bilo tako pomembno, iskal sem univerzo v nekem drugačnem okolju, da spoznam delo in razglede tudi v povsem neznanem svetu. Pomembno mi je bilo nabrati nekaj izkušenj o študiju nekje drugje. Moj profesor je poznal prof. Gantarja v Ljubljani in mi je preko njega pridobil štipendijo za ljubljansko univerzo. Leta 1987 je bila to seveda še Jugoslavija. Dobil sem torej jugoslovansko štipendijo za eno leto na podlagi izmenjave študentov po pogodbi med Avstrijo in Jugoslavijo. Štipendija je veljala za specializacijo na ljubljanski fakulteti.
Tako sem prispel 1. oktobra 1987 v Ljubljano. Za eno leto.

Usodna štipendija? Kaj se ti je dogajalo v Ljubljani?
Zame je bilo vse zelo zanimivo, vse novo. Večkrat sem bil že na tujem, v Nemčiji in Italiji. To pa je bil prvi korak v slovanski svet in poleg tega še v socialistično državo. Jezika nisem znal in komunikacija je bila težavna. Nekaj tednov prej sem sicer poskušal z učenjem slovenščine s pomočjo nekega starega učbenika, ki sem ga našel v knjižnici v Salzburgu. Učbenik je bil star 30 let in sem po tretji lekciji obupal. Nisem imel možnosti za praktično uporabo jezika in sem prispel v Ljubljano brez znanja slovenščine. Bilo pa mi je od prvega dneva prijetno, simpatično, počutil sem se dobro. Živel sem v študentskem domu in ljudje so bili zelo prijazni. Na fakulteti so me prav tako zelo dobro sprejeli. Hitro sem se začel učiti jezika. Mnogi so sicer iz vljudnosti začenjali z menoj v nemščini, da bi sami malo vadili jezik, ki sem ga znal. Prosil sem jih, naj z menoj govorijo samo slovensko. Tako sem že po nekaj tednih prišel v osnovno govorno znanje in čez nekaj mesecev sem uspel obvladovati jezik tako, da to ni bila več ovira tudi pri predavanjih na fakulteti. Moj govor ni bil brez napak, vendar sem mogel komunicirati z ljudmi. 

Kaj si poslušal na fakulteti?
Bila je pač še Jugoslavija in zato štipendija ni veljala za teologijo, pač pa za latinščino in grščino. Poslušal sem nekaj predavanj in sodeloval tudi pri nekem seminarju. Tam sem imel potem tudi referat, in to v slovenščini o Dalmatinovem prevodu Svetega pisma. Tega se še vedno zelo spomnim. Sem pa hodil občasno tudi na teološko fakulteto, da bi videl, kako poteka tam pouk.

Bilo je pripravljalno leto na diplomski izpit? Kako je bilo potem?
Po diplomskem izpitu sem se moral odločiti, kam naprej. Bilo je več idej. Ali nazaj v Salzburg, malo sem razmišljal o Gradcu, na koncu pa se mi je zdelo škoda, da bi takoj zapustil Slovenijo, ker bi vse, kar sem se naučil, hitro odšlo v pozabo, predvsem slovenščina seveda. Pa tudi nekaj prijateljstev je zraslo in sem se odločil, da še nekaj časa ostanem v Ljubljani. Štipendije seveda nisem mogel podaljšati, zato pa sem začel fakultativno poučevati jezike, nekaj na univerzi, več pa na nekaterih osnovnih in srednjih šolah. Tudi na Teološki fakulteti sem imel tečaj nemščine. V tem času je postala latinščina bolj sprejemljiva po šolah, prej je bila zelo odrinjena. Že proti koncu Jugoslavije je porasel interes staršev in učencev do latinskega jezika. Tako je bilo vse več srednjih šol, ki so načrtovale pouk latinščine vsaj na prostovoljni bazi, nekatere pa v rednem programu. Prav tako sem imel več možnosti za poučevanje nemščine, ki je tudi začela pridobivati nasproti angleščini. Najprej je bilo to le začasno delo. Potem se je na šentviški gimnaziji, kjer sem tudi že delal fakultativno, odprlo delovno mesto profesorja za latinski jezik. Ena profesorica je odšla na drugo šolo in tako so potem mene sprejeli v redno zaposlitev za poučevanje latinščine in nekaj ur nemščine.

To je bila prva redna zaposlitev?
Tako je. Bil je to za mladega, takrat še študenta tik pred končnimi izpiti, dokaj velik izziv. Sprejel sem in bila je zame zanimiva, zelo lepa izkušnja.

Bil je tudi čas, ko je v slovenski družbi vrelo. Kako se te je to dotikalo, česa se spominjaš?
Ko sem prišel v Ljubljano, sem res malo vedel o Sloveniji in Jugoslaviji. V šolah tega področja ni bilo. Skoraj ničesar nismo izvedeli o ekonomskih in političnih težavah vzhodnega bloka. Več smo vedeli o Avstraliji ali Južni Ameriki kot o sosedih na tem koncu. Zame je bila povsem nova izkušnja. Veliko sem tudi potoval po Jugoslaviji iz radovednosti v iskanju tega, česar nisem poznal in mi je bilo izredno zanimivo. Videl sem razlike pa tudi skupne interese, ki so povezovali ljudi. Ni mi seveda ušlo, kako velike razlike so med narodnostmi, zato sem kmalu tudi razumel težnje Slovencev po osamosvojitvi. Vse naprezanje uradne politike in tudi zunanjih sil po enotnosti Jugoslavije je bilo precej umetno postavljanje videza, ljudje so hoteli nekaj drugega. Ko je prišlo do desetdnevne vojne in osamosvajanja Slovenije, sem ostal v Ljubljani, čeprav si je mama na vso moč prizadevala, da bi se vrnil domov. Zdelo se mi je, da moram ostati tudi prijateljem blizu v tistih dneh in z njimi deliti usodne odločitve in dogodke.

Veliko si potoval. Kaj si spoznal na poteh po Jugoslaviji?
Ta raznovrstnost kultur na sorazmerno majhnih razdaljah, me je prevzela tako na Kosovu, v Črni gori in Makedoniji. To je bil zame povsem nov svet. Ljudje so bili takrat tudi zelo odprti. Spominjam se, kako so me v Makedoniji povabili v džamijo, ko so imeli tam skupne molitve. Vsi so me pozdravili in mi izkazovali veliko pozornost. Podobno tudi v pravoslavnih cerkvah. 

Namenil si se ostati v Ljubljani daljši čas?
Nisem imel dolgoročnih načrtov. Dobil sem službo in sem bil zadovoljen. Všeč mi je bilo v tej družbi in tem okolju. Torej sem želel ostati in nisem razmišljal, koliko časa naj to traja. Vedel sem, da lahko odidem nazaj v Avstrijo, kadarkoli hočem, in če mi je dobro tukaj, lahko ostanem, dokler bo tako. Kolikor dlje sem bival v Sloveniji, toliko bolj sem bil prepričan, da je tako prav. Čez nekaj let je bila ustanovljena Škofijska klasična gimnazija prav nasproti poslopju šentviške gimnazije. Od tam smo prejšnja leta imeli dober pogled na vojaško kasarno, sedaj pa je nastajala tam nova šola. Spominjam se, ko je ravno v času mature na šentviški gimnaziji potekala vojna za Slovenijo in so dijaki, ki so se pripravljali na izpite, ozirali na vojašnico in opazovali, kako so se tam vojaki pripravljali na vojaško intervencijo zunaj kasarne. Ta stavba je nekaj let kasneje postala dom Škofijske klasične gimnazije le lučaj daleč od stavbe, kjer sem bil zaposlen. Ko so me povabili, da bi učil latinščino na novi gimnaziji, sem se preselil le preko železniške proge na novo delovno mesto. To je bila tudi zame posebna priložnost, čeprav moram reči, da so bili na državni gimnaziji profesorji dobri kolegi in dijaki pridni in spoštljivi, imeli smo odlične odnose. Je bila pa razlika, ker je bila to klasična gimnazija. Vsi oddelki so imeli obvezno latinščino, nekateri tudi grščino. Tudi vzdušje z antično izobrazbo je bilo drugačno. Poudarek na klasičnih jezikih je spremenil ljudi. Poleg tega pa se je čutilo, da je to katoliška hiša. Imeli smo kapelo, dan smo začeli z molitvijo in šolsko leto z bogoslužjem. To je bila seveda povsem druga izkušnja.

Tu si ostal potem nekaj let.
Poučeval sem do leta 2007. Moram pa omeniti še nekaj, kar se je zgodilo že v času poučevanja na državni gimnaziji. Dijaki so zvedeli, od kod sem doma, in so me prosili, naj jih peljem na izlet v Salzburg. V času osamosvajanja Slovenije ljudje niso veliko razmišljali o potovanjih, kasneje pa so se te želje zelo obudile. Bil sem povsem presenečen, ker nisem imel nobenih izkušenj z organizacijo potovanj. Nisem vedel, kako se to dela. Rezerviral sem vlak in mladinski dom v Salzburgu. Moral sem preštudirati, kaj se da tej mladini pokazati v Salzburgu in obenem, kako razlagati mesto in njegove znamenitosti. Bil sem domačin, vendar še nikoli nisem tujcu razlagal tega. Bila je povsem nova situacija, vendar so bili dijaki zelo zadovoljni, navdušeni in hvaležni. Tako da so potem hoteli še drugi na ta izlet. Potem so sledile ideje za Firence, Rim ipd. Drugi profesorji so želeli za svoje razrede te usluge in sem moral organizirati še zanje kakšen izlet. Tako sem že na državni gimnaziji pripravljal razne ekskurzije za dijake in profesorje. Na škofijski gimnaziji pa je bilo predvideno že v programu, da ima vsak letnik eno ekskurzijo po Sloveniji, drugo v tujino. Ker sem imel nekaj izkušenj s tem, je postalo samo po sebi umevno, da sem vse to pripravljal jaz. Poleg polne zaposlitve kot profesor latinščine je to postalo kar veliko breme. Ob večernih urah sem se ukvarjal s tem in je postalo prenaporno. Tako sem se leta 2000 odločil, da učim latinščino samo pol delovnega časa. Obenem sem ustanovil turistično agencijo z imenom Appia. Sprva je bilo mišljeno, da bo to ustanova Zavoda, vendar potem ni bilo tako in je bila agencija privatna. Sem pa lahko imel prostore v hiši in tako sem pripravljal vse ekskurzije in vse dejavnosti, kjer so bila potrebna potovanja, npr. za izmenjave in srečevanja ali sodelovanje dijakov na prireditvah. Potem sem to delal tudi za druge šole, za bivšo gimnazijo, kjer sem učil, pa tudi za druge organizacije in vse bolj tudi romanja za župnije.

Tvoja dejavnost se je spremenila od profesure k turistiki?
Res je, prešel sem od latinščine v turizem. Bilo pa mi je tudi osebno zelo všeč. Pri pouku latinščine sem dijakom odpiral svet antike in jezika, ki jim je omogočal vstop v starodavno modrost, pomembno za razumevanje našega življenja in mišljenja, ki sloni na teh kulturnih temeljih. Pri ekskurzijah sem lahko pokazal na stvaritve preteklih časov, ki so znamenja ustvarjalne dejavnosti iz starih kultur. To je malo drugačen način, ker nismo bili več v učilnici, ampak smo si ogledovali stavbe in izdelke kulturnih stvaritev. V Rimu npr. sem lahko konkretno pokazal, kako so ljudje živeli, kako so razmišljali, kako so zapustili sledi in to sporočilo seže do našega časa. Če znaš razložiti, zakaj je ta cerkev takšna, zakaj je ta slika takšna, kot jo vidimo in občudujemo, mladostnikom odpiraš svet razgledanosti. Veliko duhovnih vsebin lahko posreduješ ljudem, o katerih ne le berejo ali poslušajo, ampak vidijo in doživljajo njih veličino. Turistika je torej lahko silno močan medij človeškega kulturnega izročila in spodbuda k uresničevanju lastnih spoznanj in darov.

Dvoje dejavnosti, oboje ti je bilo v veselje. Koliko časa je to trajalo?
Od 2000 do 2007 sem imel svojo agencijo in sem polagoma spoznal, da oboje ne bo šlo naprej. Tako sem oddal profesuro in se naprej ukvarjal samo s turizmom do leta 2011. Takrat sem začutil, da potrebujem spremembo. Odločil sem se, da se vrnem v Avstrijo. 20 let sem živel v Šentvidu in sem enostavno spoznal željo po spremembi.

Ni bil cilj domači Salzburg?
Bilo je več opcij. Sem si tudi predstavljal, da bi še ostal v Sloveniji, vendar nekje drugje. Tudi v kakšni drugi državi. Iskal pa sem predvsem priložnost za delo. Po desetih letih samostojnosti sem si puščal odprto nadaljnje delo z ozirom na ponudbe, ki sem jih iskal. Na Predarlskem v Feldkirchu so na neki turistični agenciji iskali sodelavca z izkušnjami in sem se odločil in odšel tja. Ni bila edina možnost, odločil pa sem se zanjo.

V Sloveniji si sprejel še eno službo, postal si diakon. Kaj te je privedlo do tega?
Omenil sem že, da sem takoj po maturi razmišljal o duhovni poti. To sem takrat opustil, me je pa vedno spremljala misel nanjo. V šentviški hiši sv. Stanislava sem se spet bolj srečeval z življenjskimi vprašanji teologije in vere, podobno je bilo tudi na ekskurzijah in romanjih. Pa tudi življenje v hiši me je nagibalo k vprašanju, ali ne bi konkretno določil in uresničil svoje duhovne poti. Diakonska služba mi je bila zanimiva že v Salzburgu, saj je bil po drugem vatikanskem koncilu čas novega vrednotenja in obujanja te službe. Pet let po začetku mojega študija so bili v Salzburgu posvečeni prvi stalni diakoni, med njimi dva profesorja na teološki fakulteti. Tako sem že pri osemnajstih letih spoznal stalni diakonat, ampak takrat seveda misel nanj še ni dozorela v meni. Služba mi je bila zanimiva in na podlagi tega sem v Šentvidu začel razmišljati o odločitvi za diakonat.
Diakon ima svojo poklicanost. Nisi duhovnik, nisi župnik, ampak imaš svojo poklicanost, svojo pot in nalogo, svojo duhovnost in vse to me je vse bolj navdihovalo. V Sloveniji je bilo takrat zelo malo diakonov. Ko sem bil pred 15 leti posvečen, je bilo prvič večje število kandidatov, ki smo sprejeli diakonsko posvečenje. Bilo nas je šest.

Kako je potekala priprava na to službo?
Prvi diakoni v Sloveniji še niso imeli predpisanega posebnega izobraževanja. Bila je duhovna priprava, vendar je trajala kratek čas, posvetitev je prišla zelo hitro, če je škof dal za to dovoljenje. Diakoni še niso imeli svoje skupnosti, ampak so bili postavljeni na župnijo v pomoč duhovniku. Ko sem prišel s svojo odločitvijo in prošnjo k nadškofu Rodetu, da me sprejme in posveti v diakona, je bil takoj navdušen. Že v pogovoru je hitro nakazal, naj se zmenim z njegovimi sodelavci za datuma posvečenja. Pa sem ugovarjal, da se mi zdi ta služba tako pomembna, da želim biti na sprejem tudi dobro pripravljen. Sam sem zahteval, da se udeležim priprave na posvečenje. Na srečo je bilo tedaj še pet drugih kandidatov, ki so se zbirali pri frančiškanih. Frančiškani so prvi ustanovili pripravljalno dobo za stalni diakonat. Tako sem se za eno leto vključil v skupnost kandidatov pri njih.

Bili so prvi začetki za pridobivanje kandidatov za službo diakona v Cerkvi na Slovenskem?
Danes je seveda tudi v Sloveniji organizirana priprava kot povsod po svetu: izobraževanje in čas duhovne rasti za to služenje. Tri ali štiri leta traja pripravljalna doba.

Postal si diakon ljubljanske nadškofije?
Tako je. Kot diakon sem najprej sodeloval v Zavodu sv. Stanislava pa tudi v župniji Šentvid. Prva naloga diakona je služba na področju karitas. Skrb za vse tiste, ki so v raznih potrebah in težavah, prav to, kar papež Frančišek danes najbolj poudarja, da mora Cerkev na rob družbe, med ljudi, ki jo potrebujejo tako v materialnih dobrinah kot tudi v duševnih pretresih in stiskah. Pred očmi naj ima ljudi s psihičnimi težavami, depresijami, potlačenostjo ipd. Pa tudi starejše in prizadete, ki si ne morejo sami pomagati, naj obiskuje, oskrbuje in podpira. V Zavodu sem prevzel skrb za prostovoljce, to so bili dijaki in študentje, ki so potem hodili vsak teden v razne ustanove za ostarele, otroke, sirote in obiskovali ljudi, predvsem osamljene in oskrbe potrebne. Zbiral, spremljal in uvajal sem te mlade ljudi, ki so bili poleg vsakdanjega pouka in drugih nalog pripravljeni storiti še kaj za svojega bližnjega. V župniji pa sem bil odgovoren za liturgijo na splošno, imel sem veliko pogrebov, sem in tja kakšen krst. Pomagal sem župniku, kjer sem mogel in me je prosil. Šentvid je velika župnija in sem mu vsaj nekaj dela odvzel in ga razbremenil.

Nova služba v Feldkirchu ni bila duhovna. Kako si se vživel?
Delo v navadni turistični agenciji je bila spet nova izkušnja zame. Je bila tudi lepa in zanimiva izkušnja. Agencija je bila majhna, vendar zelo živahna. Družinsko podjetje dveh bratov, ki sta to vodila. Bilo pa je predvsem komercialno početje, kar je bilo meni tudi zanimivo, ker sem se vključil v svet navadnih delavcev, ki jih skrbi le vsakdanja borba za preživetje. Spoznaval sem razmere na delavskem področju, kjer je interes le dobro urejeno poslovanje, iz katerega nastaja prihodek. Čutil pa sem kot diakon, da lahko vnašam v to okolje turistične agencije, ki nima nič skupnega z duhovnim svetom, svoje znanje in prepričanje. Moja šefa sta bila tradicionalno verna, poznala sta župnika in morda ljudi v Cerkvi, ampak nista bila nič posebej zagreta za kakšno religiozno ali duhovno napredovanje. Tako sem moral v kakšnem našem programu pojasniti naravo verskih in cerkvenih stvari in poiskati stik s kakšnim župnikom, ko smo pripravljali bolj verski program ali romanje. Tako sem skušal v to prozaično delo vnašati tudi kaj verskega in opozoriti na duhovne razsežnosti zanimivih ciljev raznih skupin. Sem pa poskušal vnašati tudi v tem v dobiček usmerjenem delu sorazmerje s pravičnostjo, kjer se je zdelo, da je le treba imeti pred očmi poleg dohodka še dostojanstvo stranke in ohraniti osnovno merilo pravičnosti.

Tam si se srečal tudi s slovensko skupnostjo.
Prav kmalu sem spoznal naše ljudi. Vedel sem, da David Taljat iz Züricha oskrbuje Slovence na Predarlskem. Poklical sem ga in vprašal, kdaj in kje so slovenske maše in tako stopil v slovensko skupnost. Čez nekaj časa sem začel tudi sodelovati pri maši kot diakon. Moj ordinarij mi je dal dekret, da pomagam skupnosti. Bilo je ravno v času, ko se je skupnost občutno zmanjševala, ko je bila težava, kje bi se lahko srečevali, kaj bi bilo treba storiti, da se ljudje ne bi odmikali. David je živel daleč vstran in ni imel možnosti, da bi vse to urejal, zato sem bil pripravljen iskati ustrezne prostore in rešitve, da se je skupnost na novo dvignila. Kadar David ni mogel priti, sem imel besedno bogoslužje, in sem bil vesel, da je uspelo utrjevati življenje te skupnosti. Všeč mi je, da smo ostali prijatelji, kljub temu da sem se kmalu preselil v München. Ko se srečamo, kot smo se pred kratkim v Einsiedelnu, je veliko pristnega veselja med nami. Doživljam jih spet kot močno skupnost, živahno in zavzeto. To je posebno veselje, če vidiš, da uspeva življenje, ki si ga bil pred leti sam deležen.

Kakšna vzmet te je pognala iz Predarlskega? 
Agencija, kjer sem delal, ni bila slaba, sem bil zadovoljen, vendar sta brata ostarela in imela določene težave pri vodstvu podjetja. Odločila ste se, da zapreta agencijo. Tako sem bil spet na cesti in iskal nove priložnosti. Predarlska je majhna dežela in sem vedel, da tam ni veliko možnosti. Preverjal sem, če bi lahko kje uvaljavljal svoje jezikovno in teološko znanje. Ker ni bilo izgledov, sem se orientral na dejstvo, da moram sprejeti prselitev na daljavo 200 do 1000 km, naj bo to Slovenija, Dunaj, Nemčija, kjer bo pač kaj ustreznega.
Ravno v tem času je nadškofija München und Freising iskala novega vodjo romarskega urada. Iskali so nekoga, ki ima izkušnje v turizmu, po drugi strani pa obvlada teološke osnove in ima izkušnje v pastorali. So bili že prepričani, da ne bodo našli nikogar s tako izobrazbo, ko sem se prijavil na razpis. Sam sem se prav tako že skoraj sprijaznil, da nekaj po mojem okusu ni na vidiku. Ko je pomožni škof, odgovoren za to področje, prejel moj dopis, je takoj vedel, da je to prava rešitev, jaz pa sem vedel, da je to idealna priložnost zame.

In si dobil službo na romarskem uradu.
Kot vodja romarskega urada nadškofije moram krepko uporabiti svoje izkušnje v turistiki, moram vedeti, kako potekajo dogovori in opravki, ko organiziraš turistične dejavnosti. Po drugi strani imam veliko stikov z župnijami, duhovniki, verniki. Včasih potujem s skupinami kot turistični vodič ali tudi kot duhovni vodja, saj sem diakon. Tako moram biti na obeh področjih vešč in osebno pristen.

Urad pospešuje romarsko dejavnost v nadškofiji?
Pomožni škof dr. Bischof zelo podpira ta prizadevanja. Predstavil me je na nadškofiji v vseh uradih, ki so odgovorni za pastoralne dejavnosti in naloge kar dobro uspavajo. Sklenil sem lahko veliko poznanstev z vodilnimi ljudmi nadškofije, s pomožnimi škofi, dekani, župniki. Seveda pa tudi z veliko verniki, odgovornimi na župnijah. Bavarski romarski biro, ki je v lasti vseh bavarskih škofij, je okrilje, pod katerim deluje tudi naš Romarski urad, ki se trudi za pospeševanje romarstva v naši nadškofiji. Razpisujemo škofijska romanja in vabimo po celi škofiji vernike, da se udeležijo teh skupnih romanj. Po drugi strani pa organiziramo po naročilu župnijska romanja. Župnija naroči organizacijo romanja npr. v Lurd, potem to pripravimo po njihovih željah in možnostih, ki pač so. Prav tako za različne skupnosti. Pred nekaj meseci smo pripravili romanje za več kot 300 cerkvenih pevcev v Barcelono, prav ta čas pa organiziramo romanje za mlade v Sveto deželo, pa za družine v severno Italijo. Torej za različne skupine pripravljamo posebne programe po želji.

Koliko je konkurenčnosti med obema ustanovama?
Niti ne, Romarski urad je nekakšna podružnica omenjene dejavnosti v isti branži. Specializacija ne škodi, podaljša ponudbo. Delimo pa si strokovne službe, ki olajšajo delo in je končni rezultat cenejši. Ko je na programu neka manj znana dežela ali destinacija, je lažje nabrati podatke in stike v veliki ustanovi, ki ima za to že izdelane poti. Vzemimo Armenijo, ki ni vsakdanja naloga, je pa zbranih že nekaj izkušenj in povezav, na katere se lahko opremo in ne nalagamo nepotrebnega finančnega bremena romarjem. Tudi za letalske karte lažje preskrbijo centralne službe, ki imajo izkušnje, kot mi sami. Veliko prednosti je v sklopu večje ustanove. Oni preskrbijo tudi zavarovanja, mi le vključimo njihovo znanje v svoje programe. Manjše programe pišemo in pripravljamo sami, večje pa skupaj s kolegi iz skupne ustanove.

Ko si prišel v München, si padel tudi v slovensko župnijo.
Tako je (smeh). Je bilo to vprašanje?

Seveda.
Bilo je jasno, da bom sodeloval tudi tukaj v slovenski skupnosti. Obstaja sicer možnost, da prestopim iz ljubljanske nadškofije v münchensko, obenem pa mi je jasno, da sem slovenski diakon, ker sem tam posvečen in povezan s slovensko Cerkvijo. Zato sem, preden sem prišel v München, šel k svojemu ordinariju v Ljubljano in mu povedal, da se selim v München, če se s tem strinja. Dal mi je dekret, da naj po svojih močeh pomagam v münchenski slovenski skupnosti.

Tvoje sodelovanje je prostovoljno. Uradno nastavitev daje münchenski nadškof. Pred kratkim smo dobili sporočilo, da si kot diakon pripisan slovenski župniji. Kaj to pomeni?
Za razumevanje morda najprej tole pojasnilo. Obstajata dve vrsti diakonov. Eni so polno zaposleni na škofiji in so nastavljeni na župniji ali v škofijskih službah. Ti imajo stalno delovno mesto na določenem mestu. Drugi imajo svoj civilni poklic in ob tem opravljajo še diakonsko služenje na določeni fari ali pastoralnem področju. Tak je moj status že iz Ljubljane. Tam sem imel samostojno zaposlitev, od katere sem živel kot profesor latinščine ali kasneje od svoje turistične agencije, pomagal pa sem na fari. Tako je tudi tukaj. Zaposlen sem sicer v ustanovi, ki deluje v okviru škofije, nisem pa zaposlen kot diakon v škofiji. Živim od dela na Romarskem uradu, pomagam pa kot diakon na slovenski župniji.

Bi morda še kaj dodal za bralce Naše luči?
Moja življenjska izkušnja je, da sem človek na potovanju. Sem večkrat menjaval ne le dežele različnih kultur in jezikov, ampak s tem tudi okolje ljudi, ki so mi postali blizu, so moji prijatelji, med katerimi se dobro počutim. Še vedno vem, da sem Avstrijec, lahko pa rečem, da je moja domovina postala tudi Slovenija, potem Predarlska, da je moja nova domovina sedaj München. Mislim, da je to najbolj zanimiva življenjska izkušnja, ki je tesno povezana tudi z vero. Kristjani smo vedno na poti, duhovni ali zemeljski, in se moramo konkretno vprašati, kje nas želi imeti Bog, kakšne načrte ima z nami, kakšno pot nam pripravlja, kam smo usmerjeni. Konkretno to pomeni, da se znamo preseliti v nekaj novega. To je življenjska naloga, da vsak dan iščemo pravo pot in tisto mesto, kamor nas postavlja Bog.

Da smo tam doma.
Tako je.

Hvala, Ralph, za tvoje pričevanje.
Pogovarjal se je Janez Pucelj

Objave
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom