Rafaelova družba
Domov > Objave
Ponedeljek, 09 December 2019

Objavljeno: 29.05.2019

Apatija krni samozavest in delavnost

 

Tokrat smo se zapletli v pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos in njuno mamo. Sestri sta glasbenici in sta študirali citre v Münchnu, obenem pa krepko pomagali na Slovenski župniji.

Z njima se je pogovarjal Janez Pucelj.

 



Najprej vaju prosim za osebno predstavitev. Kdo sta, od kod sta doma?

Prihajava s Ponikve pri Žalcu, natančneje iz vasi Studence. Najina župnija je Gornja Ponikva v Savinjski dolini. Oče nama je zelo zgodaj umrl, ko sva bili stari osem in pet let. Takrat smo se preselili k maminim staršem na Ponikvo, prej smo živeli v Celju, kjer sva tudi rojeni. V Celju sva obiskovali osnovno šolo, glasbeno šolo in verouk; Neli tudi glasbeno gimnazijo, Karmen pa je obiskovala glasbeno gimnazijo v Velenju.
Od otroštva naprej naju spremlja glasba. Najina mama izhaja iz glasbene družine. Najin stari oče Franc Kos, najmlajši v Kosovi družini, je kot petletni otrok igral berdo v družinskem tamburaškem sestavu. To je bilo v času med obema vojnama. Doma so imeli več različnih glasbil, tudi citre so igrali. Citre so bile tedaj precej znane kot ljudsko glasbilo in so bile doma skoraj v vsaki hiši na Slovenskem.

Glasbilo so menda izdelovali tudi po vaseh?
Karmen: Tako je. Citre so bile znane tako po mestih kot na podeželju. Rekli so jim »klavir malega človeka«. Najin stari oče je igral harmoniko in berdo, njegov starejši brat Stanko Kos pa citre.
Neli: Pri hiši se je od nekdaj pelo in igralo na različne inštrumente. Mamine sestre in brat so hodili v glasbeno šolo. To je bilo za tiste čase kar velik finančni zalogaj za kmečko družino. Tako je bilo glasbeno znanje cenjeno in spoštovano.

Mama je po poklicu učiteljica?
Neli: Mama je po izobrazbi diplomirana inženirka agronomije in hortikulture in specialistka menedžmenta. Kasneje je prešla v pedagoške vode. Je rojena učiteljica. Oče je bil inženir strojništva. Delal je tudi v Nemčiji, v Oberhachingu blizu Münchna. Imel je skupaj z gospodom Jankom Schusterjem podjetje.

Se spominjata očeta?
Karmen: Neli je bila stara osem let, jaz pet. Neli ga pomni zagotovo, meni so ostali medli obrisi njegove podobe. Spomnim se ga pa in izletov v München tudi.
Neli: In to vsako poletje. Tako da nama je Nemčija tudi s tega vidika domača, blizu.

Živeli pa niste v Nemčiji?
Neli: Ne, vsi ne. Ati je imel skupaj z g. Schusterjem partnersko podjetje in je tako ostajal po 14 dni v Nemčiji.

Kakšno podjetje bilo to?
Neli: Nekaj v zvezi s strojništvom.
Karmen: Podjetje je dobavljalo rezervne dele za vzdrževanje slovenskih železarn in podobnih podjetij.
Neli: Dobavljali so tudi za železarno Štore pri Celju.

Umrl je zaradi bolezni ali kakšne nesreče?
Neli: Ja, zaradi bolezni. Zelo zgodaj, pri štiridesetih.

Sta se starša zanimala za glasbo?
Neli: Nobeden od staršev se ni profesionalno ukvarjal z glasbo. Mami je bila glasba vedno le hobi. Poklicno se ukvarja z vrtnarstvom in poučevanjem le-tega. Toda glasba ji je precej pomembna in pri srcu. Mislim, da se je tudi zaradi nje najina pot naravnala v to smer. Brez nje morda ne bi bili glasbenici. Danes je težko reči kaj.
Karmen: Včasih ne vemo, kaj spremeni načrte.

Izguba moža je bila za mamo velik izziv?
Karmen: Zagotovo. Ona je pri šestintridesetih ostala sama z dvema punčkama.
Neli: Mama je zame, sedaj ko imam sama otroke, velik zgled močne ženske. Sama pogosto razmišljam: Če ti nekdo umre, ki ti je tako blizu in v letih, polnih načrtov in z dvema majhnima otrokoma, to mora biti zelo težko, boleče. Ohraniti upanje, da vidiš luč na koncu tunela, in da svoje stiske ne prelagaš na otroke, za to je treba imeti veliko notranje moči.

Človeka preizkušnja lahko zgradi ali pa povozi.
Karmen: Tako je. Moja mama je močna žena, tako jo doživljam in poznam.
Neli: Mama je zelo močna, z veliko mero optimizma. To je dala tudi nama.

Kar sta prejeli tudi iz glasbene dediščine vajine družine, je bil to motiv za naprej?
Karmen: Zagotovo. Morda je dobro vedeti, da nas je po mamini strani zagotovo sedemnajst, če ne osemnajst vnukov in vnukinj, ki smo obiskovali nižjo glasbeno šolo. Tako igramo v bližnjem sorodstvu zelo različne instrumente. Mislim, da bi zadostovalo za mali orkester. Poleg naju se poklicno ukvarja z glasbo še ena sestrična.

Glasbeno usmerjena širša družina?
Karmen: Da. Govorim o širšem sorodstvu. Neli je omenila, da so mamin brat in sestre bili v glasbeni šoli. Ta izkušnja se je prenesla tudi na nas, mlajši rod. Kot širša družina zapojemo na prireditvah še danes.
Neli: Na primer na prireditvi »Družina poje« v Andražu nad Polzelo. Tam se družine zberejo samo zaradi petja. Moram pa tudi reči, da je najin stari ata imel izjemen posluh. Veljal je za nadarjenega basista. Pa tudi stara mama, ki prav tako izvira iz kmečke družine. Pri stari mami Mariji Kos so od nekdaj peli, ko so šli na pašo, na polje, v kuhinji. Skratka, karkoli so počeli, so si zraven vedno peli.

Torej ni šlo samo za glasbo, ampak predvsem za petje?
Karmen: Da, zagotovo. Poudarek je bil na prepevanju.
Neli: Petje je imelo tudi veliko povezavo z vero in župnijsko skupnostjo. To izvira bolj po mamini strani. Moj oče je bil iz delavske družine. Sicer je prejel vse zakramente, ampak vera in pobožnost po mamini strani je bila merodajna. Mamin stric Franci Brecl je duhovnik. Trenutno domuje v Špesovem domu v Vojniku, kjer še vedno obhaja svete maše. Znan je po tem, da je režiral veliko iger, dramskih besedil in scenarijev. Stric župnik Franci ima trdno in močno vero; takšen zgled vere sva prejemali tudi od starih staršev.
Karmen: Tudi stari ata je bil zelo dejaven v župniji, še posebej ko se je na Ponikvi gradil Slomškov dom. Vodil je nakup novih zvonov. Res pameten, preudaren in sposoben mož. Kot član župnijskega pastoralnega sveta in ključar je začrtal veliko projektov ter jih tudi izpeljal. Znal je spodbuditi in uresničiti. Tudi danes je naša družina še vedno zelo dejavna v župniji.

V kateri?
Karmen: Na Ponikvi pri Žalcu. Dve Ponikvi sta.
Neli: Izviramo s Ponikve, kjer je bil doma dr. Maksimilijan Jezernik, ki je bil rektor Slovenika v Rimu. Tudi celjski opat Marjan Jezernik je rojen v naši župniji. Treba je razlikovati. To ni Slomškova Ponikva pri Šentjurju.
Karmen: Čeprav imamo tudi pri nas Slomškov dom.
Neli: Verniki so si želeli dvorano, da bi se tam srečevali po maši, praznovali, preživeli praznike. Župnijski zavetnik je sv. Pankracij.

Torej družina in župnija sta bili za vaju pomembni?
Karmen: Zelo pomembni.
Neli: In mamin vpliv.

Zastavimo to vprašanje mami, ali je bila družina vašima hčerama pobuda za glasbo?
Mama: Izgleda tako.

Predstavite nam kratek pogled v to družinsko ozadje.
Mama: V naši družini – tako ožji kot razširjeni – se je že od nekdaj pelo in igralo na različne inštrumente. V okolici je bil najbolj znan tamburaški orkester. Družina Kos, v kateri je odraščal moj oče, je imela tamburaški orkester. Vsi očetovi bratje in tri sestre (bilo je osem otrok) so igrali vsaj na en inštrument. Spomnim se mojega očeta na neki sliki, ko je bil star pet let. Stal je na stolu in igral tisto veliko berdo, medtem ko so sestre, ki so bile starejše, igrale ostale instrumente, ki sodijo v tamburaški sestav. No, moj oče si je zelo želel igrati orgle, ampak mu ni bilo dano. Njegov najstarejši brat Stanko Kos –je igral citre in se je hotel tudi sam učiti.
Kasneje sem si osnovala svojo družino. In morda je tudi to, da sta Neli in Karmen ostali brez očeta, pripomoglo k njunemu razvoju. Nekoč smo šle v star farovški hlev na Ponikvi, kjer je danes etnološki muzej. Neli je bila stara osem let in si je želela igrati klavir. Pa mi tam reče, mami, kaj pa je ta instrument? Rečem: To so citre. Ona pa: Uau, mami, mene pa to zanima.
Potem sva poiskali pot in se je začela učiti in kasneje je bilo kar samo po sebi umevno, da je tudi Karmen začela s citrami. Ampak to ni bilo prisiljeno. Mene je muzika mikala že od nekdaj, ker mi je bilo to položeno v gene. Nisem naredila sicer neke kariere, znam nekoliko igrati kitaro. Če sedem za klavir, tudi nekaj spravim ven. Sicer pa tudi brat in mojih pet sester vsak nekaj igra. Iz veselja smo se učili in tudi kdaj pa kdaj javno zapeli kot družina Kos. Vsako leto gremo na srečanje pevskih družin v Andraž nad Polzelo pa še kam. Sedaj, ko imajo tudi naši otroci že svoje družine, je včasih malo težje, ampak še vedno najdemo čas, da se zberemo in zapojemo.

To je okolje, v katerem družina živi, raste, veselo poje. Omenili ste tudi župnijsko skupnost, v kateri je bil angažiran že stari ata.
Mama: Moj oče pa tudi stari oče Lovro je bil tako rekoč poklican, da mora nekaj narediti za faro. Že njegov ded je renoviral to ponkovško cerkev, moj oče pa je kot glavni ključar poskrbel, da se je cerkev kompletno obnovila.


Kako mu je bilo ime?
Mama: Moj oče je bil Franc Kos. Moj stari oče je pa Lovro Kos. No, v glavnem, Kosi so bili od nekdaj zavzeti za razvoj kraja.
Zadnje čase še mogoče malo bolj za to cerkveno plat. Sicer je tudi moj oče bil zelo agilen organizator, ljudje so ga spoštovali. Imel je tudi precejšnje zasluge, da so obesili prvi zvon, pa drugega tudi. Potem so obnovili kulturni dom pri cerkvi, pa star farovški hlev spremenili v etnološki muzej, ki sem ga že omenila. Nastal je urejen javni prostor. Oče se je tudi zavzel za prenovo orgel. Najprej je poskusil obnoviti obstoječe, pa so bile prestare. Potem pa sta skupaj z gospodom župnikom Tonetom Krašovcem izpeljala postavitev novih, na katerih sta se potem učili tudi Neli in Karmen, ko sta obiskovali srednjo šolo. Sicer pa sta tudi moji sestri Marija in Lojzka vodili cerkvene pevske zbore in tudi mešane ter moške zbore na Ponikvi. Poleg njiju pa še najmlajša sestra Elizabeta. Torej tri sestre so bile aktivne zborovodkinje na Ponikvi.

Vrnimo se na vajino glasbeno pot od tistega prvega srečanja s citrami. Zakaj sta izbrali citre?
Neli: Najprej sem začela igrati klavir v glasbeni šoli. Takrat še niso poučevali citer. Nihče se ni zanimal zanje. Veljale so za inštrument iz alpskih dežel. Vse, kar je bilo nemškega ali avstrijskega, je bilo po drugi vojni v času socializma zadušeno, tega ni smelo biti. Zaradi tega so imele citre tudi slab prizvok.

Čeprav so jih imeli marsikje. Ne samo na Gorenjskem, tudi pri nas na podstrehi so se prašile.
Neli: Seveda, povsod po Sloveniji.
Karmen: Da. Citre so bile ljudsko glasbilo. Še posebej na podeželju so jih ljudje izdelovali kar sami.

Zakaj so zašle v pozabo?
Neli: En vzrok je gotovo političen. Socializem in komunizem sta zavračala vse, kar je bilo nemškega. To so načrtno zatirali. V osemdesetih, devetdesetih letih je prišlo prebujanje, pomlad in kasneje tudi samostojnost – osamosvojitev Slovenije. Prva srečanja citrarjev so bila v Grižah pri Žalcu. Tam je bilo dolga leta srečanje citrarjev »Zlate citre«. To so bili Miha Dovžan, Cita Galič in njena družina, Tomaž Plahutnik, ki je sodeloval tudi s Slovenskim oktetom in Matjažem Robavsom, pa Karli Gradišnik in drugi.

Muziki, ki so prinesli citram spet prepoznavnost.
Neli: Tako, ja. Sicer pa v glasbenih državnih šolah citer ni bilo.

Sta imeli privatni pouk?
Neli: Najprej sem imela privatni pouk dve leti pri gospe Citi Galič, kasneje sem šla h gospodu prof. Petru Napretu na glasbeno šolo Fran Korun Koželjski v Velenje. V tistem času je program in predmet citre imelo zelo malo glasbenih šol po Sloveniji. Tudi v šolskih učbenikih včasih citer sploh ni bilo omenjenih. Danes je to povsem drugače.
Karmen: Še to moram povedati: Mami naju je najprej vpisala na klavir, ki je za vstop v glasbo nekako osnovni inštrument. Iz tega gre vse naprej.
Mama: Tako se mi je zdelo, da imata obe velik smisel za muziko. Če gremo vanjo, pa moramo pristopiti resno. Torej sem ju vpisala za osnovo na klavir.

Saj to je nek klasičen vstop v svet glasbe, mar ne?
Mama: Prav zato. Tega sem se zavedala in sem ju vpisala na klavir. Naprej se je vse razvilo samo po sebi.
Neli: Citre sem začela igrati pri devetih letih. Pri štirinajstih letih sem začela igrati še orgle. Pri orglah moraš biti malo starejši, da z nogami dosežeš pedale. Kmalu sem bila dejavna pri bogoslužju. Spremljala sem pevski zbor, ki ga je vodila teta Elizabeta Kos. Kasneje sem ga prevzela. Poleg tega smo imeli še otroški in mešani pevski zbor. Vsak konec tedna in pri vseh praznikih smo bili kot organisti polno zaposleni. Karmen je ubrala pot za menoj po mojih stopinjah.
Neli: Pouk citer sem nato nadaljevala pri gospodu prof. Napretu, ki je bil zelo iznajdljiv in prodoren. Dolga leta je bil predsednik Citrarskega društva Slovenije in je naredil za citre zelo veliko, za njihovo ponovno prepoznavnost v slovenskem prostoru. Tudi za to, da je postavil citre v našo zavest, in da smo Slovenci tako uspešni na tekmovanjih v Münchnu. Iskal je pota do teh učiteljev in preko njega smo začeli sodelovati v različnih glasbenih projektih, ki so vezani na tujino. Tako sem prišla v München.

Tudi doma so bila srečanja ali tekmovanja citrarjev?
Neli: Da. Tekmovanja pa tudi glasbeni projekti v sodelovanju z Nemci.
Karmen: Obstoja mednarodno sodelovanje med Slovenijo, Avstrijo, Italijo in Nemčijo.

Te pobude so bile na ravni glasbenih šol ali kakšne ustanove?
Karmen: Najprej je to bil profesor Peter Napret in Slovensko citrarsko društvo.
Neli: Pa profesorji tukaj v Nemčiji.

Ti so vlekli ta voz naprej?
Neli: Ja. Gospod Georg Glasl, najin docent na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu. On nas je postavil v projekt  »hydepark«, kjer smo se povezali študentje citer iz različnih držav – Avstrije, severne Italije in južne Tirolske, Slovenije in Nemčije. Vsaka dva meseca smo se zbrali v eni državi po več dni in smo imeli vaje, potem pa različne koncerte. Tako so se tudi začela tekmovanja tukaj v Münchnu.
Karmen: … in sodelovanja. Tudi ti tuji profesorji so prišli na seminarje v Slovenijo, mi pa gor k njim na kakšne ure pouka. In potem se je v Münchnu začel študij slovenskih citrark.

Splet vsega tega je privedel do odločitve za študij v Münchnu?
Neli: Ja. Šele na tekmovanjih sem videla, kako gre to in kje se lahko še kaj naučiš. Ko sem videla vse to, sem se že takrat odločila, da bi šla naprej na to šolo.

V München?
Neli: Ja.
Mama: Že pri štirinajstih letih.
Neli: Zelo kmalu. Tako je.
Mama: Vedela je že pri štirinajstih letih, da bo šla študirat ven, v tujino.
Neli: Meni odločitev ni bila težka tudi osebno. Hotela sem na glasbeno gimnazijo, ker sem že malo vedela za cilj, kam želim.

V srednjo glasbeno v Celju?
Neli: Tako. Najprej sem morala narediti to, da sem lahko šla naprej.

Kaj si vpisala?
Neli: Glavni predmet orgle, stranski predmet klavir in sem zaključila Srednjo glasbeno iz orgel.
Karmen: Ves čas pa sva imeli privatne ure pouka citer pri gospodu Napretu in izziv je bilo vsako leto tudi udeležba na različnih tekmovanjih. Tam sva preverjali, kako sva napredovali.

Citre pa privatno?
Karmen: Da. V tistem času še ni bilo možnosti obiskovanja pouka citer na srednji stopnji. Midve pa sva šli zato na tekmovanja, da sva ohranjali kondicijo, predvsem pa, da sva se pripravljali na sprejemne izpite.
Neli: Obe sva v času srednje šole kot »Jungstudentin« imeli redne kontakte z gospodom Georgom Glaslom; to pomeni, da sva prihajali občasno na ure pouka v Nemčijo.

Kako pogosto?
Neli: V zadnjem letniku srednje šole večkrat na leto; na vsaka dva meseca.

Sta bili sami pobudnici teh srečanj?
Karmen: Zame je bilo to v času, ko je bila Neli že v Münchnu in je odkrila to možnost. Tisto leto sem bila v zadnjem letniku srednje šole, ko sem imela tudi maturo. Prihajala sem na dva meseca.

To je bilo leta …?
Karmen: Šolsko leto 2011/12. Neli se je pozanimala in takoj smo izkoristili to možnost.
Neli: Jaz pa sem bila dvakrat pri prof. Glaslu. Gospod Peter Napret je imel z njim stik in na seminarje sem hodila z njegovo pomočjo. Pot do njega je bila bolj privatna.

Prva je bila v Münchnu Neli. Kdaj?
Neli: Leta 2009 sem se po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih iz citer vpisala na Visoko šolo za glasbo in gledališče.

Je bilo zahtevno?
Neli: Torej po uspešno opravljeni maturi doma sem morala opraviti sprejemne izpite tukaj v Münchnu (praktičen del: citre, klavir; teoretični del: solfeggio, kontrapunkt, zgodovina glasbe). Poleg tega pa je bil potreben še certifikat o znanju nemškega jezika. To je bil takrat kar problem pri meni, ker je bila zahtevana stopnja C1. C2 je najvišja stopnja znanja tujega jezika. Matura iz nemščine je v Sloveniji ovrednotena s stopnjo B1. Meni mature iz nemščine niso priznali z razlogom, da je premalo. Z uspešno pridobljenim certifikatom C1 se mi je odprla možnost študirati pedagoško smer citer.

Kako bi predstavili to šolo?
Karmen: Za profesionalni glasbeni razvoj je zelo dobra in kvalitetna. Ima odlične pogoje. Ogromno je nastopov, veliko projektov, sodelovanja med visokimi šolami, igranja z različnimi zasedbami. Igrali smo v sestavih: citre-fagot-kontrabas-harmonika-pozavna pa citre-klavir-flavta, nekaj posebnega, nevsakdanjega.
Neli: Visoka šola ima kvaliteten profesorski zbor. Nudi vse, da se glasbenik razvije v vrhunskega umetnika.
Karmen: Tako pedagoga kot tudi koncertanta.
Neli: Veliko je tudi sodelovanja.
Karmen: Pa možnosti za različne nastope. Jaz sem imela zares pestre nastope. Igrala sem za Rotary-Club. Skupaj z Neli sva igrali za »Live-Musik-Now«.
Neli: Velike možnosti nudi mesto München. To je malo drugače kot Ljubljana. München je velemesto, večje tržišče, s tem posledično se na področju kulture tudi več »dogaja«. Prisotna je multikulturnost, zato lahko vsak na svoj način obogati kulturni utrip v mestu. Iz tega sledi več možnosti, da si kot glasbenik cenjen, pa tudi da več zaslužiš. V Sloveniji ni takih možnosti.

Je šola nudila tudi pedagoško znanje?
Neli: Seveda smo imeli tudi pedagoške predmete.
Karmen: V pedagoški smeri sva imeli predmete metodike in didaktike, glasbeno pedagogiko, učno prakso, prakso na glasbenih šolah … Pri teh predmetih sva se naučili, kako podati snov učencu.

 

2. del


Zdi se, da posebej cenita prof. Glasla?
Neli: Da. Zelo aktiven človek, eden vidnejših citrarskih pedagogov. Je pobudnik glasbenega mednarodnega tekmovanja. Za citre je naredil zelo veliko, da so pridobile širok prostor v glasbi. Razvil je posebno psalter obliko citer. To so velike koncertne citre, zelo primerne za izvajanje stare glasbe (glasba renesanse in baroka) in sodobne glasbe, popa, jazza …


Ali lahko to malo bolj natančno opišeta?
Mama: O gospodu Glaslu lahko povem, da se je zavzel zelo osebno. Ni samo sposoben pedagog, ampak je tudi kot človek izreden. Za Neli vem, da si je zanjo vzel čas in jo opogumil pred vsakim izpitom. Povabil jo je na pijačo pa sta se pogovarjala po nemško, da je z njim vadila nemški jezik. Ta osebna nota tega pedagoga je enkratna.

Zanima me ta intenzivni osebni odnos do študenta, študentke.
Neli: On se je zelo zavzemal za svoje študente. Meni je večkrat pomagal tudi finančno, tako da mi je organiziral kakšne nastope, koncerte, da sem si lahko krila stroške študija.
Karmen: Še posebno takrat, ko smo kupovali te novejše citre, ki so podlaga za študij.
Neli: Na začetku nisem imela teh citer. Nakup je velik finančni zalogaj, zelo drage so. Takrat nama je res veliko pomagal. Imela sem veliko nastopov, da sem prihranila za citre. Drug velik problem je bil pri meni nemški jezik oz. certifikat, ker so Nemci zelo striktni pri vpisu. Bila sem pogojno vpisana in se je osebno zavzel. Sva šla skupaj na kosilo in me je ves čas poučeval in popravljal mojo nemščino. Res, veliko mi je pomagal. Imel je tudi zelo ambiciozne cilje, veliko je zahteval od človeka. Ampak se je tudi sam zelo potrudil. Ni mu bilo vseeno, sploh ne. Ko je šlo za štipendije, mi je vedno napisal zelo dobro mnenje. Vsak učitelj tega ne naredi. Pa predvsem na strokovnem področju je on zame vrhunski umetnik. On mi je dal tisto tehnično in muzikalno plat, da sem se pri njemu razvila v tehnično in čutno dozorelo glasbenico. Velik korak sem naredila tudi na odrski prezenci in celotnem nastopu.


Tudi tega se je treba naučiti.
Neli: A, seveda. Nasveti za interpretacijo, poznavanje citrarske literature, veliko dela na ustvarjalni ravni, improvizaciji. Je tudi velik pobudnik za ustvarjanje nove citrarske literature, predvsem na področju sodobne glasbe. Smo v tem času, ko morajo tudi skladatelji pisati skladbe za nas, ne samo citrarji za citre. Citre so postale enakovreden inštrument drugim klasičnim inštrumentom.
Karmen: Danes so citre koncertni inštrumenti, ne več ljudsko glasbilo.

To je odvisno od literature in kdo se s tem ukvarja.
Karmen: Res je. Pa tudi od aktivnosti citrarjev.
Neli: Če ne nastopaš z novim, če ne učiš zahtevnejše glasbe, če ne daješ raznovrstne literature učencu, potem bodo ljudje ostali pri starem pojmovanju: »Citre? Aja, saj to poznamo iz filma Cvetje v jeseni, kjer igra Miha Dovžan.«
Karmen: V Sloveniji to še kar velja. Drugod so citre pridobile enakovreden položaj s koncertnimi glasbili. To moramo še bolj prinesti v Slovenijo.
Neli: No, nekaj se je že spremenilo na boljše.
Karmen: Vsekakor, otroci v glasbenih šolah in starši že vedo. Splošno pa imajo ljudje citre za ljudsko glasbilo.
Mama: Seveda, izvor je ljudski.

Taka so vsa glasbila.
Neli: No, seveda. Če gledaš kitaro, kako se je razvila. Takšno kot jo danes poznamo, je relativno mlad inštrument, star približno dvesto let. Drugače pa je direktni predhodnik današnje kitare arabska lutnja, ki je bila v zgodnjem srednjem veku zelo priljubljen ljudski inštrument v Severni Afriki in Egiptu, in se je kasneje preko Španije razširila in postala priljubljena tudi v Evropi. Za spremembo miselnosti, stereotipov je potreben čas.


Je še kdo drug pomembno oblikoval vajino izobraževanje?
Karmen: Mene osebno je zelo zaznamovala v srednji šoli učiteljica mag. Ema Zapušek. Ne vem, če vam je to ime znano. Bila je zelo pomembna osebnost za orgelski svet v Sloveniji in tudi moja glavna mentorica skozi štiriletno srednješolsko izobraževanje v Velenju. Podobno kot gospod Glasl je bil njen odnos zelo na osebni ravni. Osebno sva se povezali, predvsem pa mi je dala obširno znanje. Tam mi je bilo tudi to zelo všeč, da je velenjski orgelski oddelek gojil zelo močan posluh za cerkveno glasbo. So učitelji, ki delajo samo to, kar je po učnem načrtu. Gospa Ema pa me je zelo dobro pripravila na bogato glasbeno tradicijo pri liturgiji, to je pri sveti maši. Temu je posvetila veliko časa.

Torej v šolskem programu?
Karmen: V srednji šoli.
Neli: Si povedala, da si uspešno opravila sprejemne izpite za orgle na Mozarteumu v Salzburgu in eno leto si študirala.
Karmen: Prvo leto sem bila vpisana v Münchnu in v Salzburgu. Imam eno leto končanega orgelskega študija. Ampak bilo je prenaporno zaradi logistike. Ker orgel ne moreš imeti doma, sem bila vedno vezana na akademijo. Za vadbo so bile časovno na razpolago le večerne ure po koncu pouka orgel. Šola pa je bila odprta le do enajste ure zvečer in je bilo enostavno preveč. Poleg orgel pa seveda še vadenje klavirja. Po enem letu sem se odločila, da ostanem v Münchnu in tukaj končam študij citer.
Neli: Dve glasbili kot glavni predmet je težko. Prof. Glasl je bil zelo zahteven.
Karmen: Profesor za orgle Hanfried Lucke pa tudi. Za organista, ki imamo stranski predmet klavir, je to tako, kot da bi bil glavni. Ker je klavir res osnova za orgle. Mentorica je bila iz Azije in ti ljudje veliko zahtevajo. V njihovem značaju je to. En sam dril. Enostavno je bilo to preveč za mene.
Neli: Pri meni je poleg prof. Glasla pomembno vlogo odigral ruski profesor Mark Pogolski, ki poučuje na Visoki šoli v Münchnu glasbeno teorijo in je glasbeni vodja baletne akademije. Deluje tudi kot skladatelj. Za moj magistrski projekt je napisal samostojno glasbeno delo.
 
Samo za ta projekt?
Neli: Da. Pri magistrskem študiju sodobne glasbe sem morala za zaključni izpit poleg snemanja zgoščenke pripraviti še svoj glasbeni projekt. In tako je prof. Pogolski napisal večstavčno delo – balet z naslovom Pepelka (»Cinderella«). V ospredje je postavil citre, ki so prišle zelo do izraza. Rada bi poudarila, da sva se zelo povezala; imava podoben okus za glasbo. Sva pa tudi oba tujca, slovanski duši in je zato bilo sodelovanje z njim nekaj posebnega.
 
Način razmišljanja, čutenja?
Neli: Slovani smo tudi bolj muzikalni, čustveni … Nemci so bolj razumski, v smislu, da je tehnično in korektno vse dovršeno. Ampak dušo znamo dati mi ...

Razvoja citer mnogi ne poznamo?
Karmen: Kot je že bilo omenjeno, so citram včasih rekli »klavir malega človeka«. Slovenci so se s citrami srečevali sočasno z drugimi narodi avstrijske monarhije v 19. stoletju. Bile so doma tako na podeželju kot v mestih. Na podeželju so si ljudje pogosto sami izdelovali svoje citre. V mestih pa so jih kupovali na bolšjih trgih od nemških trgovcev – popotnikov. Zato so tem citram rekli nemške citre. Je tako, Neli?
Neli: Ja. Citre, ki jih večina pozna, so majhne, te so bile doma v alpskem prostoru, na Nemškem ali v bivši avstro-ogrski deželi vse do Madžarske, tudi do Budimpešte. Eden glavnih skladateljev za citre, prvi učitelj na Richard-Strauß-Konservatoriju v Münchnu, je bil Richard Grünwald, rojen v 19. stoletju, umrl v šestdesetih letih 20. stoletja. On je bil rojen v Budimpešti. Njegova hčerka Lilli Grünwald je bila potem njegova naslednica in je bila profesorica Georga Glasla.
Karmen: Slovenci so najprej igrali po nemški literaturi. Leta 1895 smo Slovenci dobili prvi učbenik za citre »Poduk v igranju na citrah« Frana Koruna Koželjskega. Po njem se danes imenuje Glasbena šola Fran Korun Koželjski Velenje.
Med obema vojnama so ponekod delovali citrarski klubi, nemški in slovenski (pisni viri potrjujejo obstoj takšnih klubov v Celju, Ljubljani, Trbovljah, verjetno pa so bili citrarji organizirani tudi drugje).
Neli: Po drugi svetovni vojni, v času socializma, so bile citre iz ideoloških razlogov odrinjene, vse, kar je imelo pridih nemškega, so odrinili. Poučevanje inštrumenta so prevzemale zasebne učiteljice, ena takšnih je bila ga. Draga Košmrlj, ki je l. 1956 v več zvezkih izdala šolo za citre.
Karmen: V osemdesetih in začetku devetdesetih se je začela citrarska renesansa, prelomno leto je bilo leto 1986, ko so v Grižah pri Žalcu organizirali prvo srečanje slovenskih citrarjev »Zlate citre«.
Neli: Podobno kot v politiki so se začele stvari počasi prebujati. Tudi slovenska zavest o citrah.
Karmen: Popularnost citer je začela naraščati s pojavom Mihe Dovžana, ki je ustanovil nov tip narodno zabavnega ansambla – trio s citrami. 
Mama: Potem pa še Cita Galič in njena družina, Tomaž Plahutnik, Karli Gradišnik in ostali.
Neli: Popularizacija citer se opira predvsem na Miha Dovžana, ki je s citrami nastopil v filmu Cvetje v jeseni, za kar ima zasluge seveda skladatelj glasbe Urban Koder. Dovžan je z nastopom v filmu uveljavil citre kot glasbilo slovenske ljudske glasbene tradicije in domačnosti. Ko gledamo te filme, dojemamo citre kot nostalgično glasbilo slovenske duše.

Kaj še pospešuje to dojemanje citer?
Neli: Šolanje. Začetke razvoja najdemo na nekaterih glasbenih šolah, morda kot zanimivost navedem Glasbeno šolo Trbovlje. Tam je učila citre prof. Cita Galič, še pred osamosvojitvijo Slovenije. Pred kratkim sva se pogovarjali o tem. Omenila je čas adventa in božični čas, ko niso dovolili igranja teh pesmi na citre. Mama ve, kako je bilo.
Mama: Spomnim se npr. Glasbene šole Slovenj Gradec. To je bila prva glasbena šola, kjer so sprejeli pouk citer. Tam je bil ravnatelj Jože Leskovar, naš daljni sorodnik, mali bratranec mojega ata. V sorodstvu smo bili povezani s tem dogajanjem. Znano je, da je bila to prva šola s tem programom.
Neli:  Ko sem začela s citrami leta 1999, sploh ni bilo mogoče dobiti učitelja za citre. Jih enostavno ni bilo.
Mama: Že omenjeni vpliv filmov je povzročilo zanimanje za citre in tako je nastal številen krog ljudi, ki bi se radi učili citre, pa enostavno ni bilo učiteljev. Zanimanje za citre pa je raslo in doživelo hiter razmah. Začelo se je premikati in kmalu so Slovenci dosegali na mednarodnih tekmovanjih citrarjev vidne uspehe.
Karmen: Morda je treba tudi poudariti, da naši učitelji, kot sta g. Napret in ga. Galič, nimajo akademske izobrazbe za citre. Danes nas je že 11 diplomiranih učiteljic citer, ki svoje znanje, pridobljeno v tujini, prenašamo na mlajše generacije.
Neli: In zaradi tega imajo naši učenci na tekmovanjih izjemne uspehe. S tem pa se krepi prepoznavnost citer kot koncertnega glasbila.
 Karmen: Včasih je bila na razpolago na glasbenih šolah le nižja stopnja izobrazbe. Danes pa imamo že dve glasbeni instituciji s srednješolskim programom. Čakamo samo še na višjo stopnjo, torej na akademsko raven izobraževanja. 

Kje je srednja glasbena stopnja?
Neli: V Celju in Karmen uči od letos naprej na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. To je lep napredek izobraževalnih poti do strokovnosti na visoki ravni. Skupaj je okrog trideset glasbenih ustanov, ki nudijo strokovno izobrazbo za citre.

Se že kažejo tudi uspehi?
Neli: Na konservatoriju poučuje Karmen in ravno včeraj je na mednarodnem tekmovanju v Münchnu njena učenka prejela 1. nagrado.

Na mednarodni sceni! In to v Münchnu?
Karmen: Da, ravno včeraj. Tri dni je potekalo tekmovanje, ki smo se ga udeležili. Zaradi tega smo te dni tu. 

Lahko vaju torej štejemo med umetnike, ki postavljajo citre tudi v Sloveniji na akademsko raven?
Karmen: Da, postavljamo tudi študijske programe za učitelje. Izobraževanje se vrši na različnih seminarjih zanje. Poskušamo dopolnjevati njihovo znanje in jih usposabljati za kvaliteten pouk. Neli je letos postala predsednica Citrarskega društva Slovenije. Ustanovljeno je bilo pred dvajsetimi leti in predhodni predsednik društva je bil prof. Napret. Od letošnjega marca društvo vodi Neli.

Čestitke z željo za uspešno delovanje društva.
Neli: Načrtov je veliko. Najprej je skrb, de se citre uveljavijo in da se neprestano dviguje kvaliteta dela na glasbenih šolah. Spremljamo predpise in učne načrte šolskega ministrstva na tem področju. Če mi ne bomo, kdo bo skrbel za razvoj in napredek v prihodnosti. Kjer ni kvalitetnega dela in napredka, se hitro obrne v zmanjševanje ali celo ukinitev podpore za to izobraževanje. Zaenkrat imamo dokaj sistematičen pristop k delovanju društva z namenom, da dosežemo kar najboljše dosežke.

Ozrimo se še v čas vajinega sodelovanja na slovenski župniji v Münchnu. Kako je prišlo do tega?
Neli: To sva prinesli od doma. Tam sva imeli zgled, vrednoto vzajemnosti in dejavnega pristopa v skupnost. Meni je vedno veliko pomenila glasba in to sem doprinesla drugim. Brez tega je vse skupaj nezanimivo, pusto. Z angažiranjem pa postane življenje zanimivo. Tako je bilo tudi, ko sem prišla sem v München. Res je pripomoglo tudi to, da je bilo težko najti stanovanje in sem iskala pomoč v slovenskem župnišču. Pravzaprav je neka sorodnica najprej našla stik s slovenskim duhovnikom v Stuttgartu, preko njega pa s slovensko župnijo v Münchnu. Tu je bila tajnica Barbara Alič, ki je takoj stopila v akcijo. Z zborom smo začeli delo v adventu leta 2009. Bila so prva srečanja na koru s starimi pevci Lojzetom, Fani, Eriko, Marjanco in drugimi.

Takrat se je obudila želja po nadaljevanju petdesetletne zborovske tradicije v župniji.
Neli: Takrat je bil župnik še g. Marjan Bečan. Zbor je obnovil svoje delo. Eden najlepših dogodkov vsaj zame je bil izlet v Bruselj, kjer smo peli pri slovenski maši. Tisto potovanje nas je močno povezalo. Bili smo zagreti za delo in razcvetela se je dolgoletna izkušnja pevcev v zborovskem petju.

Pevci so bili navdušeni zaradi strokovnega vodstva, ki so ga bili spet deležni.
Neli: Štiri leta sem vodila zbor, potem ga je prevzela Karmen, ki ga je tudi vodila štiri leta. Takrat še niso tako množično prihajali ljudje od doma. Kasneje se je preselilo veliko mladih ljudi sem. In vedno sem obžalovala, da je ostalo to skoraj povsem neopaženo v krogu sodelujočih v takšnih dejavnostih, kot je zborovsko petje. Škoda, neizkoriščene možnosti, zapravljen čas, okrnjeno veselja v nekem kulturnem delovanju.

Nekateri mladi so vendar prišli. Daljšega sodelovanja pa ni uspelo vzpostaviti. Kako ste si vi to razlagali?
Neli:  Nekaj je že na tem, da večina mladih ni prišla na daljši študij, ampak le na izmenjavo za semester ali dva. Midve sva prišli za štiri leta. Semester hitro mine in ljudje so se menjavali in za tistih nekaj mesecev tudi niso iskali trdnejših vezi s Slovenci v mestu. Srečevali so se na kakšnih drugih nivojih, bolj sproščenih ali zabavnih dogodkih. Ne pa v skupinah s trdim delom in programom.

Tudi tistih, ki so prišli za daljši čas, ni privabilo vajino delo.
Neli: Srečevali so se drugod. Odvisno je tudi od tega, koliko so bili sploh verni, da bi jih privabil ta krog.
Karmen: Ko sem začela na župniji, je bilo kar nekaj mladih, ki so vendarle prihajali, Oliver, Barbara, npr. Mladi so se družili v širšem krogu na športu, golfu, plavanju, drsanju ... To so druge dejavnosti, drugi interesi, ki so jih združevali.

Kakšen je vajin vtis glede kulturnega delovanja Slovencev v mestu?
Neli: Meni je bilo seveda zanimivo to, kar se dogaja danes in kar sami naredimo. Nekoristno je bilo razlaganje, česa danes ni več, kot je bilo nekdaj. To je imelo svoj vpliv na vse delo in življenje. Težko je bilo vedno znova motivirati za delo v vzdušju, ko nostalgija po nekdanjem in apatičnost z ozirom na perspektivo sedanjega dela krni samozavest in delavnost. Meni je bilo vedno vprašanje, kaj je dobro za skupnost, kaj lahko naredimo mi danes, ta čas. Ta angažma mi je bil zanimiv.

Sredi januarja smo imeli lep glasbeni večer, na katerem je nastopilo pet mladih glasbenikov iz našega mesta. Tega bi bilo lahko veliko več. Imata kakšen namig ali vidik za to?
Mama: To gre le na osebni bazi, na odnosu, ki ga zgradimo ali ne. Ljudi, ki imajo sami to že vgrajeno v sebi, je sorazmerno malo. Veliko je odvisno torej od človeka, ki zna povezati ljudi, jih nagovoriti in navdušiti. Iščemo vedno mladega, agilnega človeka, ki morda to zmore. Sam mora biti tak, da se loti dela in obenem zna povabiti druge. Tale hiša bi bila lahko veliko bolj izkoriščena.
Neli: Kapacitet je veliko, energije imajo mladi na pretek. Vendar to povezati, usmeriti v nek skupen cilj, to je umetnost.

Vajino dejavnost v našem mestu še začutimo občasno, ko se vračata sem z novimi nalogami. Kakšne so te dejavnosti?
Neli: Za naju je München nekako drugi dom, radi se vračava nazaj. To je skoraj vedno v zvezi z aktivnostmi, z glasbenimi nastopi. Te dni sva tu zaradi nastopov najinih učencev na tekmovanju. Ker sva štipendistki sklada Yehudi Menuhin, imava obvezne nastope ali koncerte, ki so dobrodelnega značaja. Da postaneš štipendist sklada Yehudi Menuhin, moraš uspešno opraviti avdicijo, ki poteka na naši Visoki šoli v Münchnu, kjer te ocenjuje veččlanska žirija, sestavljena iz docentov glasbe in akademskih glasbenikov.
Koncerti so del programa tega sklada, da dobijo štipendisti možnost nastopanja in oblikovanja koncertov. Ti koncerti so predvsem v ustanovah, kjer prebivalci domov nimajo možnosti, da bi sami obiskali koncerte, npr. domovi za ostarele, upokojence s težjimi boleznimi, kot je demenca, vzgojni domovi za mlade, varni domovi za ženske in matere samohranilke, otroške zdravstvene ustanove ipd.
To organizirajo mlajše upokojenke, ki so prostovoljne spremljevalke za vsakega štipendista tega sklada. One zbirajo kontakte in jih posredujejo nam. Ko nek tak koncert sprejmeš, ga moraš pripraviti, sam moderirati in seveda izvesti. Navadno mora biti program precej raznolik, ne le klasična glasba, ampak tudi ljudske in modernejše melodije, tudi evergreeni. To so starejši ljudje, ki jim je treba ponuditi predvsem prijetno počutje. Doslej sva igrali večinoma v domovih za ostarele ali za bolnike z težjimi boleznimi, pa tudi v vzgojnih domovih za mlade.


Najbrž to ni lahkotna publika?
Pri tem je vedno v ozadju skrb, kako se bodo ti ljudje odzivali, kaj ti bodo dali nazaj. To je pač za glasbo zelo občutljivo področje. Ne veš, koliko so zmožni koncentracije, saj so pogosto te bolezni povezane tudi s psihičnimi težavami. Vendar imava do sedaj dobro izkušnjo. Citre jih nekako pobožajo. Čisto tiho so in se ne oglašajo vmes. To je nekakšna terapija, vedno so zelo veseli. Najina prednost je tudi to, da sva sestri in to naredi vtis. Ni veliko sestrskih duetov. Naju pa ta danost tudi veseli in radi dajeva ljudem priliko za pomiritev, za veselje, užitek v glasbi.

Obenem je to izpopolnjevanje, ki vama najbrž koristi?
Neli: To je vezano na štipendijo in ni obvezno, je nekako pogodbeno, plačano, kolikor se vključiš, kolikor delaš. Ni obveznosti, kolikor nastopaš, toliko dobiš.

Ustanova to podpira kot del programa, s katerim spremlja nekdanje študente in jim daje spremstvo, če kdo hoče?
Neli: Da. Imamo zamisel, da bi to prenesli tudi v Slovenijo, ker ta ustanova deluje po vsem svetu. V tem kontekstu prihajava še vedno v München in si obeteva, da bo to, kar sva tu prejemali, nekoč delovalo ali vsaj podobno delovalo tudi pri nas. In kadar se vračava sem, se vedno obrneva na katoliško župnijo, kjer sva nekako med svojimi. Poznamo se z ljudmi, pri maši se srečamo z nekdanjimi sodelavci in znanci. Lepo je, da se poznamo, da smo prijatelji.
Mama:  Kjer so nastale lepe vezi, tja se človek vedno rad vrača.

Na fari med našimi verniki se ohranja lep spomin in hvaležnost za prispevek, ki sta ga dali tej skupnosti. Imamo srečo in blagoslov tudi v prihodnje. Za vama je kmalu prišla sem organistka Veronika, ki z veseljem in navdušenjem nadaljuje vajino delo. To je res blagoslov brez naših zaslug.
Mama: Zasluge so v tem, da to podpirate. Da sprejemate pod streho in dajete možnost za sodelovanje mladim umetnikom.

Še kakšen vesel spomin na slovensko skupnost v Münchnu?
Neli: Meni so bile pri srcu slovenske maše in prisrčno srečanje ter osebni pomenki pred cerkvijo po maši. Še posebej sem doživela lepoto bogoslužja za adventni čas, posebej tretja nedelja v adventu, ko je bilo vedno veliko ljudi v cerkvi, preden sem odšla za božične praznike domov. Pa procesija na telovo in Bennofest, kjer smo sodelovali. Z veseljem smo oblekli narodne noše ob takih praznovanjih. Veliko je lepih spominov.

Narodne noše imajo svoj čar.
Neli: Da, tudi to, kako se to prav obleče in uredi. Vse to nam je razlagala ga. Kristina ali starejše gospe, ki so se takrat oblekle z nami. Veliko sem se naučila, česar prej nisem poznala. Tega znanja o narodnih izročilih nam sploh veliko manjka.

Tudi dekleta, ki nimajo kakšne trdne vezi s Cerkvijo, so si rade nadele narodno nošo.
Neli: To je res naravni čut za nekaj lepega, kar nam podaja iz nekdanjega časa prav posebej tradicija narodnih noš in kakšno bogastvo tega imamo v Sloveniji. Najlepša je ta odprtost, ki zna občudovati nekdanje oblike lepega in današnje. Nekateri zmorejo to prostost, da jih ne bremenijo predsodki, ki izvirajo iz ideoloških zavor.

Kakšne ste opazili med nami?
Neli: Bilo je čutiti neko razdvojenost v ljudeh samih. Domovina in tujina. Želel bi biti tam, živiš pa tu. Nikjer nisi doma. Tu si vedno tujec, doma postajaš vse bolj tujec. Tudi politična nasprotja so razdvajala slovensko skupnost. Težko je razumeti danes tako grob osebni napad, ki ga je doživel g. Bečan, ali šikaniranje, ki so ga doživljali drugi ljudje samo zaradi tega, ker so želeli biti svobodni.

Narava integracije zahteva, da postajaš polagoma del družbe, kjer živiš. Brez odnosa do ljudi okrog sebe ne vzdrži nihče. Dajati svoje v družbo in sprejemati od drugih njihovo, za to pa je treba imeti jasno zavest o svojem in to se goji samo v skupnosti. Posameznik je velikokrat nemočen, izgubljen.
Mama: To se opaža tudi v Sloveniji. V župnijah se odražajo enaki procesi, kot govorite tu o njih. Danes ni nobeno okolje, nobena skupnost brez teh vplivov odtujevanja od skupnosti in poudarjanja individualnosti. To je problem našega časa. Tudi slovenske družbe. Individualizem pa poraja hitro nerazumevanje in napetosti, nestrpnost do človeka, ki je drugačen.
Konec:
Neli in Karmen: Hvala za povabilo. Vsem bralcem Naše luči pošiljava prisrčne pozdrave iz naše domovine Slovenije in vam želiva vse dobro in obilo Božjega varstva.



Objave
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom