Rafaelova družba
Domov > Objave
Ponedeljek, 17 Junij 2019

Objavljeno: 29.05.2019

Apatija krni samozavest in delavnost

 

Tokrat smo se zapletli v pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos in njuno mamo. Sestri sta glasbenici in sta študirali citre v Münchnu, obenem pa krepko pomagali na Slovenski župniji.

Z njima se je pogovarjal Janez Pucelj.

 



Najprej vaju prosim za osebno predstavitev. Kdo sta, od kod sta doma?

Prihajava s Ponikve pri Žalcu, natančneje iz vasi Studence. Najina župnija je Gornja Ponikva v Savinjski dolini. Oče nama je zelo zgodaj umrl, ko sva bili stari osem in pet let. Takrat smo se preselili k maminim staršem na Ponikvo, prej smo živeli v Celju, kjer sva tudi rojeni. V Celju sva obiskovali osnovno šolo, glasbeno šolo in verouk; Neli tudi glasbeno gimnazijo, Karmen pa je obiskovala glasbeno gimnazijo v Velenju.
Od otroštva naprej naju spremlja glasba. Najina mama izhaja iz glasbene družine. Najin stari oče Franc Kos, najmlajši v Kosovi družini, je kot petletni otrok igral berdo v družinskem tamburaškem sestavu. To je bilo v času med obema vojnama. Doma so imeli več različnih glasbil, tudi citre so igrali. Citre so bile tedaj precej znane kot ljudsko glasbilo in so bile doma skoraj v vsaki hiši na Slovenskem.

Glasbilo so menda izdelovali tudi po vaseh?
Karmen: Tako je. Citre so bile znane tako po mestih kot na podeželju. Rekli so jim »klavir malega človeka«. Najin stari oče je igral harmoniko in berdo, njegov starejši brat Stanko Kos pa citre.
Neli: Pri hiši se je od nekdaj pelo in igralo na različne inštrumente. Mamine sestre in brat so hodili v glasbeno šolo. To je bilo za tiste čase kar velik finančni zalogaj za kmečko družino. Tako je bilo glasbeno znanje cenjeno in spoštovano.

Mama je po poklicu učiteljica?
Neli: Mama je po izobrazbi diplomirana inženirka agronomije in hortikulture in specialistka menedžmenta. Kasneje je prešla v pedagoške vode. Je rojena učiteljica. Oče je bil inženir strojništva. Delal je tudi v Nemčiji, v Oberhachingu blizu Münchna. Imel je skupaj z gospodom Jankom Schusterjem podjetje.

Se spominjata očeta?
Karmen: Neli je bila stara osem let, jaz pet. Neli ga pomni zagotovo, meni so ostali medli obrisi njegove podobe. Spomnim se ga pa in izletov v München tudi.
Neli: In to vsako poletje. Tako da nama je Nemčija tudi s tega vidika domača, blizu.

Živeli pa niste v Nemčiji?
Neli: Ne, vsi ne. Ati je imel skupaj z g. Schusterjem partnersko podjetje in je tako ostajal po 14 dni v Nemčiji.

Kakšno podjetje bilo to?
Neli: Nekaj v zvezi s strojništvom.
Karmen: Podjetje je dobavljalo rezervne dele za vzdrževanje slovenskih železarn in podobnih podjetij.
Neli: Dobavljali so tudi za železarno Štore pri Celju.

Umrl je zaradi bolezni ali kakšne nesreče?
Neli: Ja, zaradi bolezni. Zelo zgodaj, pri štiridesetih.

Sta se starša zanimala za glasbo?
Neli: Nobeden od staršev se ni profesionalno ukvarjal z glasbo. Mami je bila glasba vedno le hobi. Poklicno se ukvarja z vrtnarstvom in poučevanjem le-tega. Toda glasba ji je precej pomembna in pri srcu. Mislim, da se je tudi zaradi nje najina pot naravnala v to smer. Brez nje morda ne bi bili glasbenici. Danes je težko reči kaj.
Karmen: Včasih ne vemo, kaj spremeni načrte.

Izguba moža je bila za mamo velik izziv?
Karmen: Zagotovo. Ona je pri šestintridesetih ostala sama z dvema punčkama.
Neli: Mama je zame, sedaj ko imam sama otroke, velik zgled močne ženske. Sama pogosto razmišljam: Če ti nekdo umre, ki ti je tako blizu in v letih, polnih načrtov in z dvema majhnima otrokoma, to mora biti zelo težko, boleče. Ohraniti upanje, da vidiš luč na koncu tunela, in da svoje stiske ne prelagaš na otroke, za to je treba imeti veliko notranje moči.

Človeka preizkušnja lahko zgradi ali pa povozi.
Karmen: Tako je. Moja mama je močna žena, tako jo doživljam in poznam.
Neli: Mama je zelo močna, z veliko mero optimizma. To je dala tudi nama.

Kar sta prejeli tudi iz glasbene dediščine vajine družine, je bil to motiv za naprej?
Karmen: Zagotovo. Morda je dobro vedeti, da nas je po mamini strani zagotovo sedemnajst, če ne osemnajst vnukov in vnukinj, ki smo obiskovali nižjo glasbeno šolo. Tako igramo v bližnjem sorodstvu zelo različne instrumente. Mislim, da bi zadostovalo za mali orkester. Poleg naju se poklicno ukvarja z glasbo še ena sestrična.

Glasbeno usmerjena širša družina?
Karmen: Da. Govorim o širšem sorodstvu. Neli je omenila, da so mamin brat in sestre bili v glasbeni šoli. Ta izkušnja se je prenesla tudi na nas, mlajši rod. Kot širša družina zapojemo na prireditvah še danes.
Neli: Na primer na prireditvi »Družina poje« v Andražu nad Polzelo. Tam se družine zberejo samo zaradi petja. Moram pa tudi reči, da je najin stari ata imel izjemen posluh. Veljal je za nadarjenega basista. Pa tudi stara mama, ki prav tako izvira iz kmečke družine. Pri stari mami Mariji Kos so od nekdaj peli, ko so šli na pašo, na polje, v kuhinji. Skratka, karkoli so počeli, so si zraven vedno peli.

Torej ni šlo samo za glasbo, ampak predvsem za petje?
Karmen: Da, zagotovo. Poudarek je bil na prepevanju.
Neli: Petje je imelo tudi veliko povezavo z vero in župnijsko skupnostjo. To izvira bolj po mamini strani. Moj oče je bil iz delavske družine. Sicer je prejel vse zakramente, ampak vera in pobožnost po mamini strani je bila merodajna. Mamin stric Franci Brecl je duhovnik. Trenutno domuje v Špesovem domu v Vojniku, kjer še vedno obhaja svete maše. Znan je po tem, da je režiral veliko iger, dramskih besedil in scenarijev. Stric župnik Franci ima trdno in močno vero; takšen zgled vere sva prejemali tudi od starih staršev.
Karmen: Tudi stari ata je bil zelo dejaven v župniji, še posebej ko se je na Ponikvi gradil Slomškov dom. Vodil je nakup novih zvonov. Res pameten, preudaren in sposoben mož. Kot član župnijskega pastoralnega sveta in ključar je začrtal veliko projektov ter jih tudi izpeljal. Znal je spodbuditi in uresničiti. Tudi danes je naša družina še vedno zelo dejavna v župniji.

V kateri?
Karmen: Na Ponikvi pri Žalcu. Dve Ponikvi sta.
Neli: Izviramo s Ponikve, kjer je bil doma dr. Maksimilijan Jezernik, ki je bil rektor Slovenika v Rimu. Tudi celjski opat Marjan Jezernik je rojen v naši župniji. Treba je razlikovati. To ni Slomškova Ponikva pri Šentjurju.
Karmen: Čeprav imamo tudi pri nas Slomškov dom.
Neli: Verniki so si želeli dvorano, da bi se tam srečevali po maši, praznovali, preživeli praznike. Župnijski zavetnik je sv. Pankracij.

Torej družina in župnija sta bili za vaju pomembni?
Karmen: Zelo pomembni.
Neli: In mamin vpliv.

Zastavimo to vprašanje mami, ali je bila družina vašima hčerama pobuda za glasbo?
Mama: Izgleda tako.

Predstavite nam kratek pogled v to družinsko ozadje.
Mama: V naši družini – tako ožji kot razširjeni – se je že od nekdaj pelo in igralo na različne inštrumente. V okolici je bil najbolj znan tamburaški orkester. Družina Kos, v kateri je odraščal moj oče, je imela tamburaški orkester. Vsi očetovi bratje in tri sestre (bilo je osem otrok) so igrali vsaj na en inštrument. Spomnim se mojega očeta na neki sliki, ko je bil star pet let. Stal je na stolu in igral tisto veliko berdo, medtem ko so sestre, ki so bile starejše, igrale ostale instrumente, ki sodijo v tamburaški sestav. No, moj oče si je zelo želel igrati orgle, ampak mu ni bilo dano. Njegov najstarejši brat Stanko Kos –je igral citre in se je hotel tudi sam učiti.
Kasneje sem si osnovala svojo družino. In morda je tudi to, da sta Neli in Karmen ostali brez očeta, pripomoglo k njunemu razvoju. Nekoč smo šle v star farovški hlev na Ponikvi, kjer je danes etnološki muzej. Neli je bila stara osem let in si je želela igrati klavir. Pa mi tam reče, mami, kaj pa je ta instrument? Rečem: To so citre. Ona pa: Uau, mami, mene pa to zanima.
Potem sva poiskali pot in se je začela učiti in kasneje je bilo kar samo po sebi umevno, da je tudi Karmen začela s citrami. Ampak to ni bilo prisiljeno. Mene je muzika mikala že od nekdaj, ker mi je bilo to položeno v gene. Nisem naredila sicer neke kariere, znam nekoliko igrati kitaro. Če sedem za klavir, tudi nekaj spravim ven. Sicer pa tudi brat in mojih pet sester vsak nekaj igra. Iz veselja smo se učili in tudi kdaj pa kdaj javno zapeli kot družina Kos. Vsako leto gremo na srečanje pevskih družin v Andraž nad Polzelo pa še kam. Sedaj, ko imajo tudi naši otroci že svoje družine, je včasih malo težje, ampak še vedno najdemo čas, da se zberemo in zapojemo.

To je okolje, v katerem družina živi, raste, veselo poje. Omenili ste tudi župnijsko skupnost, v kateri je bil angažiran že stari ata.
Mama: Moj oče pa tudi stari oče Lovro je bil tako rekoč poklican, da mora nekaj narediti za faro. Že njegov ded je renoviral to ponkovško cerkev, moj oče pa je kot glavni ključar poskrbel, da se je cerkev kompletno obnovila.


Kako mu je bilo ime?
Mama: Moj oče je bil Franc Kos. Moj stari oče je pa Lovro Kos. No, v glavnem, Kosi so bili od nekdaj zavzeti za razvoj kraja.
Zadnje čase še mogoče malo bolj za to cerkveno plat. Sicer je tudi moj oče bil zelo agilen organizator, ljudje so ga spoštovali. Imel je tudi precejšnje zasluge, da so obesili prvi zvon, pa drugega tudi. Potem so obnovili kulturni dom pri cerkvi, pa star farovški hlev spremenili v etnološki muzej, ki sem ga že omenila. Nastal je urejen javni prostor. Oče se je tudi zavzel za prenovo orgel. Najprej je poskusil obnoviti obstoječe, pa so bile prestare. Potem pa sta skupaj z gospodom župnikom Tonetom Krašovcem izpeljala postavitev novih, na katerih sta se potem učili tudi Neli in Karmen, ko sta obiskovali srednjo šolo. Sicer pa sta tudi moji sestri Marija in Lojzka vodili cerkvene pevske zbore in tudi mešane ter moške zbore na Ponikvi. Poleg njiju pa še najmlajša sestra Elizabeta. Torej tri sestre so bile aktivne zborovodkinje na Ponikvi.

Vrnimo se na vajino glasbeno pot od tistega prvega srečanja s citrami. Zakaj sta izbrali citre?
Neli: Najprej sem začela igrati klavir v glasbeni šoli. Takrat še niso poučevali citer. Nihče se ni zanimal zanje. Veljale so za inštrument iz alpskih dežel. Vse, kar je bilo nemškega ali avstrijskega, je bilo po drugi vojni v času socializma zadušeno, tega ni smelo biti. Zaradi tega so imele citre tudi slab prizvok.

Čeprav so jih imeli marsikje. Ne samo na Gorenjskem, tudi pri nas na podstrehi so se prašile.
Neli: Seveda, povsod po Sloveniji.
Karmen: Da. Citre so bile ljudsko glasbilo. Še posebej na podeželju so jih ljudje izdelovali kar sami.

Zakaj so zašle v pozabo?
Neli: En vzrok je gotovo političen. Socializem in komunizem sta zavračala vse, kar je bilo nemškega. To so načrtno zatirali. V osemdesetih, devetdesetih letih je prišlo prebujanje, pomlad in kasneje tudi samostojnost – osamosvojitev Slovenije. Prva srečanja citrarjev so bila v Grižah pri Žalcu. Tam je bilo dolga leta srečanje citrarjev »Zlate citre«. To so bili Miha Dovžan, Cita Galič in njena družina, Tomaž Plahutnik, ki je sodeloval tudi s Slovenskim oktetom in Matjažem Robavsom, pa Karli Gradišnik in drugi.

Muziki, ki so prinesli citram spet prepoznavnost.
Neli: Tako, ja. Sicer pa v glasbenih državnih šolah citer ni bilo.

Sta imeli privatni pouk?
Neli: Najprej sem imela privatni pouk dve leti pri gospe Citi Galič, kasneje sem šla h gospodu prof. Petru Napretu na glasbeno šolo Fran Korun Koželjski v Velenje. V tistem času je program in predmet citre imelo zelo malo glasbenih šol po Sloveniji. Tudi v šolskih učbenikih včasih citer sploh ni bilo omenjenih. Danes je to povsem drugače.
Karmen: Še to moram povedati: Mami naju je najprej vpisala na klavir, ki je za vstop v glasbo nekako osnovni inštrument. Iz tega gre vse naprej.
Mama: Tako se mi je zdelo, da imata obe velik smisel za muziko. Če gremo vanjo, pa moramo pristopiti resno. Torej sem ju vpisala za osnovo na klavir.

Saj to je nek klasičen vstop v svet glasbe, mar ne?
Mama: Prav zato. Tega sem se zavedala in sem ju vpisala na klavir. Naprej se je vse razvilo samo po sebi.
Neli: Citre sem začela igrati pri devetih letih. Pri štirinajstih letih sem začela igrati še orgle. Pri orglah moraš biti malo starejši, da z nogami dosežeš pedale. Kmalu sem bila dejavna pri bogoslužju. Spremljala sem pevski zbor, ki ga je vodila teta Elizabeta Kos. Kasneje sem ga prevzela. Poleg tega smo imeli še otroški in mešani pevski zbor. Vsak konec tedna in pri vseh praznikih smo bili kot organisti polno zaposleni. Karmen je ubrala pot za menoj po mojih stopinjah.
Neli: Pouk citer sem nato nadaljevala pri gospodu prof. Napretu, ki je bil zelo iznajdljiv in prodoren. Dolga leta je bil predsednik Citrarskega društva Slovenije in je naredil za citre zelo veliko, za njihovo ponovno prepoznavnost v slovenskem prostoru. Tudi za to, da je postavil citre v našo zavest, in da smo Slovenci tako uspešni na tekmovanjih v Münchnu. Iskal je pota do teh učiteljev in preko njega smo začeli sodelovati v različnih glasbenih projektih, ki so vezani na tujino. Tako sem prišla v München.

Tudi doma so bila srečanja ali tekmovanja citrarjev?
Neli: Da. Tekmovanja pa tudi glasbeni projekti v sodelovanju z Nemci.
Karmen: Obstoja mednarodno sodelovanje med Slovenijo, Avstrijo, Italijo in Nemčijo.

Te pobude so bile na ravni glasbenih šol ali kakšne ustanove?
Karmen: Najprej je to bil profesor Peter Napret in Slovensko citrarsko društvo.
Neli: Pa profesorji tukaj v Nemčiji.

Ti so vlekli ta voz naprej?
Neli: Ja. Gospod Georg Glasl, najin docent na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu. On nas je postavil v projekt  »hydepark«, kjer smo se povezali študentje citer iz različnih držav – Avstrije, severne Italije in južne Tirolske, Slovenije in Nemčije. Vsaka dva meseca smo se zbrali v eni državi po več dni in smo imeli vaje, potem pa različne koncerte. Tako so se tudi začela tekmovanja tukaj v Münchnu.
Karmen: … in sodelovanja. Tudi ti tuji profesorji so prišli na seminarje v Slovenijo, mi pa gor k njim na kakšne ure pouka. In potem se je v Münchnu začel študij slovenskih citrark.

Splet vsega tega je privedel do odločitve za študij v Münchnu?
Neli: Ja. Šele na tekmovanjih sem videla, kako gre to in kje se lahko še kaj naučiš. Ko sem videla vse to, sem se že takrat odločila, da bi šla naprej na to šolo.

V München?
Neli: Ja.
Mama: Že pri štirinajstih letih.
Neli: Zelo kmalu. Tako je.
Mama: Vedela je že pri štirinajstih letih, da bo šla študirat ven, v tujino.
Neli: Meni odločitev ni bila težka tudi osebno. Hotela sem na glasbeno gimnazijo, ker sem že malo vedela za cilj, kam želim.

V srednjo glasbeno v Celju?
Neli: Tako. Najprej sem morala narediti to, da sem lahko šla naprej.

Kaj si vpisala?
Neli: Glavni predmet orgle, stranski predmet klavir in sem zaključila Srednjo glasbeno iz orgel.
Karmen: Ves čas pa sva imeli privatne ure pouka citer pri gospodu Napretu in izziv je bilo vsako leto tudi udeležba na različnih tekmovanjih. Tam sva preverjali, kako sva napredovali.

Citre pa privatno?
Karmen: Da. V tistem času še ni bilo možnosti obiskovanja pouka citer na srednji stopnji. Midve pa sva šli zato na tekmovanja, da sva ohranjali kondicijo, predvsem pa, da sva se pripravljali na sprejemne izpite.
Neli: Obe sva v času srednje šole kot »Jungstudentin« imeli redne kontakte z gospodom Georgom Glaslom; to pomeni, da sva prihajali občasno na ure pouka v Nemčijo.

Kako pogosto?
Neli: V zadnjem letniku srednje šole večkrat na leto; na vsaka dva meseca.

Sta bili sami pobudnici teh srečanj?
Karmen: Zame je bilo to v času, ko je bila Neli že v Münchnu in je odkrila to možnost. Tisto leto sem bila v zadnjem letniku srednje šole, ko sem imela tudi maturo. Prihajala sem na dva meseca.

To je bilo leta …?
Karmen: Šolsko leto 2011/12. Neli se je pozanimala in takoj smo izkoristili to možnost.
Neli: Jaz pa sem bila dvakrat pri prof. Glaslu. Gospod Peter Napret je imel z njim stik in na seminarje sem hodila z njegovo pomočjo. Pot do njega je bila bolj privatna.

Prva je bila v Münchnu Neli. Kdaj?
Neli: Leta 2009 sem se po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih iz citer vpisala na Visoko šolo za glasbo in gledališče.

Je bilo zahtevno?
Neli: Torej po uspešno opravljeni maturi doma sem morala opraviti sprejemne izpite tukaj v Münchnu (praktičen del: citre, klavir; teoretični del: solfeggio, kontrapunkt, zgodovina glasbe). Poleg tega pa je bil potreben še certifikat o znanju nemškega jezika. To je bil takrat kar problem pri meni, ker je bila zahtevana stopnja C1. C2 je najvišja stopnja znanja tujega jezika. Matura iz nemščine je v Sloveniji ovrednotena s stopnjo B1. Meni mature iz nemščine niso priznali z razlogom, da je premalo. Z uspešno pridobljenim certifikatom C1 se mi je odprla možnost študirati pedagoško smer citer.

Kako bi predstavili to šolo?
Karmen: Za profesionalni glasbeni razvoj je zelo dobra in kvalitetna. Ima odlične pogoje. Ogromno je nastopov, veliko projektov, sodelovanja med visokimi šolami, igranja z različnimi zasedbami. Igrali smo v sestavih: citre-fagot-kontrabas-harmonika-pozavna pa citre-klavir-flavta, nekaj posebnega, nevsakdanjega.
Neli: Visoka šola ima kvaliteten profesorski zbor. Nudi vse, da se glasbenik razvije v vrhunskega umetnika.
Karmen: Tako pedagoga kot tudi koncertanta.
Neli: Veliko je tudi sodelovanja.
Karmen: Pa možnosti za različne nastope. Jaz sem imela zares pestre nastope. Igrala sem za Rotary-Club. Skupaj z Neli sva igrali za »Live-Musik-Now«.
Neli: Velike možnosti nudi mesto München. To je malo drugače kot Ljubljana. München je velemesto, večje tržišče, s tem posledično se na področju kulture tudi več »dogaja«. Prisotna je multikulturnost, zato lahko vsak na svoj način obogati kulturni utrip v mestu. Iz tega sledi več možnosti, da si kot glasbenik cenjen, pa tudi da več zaslužiš. V Sloveniji ni takih možnosti.

Je šola nudila tudi pedagoško znanje?
Neli: Seveda smo imeli tudi pedagoške predmete.
Karmen: V pedagoški smeri sva imeli predmete metodike in didaktike, glasbeno pedagogiko, učno prakso, prakso na glasbenih šolah … Pri teh predmetih sva se naučili, kako podati snov učencu.

Se nadaljuje.


Objave
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom