Rafaelova družba
Domov > Objave
Ponedeljek, 18 Junij 2018

Objavljeno: 30.11.2017

Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja

 

Vabljeni k branju pogovora z mag. Igorjem Omerzo, ki ga je za mesečnik Naša luč (oktober 2017) pripravila Erika Jazbar.



Igor Omerza je po izobrazbi magister ekonomije, spada med graditelje slovenske demokratične in samostojne države, saj je bil v ožjem odboru tistih, ki so sprožili slovensko pomlad in omogočili uresničitev sanj generacij Slovencev. V zadnjih letih s svojimi zajetnimi monografijami, ki slonijo na arhivskih dokumentih jugoslovanske tajne policije (Službe državne varnosti – ponarodelo Udbe), razburja tisti del javnosti, ki si prizadeva, da bi slovenski narod čim prej pozabil, da je v Jugoslaviji vladal režim, ki je odgovarjal vsem parametrom sestrskih sistemov vzhodne Evrope in da je bilo življenje Slovencev v matici podrejeno vrednotam, ki ne spadajo v zahodno demokracijo, saj ni poznalo večstrankarskega sistema, svobode govora, tržnega gospodarstva. Vsiljeval pa ga je tudi zamejstvu.

Igor Omerza, s kom se pravzaprav pogovarjam: z ljubiteljskim zgodovinarjem, amaterskim raziskovalcem, pripovednikom, hudobnim Ljubljančanom, ki sesuva mite?
No, rekel bi, da sem pisec zgodb. Pišem zgodbe na osnovi dokumentov, v arhivu pravzaprav iščem predvsem zgodbe. Nisem klasičen pisatelj, ne pišem na podlagi domišljije, ne pišem zgodovinskih knjig, nimam teh ambicij, pač pa, če najdem dovolj gradiva bivšega, propadlega režima za zanimivo zgodbo – žal je to večinoma uničeno –, ga potem obdelam. Moja zadnja knjiga je v bistvu "udbovska" biografija pisatelja Borisa Pahorja od leta 1952 do leta 1989. Napisal sem tudi "režimsko" biografijo Edvarda Kocbeka, ta pa je "režimska" zato, ker je v primeru Edvarda Kocbeka uporabljenega tudi veliko partijskega, medijskega gradiva. Napisal sem tudi razne, po žanru, politične trilerje o umorih, ugrabitvah in bombnih atentatih, montiranih procesih, ki pa jih ne črpam iz fantazije, temveč iz realnega dogajanja.

Ali so to zgodbe, ki nam pomagajo razumeti polpretekli čas?
Prav gotovo, kolateralna škoda ali korist – odvisno pač od zornega kota – je namreč ta, da moje knjige skušajo opozoriti bralce in javnost na to, kaj sta bila tajna politična policija in propadli režim nasploh. V percepciji ljudi je prisotna zavest, da je bila Udba na splošno nekaj negativnega, jaz pa ponujam njeno anatomijo, da bi, če se le da, pomagal preprečiti, da bi se taka policija pri nas ponovila.

Zakaj je bilo treba počakati na magistra ekonomije in na njegovo "brskanje" po arhivih?
Popravil vas bom. Jaz ne "brskam". Za knjigo o Borisu Pahorju sem porabil deset let, saj sem sistematično pregledal vse, kar je o njem ohranjenega, sistematično sem obdelal vse tiste arhivske škatle, za katere sem si predstavljal oz. bi bilo logično, da hranijo dokumente, ki bi se lahko nanašali na delovanje Borisa Pahorja. Knjiga tako opisuje 40 let zasledovanja Borisa Pahorja. Zbiral sem torej vso "pahorjansko" udbovsko dokumentacijo, da sem lahko sestavil zajetno dokumentirano monografijo, bolje rečeno triler, pa čeprav je glavnina gradiva uničenega.
Gre torej za sistematično raziskovanje, z namenom da se zgradi zgodba, ki bi čim nazorneje pokazala, kaj se je resnično dogajalo z zasledovanjem tržaškega oponenta matičnemu režimu, tako v Trstu kot v drugih krajih in kontekstih.

Koliko gradiva Udbe je bilo uničenega?
Natančno ne vemo, kako obsežen je bil njen arhiv, zato ne moremo trditi, koliko tega ni več. Imamo več ocen. Iz svoje izkušnje bi rekel, da se v odstotkih številka nagiba bolj k 90 kot 80 odstotkom uničenega. Vem, da je imel Kocbekov uničeni dosje približno 20 tisoč strani in tudi za knjigo o Edvardu Kocbeku sem sistematično pregledal vse možne fonde, našel pa sem približno 2 tisoč strani. Se pravi, da je po grobi oceni ohranjenih okoli 10 odstotkov. Vendar govorimo v povprečju. Nekatere zadeve so stoprocentno ohranjene – teh je zelo malo –, nekatere pa so stoprocentno uničene. Zato je moja ocena le neko ponderirano statistično povprečje.
Raziskovalec primera ugrabitve Bate Todorovića ima na razpolago 6 tisoč strani, so pa druge zgodbe, za katere ne najdeš niti ene strani. Dosjeji vseh protagonistov osamosvojitve Slovenije so na primer izginili, v arhivu ne boste našli dosjejev o zakoncih Hribar ali o Dimitriju Ruplu, Francetu Bučarju ali Janezu Janši. Teh dosjejev enostavno ni.
Tudi nimate dosjeja akcije Lipa, ki je bilo kodno ime za spremljanje Društva slovenskih izobražencev v Trstu. Tudi Mladika se je natančno spremljala. Ker pa je tajna policija o določenih zadevah pisala v več kopijah in te kopije pošiljala na več naslovov znotraj Udbe, se je kakšna zadeva okoli Lipe lahko našla v kakem drugem fondu, ki ni bil uničen, na primer o tujih novinarjih.
Tako poteka to moje delo.
Ker je bilo ogromno gradiva uničenega, je veliko zgodb, o katerih sploh ne moremo pisati, ker tako arheološko raziskovanje, ker dejansko o tem govorim, potrebuje vsaj nekaj opornih točk, ki ti pomagajo sklepati in najti pot do drugih opornih točk, ki te peljejo do tretjih, in tako dalje, dokler ne sestaviš zgodbo. Če je preveč praznin, se zgodba ne da napisati. Da bi to praznino zapolnil s kakšno literaturo, s fikcijo, tega pa ne delam. Hočem imeti dokumentacijo, in če te dokumentacije ni, se zgodbe ne lotim.

Koliko so verodostojni dokumenti Udbe, koliko je nakladanja, pretiravanja, realnih informacij, kakšen je Vaš pristop do tega gradiva?
Ko pregledaš na tisoče dokumentov, bi si upal reči, da veš, kaj je utemeljeno in kaj morda ni. V teh arhivih ni nobenega falsifikata, kar je seveda logično, saj je bilo to gradivo za interno rabo in če bi Udba falsificirala sama sebi, bi med oddelki prišlo do popolnega kaosa. Ko gre za načrtni falsifikat, to napišejo, na primer: "dezinformacija za italijansko službo". Več je bilo takih akcij za dezinformiranje: "sedaj bomo emigraciji poslali neko pismo, bomo naredili zlagani časopis ipd.".
Podatki, ki krožijo znotraj Udbe, pa so verodostojni, podatki, ki jih potem posredujejo zunanjim dejavnikom (politiki), so povzetki ali dobesedni prepisi operativnih dokumentov. Ne bom trdil, da se Udba nikoli ne moti, seveda je to možno, da sodelavec slabo razume ali zgrešeno napiše. Obstajajo tudi primeri sodelavcev, ki lažejo, vendar to je Udba hitro ugotovila, ker je imela navzkrižne informacije, kar pomeni več sodelavcev okoli iste zadeve, imeli so tudi izpise prisluhov. Pri Edvardu Kocbeku je na primer Udba ugotovila, da je bilo Javorškovo pisanje lažno. Javoršek pa se je lagal, ker je hotel čim več zaslužiti in se je zato razpisal, saj je bil očitno plačan na dolžino strani. Udba pa ga je iz drugih poročil, prisluhov v steni in telefonskih posnetkov razkrila. Tudi Bata Todorović je srbski Udbi poročal lažno o Aleksandru Rankoviću in je zato iz ovaduha prešel v nadzorovanca.

Kaj nam Vaše raziskovanje pove o sistemu, v katerem ste "matični" Slovenci živeli skoraj pet desetletij?
V mladih letih sem bil apolitičen, politika me ni zanimala, jezik politike se mi je zdel sholastičen, samoupravni jezik je bil nekaj nemogočega, nemogoče je bilo prebirati objavljene politične plahte po časopisih, nemogoče poslušati govorance po radiu in televiziji. Naše študentske zadeve niso bile politične, vsaj v mojem krogu ne, nismo bili oporečniki ali med tistimi, ki so hoteli izboljšati socializem. Vedeli smo za Edvarda Kocbeka, ki pa nam je bil zoprn, ker je stalno nekaj nergal, vsaj tako smo si to predstavljali, v glavnem pa se v te zadeve nismo poglabljali.
Proti koncu 80. let sem začel pisati za tednik Mladina, vključil sem se v dogajanje, se družil z Janezom Janšo, Igorjem Bavčarjem in krogom, iz katerega je nastal Odbor za varstvo človekovih pravic, postal sem oporečnik.
Slovenski socializem je bil v gospodarskem smislu najbolj razviti socializem celotnega socialističnega sveta. To ni bil vzhodni ali sovjetski socializem, je pa bil na neki način bolj prefinjen, je bolj prepričal ljudi, dajal jim neko lažno perspektivo, priznaval sicer, da so v sistemu napake in da jih je treba izboljšati, govorilo se je o socializmu s človeškim obrazom, pred razpadom se je pisalo tudi o demokratičnem socializmu. Slovenski socializem pa je propadel na enak način kot ostale inačice tega režima. Prehod je bil sicer mehkejši, žlahtnejši.
Slovenski socializem je vodila manjša skupina ljudi, ki je izšla iz vojne in je imela krvno povezavo, cement, ki jih je držal skupaj, je bil povojni množični umor. Če pomislimo na Edvarda Kardelja, ki je bil gospodar Slovenije, jo je on do smrti obvladoval s pomočjo vseh mogočih lovk: od medijev do gospodarstva, kulture in predvsem s tajno politično policijo.
Sistem se je začel rušiti ne le zaradi Titove smrti, temveč je začel pokati tudi zaradi zunanjih dejavnikov, začelo se je s Solidarnostjo na Poljskem leta 1980 in je nato trajalo kar deset let, da se je vse skupaj zrušilo.

Kaj je ta režim pustil današnji slovenski družbi?
Nekateri so še danes prestrašeni in si ne upajo z besedo na dan, ne upajo si jasno povedati, kako je deloval prejšnji režim. V zadnjih letih so mene, pa tudi druge, ki se lotevajo teh tematik, prijatelji večkrat opozarjali, da bi se mi lahko kaj hudega zgodilo. Moram pa povedati, da doslej še nisem prejel nobene grožnje.
Problem današnje slovenske družbe je, da se je velik del prejšnjega režima ohranil. Njegovi dediči so pristali na demokratična pravila igre in nemoteno nadaljevali, neradi pa vidijo, da se "brska" po preteklosti, ker prihajajo na dan tudi kakšna imena, kar je najhujše. Zato pride do tožb, zmerjanja po medijih in drugih oblik gonje.
Ko je režim propadal, je bilo 3.500 sodelavcev, virov in konfidentov Udbe. Med njimi niso bili samo šoferji, natakarice, taksisti ali receptorji, bili so tudi zdravniki, inženirji, novinarji, profesorji, direktorji inštitutov, zgodovinarji. Družba je bila torej prestreljena s konfidenti Udbe in številni izmed teh so še živi, večinoma niso več na odgovornih funkcijah, vendar so vplivni v družbi. Pri teh je največji odpor, ti vplivneži – večinoma jih ne poznamo – izvajajo ta odpor, verjetno so tu tudi neka omrežja, ki jih sicer ne raziskujem – saj nimam svoje zasebne Udbe in je tudi ne bi hotel imeti – so proti raziskovanju naše polpreteklosti. Tako da se ti zgodi, da prebereš članek novinarke, ki je uperjena proti tebi in tvojemu delu, poiščeš povezavo in najdeš, da je novinarka, ki piše proti tebi, žena nekdanjega sodelavca Udbe.
Je pa še neka druga plat zgodbe.

Katera?
Režim je poleg omenjenih 3.500 kompromitiral celo vrsto drugih ljudi. Poročevalci niso bili le tisti, ki so bili registrirani, bili so tudi ljudje, ki so jih ad hoc uporabljali za pridobitev informacij. Zanimivo, ko se je pojavil kakšen sovražni letak, takrat so iskali tudi po hišah, imeli so zaupne ljudi, ki so jih informirali in so bili kontaktirani le v primeru, če se je na tistem koncu kaj zgodilo ali morda zgodilo. V taki "prijateljski zvezi ali občanski zvezi" so bili tisti mnogi, ki so jim po potrebi pomagali, bili so neke vrste občasni referenti.
Iz povedanega se zato izriše slika zelo široko zastavljenega ovajanja. Veliko ljudi je sicer to delalo brez zavestnega vzgiba, misleč, da če to počenjajo, ne delajo nič slabega, ker pomagajo državi. Ko pa prestopiš mejo in ovajaš prijatelje, sodelavce, sorodnike, znance, gre tu za čisto ovaduštvo.

Vsak dokument Udbe prinaša več imen odgovornih: od samega sestavljalca do virov in do nadrejenih. Ste kdaj šli do koga izmed omenjenih "avtorjev"?
Zgodilo se je, ko sem pisal knjigo o aferi JBTZ, torej o procesu proti "četverici". Srečal sem se z znancem, ki sem ga poznal iz mladinske organizacije in sem bil v času afere zelo presenečen, ko sem videl, da dela za Udbo. No, ko sem zbiral gradivo za knjigo, sva šla na pijačo, spraševal sem ga o ozadjih, on pa mi je začel ponujati neresnične zgodbice. Pogovor sem kmalu zaključil, ker je bil brezploden, saj mi je dajal dezinformacije. Ker sem imel predhodno znanje iz arhivov, sem takoj razumel, da laže. Včasih pa je težko izluščiti laž, če nimaš na razpolago informacij oz. dokumentacije. Udbovci pa so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja.
Ko sem napisal knjigo o ugrabitvi in umoru hrvaškega študenta in emigranta Stjepana Crnogorca – o likvidaciji sicer nimam dokončnih dokazov, v Ljubljani pa se je za njim julija 1972 izgubila vsaka sled –, so nekateri začeli pisati, da je v resnici šel v Afriko, drugi so pisali, da je v Bosni, tretji da je še kje drugje, znani akter prejšnjega režima Janez Zemljarič pa je trdil, da je Stjepan nameraval zastrupiti vodovod v Ljubljani.
Po vseh teh letih se še danes širijo dezinformacije. Pri Crnogorcu pa je prednost v tem, da je dokumentacije čisto dovolj, da razumeš, kaj je dezinformacija in kaj je resnica. Če pa nimaš dokumentacije ali znanj in poslušaš te sirene, te znajo prepričati in zavesti.

Kaj pa pričevanja?
Jaz sem pristaš dokumentov. Tudi ko imaš dobronamerno pričo, se pogosto zgodi, da govori drugače kot dokumenti. Človeški spomin zreducira in oblikuje po svoje dogodke, dokument, ko je napisan, pa ostane in je veliko bolj zanesljiv. In to velja že za dobronamerne priče, kaj šele, če imamo pričo, ki te hoče zavajati.
Boris Pahor mi je dejal, ko sem pisal o Kocbeku, da vem jaz več o njem, ker sem gledal po dokumentih, kot on sam o sebi. A to velja tudi zame, večkrat sem o tem razmišljal. Ko gledam dokumentacijo o Odboru za varstvo človekovih pravic, pišejo v njej stvari, ki se jih drugače spominjam, pa čeprav sem bil v samem jedru, v najožji ekipi in dogajanje ni tako daleč nazaj.
Spomin je zelo varljiva zadeva, sled minljiva kot pravi Dante, lepše je, če imaš dokumente.

Če ostanemo pri Borisu Pahorju: koliko je tega sistema informatorjev bilo pravzaprav v Trstu? Udba tu ni imela svoje postojanke, agenti so prihajali iz Kopra, Ljubljane, Postojne.
Martin Brecelj je v knjigi, ki preučuje umor zakoncev Vuk in Draga Zajca v ulici Rossetti, odlično dokumentiral, kako je med vojno VOS (predhodnik Udbe) konkretno deloval po Trstu. Koliko agentov Udbe je bilo v Trstu v povojnih desetletjih do leta 1990, ne vemo. Vemo, da jih je bilo v nekem letu 60, če to raztegnemo na daljše obdobje, bomo rekli, da jih je bilo na stotine.
V dokumentih, ki pišejo o Borisu Pahorju, a ne samo o njem, sem v zamejstvu našel 90 sodelavcev in virov Udbe. Govorimo o obdobju od leta 1952 do leta 1989. Seveda moramo število pomnožiti, ker je večina dokumentov uničenih.
Trst je bil strašno zanimiv, saj se je tu dogajalo ogromno ključnih zadev. Na primer "informbirojevsko" dogajanje v sami levici, razkol v komunistični partiji, Sovjetska zveza, Vidali. Tu je šlo za spopad med NKVD in Udbo. Udba je uspešno prodrla v sam vrh italijanske komunistične partije. Vsaj tako pravi nekdanji oznovec, ki je danes star 90 let. Na televiziji je izjavil, da so imeli svojega človeka v samem vrhu KPI, ki jim je poročal o sestankih najvišjega vodstva italijanske partije. Imena ne bo razkril, je dejal, temveč bo šel z menoj v grob.
Sam sumim, da bi to lahko bil Karel Šiškovič, ki je bil sodelavec Udbe s kodnim imenom Gino.

Kako je bilo mogoče, da v vseh teh desetletjih ni prišlo do incidentov z italijanskimi agenti?
Ja, to je zanimivo, saj so se udbovci sprehajali po Trstu skoraj kot po Ljubljani. Če vzamemo primer Borisa Pahorja, so mu mikrofone nastavili na domu, ki se je takrat nahajal na sredi Kontovelske rebri, v hišo, ki je stisnjena na hribu. Za sprejemanje pa so se morali z avtomobili voziti po tisti uličici in krožiti po tistih strminah. Da ne bi bili sumljivi, so sicer imeli italijansko registrsko tablico, a ne moreš verjeti, kako so to lahko neopaženo počenjali. O tem prisluškovanju sicer nisem našel nobenega prepisa, jasno pa udbovci pišejo, da so mu aparaturo nastavili in da so jo "eksploatirali" s pomočjo avtomobilov!

Koliko pa se je Boris Pahor pravzaprav zavedal, da mu sledijo?
Da so ga spremljali, je seveda vedel, ko sem mu pa pokazal določeno gradivo, ko sem pisal o Kocbeku, je rekel, da je neverjetno, da so mu vdirali v Trstu.
Največ gradiva, 200 strani obsega to obdobje v moji knjigi o Pahorju, kar pomeni največ kontrole, je seveda imel leta 1975, ko je prišlo do objave slovitega Kocbekovega intervjuja. Takrat je režim podivjal, Edvarda Kocbeka so hoteli aretirati, ko bi mogli, bi tudi Borisa Pahorja in Alojza Rebulo. Javni tožilec je napisal komunističnemu vodstvu, po katerih vsebinah bi jih lahko zaprli. A si niso upali, saj bi prišlo do prevelikega mednarodnega škandala.
Sicer pa je Edvarda Kardelja leta 1969 že zelo razkačila knjiga Odisej ob jamboru. Še prej, leta 1966, je začela izhajati revija Zaliv, ki jih je spravljala ob živce, nakar sta tu bili aretaciji sodelavcev Zaliva Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča, Pahorjevi nastopi na raznih tribunah. Leta 1966 v Ljubljani nihče ne bi mogel objaviti člankov, ki so izšli v Zalivu, tudi Kocbekov intervju seveda ne bi mogel najprej iziti v Ljubljani.
Pride pa obdobje, ko se tudi v Sloveniji začenjajo pojavljati teksti in vsebine, ki so dotlej lahko izhajali le v zamejstvu. Omenjene vsebine najdemo v Novi reviji, ki si obesi na jadro Pahorju dragi temi Kocbeka in nacionalno vprašanje. Takrat se pomen ali nevarnost Borisa Pahorja in drugih disidentov ter samega zamejstva kot tribune svobodnega govora tudi za matico začne zmanjševati, ker se baza oporečništva zelo razširi tudi v Sloveniji in se teža bolj razporedi med številne protagoniste.
Če je bil Boris Pahor v 70. letih strašno opazovan, je bilo tega v 80. letih verjetno bistveno manj. Uporabil sem "verjetno", ker je dokumentacija iz tega obdobja veliko bolj uničena, kot za prejšnje desetletje, tako da o tem lahko le ugibam.

Ali je motil tudi nastanek politične stranke Slovenska levica?
Seveda jih je motil, ker je v programu bilo napisano, da je Slovenska levica proti ekskluzivizmu slovenske partije, proti njeni izključnosti. Boris Pahor je gradil na tradiciji OF, ki je hotela biti koalicija, a jo je partija že v začetku vojne zlorabila in z Dolomitsko izjavo tudi formalno izničila. Udba piše, da je Boris Pahor v Slovenski levici zbral razočarane "oefarje".
Stranka jih je torej motila, čeprav njena zgodba s političnega vidika oz. njene politične teže ni bila posebno pomembna.
Znotraj komunistične partije so seveda tudi bile frakcije, a jih je Tito sproti uničeval, vrh partije je skušal ohranjati homogenost in monopolni položaj, ki ga je Pahor s to stranko ogrožal ali bolje rečeno problematiziral.

Ko ste pregledali toliko udbovskega gradiva o Borisu Pahorju, kako ocenjujete našega rojaka?
Ta knjiga med drugim pokaže oz. potrjuje, da je Boris Pahor izjemen človek. V mislih nimam njegovega literarnega ustvarjanja, ki ga ne morem in ne znam soditi, govorim o javnem in družbeno-političnem delovanju. Nisem našel ene same zadeve, ki bi nanj metala senco. Objavil sem čisto vse, kar sem našel. Če bi našel kaj neprijetnega, bi tudi objavil, a tega ni bilo.
Moram reči, da ostajata njegov lik in njegova vloga, tako kot izhajata tudi iz teh dokumentov, ekscelentna.

Objave
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom