Rafaelova družba
Domov > Objave
Petek, 14 December 2018

Objavljeno: 12.01.2018

Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!

 

Vabljeni k branju pogovora z Damijanom Malnarjem, ki ga je za mesečnik Naša luč (december 2017) pripravila Ana Gregorič.



Prezid in nekatere druge kraje v Gorskem kotarju je Rafaelova družba pred leti že obiskala. Kraji so zanimivi in jih je vredno spoznati iz več razlogov.
V antiki je zid – 'limes', del obrambnega zidovja Claustra Alpium Iuliarum, ki je potekalo od Trsata do Julijskih Alp, in se nahaja tudi v neposredni bližini Prezida, branil rimsko državo pred barbari. Zgodovina je skozi stoletja šla svojo pot in tako državna meja zdaj ločuje področje, ki je sicer od Babnega Polja preko Čabranke in Kolpe močno povezano v eno celoto. Kraji, ljudje in z njimi tudi njihova govorica so izpostavljeni ostrim pogojem. V Gerovem in Delnicah se tako domača beseda skoraj ne sliši več. Še kako lepo pa jo je slišati v Prezidu ter okoliških krajih, saj priča o drugih časih.
Iztekajoče se leto je bilo za Slovensko kulturno društvo Gorski kotar in njenega predsednika Damijana Malnarja slavnostno, saj so poleti praznovali 10. obletnico svojega delovanja.
Damijanov govor je obetal, da je še marsikaj, kar je zanimivo in vredno slišati. Tik pred vsemi svetimi je tako nastal pogovor, ki daje vpogled v življenje, poslanstvo, preizkušnje in upanje tamkajšnjih ljudi, da ohranijo identiteto, kulturo in domačo besedo živo.
 

Damijan, prosila bi te, če se bralcem Naše luči lahko predstaviš. Če te nekdo vpraša, kdo si, kaj odgovoriš? Zanima pa me seveda tudi, kje si se rodil in kje zdaj z družino živiš.
Sem Prezidanec, tako bi se predstavil. Rodil sem se v Postojni, najmlajši sem od sedmih otrok, zdaj pa nas je žal živih le še pet. Naša rojstna hiša, zdaj sicer prazna, stoji v Prezidu. Sem pa tudi 'Štauar' (prihaja iz besede 'štala'), tako me namreč vsi v Trstju kličejo, saj je to naše domače hišno ime po očetovi strani. Hišno ime po materini strani pa je 'Šipen' (tisti, ki šepa).
Priženil sem v Trstje (v hrvaščini Tršće), kjer z ženo Tino, ki je po poklicu učiteljica, živiva in imava trojčke. Stari so 15 let in so se letos jeseni, ko so začeli obiskovati srednjo šolo, razdvojili in se razselili – eden je v Kamniku, drugi v Ljubljani, tretji na Reki.
Za otroke sva izbrala svetopisemska imena. Za prvega sina sem si želel, da bo Jakov, drugi sin pa nosi ime po mojem pokojnem bratu Josipu. Andrija pa je dobil ime po našem župnijskem zavetniku iz Trstja, saj sva ravno na ta dan z ženo izvedela, da pričakuje trojčke. Dogovorila sva se, da bo tretjemu ime Andrija, če bodo res trije. In tako je bilo.

Omenil si že Trstje in Prezid, ki spadata pod Gorski kotar. Kje najdemo Gorski kotar na zemljevidu? Nas lahko usmeriš, da si bomo za začetek malo bolje predstavljali te kraje, saj se včasih zdi, da je pot iz Ljubljane do vas tako dolga … V kolikšnem času prispete do Ljubljane, kaj pa do Zagreba?
Gorski kotar je najbolj gozdno območje v Republiki Hrvaški, ki sega pri Čabranki in Kolpi tudi v Republiko Slovenijo, na vzhodu pa do obrobja Ogulina. Je območje, kjer se je moral človek boriti za vsako pest zemlje, pa tudi njive pri nas nikoli niso bogato obrodile. Veliko je gozdov, v katerih rastejo predvsem smreka, jelka in bukev, od katerih gre večina denarja v tuje roke. Pred nekaj leti smo imeli žledolom, katerega posledice so vidne še danes, po njem pa je prišel še lubadar, ki je povzročil še večje norčije.
Ljubljana je bila od vedno naše najbližje mesto, le 80 kilometrov je razdalje, kar sploh ni daleč, saj smo tam v eni dobri uri. Za primerjavo je do Reke uro in pol vožnje, do Zagreba pa dve uri in pol. Tudi Trst je od nas oddaljen le uro dvajset. Zaradi naše lege mislim, da je perspektiva tudi v turizmu.

Kje je potekalo tvoje šolanje in s čim se zdaj ukvarjaš v poklicnem življenju?
V osnovno šolo sem hodil v Prezidu, nato sem obiskoval Srednjo strojno šolo v Ljubljani. Potem pa so prišla leta tik po osamosvojitvi. Uspešno sem bil sprejet na Fakulteto za strojništvo v Ljubljani, a sem se nato odločil za študij na Reki. Po poklicu sem univerzitetni inženir strojništva. Delam na novih izdelkih v družbi Kovinoplastika Lož, sem tudi nosilec nekaj patentov.

Zasledila sem, da si zelo uspešen, saj si s sodelavci prejel več priznanj – med njimi tudi zlato priznanje Gospodarske zbornice Slovenije za inovacije. Si bil vedno zvest gospodarstvu ali te je vleklo tudi kam drugam?
Če se posvetiš tistemu, kar delaš, s tem pride tudi uspeh. Moja starejša brata Slavko in Miro sta že bila strojnika, nato pa sem se še jaz podal na to pot, s čimer sem zadovoljen. Pred tem pa sem malce razmišljal tudi o poklicu učitelja, saj sem pisal pesmice in podobno.

Dejaven si na različnih področjih. Kaj pa te še posebno izpolnjuje?
Predvsem me izpolnjuje Bog. V današnjem svetu se morda kdo smeje, če rečeš kaj takega, še sploh, če to reče moški. A pri 13 letih sem izgubil očeta, pred nekaj leti dva brata, pa človek še zmeraj poje in je vesel. Bog je ljubezen in veselje. Jaz verjamem, da so vsi zgoraj pri njem in da tako mora biti.    

Kako pa z ženo usklajujeta vse obveznosti in različne potrebe vajinih mladih in tudi zelo nadarjenih sinov? Kako poteka vaš vsakdan?
Žena sicer včasih malce pogodrnja, da nimam dovolj časa zanjo. (smeh) A zdaj, ko so v srednji šoli, je malce lažje. Prej pa smo bili veliko na poti. Treba se je bilo voziti v Delnice v glasbeno šolo večkrat na teden, kar je uro vožnje v eno smer. Velikokrat smo se namenoma vsi usedli v avto in se peljali, čeprav je tisti dan le eden od sinov imel glasbeno šolo, vmes tudi kaj pojedli, da smo le lahko bili skupaj in se pogovarjali.
Josip igra kitaro, a se je odločil za Srednjo strojno šolo v Ljubljani, Jakov pa klavir in se šola na Srednji glasbeni šoli na Reki. Andrija obiskuje Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku in je božji blagoslov družine. Z njim se najlepše počutim.
Če imaš enega otroka, ki je s posebnimi potrebami, potem misliš, da si mogoče druga dva malce zapustil. Človeka boli, ker ostalima dvema ne utegne dati toliko pozornosti. Svetovali so nam, naj bova pri tem pozorna, saj se je potrebno posvetiti celi družini. Poskušala sva jim z ženo nuditi, kar se je dalo in se nama je zdelo pomembno. Josip in Jakov sta bila zelo uspešna tudi pri smučanju, Josip pa tudi pri karateju.

Kot predsedniku Slovenskega kulturnega društva Gorski kotar ti moram ponovno čestitati, saj ste letos obeležili 10-obletnico delovanja. Kako je potekalo slavje, še prej pa – k čemu kot društvo stremite?
Začetnik in duša Slovenskega kulturnega društva Gorski kotar je bil moj brat Slavko, ki je tudi vzpostavil povezave z Ljubljano preko sekretarja Rudija Merljaka na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu. Odkar obstajamo, stremimo k temu, da naši mladi člani ohranijo našo domačo besedo in ne izgubijo naše identitete. Smo neki posebneži tukaj ob meji, ni važno, kaj smo, ali Hrvati ali Slovenci, to nam toliko ne pomeni, a domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, pa ne smemo izgubiti. To je prva in osnovna naloga, zato delamo predvsem z mladimi.
Deseto obletnico smo praznovali v Prezidu v soboto, 22. julija. Smo velik kraj z malo ljudmi, zato smo se povezali z lokalnim društvom Trbuhovica, ki je že dopoldne organiziralo pohod po Prezidu in okolici. Osrednji del praznovanja pa je predstavljala slavnostna seja društva, po njej pa smo v župnijski cerkvi sv. Vida priredili koncert pevskega zbora KUD France Prešeren iz Vojnika. Sledilo je druženje vseh prisotnih, saj se je treba povezovati in spoznavati pa tudi poveseliti. Veseli me, da gojimo prijateljske vezi tako z domačini, s tistimi preko meje pa tudi s prijatelji od malce dlje. Tako nastajajo in se rojevajo nove ideje, tako smo na primer s prijatelji iz Vojnika v skupnem projektu zgradili nov gasilski dom v Prezidu, kjer se pravkar pogovarjava.

Kakšno je bilo za SKD Gorski kotar leto, ki se počasi izteka?
Razgibano, zaznamovali so ga naslednji projekti in dogodki, ki smo jih podprli ali samostojno priredili: pohod na Sveto Goro, vaški sejem na Plešcih, ki ga organizira Marko Smole, žetveni dan v Mandlih, dnevi hrušk, velikonočni koncert v Prezidu, druženje cerkvenih zborov ob prazniku Svete Trojice na Plešcih, ekskurzija v Žičko kartuzijo in Slovenske Konjice v okviru projekta Spoznajmo Slovenijo, likovna kolonija, ki je letos potekala ob Kolpi, športno srečanje v košarki, kjer so se igre odvile enkrat v Gerovem, na Reki ter v Ljubljani. Še posebej pomemben projekt našega društva pa je dopolnilni pouk slovenščine, ki ga v Prezidu, Trstju in Čabru obiskuje skupno 35 učencev.

Koliko članov ima društvo in ali delujete še na katerem drugem področju?
Trenutno nas je približno sto dvajset. Nekateri bolj aktivni člani, drugi manj – tako je kot v vsakem društvu. Že od začetka delujemo kot kulturno društvo. Z delovanjem društva pa so se pojavile še druge ideje. Tako je iz kmetijske sekcije nastalo zdaj samostojno društvo Kmetijsko izobraževalna skupnost Gorski kotar, katere predsednik je naš podpredsednik Zoran Ožbolt. KIS Gorski kotar se povezuje tudi z drugimi zamejskimi kmetijskimi organizacijami iz Avstrije, Italije in Madžarske in skupaj tvorijo koordinacijo Agroslomak. Sam delujem v KIS Gorski kotar kot član, kolikor mi čas dopusti. Sicer pa tudi tu nastajajo lepi projekti – vzorčni vrt, rastlinjak, čebelarska učna pot, kmalu tudi vzorčna kmetija v Prezidu.

Kakšne so želje vašega društva za prihodnost?
Glavni cilj je vsekakor ohraniti 'rejč damačo', domačo besedo. Zanimivo je, ko pridejo obiski iz Slovenije. Ko jim zapojemo, včasih ne poznajo slovenske ljudske pesmi. Žalostno. Želimo si, da se bo pri nas vedno 'papejvaua' naša domača pesem. Ta je pravzaprav slovenska ljudska pesem, a mi rečemo, da je domača. Vsak Prezidanec pozna Kje so tiste stezice. To je namreč del nas.
Za prihodnost pa bi radi, da bi prišla slovenščina tudi v šolo kot izbirni predmet. Zdaj namreč poteka dopolnilni pouk slovenščine le v organizaciji našega društva, torej zunaj šole. O tem se še nismo pogovarjali in je zaenkrat šele na idejni ravni.

Od kod pa pridobivate sredstva za delovanje SKD Gorski kotar?
Predvsem preko Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Nekaj se nabere tudi iz članarin, nekaj malega primakne občina, vse ostalo pa deluje na prostovoljni bazi. Če ni dobre volje in pripravljenosti tudi naših družin, ki nam veliko pomagajo, se ne bi dalo ničesar izpeljati.

V uvodu se še nisva dotaknila bistvenega. Zakaj sploh obstajate kot slovensko društvo tik za slovensko-hrvaško mejo, ki je od Prezida oddaljena le kilometer?
Obstajamo, ker smo del slovenske zgodbe, nismo pa sprejeti samo v slovensko zgodbo. V nas namreč tudi nekaj hrvaškega 'špila'. Smo pa lahko dodana vrednost Slovenije, če nas take tudi sprejmeš. Mislim, da smo Prezidanci glede kulture, duha, odprtosti in sproščenosti na visoki ravni.
   
Na slavnostni seji si me navdušil s svojim govorom. Ne le da je bil slovesen, kot se dogodku pritiče, ampak vsebinsko bogat in neposreden. Bil je tudi čustven. Čutilo se je, kako veliko ti pomeni ohranjanje slovenskih korenin in identitete, pa seveda prizadevanje, da bi 'rejč damača' ostala prisotna in živa. Rekel si, da je lahko napisanih o vas nešteto knjig, a prav vi, ki ste tu, ohranjate domačo besedo živo. Imaš ta govor kje zapisan oz. ga lahko malce obudiš za naše bralce, ki jih žal na dogodku ni bilo?
(smeh) Govora nimam napisanega. Je pa res – nevarnost je, da bi pozabili, kako se govori po domače. Knjige te žive besede ne morejo nadomestiti. Otroci se tudi vse bolj pogovarjajo med seboj v hrvaščini.
Prezid, Trstje in Plešce se k sreči še dobro držijo. Nekaj nas je še, a bogve, kaj še pride …
Spodbudno je, da pišejo knjige, seveda, a če ne živi med ljudmi, se izgubi. To bi me res bolelo.
Domačin, ki vneto raziskuje zgodovino in zapisuje hišna imena, priimke in narečne besede, iz katerih nastajajo tudi narečni slovarji, je Slavko Malnar. Čeprav imamo isti priimek, z njim nismo v sorodu, saj je ta priimek tu zelo pogost. Cenim njegovo predanost in zavzetost, a kot že rečeno, najbolj pomembno je, da jezik in kultura živita med ljudmi.

Nam lahko malce opišeš, kakšno pa je bilo zares tu življenje nekdaj? Če sklepam po Babnem Polju, ki je nesporni slovenski rekorder v nizkih temperaturah, so bile zime zelo dolge in mrzle. S čim so se ukvarjali in se preživljali predniki?
Zime so bile včasih res ostre, zadnja leta pa se je tudi to spremenilo. Nekdaj je čez zimo veliko moških odšlo na Hrvaško. Spet zanimivo, kajne, na Hrvaškem si, pa rečeš, da grejo na Hrvaško … To je namreč pomenilo, da gredo v Slavonijo podirat hraste in opravljat druga gozdna dela. Močno je bilo tudi izseljevanje, saj jih je veliko odšlo v Francijo in tudi v druge države. Predvsem zaradi ekonomskih razlogov, po drugi svetovni vojni pa tudi zaradi ideoloških, čeprav to pri nas ni bilo tako zaznamovano, saj so bili vsi partizani. Lahko povem tudi zgodbo mojega strica, ki so ga partizani pustili brez vsega sredi gozda. Predal se je Italijanom, saj ni bilo druge možnosti. Nato je odšel v taborišče na Rab in Gonars. Ni si upal priti domov, čeprav so govorili, da bo vse v redu, temveč je odšel v Francijo. Vrnil se je na obisk šele v 70 letih.
Ženske pa so se v času, ko njihovih mož ni bilo doma, znašle po svoje, da so lahko preživele. Veliko so vezle, tiste iz bogatejših družin pa so nato nosile prodajat prte v Trst in Ljubljano.

V kakšnih in kako grajenih hišah so stanovali in ali lahko ostanke te arhitekture danes še vidimo?
Bilo je kar nekaj premožnih hiš, ki jih vidimo še danes. Prezid je bil namreč kar precej razvit. Vodovod smo dobili le dve leti po Zagrebu. Seveda takrat še ne čisto vsaka hiša, a pipe so bile. Tudi gasilsko društvo je zgodaj začelo delovati – že 1886. leta. Prav tako imamo pri nas dolgo zgodovino šolstva.

Poleg premožnejših hiš pa opazimo tudi manjše, lesene. Take, kot je na primer etno hiša Vesel v središču Prezida. Predvidevam, da so v njih živeli ljudje z manj zemlje?
Tudi v današnjem času so razlike, razlike so vedno bile, morda pa so ti ljudje malce premalo upali tvegati. Sicer pa tudi ko prideš v leseno hišico, je tako lepa. Od spodaj in zgoraj te je grelo, saj je bil spodaj hlev, gor pa so spravili seno. Tako je družinica živela in preživela. Etno hiša Vesel je ena izmed teh hiš, ki se je ohranila. Bilo pa jih je še več, še starejših.

Če sva se v prejšnjih vprašanjih ozirala predvsem nazaj, pa poglejva, kako je pri vas danes. Koliko je otrok? Kje obiskujejo vrtec in se šolajo?
Osnovno šolo sem zaključil pred slabimi 30 leti. Takrat je bilo 130 otrok, zdaj pa se je številka več kot prepolovila, saj jih je okrog 50. Ni več družin, ki bi danes imele več kot tri otroke. Prebivalstvo se tako stara.
V Prezidu je vrtec, ki sicer dela le od 8 h do 13 h. Osnovna šola pa je v vsakem kraju – v Prezidu, Trstju, Čabru in Gerovem. V Čabru, kjer je tudi občina, je srednja šola, a je letos na novo vpisanih le pet dijakov, vsi ostali so odšli na Reko ali drugam tako kot tudi moji sinovi. Glasbena šola pa je ali v Delnicah ali na slovenski strani v Starem trgu.

Če se odločijo za študij, kam jih zanese pot in ali se vrnejo nazaj?
Zadnje čase se jih ponovno kar nekaj odloči za študij v Ljubljani. Žal se večinoma ne vračajo. Upam, da se bo kateri od mojih sinov vrnil, saj imam zelo rad te kraje. A težko je pričakovati, če zanje ne bo primernih delovnih mest. Tukaj je nekaj majhnih privatnikov, pri katerih je nekaj ljudi zaposlenih, ostali pa se iz Prezida večinoma vozijo na delo čez mejo.

Ali narečje še živi v medsebojnih stikih in kje ga uporabljate? Kaj pa v šoli, na občini, pri zdravniku, v cerkvi?
Narečje živi in ga uporabljamo. Razlike po krajih so majhne, ne razlikuje se veliko niti od sosednjega babnopoljskega. Tam je morda zdaj nekaj več vpliva slovenščine, pri nas pa hrvaščine. Sicer pa sta skoraj enaka.
Na šolskih hodnikih in med seboj otroci govorijo v narečju, pri pouku pa v uradnem jeziku, prav tako na občini. Pri zdravniku, ambulanta je v Prezidu dvakrat tedensko, tudi govorimo hrvaško, saj narečja ne bi razumeli. V cerkvi pa smo od vedno uporabljali hrvaščino, čeprav je prva molitvica o sv. Jožefu, ki so me jo doma naučili, v slovenščini. Je pa zanimivo, saj so nekateri slovenski duhovniki s sabo prinesli tudi slovenske cerkvene pesmi in jih prevedli. Tako recimo nekatere, kot so na primer Poslušajte vsi ljudje in Marija skoz' življenje, pojemo v hrvaščini.

Z veseljem prebiram prezidansko glasilo Vražje vrtoc, ki je v letošnjem letu ugledalo luč sveta, saj glavni urednik v prvi številki navaja, da so v glasilu zastopani trije jeziki, v katerem so lahko napisani prispevki – prezidanski, hrvaški in slovenski. Zame so posebno zanimivi ravno prispevki v narečju. Po čem pa se glasilo imenuje, zakaj nosi tako ime?
Vražji vrtec je hrib nad Prezidom. Kot pravi legenda, je nek fant hodil k punci v vas. Vasoval je, dokler se nista malce bolj zbližala. Ko pa ga je pogladila po laseh, je zatipala rogove. Fant je zbežal v hrib in od takrat se ta imenuje Vražji vrtec. Po drugi legendi pa je postajališče za coprnice, ki so letele s Slivnice na Klek.

Kako domačini živite z mejo, kako gledate nanjo? Pa na arbitražno odločbo, do katere je prišlo v iztekajočem se letu? Koliko politika vpliva na vas in na vaše odnose in življenje v skupnosti?
Meja in politika lahko razdvajata. V društvu smo morda tudi različnih mnenj in stališč, a ne želimo, da politika vpliva na naše delovanje in sodelovanje. Dobro se razumemo, dobro delamo. Povezujejo nas skupni interesi, ki so veliko bolj pomembni. Politične zadeve prepuščamo Ljubljani in Zagrebu.

Ozriva se še malo naprej. Kaj misliš, da je ključ za lepšo prihodnost?
Ključno je, da ostane duša. Zgubili smo vero v Boga in zgubili še marsikaj drugega. Vse manj nas je tudi v cerkvi. Dokler se ne obrnemo proti pravi poti, ki je samo Bog, ne bo dobro. Tako bo zaživela srečna družina, z njo zdravo društvo in z njim zaživi vse ostalo.

Kaj bi izpostavil, da si je tukaj vredno ogledati, in kdaj po tvojem mnenju Gorski kotar najbolj zaživi?
Mislim, da so največje bogastvo prav ljudje. Ko jih enkrat ne bo, tudi narava sama zase ne bo tako zanimiva, čeprav smo seveda tudi ljudje del stvarstva dragega Boga, ki nas je ustvaril skupaj z naravo. Veliko si lahko ogledamo tudi v svoji bližini, kjer koli že živimo. Velikokrat potujemo v daljne dežele, ne poznamo pa lastne okolice. Vedno so zanimive stvari, ki jih je domači človek izdelal z ljubeznijo, čeprav morda niso vrhunske vrednosti.
Zame je najlepši čas prav jesen. Rad grem v gozd napravljat drva ali iskat veje. Če imaš srečo, da imaš toliko bratov, pridejo še oni in je skupaj še lepše. Ko pa se bliža večer, nastavimo še polhom.

Po mojem mnenju pa Prezid zaživi tudi za veliko noč, ko z društvom vsako leto priredite velikonočni koncert in tako poskrbite za prijateljsko sodelovanje in druženje med zbori in župnijami Prezid, Trstje, Plešce in Čabar na eni strani, pa seveda tudi Babno Polje in Stari trg na drugi strani meje, ki se ga vedno radi udeležimo. Vedno je pri vas dobrodošel vsak gost, ki tako spozna, kaj je 'budl' (tradicionalna velikonočna jed), trkanje jajc, gostoljubje, povezovanje in prizadevanje za domačo besedo.
Kot deček si napisal pesem z naslovom 'Muj dum pad brejgom', objavljeno tudi v prvi številki Vražjega vrtoca. Na koncu se glasi: »Lepu je mjene živet pad ten čudnen brejgon, pa lejte v zeljenen no v zime pad snejgon.«
Kaj ti zdaj, nekaj let kasneje, pomeni domači kraj?
Domači kraj je domači kraj, zelo težko bi se preselil kam drugam. Čeprav živim v Trstju, grem še vedno vsako nedeljo k maši v Prezid. Maša je tudi v Trstju, a mene vleče v Prezid. Imam srečo, ker moja žena to razume. Od vedno čutim posebno povezanost z brati, s Prezidom in tudi s tem hribom.

Kakšen pa je december v Gorskem kotarju – tudi vas obišče Miklavž? Ker se leto počasi izteka, kaj bi nam vsem zaželel v novem letu?
Seveda nosi Miklavž. Eni praznujejo tudi malega Jezuščka, a to ni stara navada. V novem letu pa mislim, da potrebujemo predvsem veliko mero zdrave pameti in močnejšo vero v Boga, saj iz tega vse izhaja.

Damijan, najlepša hvala za pogovor. Naj končam z mislijo, ki naj doseže vse vas. Zares ne srečam velikokrat tako toplih in srčnih ljudi, zaradi česar se k vam vedno znova rada vračam. Ohranite to ter seveda vedrino, moč in pogum, kljub mnogim preizkušnjam, s katerimi se soočate kot posamezniki in skupnost.
Na uspešno delovanje SKD Gorski kotar in ohranjanje slovenskih korenin, domače besede ter kulture tudi v novem letu in desetletju!
Tebi, tvoji družini in bralcem Naše luči pa želim blagoslovljene božične praznike ter zdravja in zadovoljstva v letu, ki prihaja!

Objave
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom