Objavljeno: 07.03.2017

Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016

Vabljeni k branju pogovora z mag. Radom Pezdirjem, ki ga je za mesečnik Naša luč (februar 2017) pripravila E. J.

Sposodili smo si za to izdajo Naše luči pogovor pri uredništvu tržaške Mladike. Vsebina bo morda  na prvi pogled bralcu neobičajna. Spada pa v uredniški koncept vprašanje, kako je komunistični režim krojil življenje naših ljudi v domovini, zamejstvu in po Evropi. Pogovor sicer govori o sistematiki ekonomskega nadzora Slovencev v zamejstvu, vendar je predstavljeno tudi to, kako daleč v izseljenstvo je poseglo načrtno usmerjanje ekonomskih dobičkov v partijske žepe. O tem govori ekonomist mag. Rado Pezdir iz svojih raziskav arhivskega gradiva Republike Slovenije. Nedavno je v Trstu spregovoril o tem na večeru Društva slovenskih izobražencev. Predavanje je dvignilo precej prahu med prizadetimi v Sloveniji. Našli so se še danes vplivni ljudje med tistimi, katerih nečedna dejanja in vloge so se razgrnile pred javnostjo. Ekonomist in časnikar mag. Pezdir se le čudi, kako malo zanimanja kaže slovenska javnost za dokumente, ki tako jasno razgrinjajo naravo komunistične oblasti. Zanimalo pa naj bi tudi marsikoga med bralci naše revije, saj so se te lovke raztegnile preko marsikatere organizacije tudi med Slovenci po Evropi. Ne le v Švici in Liechtensteinu, ampak tudi v Münchnu in še kje je bilo veliko firm, ki so imele samo poštni nabiralnik, pa tudi vpogled v arhive znanih slovenskih podjetij, ki so preko svojih hčerinskih podjetij na tem področju opravljale nalogo spravljanja in usmerjanja denarja v privatne žepe.

Uredništvo

~ ~ ~

Mag. Rado Pezdir, ekonomist, raziskovalni časnikar in predavatelj na treh univerzah, je 17. oktobra v Peterlinovi dvorani v Trstu spregovoril na večeru Društva slovenskih izobražencev. Govor je bil o udbovskem ozadju zamejskega družbenega gospodarstva, o genezi le-tega ter o njegovih dedičih v letu 2016. Poročila o povedanem so sprožila več intervjujev, pisem in komentarjev prizadetih akterjev. Vsebine in dejstva, ki jih je predavatelj iznesel na ponedeljkovem večeru, pa so ostali omejeni na časopisno kroniko. Zato smo se z njim srečali v Kopru ter posneli intervju, ki bi lahko bil bistveno daljši, a smo zaradi omejenega prostora, ki je na razpolago, skušali poglobiti vsaj nekatera vprašanja.

Mag. Pezdir, kdaj in kako se je začela zgodba vzporedne ekonomije Nika Kavčiča in kako se v to zgodbo vključuje slovensko družbeno gospodarstvo v Italiji?
Začelo se je leta 1945, v času, ko se je jugoslovanska vojska po začasni razdelitvi Primorske z Morganovo linijo umikala iz takratne cone A. Že pred tem so sicer izpričane epizode intervencij Jugoslavije v podjetja na Tržaškem in Goriškem, vendar je šlo v glavnem za rekvizicije, ki jih je izvajala organizacija KUNI (Komisija za upravljanje z narodno imovino). Odnesla je precej materiala v Slovenijo, ta pa je bil v raznih skladiščih po Sloveniji izropan ali uničen. Nekaj tega, kar so zaplenili v Trstu in Gorici, so razdelili tudi med krajevne Slovence, seveda med tiste, ki so imeli pravi politični predznak. Iz dokumentov pa izhaja, da tega materiala nato niso hoteli vrniti in so nastopile prve težave. Slovenska oblast v Jugoslaviji je zato začela iskati rešitev, kako bi te ljudi zavezala in formalizirala odnos.

Kako so to uredili?
V skrbi za razvoj gospodarskega življenja v Trstu po odhodu Jugoslavije se je junija leta 1945 ustanovil Uivod, ki je bil zadruga za izvoz in uvoz med Italijo, Jugoslavijo in cono A. Sočasno je beograjsko podjetje Centroprom ustanovilo svojo podružnico v Trstu, in to po ukazu jugoslovanskega ministra za trgovino Petrovića. Centroprom in Uivod pa nista preživela: Centroprom zaradi zloglasnih poslov s tihotapljenjem cigaret in uvozom semen za marihuano, Uivod pa enostavno zato, ker ga tisti, ki so ga ustvarili, nato niso uporabljali, trgovali so vzporedno, njegov krah je bil neizogiben.

Leta 1948 je prišlo do resolucije informbiroja, ki je dokaj razgibala dogajanje na Tržaškem. Kako je vplivala na “našo” zgodbo?
Takrat pride v glavnem do spopadov pri delitvi premoženja in nepremičnin. Predvsem nepremičnine so bile sporne, saj je iz arhivske dokumentacije mogoče razbrati, da je Upravo državne varnosti (UDV) zelo motilo dejstvo, da so slamnati lastniki nekaterih nepremičnin postali vidalijevci, ki niso želeli na noben način sodelovati z Jugoslavijo. Ta razdor in pa neuspešnost Uivoda in Centroproma sta leta 1950 pripeljala do sklepa, da je treba ukrepati drugače. Z odlokom v Beogradu jugoslovanske oblasti dovolijo, da UDV prevzame nadzor nad podjetji in njihovo upravljanje.
Slovenija je bila prva, ki se je lotila vzpostavljanja podjetniške mreže. In lotila se ga je resno.

V zgodbi se tako pojavi Niko Kavčič.
Z omenjenim odlokom pride na čelo referata za gospodarske zadeve, ki je bil pod 1. odsekom UDV, Niko Kavčič. Major Kavčič razdeli delo na tri področja: računovodstvo, legalna trgovina in ilegalna trgovina. Najprej zapre Uivod, nato še Export, ki je vodil posle v imenu Uivoda v Sloveniji. V Sloveniji ustanovi Kontinental, v Trstu pa agenti UDV vstopijo v nekatera podjetja.
Niko Kavčič organizira prvo podjetniško mrežo, ki povezuje dotlej nepovezana podjetja v Trstu, Avstriji, Nemčiji in Švici. V Trstu postane glavno podjetje Runimex, ki dostavlja pakete iz ZDA preko Trsta v Jugoslavijo. Posel je bil zaradi svoje narave, predvsem silovitega pomanjkanja v Jugoslaviji, zelo donosen in je omogočal dobre denarne tokove oziroma prvotno akumulacijo kapitala, ki naj bi bila osnova za razvoj podjetniške mreže UDV na Tržaškem. Z namenom, da bi ta zdravi denarni tok skrili pred zavezniško oblastjo, pod katero je bila Cona A, so v Švici ustanovili podjetje Colcommerz, ki je postalo materinsko podjetje tržaškega Runimexa. Načrt je bil, da se na tak način izognejo plačevanju visokih davkov v Coni A in umaknejo izpred oči italijanskih regulatorjev. Kljub temu ugotovijo, da davčne obremenitve v Švici niso tako ugodne, kot so si predstavljali, regulative pa so precejšnje in zelo rigidne, saj pride do težav s švicarskimi regulatorji, ki sprašujejo, zakaj je Runimex hčerinska firma Colcommerza. Leta 1951 zato umaknejo materinsko podjetje v Liechtenstein. S tem UDV dejansko ustanovi svoje prvo podjetje v davčni oazi.

In krog je sklenjen ...
Ko je krog sklenjen, imamo v Trstu Runimex, v Ljubljani Kontinental, iz katerega se dejansko upravljajo posli, v Švici Colcommerz, v Liechtensteinu pa Colcommerz Vaduz. Mreža je pripravljena, denar lahko začne odtekati in se vračati v Trst. Na začetku so prenosi denarja, kot kažejo dokumenti iz Arhiva Slovenije, potekali na fizičen način, prenašali so se v dvojnem dnu avtomobila ali v kovčkih. To se je odkrilo v preiskovanju afere okoli podjetja Adit, ko je postalo jasno, da Miroslav Šlibar, sodelavec iz originalne Kavčičeve ekipe, v osemdesetih še vedno deluje na takšen način.

Omenili ste tudi ilegalno trgovino.
Ilegalna trgovina je bila poleg legalnega posla z dostavo paketov ključni element primarne akumulacije. Tovrstna dejavnost je obstajala od leta 1945 (na podlagi nekih indicev že od leta 1944) pa vse do razpada SFRJ. Niko Kavčič jo je zelo lepo popisal. Primarni posel v Italiji je bilo pridobivanje cigaret, ki so jih nato prodajali v Avstrijo in Nemčijo, kjer so bile dražje. A je kaj kmalu prišlo do spopadov med slovenskimi in hrvaškimi odseki UDV, ki so si začeli na italijanskem, avstrijskem in nemškem trgu konkurirati in zbijati cene. Zadevo so na zvezni ravni poskušali rešiti na sestanku zvezne UDV in republiških odsekov UDV v Beogradu leta 1951, ko so se dogovorili, da si ne bodo več konkurirali in da bo vsak odprl svoj račun v Švici, zvezna UDV pa bo prejemala zgolj provizijo za izvedene posle. Zanimivo je, da v glavni vlogi na tej konferenci nastopata dva Slovenca: Niko Kavčič v imenu slovenske UDV in Vidko Hlaj v imenu zvezne UDV, kot šef zveznega odseka za ilegalno trgovino.
Ilegalna trgovina se je nadaljevala z žganjem, tudi z narkotiki, a glavni adut so ostajale cigarete. Mreža distribucije cigaret je bila po Kavčičevih besedah razprta od Trsta preko Milana vse do Ancone. S to trgovino se je ustvaril velik kapital, ki se je potem vračal v podjetja. Kot rečeno, najprej fizično, kasneje pa so se razvili bolj sofisticirani modeli prelivanja denarja po podjetniški mreži UDV.

Na primer?
Ko se je vzpostavila mreža, je obstajala še ena težava. UDV v Italiji ni imela svojega finančnega centra, kar je imelo resne posledice. Prvič, brez finančnega centra je bila avtonomija podjetniške mreže UDV praktično nemogoča. Drugič, ni bilo nobenega pravega instrumenta, da bi se lahko izvedel ustrezni finančni inženiring. Zato je UDV prevzela Safti, ki je bil “ostanek” predvojne Jadranske banke. To se je zgodilo v začetku petdesetih let. Safti oziroma tedaj še Saf so prevzeli s kombinacijo iztiskanja manjšinskih delničarjev in sovražnega prevzema. Kljub temu operacija s prevzetim Saftijem ni bila uspešna. Italijanski regulatorji so jim začeli očitati, da opravljajo bančne posle, za katere niso bili registrirani, čeprav so izvajali zgolj finančno posredništvo in ne bančnih storitev. UDV je bitko z regulatorjem izgubljala in pod grožnjo enormnih kazni so s fiktivnimi posli Safti izpraznili in ga pustili pri življenju zgolj kot poslovno lupino.
Ko je bila ustanovljena Tržaška kreditna banka, so se zadeve uredile in podjetniška mreža UDV je dobila svoj finančni center. Ni nepomembno razumeti, da se je UDV zelo naslonila na švicarski bančni sistem, v prvi fazi predvsem na Schweizerische Bankverein in Bankgesellschaft Zűrich.
Ta je osnovna zgodba, na podlagi katere je nastalo ogromno podjetij, še več pa jih je začelo normalno obratovati (Adriaimpex, Iret, Saf, Kmečka banka, Radiosa, Inforit, Atum, Tergestetrans itd.).

Kolikšen pa je bil obseg tega delokroga?
Niko Kavčič je leta 1950 ocenil, da je celotna mreža podjetij na Tržaškem in Goriškem, ki jih obvladuje UDV, vredna milijon ameriških dolarjev, kar bi danes odgovarjalo nekje 60 milijonom dolarjev. Iz Kavčičevega poročila za leto 1951 sledi, da je bilo 329.000 tedanjih ameriških dolarjev prihodka in 39.000 ameriških dolarjev dobička. Kako uspešna je bila rekonstrukcija podjetniške mreže UDV, pa pričajo podatki za prvo trimesečje leta 1952, iz katerih je razvidno, da je bilo prihodkov 288.000 ameriških dolarjev ter 41.900 ameriških dolarjev dobička.

Ali je ta strukturna logika ostala do leta 1991?
V arhivu obstajajo dokumenti, ki nam na primer ponazarjajo sliko iz leta 1989, malo pred propadom. Iz tega leta imamo dokument, da je lastnik Kmečke banke Safti, za katerega pa vemo že iz dokumentov iz leta 1950, da je bil v slamnatem lastništvu. V resnici je bil namreč v lastništvu UDV in Ljudske republike Slovenije. No, leta 1989 je v Kmečki banki Safti dosegel mejo lastništva, ki je bila po italijanski regulativi še dovoljena, zato so saftijevci preko slamnatih lastnikov še dokupovali Kmečko banko in jo na koncu popolnoma obvladali. Če vzvratno opazujemo lastniško strukturo – Kmečka banka – Safti – Ljudska republika Slovenija, se pokaže, da je leta 1989 bila ravno enaka struktura kot takrat, ko jo je zastavil Niko Kavčič v letih 1950–51.

Kaj pa se je zgodilo s to arhitekturo leta 1991?
Transformacija, ki se je začela leta 1990, je dokaj zanimiva. Takrat, tik pred zdajci, nastane v davčnih oazah, predvsem v Luksemburgu in Liechtensteinu, pa tudi na Karibskih otokih in na Cipru, cel kup podjetij. Safti ima izpričane vsaj tri offshore podjetja. Eno je Proteus, drugo je bilo podjetje Hafing Vaduz, ki je bilo direktno vezano na Tržaško kreditno banko (TKB) in katerega pooblaščenec je bil takratni direktor TKB Vito Svetina. Tu je bilo še podjetje Adit, ki je bilo pod Založništvo tržaškega tiska (ta pa je spadal pod Safti). Lastniška struktura podjetja Adit pokaže na eni strani na Profines z britanskih Deviških otokov, po drugi strani pa na družbeno premoženje Socialistične Republike Slovenije. Tega je bilo 20 %.
Izkaže se, da kolikor bolj se bližamo razpadu socializma in Jugoslavije, toliko bolj nastajajo podjetja v offshorih in vse več težav ima Safti. Konec je tak, da Safti propade, podjetja v offshorih pa ne izginejo. Zato je danes tudi utemeljeno vprašanje, ali se denar iz Saftija morda ni umikal na varno v davčne oaze. To vprašanje je utemeljeno na primeru Saftijevega podjetja iz davčne oaze, Proteusa, ki se je kasneje kapitalsko vrnil v slovensko tranzicijo.

V kakšnem kontekstu?
Proteus se pojavi 15 let kasneje, med leti 2000–2004, kot lastnik podjetja Auremiana, ki v Sloveniji prodaja umetna kolena zdravstvenemu sistemu, dobro služi in se umika regulativam. Auremiana se okoli leta 2007 združi z ostalimi podjetji z zdravstvenega področja v podjetje, ki se imenuje Mark Medical, ki je v lasti finančne družbe KB 1909, naslednice Kmečke banke, in torej naslednice Saftija. Drugi lastnik Auremiane pa je podjetje Vega Finanz. Vega Finanz iz Luksemburga pa je znan po tem, da je lastnik časnika Mladina skupaj s KB 1909. Hkrati pa Vega Finanz in Saftijev Proteus – oba iz Luksemburga – druži ista oseba, ki je bila pooblaščena za upravljanje, to pa je Filippo Dollfus, ki ga v Italiji preganjajo zaradi korupcije in sodelovanja z mafijo in za katerega sam nekdanji prvi mož Saftija priznava, da je z njimi sodeloval pri ustanavljanju Proteusa.
Da gre prav za vrnitev stare strukture, kaže to, da je dolgo po propadu Saftija v Proteusovem podjetju Auremiana kot nadzornik sedel dolgoletni ključni mož Saftija Zuppin.

Zgodba se torej ni končala leta 1991?
Zelo smo se motili, ko smo mislili, da se je s propadom TKB in Saftija zgodba z neznanim kapitalom končala. Nihče ni znal videti ali razumeti Saftijeve selitve v Gorico, Saftijevega pohoda po davčnih oazah in Saftijeve vrnitve iz davčnih oaz skupaj s KB 1909 v slovensko ekonomijo.

V kakšni obliki?
Ta je zdaj dokazana za Proteus in Vega Finanz. Bili so dobavitelji medicinskih pripomočkov v Sloveniji. Tu sta dve zgodbi: Mark Medical, ki je za srčne opornice po prenapihnjenih cenah iz slovenskega zdravstvenega sistema odnesel 200 milijonov evrov, in prej omenjena Auremiana, ki je bila pridružena Mark Medicalu in ima svoje korenine v Saftiju. Mark Medical pa je, zaradi svoje lastniške strukture, manjkajoči člen, ki povezuje Safti in KB1909.

Kakšno vlogo so odigrali predstavniki tega sistema, ki so delovali v zamejstvu? So bili nemi slamnati možje ali so imeli tudi aktivno vlogo?
Na podlagi dokumentov, ki so v Arhivu Slovenije, sklepam, da je bilo več faz delovanja in vloge poverjencev iz zamejstva. V prvi fazi, takoj po vojni, so bili popolnoma pasivni, saj so nekdanji VOS-ovci – Niko Kavčič, Vidko Hlaj, Edo Brajnik – prevzeli celotno zgodbo vzpostavljanja ekonomije na Tržaškem. Mislim, da so bili Tržačani do osemdesetih let zvesti izvajalci in nikakor tudi kreatorji gospodarske politike na Tržaškem in Goriškem. Ta se je kreirala v Ljubljani. To pričajo vzporedne ali tako imenovane B-bilance za podjetji Iret ali Založništvo tržaškega tiska, ki se najdejo v Arhivu Slovenije in ki so služile prikrivanju poslovnih dogodkov in toka denarja pred italijanskimi regulatorji in delom zamejskih Slovencev.
V osemdesetih letih pa začenja Saftijeva ekipa dobivati svojo pamet. In bolj ko so šla osemdeseta proti koncu, bolj je postajalo nejasno, kdo pravzaprav vleče poteze, pa čeprav so bili še vedno povezani z Ljubljano.
Izpričana je epizoda, ko se je denar z “avtonomnega računa” (Conto autonomo) selil na TKB, tam obrestoval in šel v Hafing Vaduz, offshore podjetje, za katerega je bil zadolžen in pooblaščen takratni direktor TKB. Ko UDV preiskuje, kaj se dogaja, ugotovi, da kljub vsemu najožji tržaški krog poroča o vseh transakcijah Zemljariču. Politični vrh v Sloveniji in vrh UDV v Sloveniji sta takrat že imela svojo pamet in v tej navezi so bili tudi izbrani Tržačani in Goričani.
Imam dokument iz leta 1989, iz katerega izhaja, da je Centralni komite Zveze komunistov Slovenije sprejel navodilo, da se čim več denarja umakne iz Slovenije in spravi v črne fonde – v podjetja in podružnice v tujini ali v davčne oaze. V kontekstu prej omenjene zgodbe o Proteusu lahko sklepamo, da je ožji krog iz Saftija igral relativno samosvojo igro, ki ni bila več splošno znana. In v tej zgodbi je ožja tržaška skupina prvič postala resnično pomembna do te mere, da so se Tržačani, kot enakopravni igralci, koordinirali z Ljubljano.

A oni o tem niso nič vedeli, pravijo oz. beremo.
Prej so nam govorili, da so to samo govorice in da si vse izmišljujemo, zdaj, ko imamo dokumente, trdijo, da dokumenti niso resnični. Mislim, da bolj ko to ponavljajo, nižja je raven njihove kredibilnosti. Dokumenti dokazujejo, da niso bili nepomembni in da vse skupaj ni ravno tako, kot sami pričajo v javnosti.

Ko govorite o dokumentih: kje se hranijo, koliko so raziskani?
Dokumenti so popolnoma neraziskani, nihče vanje vsa ta leta sploh ni pogledal. Ko sem se vpisoval v Arhiv, so bili tam pravzaprav navdušeni, da bo to gradivo nekdo sploh obdelal. Po 30 letih sem prvi videl praktično nedotaknjene dokumente, ki so shranjeni v arhivskem fondu AS 1931 – Republiški Sekretariat za notranje zadeve. V njem je vsaj 50 škatel, ki so direktno vezane na gospodarstvo, in od teh jih je verjetno kakih pet, ki so neposredno vezane na Trst. Gre na primer za dve operativni obdelavi, ki sta potekali deset let – “Kapital” in “Drobiž”. UDV je spremljala prav vse, kar se je delalo na Tržaškem in Goriškem. Spremljali so tako natančno, da boste našli cele spiske posameznikov, ki so imeli odprte varčevalne račune na TKB in Kmečki banki: imena, priimke, zneske, pogostost obiska v banki.

Ko ste našli to gradivo, kakšna je bila vaša prva reakcija?
Kot ekonomist sem bil šokiran, ker nisem mislil, da gre za takšne dimenzije. Predstavljal sem si, da je imel Safti politično kritje, da je delal po neki svoji pameti in v nekem tihem dogovoru z vrhom italijanske politike. Nisem pa si mogel zamisliti ali postaviti teze, da so bili izvedeni tako strukturno zapleteni finačni inženiringi z davčnimi oazami, slamnatimi lastniki, vzporednimi bilancami itd. Niti si nisem mogel predstavljati, da je bila ilegalna dejavnost, ki se je prelivala v legalno, tako močna in vztrajna. Dokument za dokumentom je šokanten, zato toplo priporočam vsem, ki bi radi videli, kaj se je pravzaprav dogajalo, da gredo v arhiv, sežejo po tem gradivu in si ga ogledajo.

Kako odgovarjate tistim, ki pravijo, da omenjeni dokumenti v bistvu nakladajo?
To je skoraj noro, zakaj bi UDBA sama sebi ponarejala dokumente? To je enostavno absurd. Da bi se UDBA lagala sebi? Saj tega ni potrebovala, bila je tajna policija totalitarnega sistema in ne opozicija komunistični partiji. Najdete sicer tudi napačne informacije, ponekod so kaj narobe razumeli, niso videli celotne dimenzije problema, najdete tudi napačna imena, vse to je res. So pa nekatere zgodbe pokrite čez dolgo obdobje, poročila se izboljšujejo, napake se zmanjšujejo.
Tudi s tega vidika težko verjamem, da so ponarejali poročila, saj so imeli nalogo, da skrbijo, da se ti “frajerji” na Goriškem in Tržaškem ne umikajo kontroli. Našli boste dokumente, ki so direktno izšli iz podjetij, recimo vzporedne oziroma tako imenovane B-bilance Založništva tržaškega tiska ali Ireta, našli boste celo dokumentacijo, ki jo je italijanska finančna straža zaplenila Iretu, udbovci so jo “našli” in odnesli v Ljubljano.
Napačno bi bilo misliti, da gre za poročila veseljakov, UDBA je bila marsikaj, samo veseljaki, ki bi svojim partijskim šefom ponarejali poročila, res niso bili.

V kakšni smeri boste nadaljevali svoje raziskovalno delo?
Prvič sem detektiral črni fond, to je Proteus, ki je nastal konec osemdesetih let in se, preko istih akterjev, vrnil v slovensko tranzicijo. Gre za prvi primer, ko imam v celoti rekonstruirano zgodbo. Rad bi rekonstruiral še več takih zgodb. Računam, da bom še našel dokumente in da bo še kdo kaj povedal. In seveda, da bomo na koncu imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do leta 2016. Če se danes kregamo, kakšna je naša zgodovina, se o ekonomski zgodovini ne moremo kregati, ker sploh ni popisana.

Vaš večer v Trstu je sprožil kar nekaj odzivov ...
Presrečen sem bil, ker sem videl, da je tema, ki je po moji oceni zelo pomembna in nedorečena, ponovno zaživela. In mislim, da smo jo pet-pred-dvanajsto ponovno izvlekli na plan, preden umre. Ob odprtju arhivov imamo priložnost, da dokončno vsi skupaj rekonstruiramo zgodovino. Tudi če so bili nekateri odmevi mestoma prav divji, so mi bili zelo všeč, ker nekdo je to prebral, videl je, da obstajajo dokumenti, in mogoče bo povedal še svoj del zgodbe. Trst in Gorica ne bosta imela več uradnih razlagalcev zgodovine, v Arhivu Republike Slovenije so dokumenti, ki vse razložijo. In to je dobro.

Kaj pa pove ta zgodba o slovenski tranziciji?
Da je bila popolnoma sprevržena in da smo imeli v bistvu ves čas vzporedno ekonomijo, torej paralelno ekonomsko politiko, ki je omogočala, da so se finančna sredstva iz črnih fondov vračala v tranzicijo. Ta je omogočala, da so ene mreže preživele, čeprav naj bi jih ne bilo več. Navezava med Trstom, Gorico in Ljubljano je močna, ker je ostal kapital.

Torej govorimo o sedanjosti?
Govorimo o letu 2016, navsezadnje je zgodba KB 1909 zgodba leta 2016 in KB 1909 se je pojavil v številnih epizodah slovenske tranzicije in nedavno v velikih podjetjih iz stare mreže.

Na kakšni točki je torej danes slovenska tranzicija?
Trenutno so slovenski tajkuni v tranziciji, v letih 2008–12 jih je kriza precej prizadela, zdaj so si opomogli, uspešno korakajo do rekonvalescence mreže. Vsi ostali pa smo totalno zgrešili. Dejstvo je, da nas države, kot sta Češka in Slovaška, prehitevajo v razvoju in to ne bi smelo biti normalno.

Vam je raziskovanje o teh temah povzročilo kakšno težavo?
Absolutno nobenih težav ni. Je pa tudi res, da sem prve prave odzive dobil šele po predavanju v Trstu. V Sloveniji se te zgodbe popolnoma ignorirajo in zadovoljen sem, da se je zdaj vendarle pokazal neki interes, saj je sicer že vse skupaj izgledalo brezupno. Celo tako brezupno, da sem že resno razmišljal, ali ima pisanje o tem sploh še kakšen smisel.