Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Sobota, 15 December 2018

Objavljeno: 12.01.2018

Višarski dnevi 2017 (december)

 

Srce, pognano prek gora



Piše: Maja Žagar

Tudi letos smo mladi tri dni v zadnjem tednu decembra preživeli na Svetih Višarjah, kjer so potekali zimski Višarski dnevi mladih. Tokrat resnično zimski in beli – novozapadli sneg je že na poti, v okolici Kranjske Gore, narisal pravo pravljično kuliso.

Ko se v gondoli pnemo nad vrhovi smrek proti vrhu Svetih Višarij, v sebi začutim toplino lanskoletnih spominov, odetih v tančico novega, neznanega. Otovorjeni zdrsavamo po nevarno zglajeni klančini, ki s snegom prekriva stopnišče. Najbolj požrtvovalni se vrnejo po preostalo prtljago, in še enkrat … Police se polnijo s hrano, praznik, Ehrlichovo zavetje postaja dom tudi v organskem pomenu besede. Zberemo se za mizo ob dobrotah iz nahrbtnikov in obogatenih toplih napitkih. Katja nas opremi z noži in deščicami in kuhinja kmalu odmeva v pesmi in prostem ritmu sekljanja in rezanja sadja, solate in krompirja za zgodnjo večerjo.
Večer se spušča kot mehka odeja. Naletavajo prve snežinke. Naša nocojšnja gosta, zakonca Fink, sta že z nami. Od okna malo vleče, pričakovanja pa grejejo. Bosta zaplesala tango? Fotografije Ognjene zemlje? Kak odličen argentinski recept? … V resnici je veliko bolj hranljivo! Je splet tragedije, bolečine in poguma, novega upanja. Njene solze in toplina, ljubezen do Argentine, njegova pragmatičnost in želja, da zaživi v Sloveniji. Odprtost za življenje tukaj in zdaj; takrat po vojni v Argentini in tudi danes ob selitvi v Slovenijo. Je strah in negotovost na tujih tleh in je odločitev, da vzameš povojno realnost tako kot je, brez balasta. Njuna Argentina diši po novem ognjišču, domu, ki ga skozi šole, dejavnosti, ples, podporo misijonom tamkajšnji Slovenci gradijo skupaj. Narišeta nam življenje tam čez, tiste male zgodbe, ki skrajšajo še tako veliko razdaljo. Kar vidim tisto pisarno, kjer so mnogi iskali njen pravni nasvet, našli pa zatočišče, prostor, kjer so lahko prvič z nekom delili svoje solze, osamljenost, izgubo. Tu se razvija sočutje do lastne bolečine in osamljenosti, ki je most, po katerem drugi končno lahko pride do tebe in ti do njega. Koraki domačnosti in izmenjave. V hvaležnosti se spomnim prijateljev, ki so iz Argentine našli pot nazaj v Slovenijo. Zavem se, da njihove izkušnje nikoli ne bom zmogla prav razumeti.
Vtis bogatega večera me spremlja skozi ves naslednji dan, ko se v veseli družbi podamo v belino proti dolini. Zabavamo se ob zdrsih, šegavih pozdravih, fotografiranjem s prelepim vencem gora v ozadju. Kamniti Lovec, čuvar Višarij, pravijo. Tokrat nedostopen zaradi nevarnosti plazov. Nam pa Vesele lovce in ostalo družbo zvečer približa sobotni predavatelj dr. Dejan Valentinčič, ki predstavi življenje Slovencev v Avstraliji. Nagovorijo me posebno tisti mlajši posamezniki, ki so v selitvi svojih starih staršev našli nov zagon in se prav po arheološko lotili raziskovanja svojih skoraj pozabljenih korenin! 
Duša se nahrani v tišini in miru. Sredi noči. Gremo ven, na mraz pod zvezde v zavetju gora, v nočno tišino, na škripajoč sneg, v nežno osvetljeni raj. Mencam v zmedi s harmoniko na ramenih, z otrdelimi prsti pred kapelico. Vem, da je vse tako, kot mora biti in končno tvegam mehko enoglasno melodijo skozi spečo vas … Pesem nas vodi na vršič ob križ. Drseče, noro, a skupaj. Od tam po Avsenikovo pozdravimo tudi Slovenijo in njene lepote prek gora ter jo izročimo Mariji v varstvo. In tam blizu, kjer mirno sanja naš Natan, zaključimo z nekaj uspavankami. Tudi za tistega otroka, ki spi v nas. V domu se srečamo ob ognjišču, ki ne gori, a je ob njem vseeno toplo zaradi preprostih reči, ker samo smo en ob drugem. Draga višarska ekipa, morda nas kljub temu organizirate, kot bi rekel g. Andrej, v delovno akcijo in tale kamin z dimnikom popravimo?  
Prednovoletni tiramisu že diši po vrnitvi v dolino, ki kar malo boli. Od tukaj gori se svet lepše vidi. A ko sem enkrat spet doma, spoznam, da so vsi ti mali dotiki srca šli z menoj. V tem razkošju preprostega, otipljivega in hkrati večno lepega vedno znova spoznam, da »Ti si moj Ljubljeni Sin!« ne velja le Novorojenemu, temveč vsakemu izmed nas.

 

 

Udeleženec Martin Kumar o prvem dnevu in večernima gostoma, zakoncema Olgi in Andreju Fink:

  • Prvi dan srečanja v okviru Višarskih dnevov mladih smo kot večerna gosta gostili argentinska Slovenca Andreja in Olgo Fink. Zakonca Fink sta pred kratkim ponovno zaživela v Sloveniji, po tem, ko sta bila domovino primorana zapustiti v ranih otroških letih.
    Najprej nam je svojo zgodbo orisala ga. Olga Fink, ki je domovino zapustila z osmimi leti. Na domovino je niso vezali lepi spomini, saj je bila primorana že pri petih letih popolnoma samostojno skrbeti zase. Ker jo je takratna oblast označila kot hčer domobranca, jo je družba potisnila na svoj rob. Učiteljica v šoli je z njo zelo grdo ravnala, otroci se niso smeli igrati z njo, nikomur ni mogla zaupati ali ga prositi za pomoč. To obdobje je bilo za go. Fink zelo težko obdobje, zato je  Argentino odprtega srca sprejela za svojo domovino, za svojo krušno mater. Povsem nasprotni spomini na domovino pa vežejo g. Andreja. Slednji si je, čeprav se je v Argentini dobro počutil, ves čas želel vrniti v Slovenijo. Ves čas svojega študija in tudi kasneje tekom dela, ga je vodila misel na domovino. Vedel je, da bo s pridobljenim znanjem nekoč lahko pomagal svoji rodni domovini.
    Oba zakonca sta tudi v Argentini veliko postorila za Slovence po svetu. V Argentini sta ves čas aktivno delovala v slovenskih organizacijah in s tem pripomogla k ohranjanju slovenske kulture in jezika med Slovenci v Argentini. Med osamosvajanjem Slovenije leta 1991 sta skupaj z drugimi tamkajšnjimi Slovenci veliko postorila za obveščenost argentinske javnosti in politike o dogodkih v Sloveniji. Na ta način sta pripomogla k hitremu priznanju samostojne Slovenije s strani Argentine.
    Zakonca Fink sta v Argentini preživela večji del svojega življenja, si tam zgradila dom in stkala mnoge prijateljske vezi. Vendar sta ves čas čutila in upala, da se bosta lahko nekoč vrnila v domovino Slovenijo.  In to se jima je pred kratkim tudi uresničilo.
    Veseli nas, da smo lahko prisluhnili tako izjemni in bogati zgodbi zakoncev Fink. Ob njej smo lahko pogledali v svet Slovencev v Argentini v času od druge svetovne vojne pa vse do danes.

 

 

Udeleženec Miha Friedrich o drugem dnevu in gostu dr. Dejanu Valentinčiču:

  • Drugi dan nas je razveselil z lepim sončnim vremenom, ki smo ga po obilnem zajtrku nekateri izkoristili za smuko, drugi pa za sprehod po sveže zapadlem snegu. Kot bi trenil, se je dan nagnil k večeru, ko smo se ponovno zbrali ob kosilu, polni vtisov idiličnega visokogorskega okolja. Po kosilu smo se odpravili k Mariji v višarsko cerkev, kjer je sv. mašo daroval jezuit p. Peter Lah.
    Sledila je predstavitev dr. Dejana Valentinčiča o slovenski skupnosti v Avstraliji, kjer se je predavatelj mudil nedavno. Kot smo izvedeli, je položaj slovenstva v Avstraliji v precej nezavidljivem stanju. Mladih, ki bi aktivno sodelovali pri ohranjanju slovenskih korenin, skoraj ni več, starejšim pa počasi pešajo moči. Skupnih dogodkov s slovenskim kulturnim programom je razmeroma malo (martinovanje, miklavževanje ...), družijo se v slovenskih domovih in pri slovenskih sv. mašah, ki pa v glavnem niso tedenske. Radi balinajo in pijejo pelinkovec, tudi kranjska klobasa se znajde na krožniku. Dr. Valentinčič je izpostavil pomen ohranjanja slovenske narečne besede, ki je pri nekaterih starejših Slovencih v Avstraliji še prisotna, pri nas pa se je v zadnjih petdesetih letih morda že izgubila oz. spremenila. Zanimivo je bilo slišati, da je ena od vidnejših avstralskih političark slovenskega rodu, da je na svoje poreklo ponosna in redno obiskuje Slovenijo. Ob koncu predstavitve so sledila vprašanja poslušalcev. Na vprašanje, od kod predavatelju takšna želja po obiskih slovenskih skupnostih po svetu, smo slišali posrečen odgovor. Pravi, da je se je vse skupaj začelo že v mladih letih zaradi ljubezni do harmonike, ki je sicer ne igra, ampak zelo rad posluša. Ker jo je več slišati v slovenskih skupnostih izven matične domovine, je sklenil, da te skupnosti nekega dne obišče. Po Severni in Južni Ameriki je tako svoje poslanstvo sklenil z obiskom Avstralije.
    Ob koncu programa smo si nekateri privoščili še kratek potep po zasneženih Sv. Višarjah v prav posebni izvedbi – s harmoniko pod prsti naše soudeleženke in zagrete harmonikarice Maje. Kako zveni »Slovenija, od kod lepote tvoje« sredi noči v objemu zasneženih gora in jasnega, z luno osvetljenega neba, si lahko poskusite pričarati sami. Nepozabno.   

 

 

~ ~ ~

 

 

Vtisi udeležencev:

 

Zimski višarski dnevi so bili ravno prav družabni, poučni, športni in kulinarični. Pa še lepo zasneženo pokrajino smo imeli in zvečer skoraj polno luno na jasnem nebu. Da nas ni preveč zeblo, nas je Dejan Valentinčič popeljal s svojim predavanjem po Avstraliji med tam živeče Slovence. Prijetno smo podoživeli njihovo kulturno in družabno življenje.

Marko

 

Obdarjenost, to je beseda mojih letošnjih Višarij. Veselo praznovanje najdenega ognjišča. Podarjena domačnost. Trenutki stika; živost, ukoreninjenost in srce, pognano prek gora!

Maja


Kako bi čas med božičem in vstopom v novo leto kar najlepše preživeli? Po mojem mnenju vsekakor z mladimi v Ehrlichovem domu na Svetih Višarjah.
Minuli višarski dnevi so bili kot vedno bogati z zanimivi gosti, za praznično decembrsko darilo pa nas je tokrat pričakalo kar nekaj snega. V spominu mi bo ostal predvsem prvi večer, ki smo ga udeleženci preživeli z zakoncema Olgo in Andrejem Fink. Zanimiv, ganljiv in nepozaben večer!

Ana