Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Četrtek, 21 Junij 2018

Objavljeno: 19.08.2015

Potopis udeležencev Višarskih dnevov mladih - 2. del

Ziljska dolina



Ziljska dolina

 

♫♪… Pr Zilə rožce rastejo pozimi noj poleti,

tur hoče rožce trgatə, mur jetə k Zilə pone … ♫♪

 

In smo šli. Namenjeni v Bistrico smo kmalu prispeli v Ziljsko dolino, ki se nahaja med Ziljskimi in Karnijskimi Alpami, kjer nas je pričakal tudi mogočni Dobrač.

Bi šli nabirat rožice, vsekakor, a smo se še pred dvojezično mašo pri sv. Martinu želeli seznaniti z g. Stankom Trapom, bistriškim župnikom. Orisal nam je življenje v Ziljski dolini, ki ni vedno rožnato in tudi slovenščini in Ziljanom ni (bilo) vedno posejano z rožicami.

G. Trap zelo spretno in z velikim občutkom za ljudi skrbi za dvojezično bogoslužje v celotni Ziljski dolini, saj je v dekaniji Šmohor edini slovenski župnik. Po njegovi zaslugi se v cerkvi razlega slovenska molitev, beseda in pesem. Lani so mu podelili Tischlerjevo nagrado za vse zasluge, kot pa sam skromno in hudomušno pripomni mu je prinesla le dodatno delo.

Slovenstvo je tu žal zelo ekskluzivno- v rokah  le nekaterih, k sreči zelo aktivnih in zavednih. Druga izmed teh je ga. Pepca Druml, ki v središču vasi, kjer seveda stoji lipa, vodi hotel Stara pošta.

Hotel ni le hotel niti le gostišče, temveč jedro slovenstva, stičišče kultur, sožitje domačinov in prišlekov, preplet običajev, praznikov in vsakdanjega življenja, preteklosti, sedanjosti ter prihodnosti.

Ga. Druml nas nagovori v odlični slovenščini, natančneje v tamkajšnji mehki govorici, ki res žubori kot potoček. Po okusni večerji v izbranem okolju Stare pošte zazveni ziljska pesem skupaj z go. Katarine Sticker, ki je ravnateljica dvojezične ljudske šole. Pridruži se še g. Trap in tako vsi skupaj zapojemo.

 

♫♪ Kak luštno je blo, ko so rožice ble … ♫♪

 

Ga. Druml nas gostoljubno sprejme, pojemo in pojemo, kar nas polne vtisov zaziba v svet sanj, ziljskih pesmi in prelepe narave.

  

♫♪ … Bug nam dej ta duobr čas, ta prvə rej začelə smo,

tur je z Bugen, Bug je žnin, san Ježeš je Marijin sin … ♫♪

 

Jutro prinese sonce, meglice se kmalu razkadijo, Dobrač, Ojstrnik in drugi okoliški vršaci nas pozdravijo v svoji lepoti. Pozajtrkujemo v večnamenskem prostoru, kjer potekajo tudi razstave in drugi dogodki, v dvorani sledi ogled dokumentarnega filma o ziljskih običajih- o štehvanju in prvem reju, ziljski noši in ziljski pesmi. Niso germanskega izvora, čeprav bi mnogi radi. Dejansko stanje nas prizemlji. Romantična podoba ziljskega dekleta v bogati ziljski noši je rezervirana predvsem za običaje in žegnanja. Nošo bi radi posvojili v Beljaku, Dobrač/ Dobratsch pa bi radi preimenovali v neslovansko različico … Soočimo se z germanizacijo, ki v tako kratkem obdobju ne more biti posledica naravne asimilacije.

Po drugi strani pa smo v večjezični Evropi, ki vzpodbuja odprtost, prost pretok, bogastvo kultur in jezikov. V to želimo verovati prav tako kot želimo, da tistih nekaj družin, ki še govori ziljsko, ohranja in prenaša tradicijo naprej na svoje potomce in ti naprej in ti naprej …

 

♫♪ … Ki to vas prosən, muoja mati, oj na Rute kne mə dajte!

Po ravnəh so žie čriešnje zrele, oj na Rutah je še snieh na strieše … ♫♪

 

Pridruži se nam še ga. Milka Kriegel iz Zahomca, ki nas popelje naokrog. Obiščemo Brda, kjer se je rodil skladatelj Anton Jobst, se ustavimo v Dolah, se peljemo mimo Preseškega jezera, obvozimo še druge kraje in občudujemo krajino, arhitekturo ter uživamo v pripovedi ge. Kriegel. Pripoveduje nam o Matiju Majarju, Urbanu Jarniku, Francu Grafenauerju pa tudi svoje spomine iz otroštva tako živo, da se nas dotaknejo.

V Stari pošti se okrepčamo s kosilom in tako naberemo novih moči za vzpon na Sv. Višarje. Poslovimo se od Bistrice in vseh štirih domačinov, ki so nas tako prijazno sprejeli in nas popeljali v svet Ziljske doline.

Dokler bo tekla slovenska beseda oz. bolje, dokler se bo še pela vsaj kakšna slovenska pesem, pa čeprav v najslabšem primeru le ob oživljanju običajev, do takrat bo živela zavest, da (so ) tukaj (nekoč) žive(li) Slovenci.

 

♫♪… Tam, kjer teče bistra Zila, po dolinah dol se zliva,

tam je tekla zibelka moja, tega kraja jaz pozabim ne.

Slovenska mati me je rodila, na svojih prsih me dojila, 

slovenske pesmi je prepevala, ko je mene dete pestvala. … ♫♪

 


Ana

 

 

Mene so v Ziljski dolini nagovorili ljudje, ki iz srca živijo tako, kot poje ena njihovih pesmi – s seboj v večnost ne bomo nesli ničesar, razen tistega, kar smo dobrega storili. S svojim prizadevanjem za ohranjanje slovenskega jezika in kulture so lahko velik zgled in navdih Slovencem znotraj mejnih črt na zemljevidu.

  

Eva