Objavljeno: 23.09.2020

Višarski dnevi 2020 (avgust)

Se še vrnemo, se še srečamo

 Zaradi korone in z njo povezanih ukrepov dolgo nismo vedeli, ali bomo letošnje poletne višarske dneve mladih, ki jih organiziramo že 12 let, sploh lahko izpeljali. Zato smo bili še posebej veseli, ko se je izkazalo, da se bomo 31. julija vendarle lahko podali na pot. Tokrat nas je vodila v Beneško Slovenijo, natančneje v Nadiško in Tersko dolino. S kom smo se srečali in kaj smo izvedeli v nadaljevanju, kako nas je to potovanje na drugo stran meje obogatilo, pa je lepo povzela Ivana Alexandra Simčič, udeleženka letošnjih višarskih dnevov mladih.
»Kako zanimivo, da se je potrebno včasih oddaljiti, da jasneje vidiš realno in resnično stanje in sliko. Da je potrebno iti iz matice, da srečaš Slovenijo. Tisto pristno, zvesto in ponosno. Kako zanimivo, da greš v zamejstvo in izveš toliko o slovenski zgodovini. Ne izpred 30, 75 let, ampak o slovenski duši, ustvarjalnosti in delu celo izpred 1000 let.«

Prvi dan višarskih dnevov smo se peljali v Beneško Slovenijo, si ogledali Nadiško dolino, obiskali Trinkov grob itd. Kakšni razgledi, kakšni pogledi!
Gospod Jurij Bankič (v it. dokumetih Giorgio Banchig), ki nas je spremljal in vodil preko celotnega dneva, nas je obogatil s svojim znanjem in vedenjem. Kaj vse je slovenstvo! In neverjetno, kako dolgo smo Slovenci bili tu prisotni, tu delovali, delali in živeli!
V središču Špetra smo obiskali muzej SMO – Slovensko multimedialno okno. Kratica, ki je sicer okrajšava imena, vendar nosi tudi drugačen pomen. Na njihovih vratih jasno in ponosno piše: »Tukaj/tle SMO«! Kako pomenljivo ... SMO je zelo zanimiv virtualni muzej (priporočam obisk!), kjer se z vsebino seznaniš tako v besedi kot sliki, zvoku in filmu (po ogledu posnetkov, kako se dela gubana, smo si mnoga dekleta zadala, da se ob kakšnem prihodnjem prazniku lotimo tega izziva). Tu smo se srečali tudi z gospo Živo Gruden, ki nam je pripovedovala o začetkih dvojezične šole – začeli so le z nekaj učenci, varstvom, zdaj, sicer po dolgih letih dela in truda, pa se lahko ponašajo s kar 300 učenci.
Nadaljevali smo pot in naslednji postanek imeli pri Mašerah pod Matajurjem, kjer nas je prijazno sprejela Luisa Battistig. Najprej nas je popeljala v klet/jamo s prav posebno kamnito mizo, ki so jo izdelali in uporabljali že pred mnogimi stoletji, še pred prihodom krščanstva v te kraje – prav posebna energija je tam sevala. Sledil je obisk stare kovačije in muzeja, v katerega smo se ravno pravi čas zatekli pred nalivom in ploho. V trenutku smo se preselili v drug svet, svet naših prednikov. Obdani z različnimi starimi predmeti, ki so jih takrat uporabljali, smo se v mislih preselili v daljni čas, ki pa nenazadnje ni bil tako dolgo nazaj.
Ne bi bilo pravega slovesa brez pesmi in že ko smo odhajali, smo si na vsakem koraku govorili, »še pridemo – se še vrnemo, se še srečamo!« Pogledi so begali od ene do druge hiše – bi kakšno kar kupili in se preselili (no, vsaj jaz) – in čeprav so nas nadaljnji ovinki tudi malo utrudili, je bilo vredno. Kakšna nagrada in pika na i na tak čudovit dan je bil pogled z Matajurja – pogled od gora do morja, s travniki, polnimi cvetočih rož in trav.
Dan smo zaključili na dvorišču nekdanje šole v Gorenjem Tarbiju, kjer smo prvo noč prespali in kjer smo se srečali z Benečanoma, s Francescom in Andrejem.  Tako zagnana, delovna, predana in ponosna mladeniča, ki tako veliko naredita za slovenstvo. Stalen boj, brez predaje. Res občudovanja vredno.
Polni vtisov smo odšli kar hitro spat, saj nas je naslednji dan čakal še en tak poln dan, obisk Terske doline in odhod na Višarje.

Ivana Alexandra Simčič

Drugi dan smo se zbudili v lepo jutro. Po zajtrku smo se poslovili od Andreja, oskrbnika, ki nam je skupaj s Francescom prejšnji večer pripovedoval o življenju (mladih) v Benečiji. Odpravili smo se v Tersko dolino – v Bardo, kjer smo se srečali z Igorjem Černom, sinom pesnika in kulturnega delavca Viljema Černa, ki hodi po njegovih stopinjah.
Pričeli smo v cerkvi, ki je, kot večina drugih hiš v Bardu, novogradnja, saj je potres leta 1976 povsem spremenil izgled kraja. Igor nam je prebral tudi berilo v barskem narečju, da smo začutili zven narečja v liturgiji, ki se še uporablja vsaj ob večjih praznikih – kot na primer ob prazniku Marije Zdravja, kjer je tradicionalna procesija z ogromnim Marijinim kipom ter poljubljanje križev. Zapeli smo ob orgelski spremljavi našega udeleženca organista Janeza, ter se spustili do etnološke zbirke Bardo, kjer smo si ogledali predmete in orodja, ki so jih prebivalci uporabljali v vsakodnevnem življenju in tudi pri sirarstvu.
Za ogled Barda v njegovem največjem sijaju smo se z avtobusom povzeli na Zavarh, kjer se odpre krasen razgled na Bardo ter Mužce. Kosili smo tradicionalno – ocikano, jed s sirom, in testenine z orehi ter se poslovili od Igorja ter Jasmin in se napotili proti Žabnicam.
Vožnja je hitro minila, večina udeležencev se je na Svete Višarje povzpela peš. Sledil je osvežilen tuš, sveta maša z msgr. Janezom Pucljem ter težko pričakovana večerja. Po večerji pa petje, pogovor ter misli na romanje treh Slovenij, ki se bo odvijalo naslednjega dne …

Ana Gregorič

Po nevihtni noči smo se prebudili v hladno oblačno jutro tretjega dne. Ob osmi uri smo se zbrali pri skupnem zajtrku. Treba se je bilo kar dobro okrepčati, saj je bil pred nami dan D, ko je bilo treba poskrbeti, da bo kljub nekoliko drugačnim razmeram uspešno izpeljano 32. romanje treh Slovenij na Svete Višarje. Tega romanja sem se udeležila prvič, zato si nisem čisto dobro predstavljala, kako bo vse to potekalo.
Po zajtrku smo si razdelili delovne naloge za prihajajoči dan. Dekleta smo se lotila predvsem pospravljanja po Ehrlichovem domu, fantje pa so priskočili na pomoč pri pripravi prireditvenega prostora. Dober je občutek, ko se počutiš koristnega in vidiš, da je za dosego končnega cilja pomembno vsako najmanjše dejanje. Na vsake toliko časa smo pogledovali tudi skozi okno, ali bo vreme zdržalo. Napoved namreč ni bila najboljša … Preden se je začel osrednji dogodek, nam je ostalo še malo časa, da nas je nekaj odšlo v bližnje gostišče na slasten tiramisu. Tega baje na višarskih dnevih mladih ne smeš izpustiti.
Na začetku je vse navzoče pozdravila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch. Nato je sledilo predavanje predsednika Krščanske kulturne zveze Janka Krištofa. Po njegovem vtisu je ozračje na Koroškem pozitivno, še posebej ga z veseljem navdaja izvolitev Jožeta Marketza za krškega škofa in Olge Voglauer v avstrijski parlament. Posebej je poudaril dobro sodelovanje na kulturnem področju. Na drugi strani pa je opozoril, da je do danes vendarle prišlo do velikega zmanjšanja števila koroških Slovencev. Opoldne je daroval mašo skupaj z delegatom slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi Janezom Pucljem. V njegovi pridigi me je nagovorilo, kako pomembno je vzgajati mlade v pokončne krščanske osebnosti, ki so zveste svojemu Gospodu v veri in dejanju. On je naš vzor in naša moč.
Po končani maši je na žalost začelo močneje deževati, tako da je kulturni program odpadel in smo morali na hitro vse pospraviti ter se odpraviti proti domu. A se nismo dali in smo si na avtobusu pripravili svojega. Ob spremljavi na kitaro smo veselo zapeli nekaj domoljubnih slovenskih pesmi in podelili vtise z našega tridnevnega druženja. Pravijo, da prve (ljubezni) ne pozabiš nikoli. Tako bodo tudi meni ti višarski dnevi mladih ostali v zelo lepem spominu in se jih bom z veseljem še kdaj udeležila.  

                                                                                                                         Klementina Žemva

~ ~ ~

 Vtisi udeležencev:

Pot v Beneško Slovenijo je kot vračanje k starodavnemu izviru narodnega življenja, ki trmasto ne presahne, vsem sušam zgodovinskih nesreč zadnjih 200 let navkljub. Ste opazili oči njihovih deklet? Menda nikjer na Slovenskem ne najdete tako sinje modrih. In ko v starih gotskih cerkvicah sredi Benečije prepoznam stavbarske in freskantske sledi moje rodne Škofje Loke, takrat vem, da je Benečija že dolgo tudi moj dom.
                                                                                                                                                     Blaž

Sam sem se izleta udeležil drugič zapored. Moja pričakovanja na podlagi lanske izkušnje so bila, da bom na tem izletu užival v veseli družbi, spoznal kako novo osebo in si obenem razširil obzorja ob srečevanju in spoznavanju življenja Slovencev v zamejstvu. Lahko le rečem, da so se pričakovanja povsem uresničila :)
                                                                                                                                                       Janez

Aldo Klodič v pesmi »Za vas, ki prideta med nas« vabi človeka, naj se malo ustavi in pogleda lepote Benečije, naravo, ki vsakogar razveseli. »Pa duša je ostala zmieram tista,« nadaljuje, »ki je bla, kjer slovenski narod je težkuo, de se preda.« Veseli me, da sem se z Rafaelovo družbo, v kateri je vedno prijetno in sproščeno vzdušje, konec julija podala v zame popolnoma neznani svet Nadiških in Terske doline in imela čast spoznati nekatere naše rojake, ki kljubujejo različnim pritiskom in ponosno izpričujejo slovenstvo. Hvala vam, dragi Benečani, za prijateljski sprejem, gostoljubje, kulinarično doživetje, svobodnjaški pogum ter navdihujoč klen značaj. Se še srečamo!

                                                                                                                                                      Tina

Lepe Slovenke in ponosni Slovenci,
'z zamejstva', 'z države skup' so se use'li.
Pomal'cali friko in ocikano,
pogled'li še cerkev, muzejsko sobano.
Ko so se deževni oblaki razkadili,
smo še na Matajur skočili
in se na Višarjah poveselili.

Franci