Objavljeno: 01.09.2024

Višarski dnevi 2024 (avgust)

Poletni višarski dnevi mladih 2024

Naše poti pogosto vodijo v zamejstvo. Vsako leto poleti v začetku avgusta tik pred romanjem treh Slovenij pa je čas namenjen mladim in skupnemu obiskovanju zamejstva. Letos smo spoznavali Porabje in obiskali Pavlovo hišo. 

Nazadnje smo Porabje z višarskimi dnevi mladih spoznavali pred petimi leti, pot pa nas je takrat vodila tudi do Slovencev v Gradcu. Letos smo se ponovno posvetili Porabju, ponovno pod vodstvom Marijane Sukič, a z nekaterimi drugimi poudarki, obiskali smo tudi Sombotel, mesto, ki je približno 60 km oddaljeno od Monoštra, po katerem nas je vodila Marija Kozar Mukič. Susanne Weitleiner pa nam je predstavila Potrno in Pavlovo hišo ter življenje Slovencev na avstrijskem Štajerskem. 

Vtisi nekaterih udeležencev letošnjih višarskih dnevov mladih sami zase govorijo, da je naš namen, »obiskati, odkrivati, vzbuditi občutljivost in zanimanje za slovenske zamejske skupnosti ter (jih) poskušati razumeti, tudi v njihovi različnosti«, dosežen. Fotografije pa orišejo lepoto krajev, ki smo jih obiskali, in prijetno vzdušje skupine z vsemi vodičkami. Vabijo vas, da se na te poti podaste tudi vi.

Odpravili smo se v četrtek popoldne in dosegli naš prvi cilj – vzorčno kmetijo na Gornjem Seniku, na kateri se ukvarjajo z živinorejo, poljedelstvom, sadjarstvom ter turizmom (poleg restavracije je možno tam tudi bivati). Predstavil nam jo je direktor Tomaš Kovacs. Večerjali smo lokalne dobrote, ki jih gojijo na kmetiji, ter se podali na počitek v Lipo, ki ni zgolj eden od hotelov z restavracijo, temveč kulturni center Slovencev v Porabju, kjer domujejo tudi Zveza Slovencev na Madžarskem, radio Monošter, tednik Slovencev na Madžarskem Porabje.

Naslednje jutro nas je pozdravila kulturna delavka in nekdanja dolgoletna urednica Porabja Marijana Sukič in nas popeljala po Monoštru. Baročna cerkev, katere lepoto smo le slutili pred petimi leti, saj je bila do stropa obdana z zidarskimi odri, sedaj žareča v osveženem sijaju, je tretja največja cerkev na Madžarskem. Sukičeva nam je predstavila zgodovino Porabja. 

Slovani so se na področju Porabja naseljevali v 2. polovici 6. stoletja skupaj z Obri, v 10. stoletju pa so to območje zavzeli Madžari. Bela III. je leta 1183 ustanovil v današnjem Monoštu (Madžari ga imenujejo po sv. Gotardu, porabski Slovenci Varaš, ustaljeno slovensko ime pa je Monošter) cistercijansko opatijo, kjer so potrebovali delavce – priselili so se tudi iz današnjega Prekmurja. Leta 1664 pa je potekala znana bitka pri Monoštru, ko so zavezniške krščanske sile preprečile turški vojski, da bi prečkala reko Rabo. Turki so ostali na zavzetem območju 150 let. Konec 19. in v začetku 20. stoletja pa so potekali močni asimilacijski procesi, saj je bilo le 41 % Madžarov na ogrskem delu Avstro-Ogrske. Zadnjo slovensko šolo (cerkvena šola v Sakalovcih) so ukinili 1912. Po pariški mirovni pogodbi pa je določena meja na Rabi in Muri, s čimer se je začela ločena zgodovina držav (in s tem porabskih Slovencev od večinskega naroda). Do takrat imenovani ogrski Slovenci so tako postali porabski Slovenci. Po drugi svetovni vojni so meje ostale, močno pa so utrdili mejo z Jugoslavijo in vzpostavili minsko polje, dvojno žico, nadvse strogo kontrolo (tokrat si muzeja železne zavese v Števanovcih nismo ogledali, a če vas pot zanese tja, priporočamo). S tem se je na tem področju oblikoval zaprt trikotnik med tremi državami, kar je bilo z vidika slovenske skupnosti ugodno: skupnost je bila kompaktna, ni prišlo do mešanja prebivalstva, zaradi česar se je narečje ohranilo. A zgovoren je podatek, da do leta 1992 ni bilo nobenega mejnega prehoda s Slovenijo, kar pa je seveda škodilo prehodnosti in stikom porabskih Slovencev s slovenskim jezikom ter Slovenci onkraj meje … Kar se tiče vere in cerkve, nam je povedala Sukičeva, so jo do 1956 preganjali, potem pa večjih nasprotovanj oblasti ni bilo, zato so lahko zaradi porabskih čedermacev gojili obred v narečju, ohranile so se molitve, pesmi …

Nato smo na Gornjem Seniku obiskali Küharjevo spominsko hišo ter cerkev sv. Janeza Krstnika, ki ima napis Hvalite Gospoda vsi narodi ter križev pot v stari prekmurščini, zapisani z madžarskim črkopisom. Vrnili smo se v Monošter, kjer smo obiskali muzej Avgusta Pavla, si ogledali prikaz monoštrske bitke, lokalne obrti in običaje. Po kosilu v Lipi, kjer nas je pozdravila tudi predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs, kjer so gostili 23. mednarodno kolonijo slikarjev in kiparjev, smo se odpeljali na spominsko obeležje na avstrijski strani v občini Modinci. Na kraju nekdanjega pokopališča turške vojske iz monoštrske bitke se visoko vzpenja betonski križ, pogled izpod njega s te vzpetinice pa seže tudi na monoštrsko baročno lepotico.

Poslovili smo se od Marijane Sukič, ki na prihodnost Slovencev v Porabju vseeno zre z upanjem, in zanimivega Porabja. Vožnja pa nas je še enkrat zapeljala mimo porabskih vasic. Pri tem smo po Marijaninem napotku opazovali hiše, nekatere panonske, grajene v obliki črk L ali U. 

V Sombotelu (v rimskih časih imenovan Savaria) nas je pred cerkvijo sv. Martina pričakala slavistka, pisateljica in etnologinja, dopisna članica SAZU Marija Kozar Mukič, ki je delovala tudi v muzeju Avgusta Pavla. V cerkvi nam je predstavila življenje svetega Martina, stransko kapelo svetega Martina s stilizirano stopinjo, ki jo najdemo na poti svetega Martina. Poteka od Sombotela do Toursa in teče tudi čez Slovenijo, trasirala pa jo je Jasmina Rihar. 

Marija Kozar Mukič, po rodu iz Porabja, nam je pripovedovala tudi o Slovencih v Sombotelu ter o svoji izkušnji študija v Sloveniji v drugih časih. Prisluhnili smo tudi očenašu v porabskem narečju, ki pa se med porabskimi Slovenci ohranja kljub temu, da ni več duhovnikov matičnih govorcev. Ogledali smo si še razstavo o svetem Martinu, visokim temperaturam je sledila nevihta in nočni počitek. Zjutraj smo po zajtrku zapustili Sombotel, ponovno prispeli v Porabje, prestopili mejo na slovensko stran, vstopili na avstrijsko in se znašli v Pavlovi hiši na krajšem, a zelo zanimivem ogledu. Do Žabnic smo imeli namreč še tri ure vožnje, vmes pa seveda še postanek za kosilo.

Z zadovoljstvom smo med vožnjo prek avstrijske Štajerske, Koroške vse do Kanalske doline spremljali lepo sončno vreme. V nasprotju z lanskimi so se letošnji višarski dnevi ponovno zaključili na Svetih Višarjah. Po vzponu je sledila za našo skupino sveta maša, ki sta jo darovala msgr. Janez Pucelj ter Zvone Podvinski, večerja in prijetno druženje. Utrujeni od poti in vtisov smo zaspali in se prebudili v nedeljo, na živahen dan romanja treh Slovenij, pri pripravi katerega smo sodelovali. 

Ponovno smo srečali stare znance: združeni porabski zbor je seveda imel s sabo med pevci tudi »našo« Marijano Sukič, avtobus iz Gorskega kotarja pa je pripeljal naše lanske gostitelje – lani smo v Prezidu v okviru višarskih dnevov obiskali vzorčno kmetijo v nastajanju, ki se zgleduje po gornjeseniški. 

Udeleženci letošnjih višarskih dnevov smo se zedinili v želji, da bi se le dobro godilo slovenskim skupnostim, da bi se številke Slovencev v zamejstvu pomnožile ali vsaj približno ohranjale in – najvažnejše –obstale ter da bi v večjezični Evropi ne pozabili na svoj lastni izvor, jezik in pripadnost.

Ana Gregorič

Čeprav sem pred 11 leti na svojem prvem potepanju z Rafaelovo družbo prav tako obiskal Porabje, sem letos izvedel marsikaj novega, obudil pozabljeno in tako utrdil poznavanje o tem koščku slovenskega zamejstva.

V tem času je zrastla vzorčna kmetija na Gornjem Seniku, ki smo jo obiskali prvi večer. Zanimiv in vzpodbuden projekt za krepitev medsebojnih odnosov na prepihu treh narodov. Petkovo dopoldne smo preživeli ob jasni in bogati razlagi v lepem slovenskem jeziku gospe Marijane Sukič. Popeljala nas je po poteh sakralnih in zgodovinskih pomnikov Porabja in Monoštra ter tamkajšnjih ljudi. Na Gornjem Seniku bi izpostavil Küharjevo spominsko hišo, ki je spomenik Janoša Küharja in drugih duhovnikov, ki so bili pomemben steber pri življenju narodne skupnosti v preteklosti, ohranjanju narečja in kulture porabskih Slovencev. Danes hiša ni zgolj spomenik, ampak prek različnih dejavnosti tudi kraj srečevanja. Zanimiv in poučen je bil tudi muzej Avgusta Pavla v Monoštru.

V veselje mi je bil tudi obisk Sombotela, nekoč imenovanega Savaria. Tu se je rodil sveti Martin, ki je med drugim tudi farni zavetnik moje domače župnije. Na kraju njegovega rojstva danes stoji cerkev s pomožnimi prostori, kjer smo si tudi v slovenskem jeziku lahko prebrali pomembne mejnike njegovega življenja. Sledil je še sprehod po mestu, obisk tamkajšnje katedrale ter kratek postanek pri grobu blaženega Janosa Brennerja, madžarskega duhovnika in mučenca. Dovolj za petkov dan. Bogat in pester.

Kljub dolgi poti iz Sombotela do Višarij, ki nas je v soboto čakala, smo se ustavili še v Pavlovi hiši v Potrni, blizu avstrijske Radgone. Tam deluje Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko in je zastopniška organizacija slovenske manjšine na Štajerskem. Upam si trditi, da je marsikomu to nepoznan obmejni prostor, ki je bil nekoč živ in zgovoren del slovenskega narečnega ozemlja. A čas in dogodki, ki jih je prinesel, so naredili svoje. Žal, ne v prid slovenstva.  

Da je bil korak k višarski Mariji ta dan lažji (nekateri smo se odpravili iz Žabnic peš, drugi z gondolo pripravljat večerjo), smo se spotoma ustavili še na kosilu v gostišču pri Miklavžu v Rožu. Na domu zavedne koroške slovenske družine Ogris. Če smo prva dva dni okušali porabske dödöle, smo se v osrčju Roža okrepčali z njihovimi krapi. Podprti z njihovimi dobrotami smo nadaljevali pot do končnega cilja vsakoletnih poletnih višarskih dnevov mladih in mladih po srcu, Svetih Višarij. Peš ali z gondolo. Za piko na i pa sodelovali na nedeljskem srečanju treh Slovenij. Da bi le še kdaj.

 Rok Klemenčič

Po krajšem zastoju na avtocesti smo prispeli na vzorčno kmetijo v Porabju. Tam so nam predstavili njihove dejavnosti in živali. Hlev s kravami, zajčnik z zajci, čebelnjak, vse je bilo lično urejeno. Pridelano hrano porabijo v svoji restavraciji, kjer so nas tudi obilno pogostili.

Naslednji dan smo po počitku v hotelu Lipa obiskali eno največjih in najlepših cerkva na Madžarskem ter muzej s kmečkimi orodji prejšnjih generacij in bitke v Porabju. Sledeči dan smo pogledali še na avstrijski del ozemlja, kjer prebivajo zamejski Slovenci. Nato pa v Bilčovs na odlično kosilo k Ogrisu in peš na Višarje. Izredno dobra hrana v zamejstvu in čudoviti razgledi na Višarjah so se še posebej vtisnili v spomin. Komaj čakam na naslednje višarske dneve.

Franci Rotar

Kaj se mi je najbolj vtisnilo v spomin? Tri stvari. Prva stvar je, da so Slovenci v Porabju bili v času komunizma v nekakšnem mehurčku, odrezani sicer od Slovenije in Avstrije, vendar tudi na neki način od Madžarske. Njihovo vsakdanje življenje je sicer imelo neke omejitve, vendar pa npr. vera ni bila tako preganjana, tako prepovedana kot na območju današnje Slovenije. Ljudje so lahko hodili v cerkev, tudi npr. učitelji. Zanimivo je tudi, da, vsaj moj vtis je takšen, niso čustveno zelo navezani na državo Slovenijo kot tako. Z njo jih veže govorjena in pisana beseda in kultura. Dejansko pa nikoli niso živeli v skupni državi s Slovenci, zmeraj pod Ogri oz. Madžari. Druga stvar, ki se mi je vtisnila v spomin, je, to sem najbolj doživela v Potrni, ko nam je Susi Weitlaner predstavila Slovence na avstrijskem Štajerskem. Tu je res prišlo do izraza, kako so vsi zamejski Slovenci med seboj različni. Kako so jih drugačne zgodovinske pa tudi geografske okoliščine oblikovale v skupnosti z zelo drugačnimi pogledi na slovenstvo, na Slovenijo, na izkazovanje svoje slovenske pripadnosti v krogu domačih in tudi v javnem življenju. Tretja stvar pa je govorica fanta, ki nam je razkazal slovensko vzorčno kmetijo na Gornjem Seniku. Zanimivo je bilo opazovati ga, kako izbira besede, kako razmišlja, katero besedo bi kam dal, kako sklanja in se sproti popravlja, medtem ko govori, kako spreminja končnice besedam. 

Marjeta Godeša

Super organizacija, zanimiv program, prijetna družba, dobra hrana, skratka, same pohvale. 

Hvala vsem organizatorjem in pomočnikom ????

Danijela Purgar