Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Nedelja, 22 Oktober 2017

Objavljeno: 05.08.2015

Višarski dnevi 2015 (avgust)

Zadnji julijski dan in začetek avgusta smo z mladimi preživeli čudovite dni na Koroškem in Višarjah. 



Višarski dnevi mladih, ki so segli v srce

 

V petek, 31. julija, smo se v jutranjih urah zbrali na parkirišču in kljub zaspanosti z nasmehom pozdravili neznane in nekatere že znane obraze.

 

 

Naša pustolovščina se je začela z vožnjo proti Špitalu ob Dravi. Med vožnjo nam je sociologinja in zgodovinarka, mag. Helena Jaklitsch, orisala čas slovenskih beguncev po 1945 ter kljub težki zgodovini z žarom spregovorila o moči slovenstva in o čudežih, ki so se dogajali v tako težkih razmerah. V Špitalu sta se nam pridružila Majda in Lojze Starman. Ga. Majda in g. Lojze sta leta po drugi svetovni vojni kot begunca preživela v taborišču v Špitalu in si tam ustvarila svoje življenje vse do danes. Ne le da sta nas vodila po poteh takratnih beguncev v Anras, Lienz in Špital, temveč sta s svojo preprostostjo, iskrenostjo, neverjetno življenjsko zgodbo segla v naša srca.

 

 

V popoldanskih urah smo se odpeljali v Bistrico na Zilji. Tam nas je pri idilični cerkvici na hribčku pričakal g. Stanko Trap, dobro poznan kot ziljski župnik. V tako lepem okolju smo z njim poklepetali o njegovem delu, ljudeh, jeziku ter življenju v Ziljski dolini. Ljudje ga zelo spoštujejo, saj velja za človeka, ki je ogromno naredil za koroške Slovence in slovenski jezik. O tem zgovorno govori Tischlerjeva nagrada, ki jo je ziljski župnik prejel lansko leto. Kljub tako velikemu dosežku sam ostaja ponižen in v želji po izpolnjevanju svojega poslanstva kot duhovnik med zamejskimi Slovenci. Sledila je sveta maša, ki je bila za mnoge od nas nova izkušnja, saj je potekala dvojezično: v slovenščini in nemščini.

 

 

V Bistrici pa nas je nato z odprtimi rokami sprejela ga. Pepca Druml, lastnica Stare Pošte, kjer so za nas poskrbeli s hrano in pijačo. Večer sta nam z ubranim petjem koroških in ziljskih ljudskih pesmi polepšali ravnateljica dvojezične šole ga. Katarina Sticker in ga. Pepca. K pesmim smo se tudi sami radi pridružili. Vsebinsko pa je bil večer obarvan s pogovorom o dvojezičnem šolstvu na Koroškem. Prenočišče nam je družina Druml ponudila celo v domači hiši. Počutili smo se tako počaščeni kot tudi zelo lepo sprejeti.

 

 

V naslednji dan nas je ga. Pepca popeljala s pripovedovanjem o običajih v Ziljski dolini in nam pokazala video o enem izmed tamkajšnjih običajev, imenovanim štehvanje. Zaključila je s pričevanjem o doživljanju slovenstva in slovenščine v Ziljski dolini. Zatem nas je ga. Milka Kriegl odpeljala po Ziljski dolini ter nam dolino razkazala v vsej njeni lepoti. Predstavila nam je tudi zgodovinski oris, izpostavila znane osebnosti in nas navdušila s prigodami iz otroštva.

 

 

Koroški ljudje so nam gotovo segli v srce, tako da smo jih v svojih srcih ponesli na Svete Višarje, kamor smo poromali v popoldanskih urah. Večer smo na Svetih Višarjah zaključili z msgr. Janezom Pucljem, ki je predstavil svoje delovanje v Nemčiji. V tem večeru smo si vzeli čas tudi za medsebojno podelitev vtisov, ki so nas zaznamovali v teh dveh dneh.

 

 

Prenočili smo v Ehrlichovem domu na Višarjah in naslednje jutro začeli s pripravami na sprejem romarjev, saj se je odvijalo 27. Romanje treh Slovenij. Začelo se je s predavanjem tržaškega časnikarja in publicista Iva Jevnikarja z naslovom 70 let po dogajanju, ki je spremenilo vse "tri Slovenije". Četudi je deževalo, je bil govor spremljan z zanimanjem, saj je ob obletnici vojne izpostavil sedanjo situacijo naroda, ki je še vedno razdeljen, in manjšin, ki že izgubljajo narodne vrednote. Hkrati pa je v svojem govoru spodbudil Slovence k trudu za dialog in za ohranjanje vrednot.

 

 

Sledila je slovesna sveta maša, pri kateri je skupaj z izseljenskimi duhovniki maševal msgr. Alojz Uran, ki živi med Slovenci na Tržaškem. Petje so obogatile Marijine sestre čudodelne svetinje, ljudsko petje pa je na orglah spremljal prof. Tomaž Simčič.

 

 

Kulturni program je zaradi slabega vremena odpadel, zato pa vsaj tukaj zapišimo stavek o izpuščeni vsebini. Letos čez vse druge spominske dogodke sega 70. obletnica konca druge svetovne vojne in začetek nesvobodnega režima v matični domovini. Tako radi bi se spominjali svobode in življenjskega razcveta, pa ju ni bilo. Ko je bil drugod po svetu že mir, se je pri nas tragedija šele pripravljala na svoj vrhunec. Tisoči so morali za svoje slovenstvo in krščanstvo dati življenje. Premnogi rojaki, ki so se pred slepim sovraštvom in enoumjem umaknili v svobodne države, so morali zapustiti svoj dom, svojo ljubljeno domovino. Obojim smo se nameravali pokloniti z domoljubnimi pesmimi v izvedbi Marijinih sester in s kratkim recitalom izseljenskih pesnikov, med njimi tudi z odlomkom pesmi Franceta Papeža: 

 

… v ugodju in varnosti globljega duha

živega v tujih zemljah in razpetega

v srčnem in miselnem sporočilu slovenstva

razvijali so z ognjeno strastjo spoznanja

in podobe o stvareh in nebu in času

in v hiši je bila ljubezen in prizadetost

proti odtujenju in smrti

globoka usmerjenost naprej in nazaj

v besedo lepote in misli …

 

V vseh teh številnih doživetjih na Višarskih dnevih mladih 2015 smo od vseh ljudi, ki so nas gostili, si za nas vzeli čas, z nami iskreno spregovorili ter nas sprejeli, gotovo prejeli njihovo dediščino slovenstva, ki jo nosijo s seboj, in s svojim življenjem za slovenstvo oživeli tudi našo željo po narodni predanosti. S tem, kar so, so nam segli v srce.

 

Potopisi in slike

1. del

2. del

3. del

 

Vtisi udeležencev

 

Preživeli smo bogat konec tedna - dobra družba, zanimiva vsebina in čudovita organizacija. Zgodbe izseljenskih in zamejskih Slovencev nam kažejo, kako močni znamo biti ljudje, ko se znajdemo v težkih situacijah. Kako v skoraj nemogočih razmerah lahko živimo polno življenje.

Sporočilo, ki mi ostaja, je: bodimo močni in ne obupajmo! Za vsakim dežjem vedno posije sonce!

Irena

 

 

Višarski dnevi so me obogatili, ker smo spoznavali zamolčano Slovenijo, tako narodnostno kot begunsko Slovenijo.

Miha

 

 

Tudi letošnji višarski dnevi mladih so s svojim bogatim in zanimivim programom prispevali k obogatitvi našega poznavanja zamejskih Slovencev in usode Slovencev po svetu. S tem nam odstirajo delno zamolčano in pozabljeno zgodbo vseh tistih, ki s slovensko besedo so in še vztrajajo onkraj državne meje, zavedajoč se svojih korenin in lastne samobitnosti kot neponovljive in enkratne kulture tega planeta. Da bi iz pričevanj vseh, ki smo jih srečali, zmogli črpati to moč, da bi v duhu slovenstva in bogate dediščine naših prednikov cenili to izročilo, se zanj trudili in ga negovali. Naj nam bodo vzor, višarski dnevi pa priložnost za srečanje, spoznavanje slovenske preteklosti in sedanjosti, da jo bomo znali predstaviti še komu od vseh, ki jih srečujemo ter se z njimi družimo v hitenju našega vsakdanjika. Dediščina letošnjih VDM nam bodo zagotovo popotnica v malho, s katero jo bomo mahnili k novim ciljem naproti.

Rok

 

Na  višarskih dnevih sem imela priliko, da sem razmišljala o pomembnosti našega slovenskega jezika in kulture. Doživela sem, kako kultura in jezik povezujeta naše generacije, da tudi z navadami ostanemo vezani na zgodovino ki obogati našo kulturo.

Kjerkoli se govori slovensko, je tudi ta kraj slovenski teritorij. Vsak jezik nam da svoj lastni značaj in kjer dva govorita isti jezik, se bosta razumela ne samo v besedah ampak v duhu, v našem primeru v slovenskem duhu. Povezovanje v duhu je največja vez, ki jo lahko doživimo z ljudmi.
Zato ko dva Slovenca delita in praznujeta slovenske navade, ne delita samo zgodovine, temveč  praznujeta izmenjavo njunega duhovnega bistva. Bogatenje duha je pa naše vsakodnevno delo.

Vzdrževanje jezika v zamejstvu in po svetu je vedno težje, ker novi časi prinašajo nove navade. A pomembno je to, da ko se pogovarjamo  v kakršnemkoli jeziku, uporabljamo  besede, ki poživijo našo dušo, besede veselja in spremljanja drug do drugega, besede, ki nam dajejo moč dozorevanja in sprejemanja razlik.

Pomembno je tudi, da ne ostanemo vezani na idealizirano bivšo sliko drugih časov, ampak da naprej doživljamo spomin preko navad. Da ne slavimo zgodovine, ampak da doživljamo ta stik z našimi najljubšimi v spominu.

Smo v novem stoletju in to je čas za biti kreativen, čas za raziskovanje in osmišljevanje. Ljubiti jezik in kulturo je torej dokaz ljubezni do naših najdražjih in bližnjih oseb, s katerimi smo bili in smo povezani v življenju.

Delo Rafaelove Družbe pa je duhovno povezovati  Slovence tam, kjerkoli so. V zamejstvu, po svetu ali doma - važno je, da ohranijo moč lastnega duha. Tako naj živi in naj nas poveže slovenski duh še naprej, kjerkoli smo.


Hvala organizatorjem Višarskih dni za to priliko.

Silvi Žnidar

 

 

Hvala vsem sodelavcem Rafaelove družbe, da ste med nas pripeljali tako čudovite goste. Njihova pričevanja o povojnih dogodkih in ljudskem izročilu Ziljske doline so res dragocena in vesela sem, da sem jih imela priložnost slišati. Hvala tudi vsem, ki ste bili z nami na popotovanju po Koroškem. Bili ste krasna družba mladih radovednih ljudi, s katerimi se je užitek pogovarjati in raziskovati preteklost in sedanjost.

Marijana

 

 

Višarski dnevi so me opomnili, da je živeti kot Slovenka dar, ki se ga premalo zavedam in cenim. Druženja z novimi in starimi obrazi, spoznavanje novih krajev ter duhovna vsebina našega romanja me je napolnila in dala svež zagon in pogum za vsakdan.

Urška

 

 

Mene so v Ziljski dolini nagovorili ljudje, ki iz srca živijo tako, kot poje ena njihovih pesmi – s seboj v večnost ne bomo nesli ničesar, razen tistega, kar smo dobrega storili. S svojim prizadevanjem za ohranjanje slovenskega jezika in kulture so lahko velik zgled in navdih Slovencem znotraj mejnih črt na zemljevidu.

 Eva

 

 

O Slovencih na Koroškem smo se že učili v slovenski šoli v Argentini, zato mi je bilo zanimivo srečanje z njimi, in obenem prepoznati, da se soočamo s podobnimi vprašanji o bodočnosti Slovenstva in slovenskega jezika v zamejstvu in po svetu. Zanimiv je bil tudi ogled krajev, kjer so stala taborišča, v katerih so bili moji stari starši, in o katerih so nam tolikokrat pripovedovali.

Marjana

 

 

Bilo je bogato. V Ljubljano sem se vrnila polna vtisov, tudi vprašanj.

Izziv mi je postavil eden od sogovornikov na Višarjah, prihaja iz Celovca, ko sem pohvalila njegovo izvrstno slovenščino. "Ni to standard, ni to samoumevno?", mi je odgovoril. "Sprašujem se, zakaj se temu čudiš in ali se ni utemeljeno čuditi ravno obratni situaciji?"

Da bi bilo več podobno razmišljujočih!

Ana