Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Četrtek, 14 December 2017

Objavljeno: 10.08.2017

Višarski dnevi 2017 (avgust)

 

Opčine–Trst–Devin–Sv. Višarje
3.–6. avgust



Iz Trsta in s kraškega roba na Svete Višarje

 

Višarske dneve mladih 2017 smo v organizaciji Rafaelove družbe začeli v poznih popoldanskih urah v četrtek, 3. avgusta. Skupina mladih se je zbrala v Ljubljani in z avtobusom smo krenili proti zamejski Sloveniji. Na poti do prvega postanka smo imeli čas za prijateljski klepet in spoznavanje našega 4-dnevnega programa: prvi trije dnevi so bili namenjeni druženju s Slovenci na Tržaškem ter spoznavanju njihovega življenja in kulture; četrti dan pa je bil posvečen nedeljskemu 29. romanju treh Slovenij na Sv. Višarje.
Odločitev je padla, grem! Zapisano v koledarčku, kar pomeni, da vsa kasnejša možna vabila na to ali ono zadevo odpadejo. Priznam, da so me obdajali malo mešani občutki, saj sem vedela, da bodo to štirje zelo vroči dnevi, z bogatim, a natrpanim urnikom, z možnimi nepredvidenimi situacijami in ne nazadnje tudi neznanimi ljudmi. Vendar so se vsi strahovi razblinili že s stiskom rok, s pogledom tudi na nekatere že znane obraze udeležencev in prijazne poglede novih, prav prijetno vzdušje se je ustvarilo že na minibusu in prav vsi dvomi so popolnoma izginili, ko smo prečkali mejo, ki kot mnogokrat pozabljamo, je uradno več ni, in kjer se počutim kot doma. To in tu je Slovenija, me vsakič prešine. Letošnji program je namreč bil po mojem mnenju najboljša kombinacija – morje in hribi, odšli smo namreč na Kras, v Trst in okolico in v gore na Svete Višarje.
Takoj po prihodu smo se na Opčinah srečali z gospodom Ivom Jevnikarjem, ki si je vzel svoj dragoceni čas in nas prav vse dneve spremljal, nam govoril o zgodovini, kulturi, življenju Slovencev v teh krajih – naših krajih – bil in je prava zakladnica znanja. Še isti večer smo odšli na Repentabor. Sonce je ravno zahajalo, ko je gospod Anton Bedenčič razlagal o zgodovini teh krajev, našteval številna imena vseh slovenskih vasi, posutih okoli. O situaciji nekoč in danes, o trpljenju, ki so ga doživljali ljudje v teh krajih in borbi, ki jo bijejo še danes. Za slovenstvo, za jezik, za vero. Vživela sem se in prav stisnilo me je pri srcu, hkrati pa me je prevzel neizmeren ponos. In zazdelo se mi je, kot da nežni sončni žarki zahajajočega sonca blagoslavljajo to zemljo in to morje. In ti občutki so se nadaljevali, ko smo naslednji dan v Trstu obiskali cerkev na Vejni s prekrasnim razgledom na slovensko morje, stolnico sv. Justa, slovenski licej France Prešeren, kjer nas je sprejela ravnateljica prof. Loredana Guštin, pa športno društvo in štadion 1. maj. Stalna borba in koliko truda, da bi ohranjali materni jezik, da bi ohranili slovenstvo in svojo zemljo. Pa obisk centra Trsta in Narodnega doma in slovenskih organizacij, koliko vloženega dela in koliko truda, sem pomislila, ko so nam gospod Marij Maver, gospa Lučka Kremžar – de Luisa in Breda Susič razlagali, kaj vse počnejo in na katerih področjih vse delujejo. Vročina je pritiskala, a mi se nismo dali, pozno popoldne smo se ohladili v Briški jami, pili veliko vode ter se skrili na avtobus pod klimo ali v kakšno senco na hladno, čeprav je v nekem trenutku tudi tam še vedno kazalo 38 stopinj, a ne za dolgo …
Tretji dan, sobota. Kako hitro čas beži. Kaj ne bi v dobri družbi in potepanjem med pričevalci slovenstva. Pridne roke so nam pripravile zajtrk. Teknil je, omamno pa je dišala tudi kava, ki nas je dodobra prebudila. Zapustili smo Marijanišče in se preko kraškega roba spustili z Opčin proti Trstu. Ob vznožju kraškega roba smo zavili proti gradu Miramar in se tako izognili središču Trsta. Grad Miramar nas je s svojo belo zunanjostjo, tik nad morjem, že od daleč pozdravljal. Zato ni čudno, če se imenuje »Mira mar«, kar v španščini pomeni »pogled na morje«. Danes je preurejen v muzej. V njegovi neposredni bližini je tudi ogromen park z nekaterimi redkimi eksotičnimi rastlinami, vrednimi ogleda.
Čas je priganjal in po sprehodu okoli gradu in njeni okolici smo sicer v počasnem tempu (vročina dela svoje) že hiteli z avtobusom proti Devinu, kjer se nam je pridružil zgodovinar prof. Aleš Brecelj. Predstavil nam je preteklost kraja, ki je bila vseskozi povezana s slovenskim življenjem, morjem in gradom. Iz Devina proti bližnjemu Sesljanu je po klifni obali speljana tudi Rilkejeva pot, ki odpira čudovite razglede na severni del Jadranskega morja. Mi pa smo bili namenjeni v Mavhinje, kjer je ravno v tem času potekala osmica. Na to nas je kot vse druge mimoidoče opozarjal pušeljc bršljana, privezan na leseni palici ob cesti, v neposredni bližini domačije. Osmica je neke vrste gostilna, ko se lahko na kraških domačijah, včasih osem, danes deset dni, prodaja vino brez davka. Poleg njega pa tudi kraške dobrote, ki so pridelane doma na domačiji. Kako so nam teknile, ko smo jih okušali in se z njimi krepčali. Počitek pod brajdo, ob žlahtni kapljici domačega terana in drugih kraških dobrotah, nas je malo polenil. Po slabih dveh urah vožnje proti Kanalski dolini smo prispeli do vznožja Svetih Višarij. Nekateri so se vzpeli z gondolo, drugi smo jo mahnili peš. Popoldan se je prevesil v večer, ki smo ga sklenili s sveto mašo, okusno večerjo in druženjem pozno v noč. V Ehrlichovem domu je zaživelo. Kot vedno so nas tudi tokrat spremljali dobra volja, pesem in smeh.
Nedelja je bila »pika na i« z romanjem treh Slovenij. Malo smo se bali zaradi vremena, saj napoved ni bila ravno obetavna, a zbudili smo se v prekrasno sončno jutro. Prvi romarji so že kar hitro trkali na vrata in prav lepo je bilo pozdravljati rojake in jih vabiti naprej, naj se pridejo okrepčat po prehojeni poti. Sledilo je predavanje gospoda Andreja Finka, maša, ki jo je vodil nadškof Stanislav Zore, in kulturni program.
Ja, to je naša zgodovina, to je naš narod, to je naša domovina! Lepo je bilo! Še pridemo, še se srečamo … Kar zdaj primite v roke koledar in si zapišite in rezervirajte prvi vikend v avgustu 2018 ter zapišite Višarski dnevi mladih 2018 in jubilejno 30. romanje treh Slovenij!

 

Ivana Simčič, Rok Klemenčič


Zadnji dan pa smo preživeli v sodelovanju na 29. Romanju treh Slovenij. O dogodku je nekaj besed zapisala udeleženka Tina Šlajpah. Vabljeni k branju.

 

 

~ ~ ~

 

 

Vtisi udeležencev

Vse te lokacije, ki smo jih obiskali, skupaj s super družbo in pričevanji domačinov, so se nas močno dotaknile in nam pustile lep in močan spomin ter vprašanje, kaj prispevam tudi sam na ta svet, da postaja boljši, lepši in bolj Božji.

Benjamin Tomažič

 

Veliko smo slišali o zgodovini in življenju repentaborske župnije, navadah in običajih tamkajšnjih ljudi. Gospod Bedenčič, ki je hkrati tudi rektor svetišča in škofov vikar za slovenske vernike, nam je o svojem delu v župniji Repentabor in življenju tamkajšnjih ljudi pripovedoval s takšnim zanosom, da je bilo čutiti njegovo veselje do poklica in dela in so se ta zanos in novi pogledi dotaknili tudi nas. Odpirali so se nam tudi čudoviti razgledi na vasice, ki sodijo v župnijo in občino Repentabor, ter po gričih in obronkih vse tja do Nanosa. Ob zaključku našega prvega dne Višarskih dnevov mladih je sledilo še druženje ob sprehodu, skupni večerji in pesmi.

Helena Haskaj

 

Tretji dan, sobota. Kako hitro čas beži. Kaj ne bi v dobri družbi in potepanjem med pričevalci slovenstva.Zapustili smo Marijanišče in se preko kraškega roba spustili z Opčin, največjega naselja Tržaškega krasa, proti Trstu. Peljali smo se mimo obeliska, ki je bil postavljen v zahvalo avstrijskemu cesarju Francu I., da je dal zgraditi cesto med Opčinami in Trstom, pomembno za trgovski promet. Tik pod njim je na nekaterih mestih lep razgled na Trst. Pred dobrim stoletjem drugo največje mesto po številu Slovencev, takoj za Clevelandom in pred Ljubljano. Si lahko mislite. Ali kot je rekel Cankar: »Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča.«

Rok Klemenčič