Objavljeno: 22.05.2013

Višarski dnevi mladih 2010 (december)

Skok v novo sredi strmin

Staro je nezadržno drvelo proti novemu, ko smo še malo zaspano, a zvedavo ovinkarili proti Višarjam. Nekateri že dobri znanci višarskih modrovanj, drugi nekoliko plahih in vsenaokrog begajočih misli. A neznani obrazi so iz trenutka v trenutek postajali bolj domači. Besed kar ni hotelo zmanjkati, smeh se je za stalno naselil v naši sredi – pokrajinsko, narečno in značajsko nadvse pisani in razgibani.

Prav taki pa so bili tudi dnevi našega druženja. Dopoldneve smo preživljali v navduševanju nad snežnimi zavoji. Med nami so se našli taki, ki so drveli hitreje od vetra, drugi so si vzeli čas za lagodno vijuganje skupaj z njim, tretji, ki smo na smučeh kot ribe na kopnem, pa smo nejeverno pogledovali strmine in nehote izvedli kakšen akrobatski poskok zavidljivih oblik, ki jih ne najdete v nobenem priročniku.

Vsekakor je pomembno, da smo snežne prigode vsi uspešno preživeli in se pri tem še zabavali. Tako je bilo tudi ob večerih, ki so jih spremljali slovenski napevi. V prvem je bil z nami izseljenski duhovnik msgr. Janez Pucelj, ki nam je predstavil, kje in kako živijo naši rojaki po Evropi. O izkušnji življenja onkraj domačih meja in vračanju pod slovenske vrhove je spregovoril tudi Luka, ki vse od rojstva živi v Angliji. Večer smo sklenili s soglasno mislijo, kako pomembno je, da smo ponosni na svoje korenine, saj le tako moremo živeti v spoštljivem sožitju tudi s pripadniki drugih narodnosti.

V drugačen in prav zato tudi tako privlačen svet sta nas v drugem večeru popeljala Lucija in Marko, vsak s svojo izkušnjo Madagaskarja. Navdušila sta nas s svojo pripravljenostjo, s katero sta ljudem tam daleč stran ponudila svoje roke in talente: od priprave oratorija do prevažanja vaških pobalinov na preprostih motorjih, od pomoči v župniji do druženja z zaporniki, od bližnjih srečanj z vietnamskimi pujsi do vratolomnih prečkanj rek in potokov, od treninga babištva do apostolata s trobentami.

No, trobent na Višarjah sicer nismo imeli, a glasbena zasedba je bila vseeno bogata. Z njo smo popestrili tudi vsakodnevno sveto mašo, pri kateri smo se zbrali v zavetju svetišča višarske Marije. K njej so romale naše prošnje tudi na novega leta dan. Vanj smo se prebudili po večeru, v katerem smo veliko ugibali, se kar naprej smejali, malo tekmovali, se naučili celo kakšen plesni korak in se čudili, kako uporabne so lahko tiste preproste vreče, ki so jih v dolini prodali za smeti, čeprav se v hipu lahko spremenijo tudi v sanke. V novo smo skočili pod milim nebom, polnem zvezd, ki bi jih skoraj z roko lahko sklatili z neba.

Imeli smo se torej preprosto imenitno. In verjetno je kar na mestu Andrejeva ugotovitev, ki je nekaj dni po zaključku višarskih dni mladih priletela v naše spletne nabiralnike: »Odlično sem se počutil med vami. Res, tako sproščeno – kot da bi se že poznali.« Verjeli ali ne, skoraj prepričana sem, da mu vsi veselo prikimavamo in se nam usta rišejo v tisti nasmeh, ki gre do ušes pa še malo čez.

                                                                                                                                Simona Jeretina