Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Torek, 16 Oktober 2018

Objavljeno: 23.05.2013

Višarski dnevi mladih 2011 (avgust)


Iz Beneške v Furlansko Slovenijo
 

Višarski dnevi mladih so kot leta poprej potekali nekaj dni (od 4.do 7. avgusta) pred nedeljo, ko se na Svetih Višarjah srečajo tri Slovenije. Tudi tokrat je bila osemnajstčlanska skupina pisana v značajih. Naše druženje se je začelo v idilični vasici na Ligu na Primorskem. Kratki predstavitvi programa in uvodnemu vsebinskemu delu, kjer nam je udeleženec Dejan spregovoril o Slovencih v Italiji, je sledilo spoznavanje in druženje. Po petkovem zajtrku nas je na Ligu obiskal domači župnik, g. Jožef Mikuš, ki nam je predstavil kraj in romarsko cerkev Marijino Celje. Pot nas je nato vodila na Staro Goro – kjer je naš »sopotnik« g. Zvone Podvinski, duhovnik iz Švedske, somaševal z domačimi minoriti. Čeprav je samostanska cerkev Matere božje na Stari gori, starodaven romarski kraj mnogih Slovencev, pa je v njej –  z razliko od Svetih Višarij – čutiti predvsem italijanski vpliv. Z gore smo se odpeljali v Špeter, kjer smo se srečali z zanimivim domačinom in zagovornikom slovenske kulture Mihom Korenom, ki nam je na prijeten in z lastnimi mnenji in izkušnjami podprtimi mislimi približal Beneško Slovenijo nekoč in danes. Z njim smo obiskali tudi Landarsko jamo in počastili grobova dveh velikih Slovencev Paskvala Gujona in narodnega buditelja Ivana Trinka. Program smo nadaljevali v Čedadu, kjer smo si ogledali krščanski muzej in langobardsko dediščino. Utrujeni od vsebinsko polnega in vročega dneva smo se vrnili na Lig. Po vsaj za nekatere prekratki noči, smo v sobotnem dopoldnevu obiskali zelo zanimivega in letom navkljub čilega matajurskega župnika Boža Zuanella, ljubitelskega zgodovinarja in sourednika časopisa Dom, ki je bil zaradi razkrivanja resnic o preganjanju Slovencev še nedavno tega podvržem močnim pritiskom in sodno preganjan. Pot smo nadaljevali proti Žabnicam, od koder smo se povzpeli na Svete Višarje. V Ehrlichovem domu, kjer smo bivali, nas je zvečer obiskal gost Peter Gerdol, domačin, ki veliko dobrega naredi za ohranjanje slovenske kulture v Kanalski dolini in skrbi za nemoteno delovanje višarske žičnice in smučišča. V nedeljo smo sodelovali pri pripravah na tradicionalno Romanje treh Slovenij, ter se udeležili programa.

 

Višarski dnevi mladih so namenjeni spoznavanju zamejstva – slovenskega prostora in ljudi, ki bivajo za našo mejo, kakor jih je dojela tudi udeleženka Tatjana, hkrati pa so tudi priložnost za druženje in duhovno rast. »Človeka spremenita le dve stvari – šok ali pa odnos«, nas je pri sveti maši v višarskem svetišču nagovoril msgr. Janez Pucelj. Upam, da morebitni šoki za udeležence višarskih dni niso bili prehudi, hkrati pa tudi, da jih bo kakšen odnos, ki se je vzpostavil pretekle dni, spremenil – v dobro.

                                                                                                                                  Mihela Zaveljcina

 

 

Vtisi udeleženke:

 

Za tisto, kar se je treba potruditi ali celo boriti, ljudje navadno bolj cenimo kot to, kar nam je samoumevno. O tem kar nam je samoumevno najpogosteje niti ne razmišljamo. Ta misel mi sedaj odzvanja kot nek zaključek po treh dnevih, ki sem jih preživela v okviru Višarskih dnevov mladih. Vesela sem, da sem imela možnost spoznati nove kraje, predvsem pa Slovence, ki od nekdaj živijo v Italiji, da sem lahko prisluhnila njihovim zgodbam, s katerimi so me o mnogočem poučili. Moram priznati, da sem o življenju tamkajšnjih Slovencev vedela zelo malo, tako o njihovi preteklosti kot življenju, ki ga živijo danes. Ob njihovem pripovedovanju so me ganili s svojo ljubeznijo do slovenstva in domovine. Slovenci smo klen narod. To potrditev sem dobila tudi v tem, ker kljub vsemu osebe, s katerimi smo se srečali, niso izražale zamer, sovražnosti, ampak so predvsem izžarevale odprtost, optimizem in vero v boljšo prihodnost, ki je na pohodu predvsem od kar je Slovenija samostojna država.

Zelo sem vesela, da sem bila lahko prisotna v tem programu, saj se mi zdi, da Slovenci, ki živimo v Sloveniji, mnogo premalo vemo o naših rojakih in da premalo izražamo svojo pripadnost slovenskemu narodu.                                                                                                                

                                                                                                                                             Tatjana

 

Premislek o Beneški Sloveniji

 

Janez Turk je mlad geolog, ki se poklicno sicer ukvarja z raziskovanjem krasa, zanima pa ga tudi zamejstvo. Prosili smo ga, da nam kaj več pove o Beneški Sloveniji.

 

Zamejska problematika me zanima skorajda od mladih let, zadnjih 15 let pa skrbno zbiram gradivo, ki se navezuje na Beneško Slovenija, Rezijo, Kanalsko dolino, Avstrijsko Koroško, ter tudi Porabje ter Goriško in Tržaško. Čeprav je moja poklicna pot drugačna, v prostem času če se le da zavijem v kraje, vasi, hribe ali planine na obronkih naših jezikovnih meja, kjer je veliko možnosti za zbiranje gradiva in spoznavanje tamkajšnjih ljudi. Med 4. in 7. avgustom letos sem izkoristil še nekoliko drugačno priložnost za obisk dragih mi krajev, udeležil sem se Višarskih dnevov mladih, ki jih organizira Rafaeolova družba. Dva dneva smo posvetili Beneški Sloveniji, kjer sta nas sprejela zanimiva sogovornika (domačina) Marko Koren in Božo Zuanella, oba aktivna zagovornika slovenske kulture v Beneški Sloveniji.

 

Beneška Slovenija, ki meji na Soško dolino in Goriška Brda, obsega Terske in Nadiške doline.

Zgodovina Beneških Slovencev je bila zelo drugačna od zgodovine preostalega dela slovenskega naroda. V letih 1419-1797, ko so spadali pod Beneško Republiko, so imeli tamkajšnji Slovenci popolno samoupravo. Med drugim so imeli svoje sodstvo in bili so oproščeni plačila davkov in dajatev. V zameno so stražili mejo z Avstrijo, njihova glavna naloga je bila predvsem preprečiti tihotapcem da bi prek meje nosili razno blago. To je bilo zlato obdobje Beneške Slovenije, njeni prebivalci so sicer skromno živeli in obdelovali strme bregove. Vendar bili so sami svoji gospodarji za razliko od ostalih Slovencev, ki so bili podvrženi tujemu jarmu. Propad Beneške Republike in prihod Francozov, ter kasneje Avstrijcev je pomenil tudi konec samouprave za Beneške Slovence - po 400 letih ssamostojnosti so bili v letih 1797 – 1866 prvič združeni v skupno državo z ostalimi Slovenci. Ponosnim Beneškim Slovencem pa to takrat ni veliko pomenilo, kar je ob dejstvo da so tudi oni postali podložniki večjih narodov dokaj razumljivo. V upanju da se bodo dobri stari časi vrnili, so navdušeno pričakali vrnitev pod italijanski kulturni vpliv (to se pravi priključitev moderni italijanski državi). Njihove želje in pričakovanja so se žal izkazale za zelo naivne. Stara somo ni bila povrnjena, Italijani so njihovo zvestobo do njih razumeli kot željo da tudi oni postanejo Italijani. Le malokateri Beneški Slovenec je razumel italijansko, še manj pa italijansko govoril. Italijanski politiki so jih želeli kulturno, predvsem pa jezikovno spreobrniti v čimkrajšem možnem času, pri čemer so bili cilju posvečena vsa sredstva. Nastopili so tragični časi za Beneške Slovence, polni preganjanja, zaničevanja, šikaniranja. Svoj vrhunec so doživeli v času fašizma s prepovedjo uporabe slovenskega jezika, ter v nedavnem času (50. – 80. leta dvajsetega stoletja), ko so v Beneški Sloveniji delovale tajne organizacije, katerih cilj je bil obramba Italije pred vplivi komunizma iz tedanje Jugoslavije. Vsak kdor je uporabljal slovenski jezik je bil sumljiv in bil avtomatično označen za komunista, torej za državnega sovražnika. Brezštevilni so primeri zavednih Beneških Slovencev (kulturni delavci, duhovniki...), ki so ljubili materni jezik, in bili zaradi tega preganjani, šikanirani in zaprti. Mlad človek, ki se je izrekal za Slovenca, ni imel nikakršnih možnosti da bi dobil službo. Pač pa so službe dobili vsi tisti, ki so sprejeli tuj jezik in kulturo in bili pripravljeni aktivno pomagati pri preganjanju svojih zavednih rojakov.

 

Star slovenski pregovor pravi: “vse pride in vse mine”, tako so naposled tudi za Beneško Slovenijo napočili boljši, mirnejši časi. Danes deluje v Špetru Slovenov dvojezična osnovna šola, kjer se otroci iz Beneške Slovenije učijo slovenskega knjižnega jezika. Skorajda nikdar prej v njihovi zgodovini to ni bilo možno. V šolo se vpisujejo celo otroci tistih staršev, ki so bili zaradi težkih okoliščin v preteklosti prikrajšani možnosti da bi se naučili maternega jezika in te težke izkušnje ne želijo privoščiti tudi svojim otrokom. Vez s koreninami je močna, čeprav je bila nekoč na silo pretrgana se ponovno obuja.

 

Vendar škode ki je bila storjena ljudem ne bo nikoli možno povrniti. Zaradi preganjanja in skrajne revščine je veliko prebivalcev zapustilo svojo rodno grudo in se izselilo v večja mesta v Furlaniji in drugod. Čeprav se razmere na kulturnem in gospodarskem področju urejajo, je to za Beneške Slovence žal nastopilo veliko prepozno. Številne vasi so zapuščene, mladine je malo. Otroci se sicer dobro naučijo slovenščine v dvojezični šoli, vendar mnogi slovenskega jezika v vsakdanjem življenju ne uporabljajo. Na območju Nadiških dolin le dva duhovnika mašujeta slovensko to sta Božo Zuanella in Marino Qualizza, vendar oba vstopata v osmo desetletje svojega življenja, njunih naslednikov pa ni. Slovensko bogoslužje, v preteklosti večkrat zadnji branik slovenskega jezika, se kot kaže z njima poslavlja iz teh krajev. Italijanskih duhovnikov, ki bi se naučili slovensko praktično ni, velika svetla izjema je Renzo Calligaro, ki mašuje v Terskih dolinah. Govoriti o prihodnosti Beneške Slovenije je težko, kot je bil težka njena polpretekla zagodovina, ki je zapustila trajno in neizbrisno sled. Vendar so stiki z rojaki v samostojni Sloveniji poglobljeni, predvsem s Posočjem na katere Beneške Slovence vežejo močne sorodstvene vezi. Prav to skupno sodelovanje bi lahko v prihodnosti prineslo tudi več optimizma za kraje ob Teru in Nadiži.

 

Za konec se spomnimo nekaterih velikih Beneških Slovencev, ki so se dan za dnem borili za najbolj osnovne pravice svojega naroda, mnogi med njimi so bili zaradi tega tako ali drugače zaničevani in preganjani. To so bili pokojni Beneški duhovniki zbrani okoli narodnega buditelja Ivana Trinka (1863-1954): Anton Cuffolo (1889-1959) (glavni Bevkov informator pri pisanju knjige Kaplan Martin Čedermac), Jožef Cramaro (1877-1974), Angelo Cracina (1909-1992), Mario Černet (umrl 1984), Rino Markič (1940-1982), Paskval Gujon (1909-2002), in še posebej Arturo Blassuto (1913-1994). Pomembno vlogo je imel kulturni delavec Izidor Predan (1932-1996) ter seveda številni drugi. Naj mi ne zamerijo, kdor tu ni omenjen. Med sodobniki moramo vsekakor omeniti profesorja Viljema Černa iz Terske doline (njegove zasluge za izboljšanje pravic Slovencev ob Teru so nepopisne), Božo Zuanella (Matajurski župnik, avtor knjige Mračna leta Benečije, ljubitelski zgodovinar, sourednik časopisa Dom, zaradi razkrivanja resnic o preganjanju Slovencev je bil tudi on še nedavno tega podvržem močnim pritiskom in sodno preganjan), Marino Qualizza (urednik časopisa Dom, župnik v Dreki, profesor) in številni drugi. Omeniti velja še Renza Calligara, furlanskega duhovnika, ki je se je ob prihodu v Zavarh in Bardo naučil slovensko narečje, ter po več kot sto letih ponovno uvedel slovensko bogoslužje v tamkajšnji fari. Tudi njemu bi bilo marsikaj hudega prihranjenega v življenju, če tega ne bi storil.

 

Naj mi pre Mario Gariup (opomba: Beneški Slovenci svoje duhovnike nazivajo z besedico “pre”) ne zameri, če nekoliko preuredim njegove besede, ki jih je zapisal za Kanalsko dolino in ki veljajajo tudi za Beneško Slovenijo. Karkšna koli že bo prihodnost teh krajev, Bog ne želi da bi slovenski jezik in kultura v njih izumrla.

        

                                                                                                                                        Janez Turk