Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Torek, 16 Oktober 2018

Objavljeno: 12.03.2018

Višarski dnevi 2018 (marec)

 

O naši prezrti likovni dediščini



Piše: Gregor Volk

Od mojega prvega obiska višarskih dnevov letos mineva peto leto, a se vseh takratnih dogodkov spomnim, kot bi se dogajali včeraj: od priprav na pot, gondole, smuke, večernih druženj, najbolj pa seveda lastnega predavanja o ljudski pesmi na Slovenskem, ki mi je ostalo v spominu predvsem zaradi strašanske treme, ki sem jo imel pred takrat še neznanimi obrazi. Odtlej sem se na Višarje vedno rad vračal zaradi dobre družbe, zanimivih gostov in prekrasne narave.
Tako sem se letos zopet razveselil obiska idilične vasice tik pod vrhom Svetih Višarij. Po namestitvi v sobe Ehrlichovega doma in okusni večerji nam je Romeo Volk, učitelj likovne in tehnične vzgoje ter ljubitelj ljudske pesmi in zbiralec narodnega blaga iz Ilirske Bistrice, predstavil manj znano likovno dediščino slovenskega prostora. Predavanja sem se razveselil iz dveh razlogov: ker je priložnosti za poglabljanje v mnogokrat prezrto ljudsko likovnost zaradi trenutnega estetskega okusa množice malo ali nič in ker po lastni krivdi o likovnem izražanju preprostih ljudi vem komaj kaj.
Dve uri dolga komentirana diaprojekcija je predstavila ljudsko likovno umetnost kot vsakdanje likovno ustvarjanje preprostega človeka, ki mu je v tej prvinski obliki umetnosti uspelo združiti funkcionalnost z lepoto in izgledom – prvinami, ki še danes veljajo za sveti gral med oblikovalci, arhitekti in drugimi umetniki. Skozi študije primerov preprostih slik, pustnih likov, velikonočnih vzorcev na pirhih ter jaslic in božičnega okrasja smo v kronološkem sosledju cerkvenega leta spoznavali srž svojevrstne estetike ter človekove potrebe dajati predmetom okras in dodano vrednost. Kratkočasna predstavitev se je zaključila s pesmijo, ki je polnila prostor še ves preostanek večera.
Naslednje jutro smo smučarski zanesenjaki gosti megli navkljub oddrveli v dolino, kjer so bile vremenske razmere v nasprotju s pričakovanji dosti boljše, zato smo dan lahko v celoti izkoristili za športne aktivnosti. Ostali so si vsak po svoje zapolnili prosti čas do poznega kosila, po katerem je sledilo prepevanje pod vodstvom Nine Volk, Romeove hčerke, profesorice klavirja in članice družinskega tria Volk Folk, ki ohranja tradicijo ljudskega petja in igranja, kakršno je bilo pred dobrimi sto leti v navadi v Brkinih in na Zgornjepivškem. Nina nam je približala pester repertoar manj znanih ljudskih krizmenih in velikonočnih pesmi iz vse Slovenije, nam pojasnila izvor nekaterih tetra- in pentatonskih napevov ter pomagala pri vodenju posameznih glasov. Pesmi so z vsako novo izvedbo zazvenele odličneje in ustvarile udeležencem prav posebno vzdušje. Petje je pojenjalo šele v zgodnjih jutranjih urah nedelje, na katero smo po sončnem zajtrku in nekakšni improvizirani pevski vaji obiskali sveto mašo in jo popestrili z na delavnici naučenimi pesmimi, ki so požele veliko odobravanja, pevci pa smo bili ponosni in zadovoljni, da so nam šle viže tako dobro od grl. Nekateri so preostanek časa do kosila izkoristili za prepevanje in nastavljanje sončnim žarkom, dekleta so marljivo pripravljala kosilo, po katerem je – kot vedno prezgodaj – napočil čas za pot domov. S petjem in nasmehi na obrazih smo v dolini sklenili marčevske višarske dneve mladih.

 

Udeleženki Anamarija Peterkovič in Anja Podobnik o gostu Romeu Volku:

  • Romeo Volk nam je pripravil zelo zanimiv in poučen petkov večer, saj nam je ob projekciji fotografij razložil in razkazal dela slovenske arhitekturne, kulturne in likovne dediščine. Od cvetja, narejenega iz krep papirja, ki služi za okras, izdelkov iz kmečkega srebra, do rozet, ki služijo prezračevanju hiš in drugih stavb, dvojnih kozolcev – toplarjev, pustnih mask, vhodnih vrat, jaslic, pisanic, ljudskih inštrumentov ... Dotaknil se je tudi različnih obrti, njihovih pripomočkov in izdelkov ter običajev po slovenskih pokrajinah.
    Kot nam je povedal, je bila v človeku od zmeraj prisotna želja, da bi nadgradil uporabnost izdelka in ga napravil čim lepšega v veselje sebi in drugim.
    Občudovali smo iznajdljivost, spretnost in smisel za estetiko, ki je spremljala človeka in ga vodila v vseh zgodovinskih obdobjih. S pomočjo navdušenega predavatelja tudi sami z veseljem opazimo vsaj nekatere ostanke in detajle ljudske dediščine, prisotne v našem prostoru.

  • Glavna nit večera je bilo močno nagovarjajoče predavanje gospoda Romea o ljudski umetnosti, ki jo smemo vsakodnevno srečevati v toku svojega življenja. Spremlja nas preko dela naših prednikov, ki so stavbam, nabožnim predmetom in še mnogim stvarem podarili trajen pečat. Ne samo, da sem izvedela mnogo novega – priznam, da sem na to področje pričela gledati s še večjim spoštovanjem. Ljubezen do slovenske kulture, ljudske umetnosti, pripadnost le-tej je do te mere oblikovala govorčevo srce, da ob njegovem pripovedovanju enostavno ne moreš ostati ravnodušen. Hvala za to pričevanje!

 

 

Udeleženec Boštjan Piltaver o gostji Nini Volk:

  • Sobotni večer smo preživeli ob raziskovanju ter prepevanju slovenskih ljudskih pesmi, ki nam jih je pripravila Nina Volk iz zasedbe Volk Folk. Člani družinskega tria sodijo med priznane poustvarjalce slovenskega ljudskega izročila, kar so lepo predstavili z interpretacijo in razčlenjevanjem prenekaterih pesmi z vseh koncev Slovenije.
    Kot novinec na višarskih dnevih bi se ob tej priložnosti rad zahvalil vsem skupaj za lep sprejem in dobro družbo skozi celotni vikend. Se vidimo prihodnje leto.

 

 

~ ~ ~

 

Vtisi udeležencev:

 

Včasih se vprašam v sebi, ko takole potujem v svojih mislih, ali v resnici živim v trenutku, ki mi je ravno takrat podarjen – žal se prevečkrat zalotim, da živim v preteklosti ali pa v prihodnosti. A trenutki, v katerih res začutim, da Živim (to vedno znova odkrivam), so tisti, ko smo skupaj v sozvočju eden z drugim, ko med nami prižigamo ogenj Jezusa, ki da, da stvarnost postane podaljšek nebes. Takšno stvarnost sem občutila tudi v trenutkih, ki sem jih smela doživeti v družbi prijetnih ljudi na Višarskih dnevih mladih. Prišla sem s skupino »zamudnikov« in še vedno me toplo pogreje pri srcu, ko me spomin ponese v zasneženo pravljico na Višarje. Kdor je že bil tam, ve, o čem govorim. :)

Anja