Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Nedelja, 22 Oktober 2017

Objavljeno: 24.01.2017

Višarski dnevi 2016 (december)

 

 

Blagoslavljamo raj na Sv. Višarjah



Zadnje dni v letu 2016 smo že tradicionalno preživeli na Svetih Višarjah, kjer so potekali zimski Višarski dnevi mladih. Tudi na skoraj 1800 m nadmorske višine tokrat še ni bilo snega, smo si pa zato dneve popestrili drugače: s smučanjem, osvajanjem bližnjih še nepobeljenih vrhov in s skupnimi pogovori ter druženjem.
Prvi večer se nam je v Ehrlichovem domu pridružila profesorica slavistike in pevka ljudskih pesmi, gospa Bogdana Herman, ki je v svojem predavanju predstavila avtentično slovensko narodno pesem, v pogovoru z njo pa smo se dotaknili tudi slovenskih narečij in drugih bodisi etnoloških bodisi kulturno antropoloških vprašanj.

Udeleženka Marta o gostji Bogdani Herman:

  • Že med klepetom med kosilom smo se dotaknili zanimivih slavističnih vprašanj, prispevek ge. Bogdane pa je bil tako bogat, da se kar težko odločim, kaj bi izpostavila. Značilnosti najstarejših slovenskih ljudskih pesmi, ki so v nekaterih ozirih podobne irski ljudski pesmi; ljubezen do raznolikosti narečij, ki je vela iz pripovedovanja ge. Bogdane; povezava med jezikom (narečjem), pesmijo in pokrajino; slika babice, ki ji je prepevala, ko je bila še otrok; o vprašanju izvajanja ljudskih pesmi in folk revivla; poziv, kdo bi lahko danes koval nove ljudske pesmi z vsebino naših vsakdanjikov ali nenazadnje njen žameten, naraven glas, ko je pela Galjota in druge ljudske pesmi.

 

Naslednji večer je spregovorila dr. Helena Jaklitsch, zgodovinarka in sociologinja. Predstavila je dr. Lamberta Ehrlicha in slovensko višarstvo.

Udeleženci Ambrož, Marko in Maja o predavanju dr. Helene Jaklitsch:

  • Lamberta Ehrlicha, tukajšnjega domačina, duhovnika, prosvetitelja, po katerem se imenuje dom, v katerem smo tri dni prijetno počitnikovali, ki je igral pomembno vlogo v narodnem ozaveščanju in prebujanju slovenstva in krščanstva pred in po prvi svetovni vojni v takratni Jugoslaviji, je zanimivo predstavila zgodovinarka Helena Jaklitsch.
  • Izvedeli smo lahko, kako plemenit, domoljuben in predan kristjan in Slovenec je bil, neomajen, čeprav je bojeval kar več front: proti ponemčevanju koroških Slovencev, nato proti grobem ravnanju fašistov, ko si je upal poslati protestno pismo in zahteval med drugim obnovitev vasi, ki so jih fašisti požgali, zanj usodno pa je bilo njegovo aktivno zoperstavljanje komunizmu.
  • V dnevni svetlobi okušam, kako prav ima predavateljica prejšnjega večera dr. Helena Jaklitsch: Ljudje so se že pred časom zavedali, kako je ozemlje tromeje občutljivo glede razdelitve in so v izogib nepotrebnim sporom postavili na Višarje svetišče, ki te sosednje – in druge – narode združuje!

 

~  ~  ~

 

Kako so letošnje decembrske višarske dni, ki so potekali od 28. do 30. decembra, doživeli prisotni, si lahko v skrajšani obliki preberete v naslednjih zapisih.

 


Piše: Marko Andolšek

Višarski dnevi mladih so se začeli s spoznavnim klepetom v steklenem lokalu v izteku smučišča Višarje. Temu je sledilo natovarjanje vse prtljage, opreme in hrane v gondole in nato ponovljena vaja s hitrim izkrcavanjem vsega prej natovorjenega. Nato smo vse skupaj znosili v naše začasno domovanje, v Ehrlichov dom. Tam se začne prebujati spoznanje, da si naenkrat v čudovitem gorskem svetu, v planinskem raju, kot je to upesnil Simon Gregorčič.
Da bi se naužili čudovitih gorskih razgledov, se je skupina odpravila na Kamnitega Lovca – vrh v pogorju Lovci. Nekateri so šli smučat, nekateri so pa poskrbeli za pozno kosilo in ureditev hiše, za kar jim gre od srca vsa pohvala. Pot na Kamnitega Lovca je bila do polovice povsem kopna, nato pa je sledil shojen sneg, tako da je kar drselo in je bilo treba osvojiti previdno hojo v stilu pingvinov. Na koncu je sledil še kratek vzpon ob jeklenici in nato nenaden prehod iz osojne na prisojno stran, kar te s hkratnim pristopom na vrh navda s čudovitimi občutki. Razgled je bil ob jasnem vremenu čudovit – Montaž, Viš, Mangart, Jalovec, Kanin – vse obsijano s soncem in temu primerni tudi nasmejani obrazi nas pohodnikov.
Po poznem kosilu smo kljub prijetni utrujenosti prisluhnili še pripovedovanju gospe Bogdane Herman o ljudskih pesmih, njihovih značilnostih, pomenu v vsakdanjem življenju nekdaj, o njihovem ohranjanju ... Nekaj pesmi je tudi odpela, družno pa smo ob izteku predavanja odpeli nekaj ljudskih, tako da je večer minil poučno in poetično.
Naslednji dan so ponovno sledile spet športne aktivnosti (krajši pohod ali smuka na višarskem smučišču), v kuhinji in jedilnici gospodinjska opravila, zvečer smo imeli tudi sveto mašo s petjem božičnih in Marijinih pesmi. Zvečer je imela predavanje gospa Helena Jaklitsch o gospodu Lambertu Ehrlichu, po komer se imenuje dom, ki nas je gostil. Lepo, da nosi ta majhna hiška ime po tako junaškem in pokončnem Slovencu! Večer se je nato odvijal ob klepetu, dokler niso pošle moči.
Zadnji dan nam je bilo vreme zopet naklonjeno (sončno in brez oblačka), kar smo izkoristili za sprehode, sledilo je pospravljanje doma, izmenjave vtisov o višarskih dnevih mladih po tokrat bolj zgodnjem kosilu in vrnitev v dolino. Trije smo opravili to pot kar ob robu smučišča, vendar smo doživeli kar precejšnje hudovanje policistov na smučišču, ki sta nas ustavila, se jezila, da ogrožamo varnost, pobrala dokumente, grozila s 50 € denarno kaznijo, nam ukazala povratek na vrh, nato pa le dovolila spust povsem ob robu smučišča. Ampak tudi tak incident ni pokvaril dobrega vtisa o letošnjih Višarskih dnevih mladih.

 

 ~  ~  ~


Piše: Jana Bevcer

»Vzela bom tudi skibutske,« sem rekla, ko sem pripravljala prtljago za na pot. Ko smo bili pripravljeni in dobro obloženi s toplimi oblačili, smo krenili do Sv. Višarij. Gondola je že čakala na nas, vendar smo se še prej želeli spoznati ob kavi in čaju v bližnji kavarni. Ko smo se pogreli, nas je gondola odpeljala do tega čudovitega kraja. Že ko smo izstopili, nas je pozdravilo veliko srce, okrašeno z zelenjem. Ehrlichov dom nas je gostil z urejenimi sobami in dobro hrano, ki smo jo sami pripravljali. Topli sončni žarki so nas razvajali dan za dnem, zato smo se po obilnem zajtrku odpravili ven, v naravo.
Nekateri so navdušeno smučali ali se sankali. Drugi pa so osvajali mogočne vrhove okrog in okrog. V gorah smo lahko hodili po pravem snegu in konec decembra smo se lahko tudi sončili.
Po okusnem kosilu smo imeli prvi dan predavanje o avtentični slovenski narodni pesmi, ki ga je pripravila gospa Bogdana Herman. Drugi dan pa smo poslušali o slovenskem višarstvu in dr. Lambertu Ehrlichu z gospo dr. Heleno Jaklitsch. Vsebine, ki so zelo pomembne za vsakega Slovenca. Večere smo si krajšali s petjem in igranjem na kitaro. Zelo mi je bilo všeč to, da smo se pogovarjali v živo, in ne preko računalnika ali telefona. Nihče ni imel slušalk v ušesih. Ker je imela ena udeleženka rojstni dan, smo tudi nazdravili. Ni manjkalo smeha.
Obiskali smo tudi cerkev, videli jaslice ter imeli sveto mašo, ki jo je daroval Peter Lah. Na malem hribčku nad cerkvijo stoji lesen križ in na drugi strani pri gondoli še eden. Od tam se vidi čudovit razgled na Sv. Višarje in na vso gorato pokrajino.
Prijazna vasica na Sv. Višarjah ponuja nakup mnogih lično zapakiranih spominkov ter zelo okusne jedi in pijače. Mnogi obiskovalci z otroki in tudi s hišnimi ljubljenčki dan za dnem pričajo, da je tam lepo. Na Sv. Višarje seveda prihaja tudi mnogo tujcev iz Italije, Avstrije in od drugod.
Hvaležna sem za to novo izkušnjo v svojem življenju in da sem bila lahko del Rafaelove družbe. Vesela bi bila, da bi v letu 2017 to povezanost, ki smo jo gojili med sabo na Sv. Višarjah, uresničevali doma, v družbi in tudi službi.


     ~  ~  ~         


Vtisi udeležencev:

Ti Višarski dnevi so mi bili všeč, predvsem pa vzdušje, ki je bilo veselo, domače in sproščeno. Precej stvari smo se naučili popoldne z gosti. Všeč mi je bilo to, da sem spoznala nove ljudi in da smo se kar precej pogovarjali. Sprehajali smo se tudi po hribih in imeli krasne razglede.

Valeria Sabina

 

Prvič doživela zimske višarske dneve. Prelepa narava, zanimivi gostji, pisana družba udeležencev. Komaj čakam sneg, marec in z njim prihodnje zimske višarske dneve mladih! :)

Ana

O nočnem/jutranjem podvigu tretjega dne:
»Kadar je Bog zvezd nasul sto in sto, venec najlepših dal je Njej na glavo …« Tako pravi manjkajoča tretja kitica pesmi Kadar zvečer lega mrak, ki jo sredi noči prepevamo ob križu nad višarsko cerkvijo. Ob drugi uri zjutraj se na Martino pobudo vzpnemo pod zvezdno nebo in s pesmijo blagoslavljamo speči raj na Višarjah. V zraku je še vedno čutiti Utrip iz jaslic, živ spomin na zgoščeno bogoslužje prejšnjega večera. V noči, ko še veter potihne, stopam nazaj v dom po samotni ulici z naročjem spominov: brezčasnih razgledov, ki me bodo hranljivo spremljali nazaj v dolino. Hvaležna. 

Maja