Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Nedelja, 22 Oktober 2017

Objavljeno: 04.08.2014

Višarski dnevi maldih 2014 (avgust)

Višarski dnevi so potekali od četrtka, 31. julija, do nedelje, 3. avgusta 2014.



Z višarskih dni, ki so potekali od 31. julija do 3. avgusta, ostajajo mnogi vtisi: Globasnica z globaškim župnikom, Pliberk s številnimi gosti, samostanska cerkev v Dobrli vasi, Železna Kapla s slovenskim županom, grad na Rebrci, kjer so otroci preživljali umetniški teden, pa Kanalska dolina, kjer se nas je devetnajst »višarcev« prepustilo vodenju domačina Luciana Listra, ki nam je predstavil Lipaljo vas, Ovčjo vas in Ukve. Vzponu na Svete Višarje je sledilo druženje v Ehrlichovem domu. Višarski dnevi so se zaključili z romanjem treh Slovenij. Kaj vse smo spoznali novega, so zapisali udeleženci sami, kakor so se jih dogodki in srečanja z gosti pač dotaknili.

 

Sveta Hema

Z župnikom in dekanom g. Petrom Stickrom  smo se odpravili na goro svete Heme nad Globasnico. Skozi duhovit in zelo informativen zgodovinsko-umetnostno-kulturni pregled nam je g. Sticker približal podjunski prostor ter podrobno predstavil ostanke starokrščanskega romarskega središča.  

Območje so okrog leta 400 pred Kristusom naselili Kelti. V današnji Globasnici so sezidali vas, ki so jo poimenovali Juenna – po božanstvu Juvenat, ki so ga častili na gori – po njem je svoje ime dobila tudi Podjuna (Jauntal). Za njimi so se v te kraje naselili Rimljani, ki so imeli tukaj pomembno poštno postajo. Okoli leta 600 so prišli Slovani – predniki današnjih Slovencev. Na gori niso bili prav dolgo; ko so se razmere umirile, so šli v dolino. Iz tistega časa je bil najdena najstarejša slovanska keramika, imenovana praški tip keramike. Leta 1906 so na »Junski gori« odkrili najdišče s petimi cerkvami, krstilnico, prenočišči in stanovanjskimi prostori za romarje, ki pričajo o tem, da je bila tu v 5. in 6. stol. n.št. zgodnjekrščanska romarska božja pot. Najstarejša cerkev je iz leta 400 n. št. Pod oltarjem so se nahajale relikvije nekega mučenika. Duhovniki in tisti, ki so veliko darovali za to cerkev, so imeli privilegij, da so smeli biti pokopani v bližini relikvij - »ad sanctos« oz. pri svetniku, od njega so namreč pričakovali veliko pomoč pri vstajenju. Poleg najstarejše cerkve so okoli leta 500 postavili še eno – dvojno cerkev. Ob njej so sezidali osmerokotno krstilnico – baptisterij, ki je bil obložen z marmorjem, nad njim pa se je raztezal lesen baldahin z zavesami. V 90ih letih so našli še eno dvojno cerkev; to so postavili vzhodnogotski »krivoverci« - arijanci. Na tem kraju so našli relikviar – mučenke, ki so jo verjetno prinesli iz Sirije. Podružnična cerkev sv. Eme in Doroteje: Današnja podružnična in romarska cerkev na gori sv. Eme je bila zgrajena okrog leta 1500 ter razširjena v 17. stoletju.

Ker je bil to velik romarski kraj, po vsej verjetnosti največji in najstarejši na tem območju, so poskrbeli tudi za dobro počutje romarjev. Ob cerkvah do postavili stavbe, ki so imele gospodarski prostor, kuhinjo in ogrevano obednico. Tu so prenočevali petični romarji, mnogi pa so spali in jedli v šotorih ali na prostem pred cerkvami.

Za konec smo se po gozdni poti sprehodili še do Rozalske jame. V leta 1860 zgrajeni in 1927 leta obnovljeni kapelici je postavljen kip svete Rozalije, ki je znana kot zaščitnica pred kugo. Voda iz bližnjega izvira pa ima čudežno moč – tisti, ki jo pije, dočaka sto let. Seveda smo se odžejali tudi mi.

                                                                                                   Damjana Kern in Helena Jaklitsch

Obisk Kulturnega doma v Pliberku

V Kulturnem domu v Pliberku sta nas sprejela  Jurij Mandel in  Milan Piko. Predstavila sta nam bogato dogajanje, ki se v njem odvija. Stavba kulturnega doma je namreč dom kar trinajstim društvom – različnim pevskim sestavom, gledališkim društvom, glasbeni šoli ter različnim športnim društvom. V njem poteka tudi gledališki abonma, v katerem imajo kar šest predstav gledališč iz Slovenije. V lepo urejenem kulturnem domu imajo med drugim veliko dvorano za prireditve, knjižnico in športno dvorano. Utrip v njem je znak trdne volje in vztrajnosti vseh, ki soustvarjajo življenje Slovencev na Koroškem.

Izvedeli smo tudi marsikaj o splošnem stanju Slovencev na Koroškem. Ob zadnjem popisu se je za Slovence opredelilo 13.000 ljudi, slovensko govorečih pa je veliko več. Do leta 1956 je bila slovenščina v šolah še obvezna, potem pa je bila ukinjena, pritiski pa so se še stopnjevali. Hvala Bogu se v zadnjem času čuti nov veter, ki prinaša več spoštovanja do pripadnikov manjšine. Veliko k temu pripomore kultura, ki po besedah naših gostiteljev povezuje. Ne pozabijo pa poudariti, da so tudi na Koroškem (bili) nosilci slovenstva predvsem duhovniki.

Čeprav se finančna sredstva za manjšino vsako leto zmanjšujejo, pa jim nova vrata odpirajo politiki – Slovenci, ki so se prebili v dunajske oziroma bruseljske politične strukture. Tudi prek njih se povečuje prepoznavnost Slovencev na Koroškem. Se pa zavedajo, da ključnega pomena za obstoj skupnosti niso ne finančna sredstva ne politične povezave, ampak njihova duhovna in kulturna moč.

                                                                                                         Urška Makovec, Pavel Grohar

 

V muzeju Wernerja Berga

Muzej, ki se nahaja na glavnem trgu v Pliberku, nam je predstavila Pepca Weiss, upokojena učiteljica.

Werner Berg (1904-1981) je bil rojen v severni Nemčiji. Študiral je politologijo in umetnost. Od leta 1931 je kot kmet in slikar živel in delal na kmetiji na Koroškem. Berg je govoril šest jezikov. Čeprav ni znal govoriti slovensko, pa ga je zelo zanimalo slovensko okolje, ljudje, njihove navade, običaji in kultura.

Berg je bil odličen slikar, saj je znal dobro opazovati okolico. Želel je slikati svet, ki se spreminja. Izredne so njegove slike, ki prikazujejo zimsko pokrajino in dogajanje ob večerih. V slikah je zajel različne tipe hiš, krajev, rad je risal slovenske obraze in nošo. Barve imajo pri njem poseben čar in pomen. Kot ekspresionist je slikal tudi žalostnega človeka. Zelo zanimivo Bergovo delo je upodobitev znane koroške pesnice in pisateljice Christine Lavant. Upodobil jo je v raznolikih barvah – saj je bila živa žena, a vase zaprta. Berg je postopoma prenehal uporabljati vse barve. Vpliv na umetnikovo delo je imela tudi njegova soproga, ki ga je znala »prizemljiti«.

Berg je imel pet otrok in vsi znajo govoriti slovensko. Najstarejši Vid je star osemdeset let in je zaveden Slovenec. Werner Berg je bil med prvimi umetniki, ki je razstavljal svoja dela v galeriji v Slovenj Gradcu in je od leta 1966 naprej tudi častni občan občine Slovenj Gradec. Razstava Bergovih del je bila tudi v Pekingu, kjer je doživela izreden obisk - ogledalo si jo je tudi do 30.000 obiskovalcev dnevno.

V muzeju smo si ogledali tudi dela drugih umetnikov, predvsem slikarjev, gotovo pa je Berg na nas naredil poseben vtis, saj je, kljub temu da po rodu ni bil Slovenec, v svoja dela vključil veliko slovenstva.

                                                                                                                              Miha Kogovšek


V Dobrli vasi, središču Podjune

Ob kratkem postanku v Dobrli vasi smo z gospod Jankom Krištofom pogledali dvorišče samostana Dobrla vasin župnijsko cerkev Marijinega vnebovzetja. Samostan reda sv. Avguština je bil ustanovljen leta 1194, leta 1603 so ga prevzeli jezuiti, dvesto let za njimi pa benediktinci.Sedaj je samostan v najemu občine, ki prostore namenja tudi otroškemu vrtcu za nemško govoreče otroke. Na velikem dvorišču se odvijajo poletne igre.Samostanska cerkev, zgrajena v poznogotskem slogu, je bila leta 1121 zaradi liturgičnih potreb razširjena. Spesmijo Lepa si, lepa si roža Marijasmo pred oltarjem počastili nabeško Mater, ki skrbi za svoje otroke zunaj Slovenije, ki se trudijo, da bi govorili slovenski jezik in ohranili slovensko kulturo ter vero.

                                                                                                                   Lucijana M. Oberžan Jarc

 

V Železni Kapli

Naselje Železna Kapla je središče in tudi sedež občine Železna Kapla-Bela, ki se nahaja na stiku globoko vrezane doline potoka Bela in visokih gora (Ojstrc, Ojstra, Topica, Pristoviški Storžič …). Občina šteje okrog 2800 prebivalcev, od tega jih več kot tretjina živi v edinem večjem naselju občine - Železni Kapli, ostali pa so razpršeni po okoliških vaseh, zaselkih in samotnih kmetijah.

Na trgu pred cerkvijo svetega Mihaela nas je pričakal župnik Leopold Zunder, ki nam je razkazal notranjost cerkve in opisal življenje v dvojezični župniji. Nato nas je v župnijski dvorani sprejel župan

Franc Smrtnik, ki je prvi župan na Koroškem, izvoljen na samostojni slovenski listi (Enotna lista). Izpostavil je dva projekta, ki ju izvajajo skupaj s slovenskimi občinami. Prvi je sodelovanje domačega (povsem dvojezičnega) vrtca z vrtcem iz občine Jezersko. Drugi projekt, ki vključuje dvanajst občin iz Avstrije in Slovenije (Mežica, Dravograd, Črna na Koroškem idr.), je Geopark Karavanke.

Občina ima podobno gospodarsko zgodovino kot širši evropski prostor. Od pridobivanja železove rude in premogovništva do industrije (tovarna celuloze Obir). Danes pa župan, poleg kmetijstva in obrti, njen potencial vidi v turizmu. Na koncu je spregovoril še o tem, kako kot Slovenec deluje v politiki, o osebnem pristopu k vsem občanom, ki po njegovem krepi zaupanje med Slovenci in Nemci v občini in širše. Pogovoru sta se pridružila še domači župnik in duhovnik Janko Krištof iz Bilčovsa, ki nas je spremljal po Koroški. Iz besed vseh treh je bilo mogoče razbrati, da je kljub formalnemu spodbujanju dvojezičnosti med Korošci še vedno zasidrano nepriznavanje manjšinskega jezika s strani večinskega, kar pa vpliva tudi na slovensko narodno skupnost, ki tako težko enotno nastopa na političnem parketu.

 
                                                                                                                 Miha Lebar in Eva Pezdirc