Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Sreda, 19 December 2018

Objavljeno: 25.05.2013

Višarski dnevi mladih 2012 (februar)


Darila zimskih višarskih dni

 

Ni veliko ljudi, ki bi na Svete Višarje prišlo z drugačnim namenom kot na romanje ali pozimi smučanje. Kaj pa če na kraju, ki združuje tri narode, oboje združimo s strokovnim podkovanjem o Slovencih izven Slovenije? Smučanje je bil eden izmed razlogov, da smo se zimskih višarskih dni udeležili. Drugi je bila tema, ki nas je družila ob večerih: tokrat smo se pogovarjali o Slovencih po svetu s poudarkom na Avstraliji in o malo drugačnem pogledu na manjšino: o Kočevarjih, bolj znanih kot Kočevarski Nemci.

O delovanju med izseljenskimi Slovenci je prvi večer govoril dolgoletni generalni konzul za Slovence po svetu dr. Zvone Žigon. Njegovo pripovedovanje smo kar vpijali. Na koncu ni mogel nihče verjeti, da je trajalo štiri ure. Če bi bil g. Žigon še naprej konzul, bi bila z veseljem izseljena Slovenka nekje v Argentini na primer. Na stanje izseljencev gleda zelo realno. »Asimilacija je naraven proces,« pravi. Vendar zaradi tega ne stoka. S prirojenim humorjem in iznajdljivostjo najde vse točke, kjer bi se dalo velikokrat sprte skupine Slovencev v neki državi povezati in jih navdušiti za ohranjenje svojih korenin. »Za skupnost ni dobro, če je zaprta,« pravi, zato je dobrodošlo, če se mladi poročajo tudi z Neslovenci. Prohodnost slovenskih skupnosti pa je v medsebojnem druženju v pevskih zborih, plesnih skupinah, pri skavtih ipd. že od malih nog naprej. Mladi tako rastejo skupaj, se med seboj poznajo, nekateri poročijo in ohranijo stike s sovrstniki vse življenje. To je jedro izseljenske skupnosti. Pokazal nam je več primerov dobrega sodelovanja med starejšo in mlajšo generacijo, pa tudi primere, kako se ne dela: ko starejši ne pustijo mladih zraven, ker imajo drugačne ideje od njih, skupnost pa zato začne počasi razpadati. Pripovedoval nam je tudi npr. o potici, ki v izseljenstvu pridobi svet pomen – dame in izobražene mlade gospodične, ki niso nikoli same skuhale niti kave, so se v tujini naučile peči potico.

Ob takšnih in podobnih zanimivostih je večer minil kakor blisk. Predavateljica, ki naj bi predavala naslednji dan, je bila kar zaskrbljena, kako bo dosegla tako visok nivo. Vendar je bila njena skrb odveč. Predavanje o Kočevarjih prejšnjega samo po dolžini ni doseglo, vse ostalo je bilo tako novo in tako zanimivo, da je bilo vredno višarskih dni. Mag. Helena Jaklitsch je potomka Kočevarjev oziroma Kočevskih Nemcev, kot se je poimenovanje (namerno) uvajalo med vojnama in po njih. V nasprotju s splošno razširjenim mnenjem, da so bili to Nemci, nekako povezani z drugo svetovno vojno, je Helena razložila, da so se na slovensko ozemlje s Tirolske priselili v 14. stoletju, da bi kolonizirali gozdove in posesti zemljiškega gospoda. Tu so si ustvarili povsem svoji kulturo, se povezali z okoliškimi Slovenci, s katerimi so se vedno dobro razumeli, svojo smer razvoja je ubral tudi njihov jezik, ki je bil izoliran od nemškega. V najboljših časih jih je bilo okrog 25.000. Lepo so živeli vse do začetka nacionalnih gibanj, najslabše pa se jim je začelo goditi med drugo svetovno vojno, ko je za sovraštvo do njih zadostovalo, da so bili »Nemci«. Veliko so jih nasilno izselili, po vojni pobili, drugi so zbežali po svetu in se do danes niso vrnili. Šokirani smo bili ob dejstvu, da so njihove vasi po vojni zravnali z zemljo, in to tako temeljito, da se danes od cele vasi poznajo le makadamska pot in morda ruševine dveh hiš. Dalo nam je misliti tudi dejstvo, da je to počela slovenska komunistična oblast – torej nismo bili Slovenci vselej ubogi in zatirani, ampak smo zatirali tudi sami. Danes se poskuša rešiti, kar se rešiti še da: nagrobnike, cerkve, dokumente, jezik, zgodovino … kar je ob še 90 živečih Kočevarjih v Sloveniji, od katerih ne znajo več vsi kočevarščine, precej težko delo. Še težje pa bo to najbrž spraviti v uradno narodno zgodovino.

Za popolno sliko teh prijetnih dni je dovolj, če takim poučnim prijetnim večerom prištejemo še najlepše možno vreme in čudovito smuko. Kot velik dar bodo ostali v nas in še dolgo odmevali tudi v našem delovanju.

 

                                                                                                                                       Ana Gruden