Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Četrtek, 10 Oktober 2024

Objavljeno: 22.01.2019

Višarski dnevi 2018 (december)

»Le zakaj nisem na višarske dneve prišla že kdaj prej?«



... se je spraševala Jerica. Kajti zadnje srečanje med božičem in novim letom je bilo zopet zanimivo in intenzivno. Ker zima še ni bila radodarna s snegom, se mnogi do zadnjih dni decembra še nismo uspeli niti enkrat spustiti po belih strminah. Višarje so bile tako kot nalašč za prvo smuko sezone. Smučali smo skoraj od sončnega vzhoda pa do zadnje gondolske vožnje. Pa ne le smučanje, tudi teme so nas ogrele. Prvi večer nas je študentka medicine Meta Rus popeljala na Madagaskar in z nami delila svoje vtise ob spoznavanju Malgašev in slovenskih misijonarjev, ki so svojevrstni slovenski izseljenci. Drugi večer pa nas je nagovorila doc. dr. Nataša Gliha Komac, ki nam je predstavila Kanalsko dolino in tamkajšnje Slovence. O njej tukaj bolj skopo, več pa v pogovoru , ki ga tudi najdete na teh straneh. Ob koncu obeh predavanj so iz nas kar vrela vprašanja in debata se je zavlekla pozno v noč. Svoje vtise o prvem dnevu je zapisala Petra Boncelj, vtise drugega dne pa je strnila Jerica Koren. 

Slovenski izseljenci — človekoljubi
Zima je čas za smučanje! Nad mrazom in temo nisem preveč navdušena, vendar vse tegobe temačnih in mrzlih juter odtehta zabava na snegu. Ko mi je prijateljica povedala za višarske dni in možnost tridnevnega smučanja, sem bila takoj za.
Tako smo v petek zgodaj zjutraj naložili naše avtomobile in se odpeljali proti Trbižu v Italijo. Takoj po prihodu na parkirišče smo se preobuli, vzeli smuči in palice in hitro tekli proti gondoli. Za dve članici naše skupinice je bila to prva smuka sezone, tako da se nam je zelo mudilo. Med vožnjo na vrh smučišča smo neučakano strmeli proti smučarjem, ki so že drveli po belih strminah in si potiho govorili, da bomo kmalu tudi mi na njihovem mestu. Takoj po prihodu na vrh smo še enkrat preverili našo opremo, ogreli naše okončine in se že hitro spustili po smučišču. Rečem lahko le, da je bil to dan in pol! Po celodnevni smuki pa nas je v domu čakal vroč tuš in topla večerja, ki so jo skuhali pridni člani Rafaelove družbe.
Po končani večerji je sledila predstavitev misjona na Madagaskarju, katerega se je udeležila Meta Rus in del njene družine. Meta je študentka medicine. Madagaskar je prvič obiskala preko organizacije Pota, leta 2018 pa se je na Madagaskar vrnila drugič, tokrat z več medicinskega znanja, s seboj pa je povabila še mamo, ki je zdravnica, ter mlajšo sestro. Na Madagaskarju so ostali tri tedne, v tem času pa so po najboljših močeh pomagali tamkajšnjim prebivalcem in slovenskemu misijonarju Janezu Krmelju. Predstavitev je bila izredno zanimiva, saj smo spoznali kulturo, ki se popolnoma razlikuje od naše. Če govorim zase, lahko rečem, da si nikakor ne morem predstavljati njihovih življenj. Ob koncu nam je Meta zastavila še nekaj težkih vprašanj, ki so nam dala misliti in odprla prostor za diskusijo. Mene osebno se je najbolj dotaknilo vprašanje pomoči: Jim z materialnimi dobrinami in medicinsko oskrbo zares pomagamo ali pa je to le potuha za ležerno življenje brez trajnejših sprememb?
   

Zagonetke Kanalske doline
Drugi dan smo najbolj zagnani (oz. tisti, ki ne znamo izračunati višine hribov) že navsezgodaj čakali na sončni vzhod, katerega je (zaradi previsokih Julijcev na slovenski strani meje) žal prehitel zajtrk.
Nato smo se smučarji vriskajoč (no, zase priznam, za druge ne vem) po še neomadeževani belini pognali v dolino. To smo ponavljali, dokler se iz ravnine niso dvignile gore (kuclji) in se gore niso zravnale v ravnine (ledene ploskve). Tisti, ki niso smučali, so medtem odkrivali lepote okoliških pohodnih poti in prijazno poskrbeli za odličen golaž s polento.
Med našo skrbjo za želodčke pa je na Višarje po romarski poti že prihajala naša gostja tega večera – doc. dr. Nataša Gliha Komac, ki nam je predstavila položaj slovenskega jezika v Kanalski dolini. Močno je pritegnila našo pozornost in vprašanj na koncu kar ni zmanjkalo. Ob premlevanju odgovorov je vsak izmed nas v svoji glavi zagotovo lahko izoblikoval idejo, kako lahko on sam prispeva k ohranjanju slovenščine na tem območju, četudi je tu le občasen gost, jaz pa sem šla spat še z enim vprašanjem več: »Le zakaj nisem na višarske dneve mladih prišla že kdaj prej?« in zadovoljstvom, da tokrat sem.