Objavljeno: 18.04.2024

Francoski živi kamni v slovenskem mozaiku

Izkušnje francoskih kristjanov, ki so se vrasli v slovensko skupnost v Loreni. Z njimi se je pogovarjal Jože Kamin.

Uvodna beseda

Slovenska katoliška misija Freiming-Merlebach v škofiji Metz je na rudarskem področju HBL Lorene že krepko zakorakala v 104. leto obstoja. Začetki pastoralne oskrbe so bili obiski slovenskih duhovnikov, ki so prihajali za krajši ali daljši čas na to področje, saj je v preteklem stoletju imelo pomemben dejavnik – rudnik. 

Zanimivo je tudi dejstvo, da je ravno slovensko društvo svete Barbare iz Jeanne-d'Arca blizu Saint-Avolda poslalo v Ljubljano na škofa prošnjo, da bi dobili stalno duhovno oskrbo. Tako so se prekinili obiski duhovnikov študentov in smo v Merlebachu prešli pod stalno misijo. Vrstili so se duhovniki, zadnji med njimi msgr. Stanko Grims, ki je na tem področju neutrudno delal kar 50 let. Škof Stanislav Lenič me je že za časa bogoslovja v ljubljanskem semenišču zaprosil, da bi zamenjal dušnega pastirja Stanka Grimsa v Merlebachu. Po enem letu razmisleka sem odgovoril škofu Leniču: »Sprejmem pod pogojem, da zaključim teološki študij v Metzu.« Septembra 1980 sem pričel s študijem v semenišču v Metzu. Sledila sta licenciat in, ko sem bil že na župniji, leto magisterija, brez katerega nisem imel kot duhovnik dostopa do višjih državnih šol, na katerih sem potem 17 let poučeval verouk. To delovanje je bilo možno le na konkordatnem ozemlju Alzacije in Lorene. S škofom Paul-Josephom Schmittom sva se dogovorila, da vsa tri študijska leta, za katera je zame poskrbela škofija Metz, odplačam z delom na francoskih župnijah. V resnici pa nisem čakal do leta 1985. 

Ko sem bil še kot bogoslovec v semenišču v Metzu, sem ustanovil Društvo prijateljev slovenske katoliške misije z enim samim ciljem, da pridobimo lastne prostore. V Parizu je g. Nace Čretnik šel nekaj let pred tem v nakup Chatillona prek škofije Nanterre. Meni se ta odvisnost od škofije ni zdela najbolj ugodna. Imel sem med prijatelji dovolj zares zanesljivih ljudi na tem področju, da sem se spustil v drugačno avanturo, ne brez težav.  

Približal sem se najmočnejšemu slovenskemu društvu Jadran, da bi v Merlebachu skupno odkupili prostore, v katerih bi lahko delali s skupnimi močmi v prid slovenskemu človeku. Ideja je bila tudi njim všeč in kaj hitro smo začeli z iskanjem in tudi našli ob železniški postaji v Merlebachu trinadstropno hišo, ki je nekoč bila kitajska restavracija. Delali smo načrte, agencija Olivier Kirsch iz Forbacha je pripravila v podpis predpogodbo. Čez en teden bomo to dokončno uredili, sem se veselil. V naslednjih dneh pride gospod Gusti M. in mi pove, da mora Jadran odstopiti od tega podpisa, in to na zahtevo konzulata SFRJ iz Strassbourga, ki se s tem ne strinja in ne dovoljuje predsedniku Jožetu Z., da podpiše nakupno predpogodbo. Ostali smo sami, vsake tri mesece sem moral na jugoslovanski Generalni konzulat na Boulevard Gambetta v Strassbourg na zasliševanje po dve uri z istimi ponavljajočimi se vprašanji. Le čemu še eno društvo, saj je slovenskih društev v Merlebachu dovolj. Na bolj prefinjen in inteligenten način se je vključila francoska obveščevalna služba, ki me je poklicala na razgovor le dvakrat. Če je še državo strah, potem smo na pravi poti. Samo naprej, sem si krepil odločnost. 

Nekaj dvomov je bilo tudi na strani slovenske skupnosti. V kapeli svete Elizabete je bilo pri slovenski maši povprečno 13 vernikov. Msgr. Stanko Grims mi je vedno zatrjeval: »Jaz te bom podprl.« Mislil sem si, da je v vseh teh letih zlate dobe rudnikov le nekaj prihrankov na računu misije. Izkazalo se je, da je bila njegova vsestranska dobrota tako velika, da ni ostalo ničesar na računu. Za njegov pogreb sem moral naprositi božje ljudstvo, da mi je pomagalo pri kritju stroškov. Ob krsti je bila škatlica za darove. Francoski dekan se je nad tem spotikal, toda prispeval ni nič. Ravno tako za nagrobni spomenik. Na podobno le duhovno podporo sem lahko računal pri slovenski Cerkvi v domovini in takratni ljubljanski nadškofiji, kateri sem pripadal. 

Navkljub vsem tem razmeram je začel nastajati mozaik vere, kulture, prijateljstva, človečnosti, kar opisujejo domačini, ki so postali del živega telesa slovenske skupnosti. 

Maryline MEYER FUCHS

Svoje razmišljanje in ugotovitve bi lahko strnila pod povzetkom: sem Francozinja, ki sem bila sprejeta z odprtimi rokami v skupnosti katoliške misije Merlebach. Že kar nekaj let sem članica Društva prijateljev slovenske katoliške misije. Sem katoličanka in se udeležujem slovenskih maš, čeprav ne razumem jezika.

Meni kot katoličanki, ki želi ohraniti živo vero, je obisk maše priložnost, da se v skupnosti vernih prek obreda približam Bogu. To je trenutek pravega »communio« z Bogom in obnovitev mojega duhovnega življenja in odnosa z Njim. Sveta maša mi daje priložnost za slavljenje, skupno molitev, poslušanje Božje besede in duhovnega nagovora ter iskanje povezav z življenjem. Prisostvovati maši na slovenski misiji v Merlebachu je vse to, z dodatkom lepe duhovne povezanosti s skupnostjo, toplimi človeškimi pozdravi, že pred vstopom v kapelo simpatično, spoštljivo in dobrohotno človeško srečanje.

Ko vstopim v notranjost slovenske kapele, se moji občutki od nedelje do nedelje spreminjajo, so drugačni. Mešanica radovednosti, spoštovanja, presenečenj nad kulturno in duhovno raznolikostjo, duhovna povezava in oči, ki zakričijo »whaouuu!« s pogledom na mozaike, kamnito fresko, ki daje kraju enkratno noto spokojnosti v že tako napolnjen prostor duhovnosti, iskrenosti, solidarnosti in slovenske pobožnosti, ki brezmejno seže v srce vsakega vernika. Ena sama motivacija navdaja slehernega človeka, to je pogovor z Bogom. Francozi pravimo: »coeur a coeur«– srce ob srcu z Njim, kar se samo po sebi prenese na vso skupnost, iz katere veje ponižnost in preprostost. 

Slovenski jezik je dominanten pri liturgiji in v pogovoru med verniki, v francoščini je eno berilo, evangelij dvojezičen, pridiga dvojezična, prošnje za vse potrebe, očenaš, včasih ena pesem in oznanila. Moja komunikacija pa je kljub temu bogata. Tudi brez besed, z nasmehom, stiskom roke, lepim pogledom, osvetljenim pozdravom, včasih delimo žalost in usmiljenje. Čudoviti občutki, ko ubrano ljudsko ali zborovsko petje popestri molitev. Porodi se univerzalna emocija, ki presega vse jezikovne meje. Melodije, harmonije in ritmi v meni naselijo občutek spokojnosti, veselja, žalosti, češčenja glede na to, kako jih prepozna moja duša. Rada pojem in pevci so me kaj hitro sprejeli. Slovenci in verniki drugih narodnosti se čutimo v resnici občestvo. 

Naša srečanja so priložnost, da se tudi človeško poglobimo ob tem, ko delimo molitev, si med seboj prisluhnemo, se pripravljamo na skupna kosila. Pristopila sem k župnijski kuharski skupini. Ne ustrašimo se pomivanja, ne čiščenja tal ne pospravljanja posode. Vsak lahko doprinese svoj kamenček skupnosti, tako kot so v kapeli kamni iz taborišč, počitniških krajev, slovenske zemlje, Svete dežele, veliki kosi črnega premoga, glineni strešniki nekdanjih hiš, iz vseh teh detajlov stopi pred nas vstali Zveličar, ki slehernega nagovori, in to z močjo.

Pot odprtosti, ki jo duhovnik vodi, predlaga in živi, je za nas Neslovence duhovna in pastoralna opora, pa čeprav je v prvi vrsti namenjena slovenskemu človeku, ki živi na tujih tleh. V skupnosti se ohranjajo tradicije, povezane z velikimi prazniki in seveda tudi z romanji, kot je vsakoletni shod 1. maja v Habsterdicku, 15. avgusta v mlinu. Povsod nas pričaka podoba Brezjanske Marije. Pri srcu so mi celodnevna srečanja, kjer se tudi s pomočjo kulinarike povzpnemo v svet potic, kremnih rezin, nedeljske juhe z rezanci, mesnimi posebnostmi itd. Biti prijateljica te slovenske skupnosti vzradosti moje srce in mi prinaša svetlobo v moje življenje. Merci!

***

Raymonde ALLARD

Pred petintridesetimi leti sem se znašla v najhujši življenjski preizkušnji. Potem ko me je mož nenadoma zapustil in ko so otroci odšli na univerzitetni študij, sem nenadoma ostala sama doma. K vsemu temu so se pridružile še zdravstvene težave in sem se dobesedno utapljala.

Edino, kar mi je prineslo malo kratkotrajne tolažbe, so bile pevske vaje pri našem vaškem zboru. Nikoli ne bom pozabila osebe, ki mi je dobrohotno podala roko in me napotila k duhovniku, ne v naši župniji, temveč k slovenskemu duhovniku Jožetu Kaminu. Poslušal me je. Ni me obsojal. Prek njegove prisrčnosti sem ponovno začutila, da počasi oživljam. Povrnila se mi je tudi molitev. Še več, povabil me je, če to želim, naj pridem še kdaj pod streho slovenske katoliške misije v Merlebach. To je bilo zame popolnoma novo odkritje. Kar sem našla v tej skupnosti, mi je dalo moči, da sem se ponovno postavila na noge. 

Slovenci so narod z bogato kulturo. Sprejeti drugega na vse možne načine, jim je pisano na kožo. Znajo poslušati in deliti. Njihov nasmeh se ne začne in konča na ustnicah, temveč prihaja iz globine srca. Ob nedeljah pri maši ne razumem jezika, njihove pesmi pa me tako prevzamejo, da ne rečem očarajo, da velikokrat pomislim na rek: »Kdor poje, dvakrat moli.«

V teh letih sem se močno in globoko navezala in povezala s to skupnostjo, ki mi prinese toliko duhovne hrane, da je ne bi zamenjala za nobeno drugo obstoječo župnijo. Umirja me in mi daje moč, da sprejemam samo sebe in se odpiram drugim.

Druženje in izmenjave ob nedeljskih mašah in celodnevnih srečanjih nas bogatijo in zaznamujejo na področju kulture, tradicije, prazničnih priprav in doživetih praznikov. Teh je toliko, da ni druge izbire, kot da se vsestransko vzravnam. Tudi ko zaradi zdravstvenih razlogov kakšno nedeljo ne morem prestopiti praga slovenske misije, sem v duhu povezana z njimi, vsako nedeljo. 

Hvala, ker ste me sprejeli medse.

***

Bruno PERRIOL

Nobenega predhodnega znaka ni bilo, da bi moral pri 27 letih zapustiti domače savojske hribe, mesto Annecy s prelepim jezerom. Bil sem že doktor farmacevtike, v žepu pa sem imel tudi master iz prava in financ.

Nenadoma se je moje obzorje zmračilo, nisem razumel zakaj, nisem se več počutil svoboden. Moja prihodnost je postala mračna zaradi težkih in negotovih življenjskih odločitev. Globoko sem bil ranjen. Zaradi teh pretresov so me prevevale tudi temne misli. Na pobudo svoje družine sem se odpravil na duhovne vaje v Alpe, v sloviti kraj La Flatières nasproti Mont-Blanca na višini 1800 m. Tu je med tem tednom prišlo do nepričakovanega srečanja. Skupina dvanajstih malce turbulentnih mladincev, ki so prišli s slovenskim duhovnikom na teden duhovnih vaj v popolni tišini. Bili so iz Freyming-Merlebacha in okolice, od koder jih je pripeljal njihov duhovnik Jože Kamin.

Od tega trenutka dalje se mi je zdelo, da je v meni Bog ponovno prevzel vajeti v roke. Vse mi je spet uspevalo. Zapustil sem domačo regijo in se preselil v Loreno. Če sem bil v domačem okolju uslužbenec, sem se tokrat postavil na lastne noge in odkupil lekarno in jo vodil. Odločitev je bila tem lažja, ker me je čakala skupnost, ki me je medtem sprejela za svojega. Če sem s težkim srcem zapustil svoje starše in sestre, sem našel tu novo družino.

Kapela svetega Jožefa v Merlebachu me je in me še vedno nagovori na podoben način kot prve kristjane, ki so se zbirali po hišah. Hiša, ki postane vsako nedeljo Cerkev, kjer se med seboj sprejemamo in počutimo resnično kot bratje in sestre, starši in otroci, zbrani okrog skupnega Očeta. Da bi se jezikovno še bolje vključil v to skupnost, sem si izbral mesečni tečaj slovenskega jezika na poletni šoli v Ljubljani. To mi tudi pomaga, ko slovensko molim in pojem. Že od rane mladosti sem rad prepeval v zborih in sedaj redno vsako nedeljo prepevam v zboru msgr. Stanka Grimsa pri slovenski maši v Merlebachu. Nastopam tudi kot solist. Zelo rad imam slovenski melos in vibracije, ki jih petje povzroča v srcu. To je tudi moja molitev in meditacija. 

Z leti pa se je moje udejstvovanje na področju misije in slovenskih društev pomnožilo. Večinoma opravljam kot blagajnik vse finančne odgovornosti in posle. Občasno pa tudi kakšno tajniško delo.

Master iz menedžmenta mi je pri tem zapletenem juridično administrativnem delu v veliko pomoč. Vsa ostala dela v skupnosti mi niso odveč. Večkrat sem voznik, ko z duhovnikom potujemo na sever Francije, rad strežem pijačo in skrbim za vpise pri celodnevnih srečanjih. Ne branim se tudi ročnega pomivanja posode. Uživam, da sem tudi občasno gost velike duhovne skupnosti, v velikih cerkvah, kjer sem tako rekoč tujec. To začutim še posebej v velikih gotskih stolnicah, ki jih v Franciji ne manjka, kakor tudi v različnih romarskih središčih, kot je Lurd, kamor redno poromam vsako leto. Ob teh večjih dogodkih bolj začutim tudi veličino Cerkve.

Kaj hitro pa se ponovno rad vživim v slovensko skupnost v Freyming-Merlebachu, kjer se vsi poznamo, in me prevzame občutek, da je hiša našega sobivanja tudi Božja hiša. To je nekaj posebnega. Bog se mi zdi še bliže kot Oče, ki pozna vse moje moči in šibkosti, in ki mi je začrtal pot, po kateri hočem hoditi tudi v prihodnje. 

***

Marc BENETTI

Za slovensko kapelo svetega Jožefa vsestransko skrbim že vse od leta 2013. Prvi dve leti sem to opravljal z mamo, dokler ni odšla v večni Božji objem.

Po tridesetih letih vsestranskih uslug na francoski župniji v Merlebachu sem ostal nenadoma brez stalne župnije. Slovenski župnik Jože Kamin je tedaj izgubil dolgoletno sodelavko Mici Mav. Pri oznanilih je zaprosil, da bi se prijavil kdo, ki bi skrbel za krašenje in čistočo kapele. Moja mama, ki je redno zahajala k slovenski maši, je najprej to sprejela skupaj s svojo prijateljico. Prelomna situacija in mamino povabilo, naj ji priskočim na pomoč, me je zvabila pod slovensko streho. Župnik Jože mi je dal tedaj ključe za tri mesece. Res je, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem se lahko popolnoma vživel v ta novi svet. Premolil sem pred Bogom in Marijo in jima obema rekel tako kot Samuel: »Tukaj sem, tvoj služabnik posluša.« Nato je šlo vse gladko, saj sem bil vešč tovrstnega dela in služenja Cerkvi. 

Slovenska kapela in misija sta zame kot velika odprta knjiga, v kateri nas najprej nagovorijo čudoviti mozaiki, delo vernikov. Spregovorijo nam najprej po paleti barv, po sporočilni vsebini, po grobosti odsekanih kamenčkov, kakor zna biti tudi naše življenje. Od daleč pa se vse to zlije v eno skupno mehkobo, lepoto.

Te barve si drznem primerjati našemu vsakdanjemu življenju, ki najde, klub razburkanosti, prešernosti veselja in vznemirljivosti svojo tolažbo in končno pomirjenost v Bogu. Nežni pogled Brezjanske Marije me vedno nagovori v duhu priporočila: »Storite vse, kar vam bo rekel.«  

V kapeli skušam po svojih močeh tudi krašenje uskladiti z liturgičnim časom in mu od blizu slediti. Tudi rože, dekoracije, zavese, prti nam spregovorijo. Vse lepo, ki nam ga je Bog podaril, moramo upoštevati in uporabiti. Ob tem imam še eno vodilo Arškega župnika: »Nič ni prelepo za Boga.« Bog nas obsipa s svojo dobroto. Po naših rokah jo postavimo na pravo mesto.

Veliko srečo imam, da lahko kadarkoli vstopim v to kapelo za adoracijo, molitev, meditacijo in si naberem novih moči.

Ne moja mama ne jaz nimava slovenskih korenin. Oba sva bila sprejeta z odprtimi rokami v tej veliki družini, vedno z veseljem in vabljivim nasmehom na obrazu.

Ta skupnost ima odprto srce do vseh brez zadržka. Velika krščanska skupnost, ki živi v sprejemanju drugega na zelo konkreten način. Moja mama mi je pred smrtjo tolikokrat ponavljala: »Le glej, da boš to kapelo vedno lepo okrasil in počistil, da se bo vsak, ki bo prestopil njen prag, počutil, kot da je pripravljena prav zanj. Tako se bo vsak v njej dobro počutil in bo odšel z lepim spominom in pomirjen iz nje.« 

***

Christophe SAVIDAN

Svojemu krajšemu razmišljanju bi lahko dal naslov: Prek zakonskih meja slovenske odiseje. Izvor človeka igra ključno vlogo pri njegovi identiteti, v odnosu do drugih, slednje še posebno velja za skupno zakonsko življenje.

Spoštovanje, ki ga čutim do Irene, ki je slovenskega izvora, je hkrati volja, da jo spoznam in ljubim v vseh pogledih, zaradi katerih je enkratna, in s tem postanem priča kulturnim razlikam, ki se porajajo le v sožitju. 

Vzeti za ženo Ireno in iti z njo v Slovenijo, pomeni deliti njeno kulturo, ji izpričati svojo naklonjenost in spoštovanje, ki ju nosim glede na njene korenine. Slednje postane pomembnejše kot samo geografska avantura. To dokazujeta tudi potrpežljivost in odprtost v osrčju zakona, ki ga deliva že 35 let.

Če je potrebno, potem naša zgodba pričuje, kako ljubezen lahko postane vodilo pri izbiri drznih in hkrati hvaležnih dejanj in kako lahko življenje znotraj zakonske in družinske celice obogati naše celotno življenje. 

Družinski obiski kakor obiski na slovenski katoliški misiji v Merlebachu porodijo v meni močna čustva in pričakovanja. Ta srečanja so zame kot rodovitno polje bogatih izmenjav med prijatelji, sosedi, družinami. Za marsikoga je slovenska misija kraj, kjer se nudi priložnost za rast in obogatitev osebne vere. Osebno prihajam pod to streho v duhu spoštovanja Irenine vere, ki je prek različnih običajev in tradicije, srečanj v njej močno zakoreninjena. Topel sprejem članov skupnosti misije in njihova gostoljubnost pa sta okvir in hkrati okolje, ki človeka vsrka in spodbuja k sožitju, izmenjavi, sodelovanju in v meni pušča dobre občutke in vtise.

Vedno znova odkrivam kapelo, prezbiterij z oltarjem, celoten molitveni prostor, ki v meni zbudi refleksijo in kontemplacijo. Iz vse te mešanice arhitekture in vedno nove okrasitve prostorov veje duh notranje harmonije in miru. Mislim, da številni začutimo ob vsem tem prostorskem in versko bogatem nedeljskem nagovoru duhovnika iskreno ter globoko občudovanje nad vsestransko lepoto, ki seva in veje iz slovenske duhovnosti. 

Ko tako prisostvujem nedeljski maši kakor različnim celodnevnim srečanjem misije, se mi nudi priložnost, da se potopim v bogato vsestransko izkušnjo, ki me navdaja s ponosom, da smem prisostvovati tem srečanjem in hkrati ugodim svoji ženi, da se jih udeleži. 

***

Marcelle DELUS

V svoji mladosti sem velikokrat slišala za legendarni dobrotljiv in dobronameren sprejem duhovnika msgr. Stanka Grimsa. Ko sem ga tako spoznala pri maši v Hospice Ste Elisabeth, je pri pridigah vedno govoril slovensko in nemško. Z mamo sva pričeli hoditi k tej slovenski maši. V naročju sem nesla k maši tudi hčerko Emanuelo, ki je bila stara komaj tri mesece. Kar nekaj let smo redno hodile k slovenski nedeljski maši, vse do dne, ko so jo leta 1983 ukinili. K nedeljski maši smo se napotile na francosko župnijo Gospodovega rojstva v Merlebach. Tam je tudi moja hčerka šla k prvemu svetemu obhajilu in k birmi. Nenadoma je zbolela mama in nato še mož. Oba sta po daljši bolezni umrla. Vedno smo v mesecu juliju dali za sveto mašo, za pokoj duše in molili za njiju. To pa je bil čas šolskih počitnic, med katerimi je bil dekan cel mesec odsoten. Nadomeščal ga je slovenski duhovnik Jože Kamin. Navajeni smo bili njegove maše, saj je bila to že družinska tradicija, da sredi julija molimo za mojega moža in za pokojno mamo. 

Neke nedelje po maši smo se mu približali. Predstavili smo se in malce z njim poklepetali. Povabil nas je, naj obiščemo misijo. Nekajkrat sem potem prišla k slovenski maši in ponovno za božič. Po lepi in bogati večerni božični maši nas je duhovnik povabil v nadstropje na domače pecivo, ki so ga napekli njegovi verniki in na kuhano slovensko vino. Ker nisem hotela sama iti gor, me je nagovoril z besedami: »Saj me ne boste pustili, da ga bom moral sam popiti.« To se mi je zdelo tako enkratno, preprosto in iskreno, da smem s skupnostjo deliti skodelico kuhanega vina in domače slovensko pecivo. Od tistega dne sem postala redna članica društva, skupnosti in župnije.

***

Nadine KLEBER

Leta 2012 sem si za svoje poletne počitnice izbrala Slovenijo. Ta lepa dežela je naredila name močan vtis, da ne rečem, da me je dobesedno očarala.

Ko sem se vrnila s počitnic in ponovno pričela z delom, sem svojim kolegicam pripovedovala o vsem tem, kar sem doživela lepega, novega na tej destinaciji. Dežela me je očarala. Kmalu mi ena izmed kolegic ponudi naslov slovenskega rudarskega in pevskega društva ATSO iz Aumetza. V ponedeljek, 12. septembra 2012, sem šla na ta naslov in se vpisala na dopolnilni pouk slovenskega jezika. Redno sem ga obiskovala, čutila sem, da še nisem našla tega, kar sem nesluteno iskala. Učitelj dopolnilnega slovenskega jezika je bil gospod Jože Kamin, duhovnik iz Merlebacha. Prvič sem se srečala z njim pri vpisu. Slednji me je čez nekaj mesecev povabil, naj obiščem še eno slovensko skupnost, in to v Merlebachu. Tu sem počasi začutila, da sem našla to, kar mi je manjkalo v mojem življenju. Nedeljska maša je name naredila močan vtis. Besede francoske pridige so mi šle do srca, kot da bi bile namenjene samo meni. Moja duša se je počasi umirjala, ponovno sem začutila, da se približujem Bogu.

Po tem duhovnem doživetju sem bila nekaj tednov pozneje povabljena pod isto streho na celodnevno srečanje. Na začetku sem bila malce boječa, slovenski župljani pa so me hitro opogumili. Med njimi je prevladoval slovenski jezik, s prgiščem slovenskih besed sem se skušala približati tistim, ki so bili bolj vešči slovenskega, oziroma tu na meji nemškega jezika. Počutila sem se sprejeto v to veliko skupnost prijetnih oseb, ki znajo spoštovati tradicijo, ki mi je všeč, da o dobrotah slovenske kuhinje in peciva ne govorim.

Misija je postala moja nova družina. Duhovnik in verniki imajo poslušno uho. Pri mašah sem dobila novih moči, ki jih še kako potrebujem za nov teden za delo v bolniškem okolju. Ob vcepitvi v to skupnost sem začutila novo duhovno sporočilo in bogato društveno življenje. Navdušena sem nad njihovim ljudskim petjem in vsestranskimi anekdotami, s katerimi prihajajo tako spontano na dan. Pri mizi mi pogosto govorijo o svoji preteklosti in prihodu v Francijo. To medsebojno bogatenje izkušenj mi je všeč. Duhovno življenje na misiji je zame v teh nekaj letih trdna podlaga novega zaupanja tako v človeka kot v Boga. Da bi le čim dlje ostali v takem duhu skupaj! 

***

Jacky ZAPP

Misija. Lingvistično fonetična sestavina treh zlogov, ki opredeljujejo pomembno poslanstvo tako osebe kot ustanove. Pod tem izrazom si lahko celo zamislite naslov akcijskega filma. 

S slovensko misijo sem povezan že prek štirideset let, še za časa, ko je bil Jože Kamin bogoslovec, nato diakon in mlad kaplan v Freymingu, kjer sem stanoval kakih pičlih dvesto metrov od velike cerkve svetega Mavricija. V tej cerkvi je bilo kar lepo število ministrantov, med njimi tudi jaz. Nekega dne nas Jože, Joseph smo ga mladi preprosto imenovali, povabi, naj pridemo pomagat pri obnovi stare hiše sredi sosednjega mesta Merlebacha. Od tega dne imam še vedno prvi prizor »misije« pred očmi. Vstopili smo v hišo, kjer so včasih bili trije frizerski saloni, dokler se ni njena podoba spremenila v ognju. Stene so bile še napojene z vonjem in sivino, vidna posledica požara, ki so ga uspeli pravočasno pogasiti, saj ostrešja ogenj ni zajel. Tam, kjer je danes v kapeli daritveni oltar, se spominjam težkega usnjenega brivskega stola s srebrno lesketajočim obodom in utrujenim, raztrganim zelenim usnjem. Sam je kraljeval sredi tega prostora nad napol gnilim parketom. Vse je bilo videti, kot da smo vstopili v zapuščeno in že dolgo pozabljeno hišo. Spraševal sem se, le kaj hoče Jože narediti s to »misijo«. Danes vam lahko dam osebni odgovor na tisto svoje vprašanje. 

Misija je bila najprej kraj življenja. Kot najstniki smo potrebovali iger in prijetnih zabavnih trenutkov. Ko je Jože počasi pripravljal z armado prostovoljcev misijo in preurejal sobo za sobo, je prišel v Merlebach za obdobje dobrih dveh let ali malce več iz Nemčije duhovnik Franc Felc. Nikoli nisem razumel, zakaj je bil poslan v Merlebach in kaj je sploh delal. Kadar podnevi ni spal, se je sprehajal po velikih prostorih misije vedno s knjigo v roki. Molitev ali kultura? Mislim, da je bil ta mož zelo inteligenten in razgledan, nikoli pa ga nisem videl, da bi prijel za kakšen žebelj ali metlo. V tem času smo pa potrebovali delovne roke pri obnovi vseh prostorov, ki je trajala kar nekaj let. Ker je jedel le hrano iz konzerv, smo mu mladi pridali naziv »la piks«. Takrat je bila bolj kot danes med tridesetim aprilom in prvim majem v veljavi noč čarovnic ali Hexe Nacht, kot so ji rekli domačini. V naših glavah se je porodila misel, kaj če bi mu eno ušpičili ravno na to noč. 

V šolskih torbicah ali pisarniških predalih smo še imeli nekaj na pol izpraznjenim tubic vodenih barv, ki so nam za to noč prišle še kako prav. Po sredini njegovega Peugota 305 smo po dolžini potegnili kar nekaj barvnih črt. Naslednje jutro je bilo slovensko romanje v Habsterdick. Ko se je pripeljal pred romarsko cerkev, ni ostal neopazen, mi pa nismo črhnili besede. Takoj naslednji dan se je odpeljal v ličarsko delavnico, misleč, da mu bodo morali prebarvati cel avtomobil. Eno pranje je bilo dovolj in ves vesel se je vrnil na misijo. Naslednje leto je pri oknu bedel pozno v noč, da ne bi ponovno ponoči prišle čarovnice z barvami, je dejal. Zgodaj zjutraj pa je od utrujenosti zaspal, nova ideja je dozorela v naših nagajivih glavah. Ko je stopil iz misije in videl, da ni nobenih barv na avtomobilu, se je prav veselo zasmejal. Ta dan smo se mladi ponovno peljali z njim v Habsterdick. Ko je vžgal avtomobil in se začel premikati, je zaropotalo pod avtomobilom. Navezali smo mu prazne pločevinke. Hitreje kot je vozil po avtocesti, manj je bilo ropota, toda pred cerkvijo je zopet bil deležen marsikaterega začudenega pogleda. Še danes se moram tem nagajivostim nasmehniti.

Misija pa je bila predvsem kraj, kjer smo mladi bili v iskanju identitete in ne preveč zastarele duhovnosti. Jože je bil mlad in nam je znal svet duhovnosti približati. Z njim smo začeli srečanja mladih, ustanovili mladinski oddelek z narodnimi nošami in plesi. Ena gospa je celo prišla iz Ljubljane in nas en teden učila. Bila je sodelavka skupine France Marolt. Znal nas je navdušiti tudi za kar enotedenske vodene duhovne vaje v francoskih Alpah v kraju La Flatières, na višini 1800 m nasproti Mont-Blanca, kjer se nas je zbralo prek 100 iz cele Francije. Iz Merlebacha se nas je podalo na pot od 12 do 18 vsako leto. Kraj popolne tišine, očarljivega in enkratnega pogleda na zasneženo alpsko gorovje, ki nas je obdajalo vsenaokrog. To je bil izvrsten kraj močnih duhovnih doživetij in osredotočenja svojega življenja na bistveno. Zame osebno je še danes nedeljska maša na misiji nekaj prazničnega, saj nas odpre drugemu v vseh človeških in duhovnih razsežnostih.  Najprej molitev v kapeli in nato ob mesečnih celodnevnih srečanjih še človeško in prijateljsko medsebojno druženje ob skupnem kosilu do poznih popoldanskih ur.

Misija, zgrajena z rokami slovenskih izseljencev, rudarjev, njihovih krajevnih prijateljev, upokojencev, mimoidočih mladih in starejših, ki so s svojim pridnim delom dali tej stavbi dušo in neizbrisni pečat. Spomnim se prvih kamnov, ki sem jih pomagal vzidati v prezbiteriju. Ti kamni naj bi predstavljali Cerkev kot občestvo, ki se dviga v nebo, saj gredo v svojih različnih glinenih odtenkih do neba, do stropa naše kapele. Danes je pred tem zidom krstni kamen, na njem skopi mozaik svetega Duha. Danes je ta kapela postala bogata za tisoče drugih kamnov z vsega sveta. Ta sveti kraj v pritličju, nato prvo nadstropje z dvorano, zimskim vrtom, kuhinjo in končno podstrešnimi prostori so v mojem duhu povezani s spominom na žive osebe, ki še prihajajo pod to streho, mnoge pa so odšle v večnost. Ko zagledam bakrene cevi in rjave ploščice, se spomnim Ivana Kastelca, Karla Migliča. Ko vstopim v dvorano in zagledam velike stenske slike z odtenki Gasparijevih motivov, se spomnim mladega poljskega umetnika Jean-Luca Wlalaczyka, ki je na stene zares lepo vnesel dušo slovenske miline. Vse mize in vrata je iz hrastovih plohov izdelal mizar samouk, nekdanji rudar Lesnjak. Izdelal je tudi zadnji del stopnic, ki vodijo na podstrešje. Ko pritisnem na stikalo, se vidim v spominu mnogo mlajšega, saj sem številne kakor tudi del električne napeljave povezal še kot mladenič. Ko vstopim v kuhinjo, še vedno zadiši po delu prostovoljnih kuharic, med njimi Mici Mav, ki ni nikoli prestopila praga misije, ne da bi prinesla od doma pladenj zlato zapečenega štrudlja. Toliko obrazov, ki še danes z nami živijo v teh prostorih. Kaj mi torej pomeni slovenska misija? Zame je to kraj, kjer smo vgradili skupno dušo v stavbo in hkrati skupnost v edinosti kljub vsej raznolikosti. Z vsakim odhodom v večnost se ta skupnost v občestvenem spominu širi, bogati in ne manjša. 

Z veseljem priskočim na pomoč z glasbo kot organist. Glasba me navdaja z velikim notranjim mirom in veseljem. Izbiram z ozirom na liturgični čas ustrezne partiture, ki pomagajo k izražanju in spodbudi veselja, meditacije ali skrivnosti in resnosti trenutkov in časov. Dovolim si in poiščem za dosego teh namenov tudi zunaj strogo religioznih partitur. J. S. Bach se tako prepleta s chasing Cars Snaw Patrola, sign of the times Harryja Stylesa ali valček Evgenyja Grinka. Često mi po maši rečejo: poznam to melodijo, a ne vem, kdo jo je napisal. Izbor registrov, pritisk na tipke in pedal, orgelska glasba v naši kapeli postane nekaj zelo občutenega. Mehanizem pnevmatičnih orgel iz devetnajstega stoletja je neverjetno obvladljiv. Ko pritisnem na belo ali črno tipko, se vklopijo vzvodi, ki prek treh paličic sežejo pod klopjo orgel vse do osrčja inštrumenta, kjer je razporejenih na stotero manjših in večjih cevi. Vsaka je povezana z blazinico na piščali, ki jo odpre in zapre ter spušča zrak, da zazveni, zapoje. To je poseben, pod prsti fizično zaznaven občutek, ki ga ne morem imeti, ko igram na elektronske orgle. V kleti je velik mehanski meh, v drugem prostoru tudi motor, ki vse to poganja. V kapelo pride tako zrak brez vsakega šuma. Te orgle so bile dar redovnic iz kapele v veliki šoli v Obernaiju. Le teden pozneje bi bilo vse to skurjeno. Jožetu so sestre dale še tisoč frankov, da je vse to odpeljal. Mi smo jih pa čistili in odstranjevali staro barvo skoraj celo leto. Izplačalo se je, saj z nami slavijo Boga že skoraj štiri desetletja.

Kot Francoz se čutim priseljenca v slovenski katoliški misiji, katere slovenski jezik mi kljub obiskom Slovenije še vedno ostaja – na žalost – zelo tuj. Melos slovenskih pesmi pa mi je blizu, zelo pri srcu. Ko spremljam pevce pri maši v naši kapeli, se vsaka nota spoji s človeškimi glasovi, ki dajo prostoru svojstveno vibracijo. Glasba tako postane molitev. 

Misija – trije zlogi, ki v meni zvenijo kot povabilo k soustvarjanju nečesa človeško velikega, lepega, za eno samo Bistvo, ki je nad nami vsemi. 

zbral in uredil Jože Kamin