Rafaelova družba
Domov > Objave
Petek, 21 September 2018

Objavljeno: 11.01.2018

Radost ljubezni

 

Vabljeni k branju pogovora o apostolskem pismu papeža Frančiška, ki ga je za mesečnik Naša luč (november 2017) pripravil Janez Pucelj.



To ni pogovor z nekom, ampak o nečem. Pred očmi imamo apostolsko pismo papeža Frančiška, okrog katerega se kar ne pomirijo duhovi. Ima nekaj v sebi, kar ne da miru ne tem, ki ga navdušeno sprejemajo, ne onim, ki ga zavračajo in omalovažujejo. Odgovori na vprašanja so zbrani iz literature, ki se množi iz dneva v dan. Iskali smo predvsem mnenja in razlage, ki vodijo k razumevanju duha papeževega pisma.


Apostolsko pismo Radost ljubezni je obsežno besedilo.
Če dolžina besedila Amoris laetitia (Radost ljubezni) vnaprej koga prestraši, toliko bolj jezik in slog pripovedi hitro pritegne bralca. Na to je opozoril že kardinal Schönborn na predstavitvi pisma za medije aprila 2016 in s tem podkrepil vtis, ki so ga imeli verniki s sedanjim papežem od začetka. Na večer 13. marca 2013 so bile prve besede novoizvoljenega Petrovega naslednika Frančiška ljudem na Trgu sv. Petra in po svetu: Buona sera! Dober večer! Tako enostaven kot ta pozdrav in tako domač je tudi jezik in slog tega pisma. Dokument vsekakor ni kratek, je pa tako blizu ljudem kot oni prvi pozdrav na večer po izvolitvi. To je vzrok, da je pismo razumljivo širokemu krogu ljudi.

Kakšen primer te govorice?
V ponazoritev uporabim eno od zelo pogosto navajanih razmišljanj papeža Frančiška: »V družini je treba stalno uporabljati tri besede. Ponavljam, samo tri besede: ’ali lahko’, ’hvala’ in ’oprosti’. Tri ključne besede, ki so močne, delujejo, blažijo odnose. Ne bodimo skopi pri uporabi teh besed.« Pri tem je papež zelo samozavesten glede preprostosti tega nasveta. Toda tisto, kar zveni preprosto, je v vsakdanjem življenju jedrnato in uspešno: »Te tri ključne besede za družine so preproste besede in morda v kom v prvem trenutku vzbudijo nezaupljiv nasmešek. Ampak če jih bomo pozabili, potem ne bo ničesar več smešno, kajne?« je naravnost vprašal vernike, zbrane na avdienci neko sredo v maju 2015.

Je jezik notranja moč te okrožnice?
Dejansko je jezik posebnost tega dokumenta. Že prve strani dajo občutek, da je na delu človek, ki res ljubi božje ljudstvo. Zadal si je nalogo, da hoče biti razumljiv vsakemu človeku. Ponuja, vabi in je stvaren. Tako konkreten, da se Radost ljubezni bere kot priročnik in svetovalec zakoncem, vzgojiteljem in družinam. To ni le vabljivo in vznemirljivo, je tudi modro. »Kajti kdor ljubi, zna izreči tudi besede spodbude, ki obnavljajo moči, ki izgrajujejo, ki tolažijo in navdihujejo.« Dunajski kardinal je zadel žebljico na glavico, ko je na predstavitvi pisma poudaril neposrednost in življenjsko svežino, ki veje iz besedila. Še bolj odločilno pa je to, da Frančišek radost ljubezni ne le blagruje, ampak ji tudi zaupa. Ta pozitivna nota je prisotna na vseh straneh in spreminja bralke in bralce, ki se z lahkoto pridružijo njenemu vodstvu. »Apostolska spodbuda izpod papeževega peresa z naslovom Radost ljubezni bi bila pred nekaj leti povsem nemogoča,« se namuzne priletni jezuitski pater. In z druge strani ji pritrjuje družinski oče: »Zdaj sem pa vendarle enkrat res z veseljem katoličan!«

Veselje, radost, ljubezen ...?
Veselje, s katerim papež in njegova beseda navdušuje, temelji na njegovem veselju nad evangelijem. Zdi se, kot da ima ta cerkveni pastir posebno sposobnost, da odkrije dobrote iz pozabljene shrambe in privabi z njimi k skupni mizi veliko ljudi. Resnično je Frančiškova moč ne le v tem, da izžareva radost, ampak tudi to, da vanjo vključi ljudi okrog sebe. Z ozirom na družinsko tematiko je to nadvse primerno. Vprašanja so vsekakor resna, že zaradi tega, ker se cerkveni svet sooča z velikimi težavami in kulturnimi razlikami glede te tematike. Vendar, ko gre za ljubezen, je to vedno okolje veselja. Zato je tudi pomemben ton, s katerim pismo nagovarja vernike: ali prijazno in spoštljivo ali pa strogo in vzvišeno. Radost ljubezni je dejansko spodbudno branje, dvigne vernega človeka, da bi ljubezen (spet) vzel resno, ker pomaga vzpostaviti linijo med vsakdanjo srečo in božjimi obljubami.

Papež izbira svoje ključne besede.
Prijaznosti pisma ne določa samo ton besedila, ampak tudi izbira besed. V tekstu so besede, ki človeka enostavno osvojijo. Že bežen pogled na register ključnih besed zbudi nemajhno začudenje: tu naletimo na pojme energija, sanje, objem, dostojanstvo, nežnost ... Te besede so tako pogoste, da imajo upravičeno svoje mesto na seznamu. Nismo jih navajeni v cerkvenih dokumentih. Ljudem pa so v njihovem vsakdanjem življenju dobro poznane in pomenljive.
Pa tudi tiste negativne se pojavljajo: odvisnost, ljubosumnost, osamljenost, nasilje in zloraba ali travma. Seveda ne manjka religioznih klasičnih izrazov, kot so vera, milost, zvestoba ali greh. Vendar so vgrajeni v jezik, ki ga je mogoče razumeti in se njih pomen ne izgubi v meglicah neznanih besednih zvez. Ključne besede pisma so dejansko še tesneje povezane s sodobnim doživljanjem odnosov. Skozi celotno besedilo so razpredene besedne skupine, na primer: rast, zorenje, spremljanje, vključevanje, vzajemnost in sprejemanje. S tem postaja jasno, da gre za dogajanje, nastajanje, za načine in za pota, na katera se morajo podati ljudje in partnerstva ali skupnosti. Takšna razsežnost, ki je značilna za vsako življenje in še posebej za vsako partnerstvo, je v pismu novost. Te perspektive so tudi smernice za pastoralo. V tem je vznemirljiva in izzivajoča pobuda pisma Radost ljubezni. Govorica ni več samo črno-bela. Življenje in življenjska praksa se razvijata in spreminjata.

V tem pismu je nekaj novega, česar prej nismo poznali?
Na področju jezika se res pojavlja razsežnost, ki v uradni cerkveni govorici dolgo časa ni imela mesta. Gre za priznanje meja, omejenosti. Ljudje nismo zmožni neokrnjenih idealov. Veljalo je pravilo, da se o družini govori v idealiziranih podobah, kar pa ni imelo veliko opraviti z resničnim stanjem v družinah. Tudi umetnost je predstavljala čisto, neokrnjeno podobo družinskega življenja. Realistični pogled na konkretne družine, vsakdanje razsežnosti družinskega življenja, se redko omenja v cerkvenih dokumentih. Družine, ki jih živijo ljudje, pa so precej slabotnejše. Ravno to, kar se dogaja v resničnih družinah: življenje je konkretno, omejeno, ranljivo, vedno drugačno od tistega, kar je ideal, to postavlja papež v sredino svojega pisma.

Tudi oznanjevalci božje besede niso vsi iz idealnih družin?
V spominu mi je duhovnik, ki z nasmehom pripoveduje o svoji družini s šestimi brati in sestrami: »Trikrat na dan smo pobirali črepinje. Ampak bili smo srečni!« In štirikratna mama ugotavlja: »Na večer je navadno vse drugače, kot smo načrtovali zjutraj.« Papeževo pismo upošteva prav to izkušnjo in je verodostojno vsem, ki živijo v družinah in partnerstvih.

Primerov najbrž ni težko najti?
Kardinal Schönborn opiše učinek te nove govorice takole: »Branje pisma Radost ljubezni je zares pomirjujoče in blagodejno. Nihče se ne počuti obsojenega, nihče ni preziran. V tem ozračju sprejetosti postane govorica o krščanskem pogledu na zakon in družino kot vabilo, kot spodbuda za radost ljubezni, v katero verjamemo in smo vanjo poklicani, in nihče, zares iskreno nihče ni izključen.« Schönborn ve, o čem govori. Ni skrivnost, da je kardinal v mladosti doživel ločitev svojih staršev. V intervjuju v jeseni 2014 je dejal: »Mehiški kardinal je pripovedoval o starših in domu. Odraščal je s 15 brati in sestrami, njegovi starši niso vedeli ničesar o katoliškem nauku o zakonu. Oni so s svojim življenjem razlagali, kaj je krščanski zakon. To pričevanje se me je dotaknilo, ker sem si v otroštvu prav tega vedno želel.«

Predstavitev pisma je papež zaupal prav njemu.
Leta 2016 je ob predstavitvi papeževega posinodalnega pisma dejal: »Preden preidemo k razpravi o pismu, bi rad povedal zelo osebno, zakaj sem ga prebiral z veseljem, hvaležnostjo in vedno znova z močnim doživetjem. V cerkveni govorici se o zakonu in družini pogosto zasledi težnja, morda je nezavedna, neke dvojne realnosti, dvotirnosti. Obstajajo zakonske zveze in družine, ki so prave, ustrezajo pravilom, so usklajene in zdrave. Na drugi strani pa so neurejene, zgrešene, neregularne, te so problematične. Že z besedo 'neregularne' se nakazuje način razmišljanja, ocenjevanja, da se razlikovanje na videz omili in s tem poudari. Kdor pade na stran neurejenosti, mora živeti z dejstvom, da so urejeni na drugi strani. Kako boleče je to za tiste, ki so sami zrasli v neurejeni družini, mi je znano osebno iz lastnih družinskih razmer.«

Ali papež spreminja cerkveni jezik?
Da, papež Frančišek je vnesel dvom pri uporabi besede 'iregularnen', ki je bila običajna v cerkvenem jeziku do leta 2014. Papež jo od takrat izreče le še z dodatkom 'tako imenovan' – ali pa jo postavi pod narekovaje. Med družinsko katehezo 24. junija 2015 je sproščeno pojasnil, da mu izraz 'iregularen' ne zadostuje. Ta opazka je povzročila neverjeten učinek, saj je od takrat opazno izginil iz diskurzov. Na miren, a zelo učinkovit način papež na jezikovni ravni vnese odločilno ključno besedo svojega pontifikata: usmiljenje. S svojim jezikom v pismu Radost ljubezni pokaže vsakemu 'gradbišče' v svojem lastnem življenju, ne da bi pri tem moral izgubiti svoj obraz, in vabi k pogumnemu pristopu in obravnavanju zapletene situacije v pastoralni praksi. In poudarja namen, da bi se iskreno veselili vsega dobrega, ki ga doživljamo in prejemamo.

Prvi stavek je program pisma?
Glasi se: Radost ljubezni, ki jo živimo v družinah, je tudi radost Cerkve. Po tradiciji dajejo prve besede naslov apostolskemu pismu. Kar zveni kot nežni predgovor, je doslej neznano, skoraj nezaslišano kot naslov apostolskega pisma. In ob natančnejšem opazovanju je celo program. To je vsebina, ki jo papež poglablja na številnih straneh pisma in jo strne v zaključek: Ljubezen je veselje. To zbuja ob jezikovni zadržanosti, ki prevladuje v katoliški Cerkvi, posebno pozornost. Seveda bi kdo pomislil, da se ljubezen tukaj nanaša le na družino. Toda ljubezen, kot vsi vemo, nastaja znotraj in zunaj družine. Za začetek pa se zdi pomemben korak Cerkve, da s pismom Radost ljubezni obravnava ljubezen v družinah.

Prve besede pisma to potrjujejo?
Prvi stavek ni samo program in vsebina, temveč tudi nasvet in jasna napoved. Ni potrebno nič posebnega pri spremljanju, zaščiti in podpiranju ljubezni. Potrebno je le pridružiti se veselju. Tukaj bo veliko ljudi, zlasti matere in očetje, prepoznalo svoje vsakdanje izkušnje. Ko sta dva najstnika nenadoma zaljubljena, tej mladi sreči ni potrebna nobena pomoč staršev, drugih odraslih ali vrstnikov iste starosti. Ljubezen je samozadostna – še posebej na začetku.

Papež gleda na tisto stanje, ki ljudi dvigne pod nebo?
Človek se dejansko znajde v stanju, kot pove ljudski rek, »da živi od zraka in ljubezni«. Intenzivnost doživljanja ljubezni doprinese, da ne potrebuje ničesar drugega kot samo to, kar ravnokar ima – ljubezen. Dobri nasveti so prav tako malo uporabni kot izkušnje ali ocene drugih. Izraz veselja je prispevek, ki lahko doprinese k utrjevanju ljubezni. Odvračanje navadno nima velikega učinka, ne v pozitivnem ne v negativnem smislu. Enako velja, če pari postanejo starši. Ko se otrok rodi, je prvi in edini primeren odgovor vseh, ki to spremljajo, veselje. Tudi sveže pečene matere ali očetje ne potrebujejo nasvetov – razen če sami vprašajo zanje. Kar jim pomaga, so izrazi veselja nad novo situacijo in spodbuda, da se vse zadrege nekako rešijo. Tudi če nastanejo neljube razmere, ki še posebej lahko bremenijo mlade matere, če jim rojstvo otroka prinese velike težave, so izrazi veselja vedno v oporo.

Tudi papež se pridružuje temu veselju?
Že iz prvega stavka apostolskega pisma lahko razvijemo nekatere njegove misli o ljubezni, da bi se znali veseliti daru ljubezni. Spominjajo nas, da ljubezni ne smemo ljubosumno opazovati, še manj pa pokroviteljsko komentirati. Vsekakor pa ni spodobno ljubezni vnašati v čenče in trač ob kavici. Dobro deluje le naše veselje ob srečanjih z njo. Lahko bi razvili novo občutljivost za dejstvo, da je ljubezen več kot le zasebnost. Potrebno jo je dojemati nežno in z radostjo skupaj z drugimi. In ko pride čas za dobre želje, cvetje in čestitke, ne skoparimo s tem.

Duhovniku najbrž samo to ni dovolj?
Kar je resnično za laične ljudi, lahko daje nov zagon tudi duhovnikom. Med predstavitvijo in pogovorom o pomenu apostolskega pisma Radost ljubezni je bil neki duhovnik zamišljen in samokritičen: »Pri izpolnjevanju poročnega zapisnika pogosto sedim pred dvema mladima človekoma, ki ju še nikoli nisem videl. In že vnaprej vem, da se tudi poslej ne bomo videvali, morda nikoli več. Nimam dobrega občutka, da sem nekaj naredil zanju. Morda bi se res spremenilo celotno vzdušje, ko bi se veselil z njima in se jima preprosto pridružil v njuni sreči in samozavesti.«

Potrebno se je torej poglobiti že v prvo misel pisma?
Vsebinsko je prvi stavek izjemno merodajen za razlago pisma. Izpoveduje namreč globok vpogled v besedi veselje in ljubezen. Ljubezen je razlog za veselje. Toda tudi v formalnem smislu je pomenljiv. Opozarja na prvi stavek Pastoralne konstitucije drugega vatikanskega cerkvenega zbora in pismo navezuje na tisti dokument, ki je usmeril pogled Cerkve na življenje vernikov. Izražena je jasna notranja vez med obema dokumentoma. Gaudium et spes (Veselje in upanje) se začenja z besedami: »Veselja in upanja, žalosti in stiske današnjih ljudi ... so radosti in upanje, prizadetost in strahovi Kristusovih učencev. Ničesar pristno človeškega ni, kar bi ne odmavalo v njih srcih.« S pismom Radost ljubezni se navezuje papež Frančišek na temelj in odpira epohalne spremembe, ki jih je koncil sprejel pred več kot petdesetimi leti in oblikoval nauk Cerkve o zakramentalni zakonski zvezi. Koncil se je odmaknil od tako imenovanih 'praktičnih namenov', kot so zvestoba, nerazveznost in posredovanje življenja, ki naj bi uravnavali spolno poželenje v urejene tirnice. V središče pozornosti postavlja odnos med zakoncema. Za mnoge vernike je bil nov in osvežujoč opis zakonske zveze s svetopisemsko podobo zaveze, kar je v prvi vrsti predanost in ne le pogodba. Osrednja je izkušnja ljubezni med možem in ženo, ta je pomembna tudi v Cerkvi in za Cerkev.

Duh koncila se še ni zakoreninil v nas?
Papež Frančišek podaljša stališče koncilskih očetov in prvega stavka svojega pisma še malo naprej: »V družini živeta ljubezen je stalna moč za Cerkev.« Cerkev torej ni deležna samo veselja nad tem, kar se dogaja lepega v ljubeznivem družinskem krogu, ampak je to tudi vir njene moči. Kaj to pomeni? Pogosto si družinski člani izkazujejo veliko zvestobo med seboj, ne glede na to, ali vsi živijo v skladu s krščanskim naukom ali ne. Pomislimo le na redovnico, ki bi naredila vse za svojega brata, čeprav je odpadel od vere in uživa mamila. Ali na mater, ki jo je duhovnik opozoril na lezbični način življenja njene hčere, in je na kratko odvrnila: »Glede tega poskušam biti najprej mama, potem bom tudi dobra katoličanka!«

So potrebna nova pastoralna navodila?
Družinski apostolat nadškofije v Freiburgu je spomladi leta 2013 prvi med nemškimi škofijami izdal priročnik za ravnanje z ločenimi in razvezanimi. Tam najdemo tudi tole navodilo: »Očetje, matere in otroci ostajajo, hvala Bogu, tudi v krogu ločenih in ponovno poročenih povezani v ljubezni. Celoten družinski sistem je ranjen, obsojen in boleč, če je obsojen, ranjen in boleče odstranjen en sam njihov član. Duhovna oskrba, ki želi pastoralno delovati tudi za ločene in ponovno poročene, mora zajeti celoten (družinski) sistem, vse ljudi v taki skupnosti, ne glede na cerkvenopravno (i)legitimnost.« Človek je pot Cerkve, je zapisano tudi v slovenskem pastoralnem navodilu Pridite in poglejte.

Razumejo to ljudje?
Morda so družine najprej razumele, kaj želi povedati papež s tem 'evangelijem družine'. Včasih prej kot pastoralni delavci. Z njim Cerkev prisega na nezlomljivo ljubezen in zvestobo. Zaupanje v to dvoje se zdi, da nalaga marsikateremu verniku več napora, kot ga je bil vajen.
Belgijski škof Johan Bonny je že leta 2014 napisal: »Kljub temu da ljudje postavljajo resnično razumna vprašanja, povezana z nezglednim življenjem njihovih sorodnikov, in bi jim raje privoščili kaj boljšega, in jih to stanje žalosti, vendar ne zapustijo svojih, ne pustijo sorodnikov pasti. Za prizadete osebe je ta solidarnost pomemben znak božje zvestobe človeku, ne glede na to, kaj se mu zgodi. Po njihovem dojemanju Cerkev ne sme zaostajati za tem, v čemer se družinski člani še naprej darujejo in si dobrovoljno pomagajo.«

Kaj je hotel reči s tem?
Da je veliko zaupanja vrednih primerov. Npr.: župnijski referentki povedo novico, da je nekdanji ministrant izstopil iz Cerkve. Njegova mati ocenjuje njegovo dejanje takole: »Ta korak mu pomeni zaščito lastnega dostojanstva.« Referentka fantu napiše razumevajoče pismo in priloži bronastega angela. Mladenič lahko gre in obenem ve, da ni ostal brez spremstva. Ali: Mati s tremi otroki je vedno sodelovala med voditelji prvoobhajanskih skupin. Zadnje leto je ni več blizu. Razve se, da se je ločila. Drugi člani skupine sklenejo: »Potem potrebuje prav sedaj našo solidarnost.« Skupaj stopijo do nje in v solzah se jim zahvaljuje: »Sem mislila, da ne sodim več med vas.« Treba je nekaj poguma za tako ravnanje, ki je dejanje sprejemanja ranjenosti in blaži bolečino.

Pismo je torej izzivalno?
Da, treba je reči vnaprej in naravnost, da je Radost ljubezni zahtevno besedilo. Kmalu po izidu so se na internetnih platformah pojavile številne in raznolike razlage. Nekateri so začeli govoriti o 'katastrofalnem dokumentu', novinarji so hiteli z zbiranjem mnenj in stališč visokih predstavnikov Cerkve. 16. aprila 2016 so papeža na novinarski konferenci v letalu zasuli z vprašanji in tedaj je bil dokument šele en teden v javnosti. Novinar Wall Street Journala Francis Rocca je vprašal zelo direktno: »Nekateri zatrjujejo, da se z ozirom na cerkveno učenje o prejemanju zakramantov ločenih in ponovno poročenih ni nič spremenilo in da zakonodaja in pastoralna praksa ostajata takšni, kot sta bili doslej. Drugi pa trdijo, da se je vse spremenilo, da je veliko več odprtih možnosti, ki jih pred objavo pisma ni bilo. Moje vprašanje je torej: So v pismu nove konkretne oblike v nauku in pastorali ali jih ni?« Papež je odgovoril prav tako naravnost: »Lahko bi rekel 'da' – in ničesar več. Toda to bi bil preveč skop odgovor.« Da bi se ne zapletel na novinarski konferenci v letalu v dolgo in poglobljeno razpravo, kar se je bilo že dogajalo brez posebne koristi ob takih priložnostih, je usmeril novinarje na konkreten odgovor, ki ga je dal ob predstavitvi pisma dunajski kardinal Schönborn: »Svetujem vam vsem, da si preberete predstavitev in razlago kardinala Schönborna, ki je velik teolog.«

Deloma je zadostovalo, ni pa vse prepričalo, kajne?
Tudi če so se v naslednjih tednih oglašali številni in tudi veljavni razlagalci pisma, med njimi tudi kardinal Ger-hard Ludwig Müller 4. maja 2016 v nekem španskem semenišču, je papež ostal trdno pri svojem mnenju. 19. maja 2016 je sprejel vodstvo latinskoameriškega škofovskega sveta CELAM. Na vprašanje, kako je treba razu-meti pismo Radost ljubezni in kako ravnati v pastoralni praksi, je papež Frančišek odgovoril, »da je srčika pisma v 4. poglavju 'Ljubezen v zakonu', ki se opira na 13. poglavje Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom.« Najtežji del pisma je v 8. poglavju. Obžaloval je, da so se nekateri razlagalci obesili na črko tega poglavja, ne da bi upoštevali duha pisma v celoti. Papež budno spremlja vse te komentarje in pozna kritiko nekaterih teologov in kardinalov, ki niso bili v stanju doumeti evangeljsko sporočilo njegovih zapisov. Potrdil je ponovno, da je najboljše navodilo za razumevanje tega poglavja prav razlaga dunajskega kardinala, ki je zelo izkušen glede cerkvenega nauka. Iz tega jasno povzamemo, da je Schönbornov pristop najbolj avtentičen v smislu pisca dokumenta.

Odgovornost cerkvenega vodstva je velika?
To se opaža že v številnih odzivih in komantarjih ter predvsem v intenziteti in skrajnostih odobravanja ali omalovaževanja. Papež Frančišek si je naložil s tem pismom veliko breme in napetost, ki je spremljala ves potek sinode o družini. Najti je treba stezo med dvema skrajnostima, rigorizmom in relativizmom, pri podajanju cerkvenega nauka. Kako naj se Cerkev opredeli v vprašanjih življenjskega sloga: jasno in robato ali sproščeno in lahkotno. Eno in drugo ni dobro. Ob koncu sinode je papež povzel razpravo, kako veliko vlogo imajo kulturne razlike pri teh vprašanjih in kako velike razlike morajo upoštevati krajevne škofje na svojem področju. »Vidimo, kako neko situacijo škof na tem kontinentu doživlja kot povsem normalno, drugi na drugem pa je v isti stvari povsem v drugačnem stanju in je z istim stališčem osamljen, če ne kar škandalozen. Na enem področju je eno stališče pravno sporno, drugod pa povsem normalno pravilo. Kar je za nekatere svoboda vesti, je za druge zmeda in sprenevedanje.«

Težak položaj za papeža in Cerkev.
Tega papežu res ne gre zavidati. Po eni strani mora skrbeti za edinost Cerkve in varovati njen nauk, obenem pa le poskušati in iskati pot naprej. Do neke mere mu je uspelo. Pogosto je resničen napredek odvisen od ljudi, ki se od spornih alternativ ne pustijo zmesti.

Ostaja težava prav razumeti papeža Frančiška?
K razumevanju papeža Frančiška lahko pripomore nek intervju pred nekaj leti. Kot kardinal v Buenos Airesu je Jurij Mario Bergoglio dal dva obširna intervjuja dvema novinarjema. Leta 2010 sta bila objavljena v Argentini, kasneje, ko je postal papež, sta bila prevedena in objavljena tudi v drugih jezikih. Novinarja sta vprašala kardinala o času, ko je bil predavatelj. Zvedeti sta želela, če ima kakšno formulo, ki jo priporoča, da bi se pri razlagi vrednot izognili rigorizmu in z druge strani relativizmu. Zanikal je, da bi lahko ponudil neko splošno 'formulo'. Pripomnil pa je: »Morda pa bi vam bilo v pomoč to, kar vam zdajle povem. Duhovnikom priporočam, naj ne bodo v spovednici niti ostri niti preveč širokosrčni. Rigorist je, kdor zagovarja norme brez vsake pozornosti do človeka. Kdor je preveč širokosrčen, pa pušča norme povsem vnemar, kot da niso pomembne. To ne pomaga človeku na poti naprej. Ne eno ne drugo stališče namreč ne upošteva človeka kot takega. Spovednik tega ne sme dopustiti.« »Kaj naj potem storimo?« so me spraševali. »Bodite usmiljeni!« sem jih spodbujal.
Tu se torej že nakazuje pot, na katero se je podal papež Frančišek za vso Cerkev. Zastavil je to pot s svetim letom Božjega usmiljenja.

In je v tem dokaj dosleden?
Je. V juniju 2016 je na nekem sestanku pribil: »Oboje ni res. Ne rigorizem ne laksizem ne odgovarja resnici. Evangelij ubira drugačno pot. Iz njega izhajajo štiri pomembne besede – sprejeti, spremljati, vključevati in najti rešitve. Pri tem ni treba vtakniti svojega nosu v moralno življenje človeka.« S tem priostri še enkrat štiri pojme, ki močno zaznamujejo apostolsko pismo Radost ljubezni.

Papež uči, vendar se tudi uči?
Kardinal Bergoglio je to temeljno razpetost Cerkve pri razlagi njenega nauka, kar ni nikakršna posebnost našega časa, nosil tedaj in jo nosi kot papež danes. Ni se zaradi poenostavljanja nagnil v nobeno skrajno smer. Ne sprejema polarizacije. Prav nasprotno, on zdrži, jo vnese v celotno besedilo pisma in zaključi z osupljivo iskrenostjo in na brezkompromisen način: »Dobro razumem tiste, ki želijo ostati zvesti nauku s pastoralno neizprosnostjo, ki ne dopušča nobene možnosti za kakršnokoli negotovost. Vendar iskreno mislim, da Jezus želi Cerkev, ki je pozorna do dobrin, ki jih Sveti Duh razširja sredi človeških slabosti in krhkosti.« Ob tem nas spreleti vtis, da smo v tej pasaži uzrli papežu naravnost v srce. Tu sloni zaupanje, da najde rešitve, ki bodo vernikom v korist.

Se nam s tem odkrije večje razumevanje papeža Frančiška?
Razumevanje leži v logiki usmiljenja. To pač ne preseneča, saj se sklada v kontinuiteti z mnogimi drugimi vidiki tega pontifikata in je v soglasju s Frančiškovim življenjskim izkustvom. Predvsem pa je v to logiko vdelan nek skupni spomin: »Z ozirom na vse to bi rad osvežil spomin, kar bi rad z vso jasnostjo postavil vsej Cerkvi pred oči, da mi vsi ne zgrešimo poti. ... Pot Cerkve je od jeruzalemskega koncila naprej le Jezusova pot: pot usmiljenja in pot sprejemanja in vključevanja.«

Usmiljenje torej?
Usmiljenje je osrednja in ključna beseda tega pontifikata. 8. decembra 2015 je bilo oklicano sveto leto Božjega usmiljenja. Z izrecnim skicem na dekret o pripravi svetega leta 11. aprila 2015 je papež povezal svoje zamisli tudi s sinodo o družini in logiko usmiljenja, ki jo imenuje kar logiko evangelija. »Primerno je, da se ti premisleki razvijajo v soglasju z letom, ki je posvečeno božjemu usmiljenju. Spričo raznovrstnih razmer, ki prizadenejo družino, ima Cerkev nalogo oznanjati božje usmiljenje kot utripajoče srce evangelija, da po njej doseže srce in razum slednjega človeka.«

Mar ne gre že za inflacijo besede usmiljenje?
Res je, da je ta beseda v cerkvenem jeziku našega časa najbolj pogosto v ustih oznanjevalcev. Nevarnost je, da se beseda pri pogosti uporabi razvrednoti. Zunaj Cerkve je skoraj ne uporablja nihče več. Zveni zaprašeno in polizano vzvišeno. Na to je že ob novem letu opozoril nemški škof Bode.

Težko se izognemo temu?
Seveda. Nujno potrebujemo prevod besede v podobe istega pomena, npr. podobe materine ljubezni. V nekem sodobnem tekmovanju mladih komponistov, ki sami prepevajo svoje skladbe, se je v zadnjem času na vrh lestvice povzpela pesem 'Mama', ki jo poje sedemnajstletnica. Besedilo se glasi: »Ta čas, ko mi ne uspe ničesar več, si ti prva, ki me vedno razumeš, tudi tedaj, ko mečem vse na tla. Ti pobiraš in zlepiš vse črepinje, ker ti zaupaš vame.« Deklica opiše enostavno in jasno to, ker se dogaja v krogu družine. Tudi če se dogajajo neskončno mučne družinske situacije, kjer je veliko nesoglasij in prepira, se vedno znova in brezpogojno med seboj sprejemajo in zaupajo drug drugemu. Nikjer drugje ne gre to tako kot v družini.

Družinske slike in podobe spregovorijo konkretno?
Ko se rodi otrok, je staršem navadno povsem nepomembno, kakšne lase ima, kako izgleda, kakšne ocene nosi iz šole domov, kakšne uspehe ima v športu ... Zanje je najbolj odločilno to, da je njihov otrok. Objamejo svojega otroka v vseh situacijah in dajo čutiti, da je otrok najdragocenejše, kar so mogli prejeti v življenju. Otrok ne potrebuje drugega kot žareče oči svoje matere. Ali kakor to pove papež: »Otroka enostavno ljubiš, ker je tvoj otrok. Ne zaradi tega, ker je lep ali ker je tak in tak – ne, ampak zaradi tega, ker je tvoj otrok.«


Materinstvo in očetovstvo je sporočilno?
'Ljubezen do svojih otrok je povezana tudi z razsipnostjo čustev. Ljubezen se ne dozira, zadostuje zavest, da je vedno brez omejitev na razpolago' – trdi psihologija. Srca ne moreš imeti le zase, moraš ga dati na razpolago drugim – to je najbrž nagloblji temelj usmiljenja. In nikjer se to ne dogaja pogosteje kot v družini ali med ljudmi, ki želijo vstopiti v družinsko skupnost. Podariti srce ni prazna beseda, je konkretno dejanje.

Cerkev je mati.
Cerkev je mati, mora biti mati svojim vernikom in vsem ljudem. Cerkev se mora naučiti ljubiti svoje vernike in jim verjeti, tudi v najbolj nerodnih in brezizhodnih situacijah. Resnične matere v življenju dajejo neumoren zgled v tem. Ko so revolucionarni uporniki v Kolumbiji ugrabili političarko Ingrid Betancourt, so njeni sorodniki vsako noč preko neke radijska postaje eno uro dolgo vodili oddajo njej in drugim sojetnikom v oporo. Vsako-krat je govorila tudi njena mati. Odgovora ni dobila. Vendar jo je vsako noč bodrila in ji vlivala upanje. Ko je bila izpuščena in rešena iz džungle, je zapisala: »Vsako noč sem s svojimi sotrpini prilepila uho na tranzistor in smo čakali na besede moje matere. Šest let mi je vsako noč pošiljala sporočilo svoje neomajne vere na rešitev. Moja mati je bila moja moč in moje upanje, brez nje ne bi preživela!«

V življenju poznamo tudi drugačne primere?
Ni vse tako idealno, kot so te podobe. Jasno je, da je na svetu toliko zločink in zločincev, ki prav to materinsko ljubezen izrabljajo za najbolj pokvarjene stvari. Zloraba ljubezni za samovoljo in egoizem se dogaja vsak dan pred našimi očmi. Zato seveda tudi prenos te podobe na Cerkev ni enostaven. Je pa ideal 'matere Cerkve' še mnogo bolj radikalen, kot bi si kdo preprosto predstavljal.

Papež govori menda prav o tem?
Papež Frančišek zahteva in navezuje to radikalno držo na duhovniško poklicanost. Izhaja iz radikalnosti evangelija po uboštvu. Na romanju duhovnikov v letu usmiljenja je v neki pridigi izrazil svoje prepričenje nedvoumno: »Pastir po meri Jezusa Kristusa ima srce, ki je prosto od vseh stvari, vsega zemeljskega imetja. Temeljna točka njegovega srca se nahaja zunaj njega samega. Iz središča svojega jaza je sam odšel in njegovo središče je Jezus. Ni le sam oblekel Kristusa, ampak je postal tudi božji 'ti' in cerkveni 'mi'. Tudi duhovnik mora gledati svoje srce, kako se sprehaja na ulicah tega sveta in je na razpolago vsem. To pomeni, da je za svoje merilo privzel usmiljenje. Usmiljenje ga nagiba, da poskuša razumeti, spremljati, upati in predvsem vključevati vsakega človeka.«
 
Je s tem pismom dal papež dovoljenje, da ponovno poročeni lahko prejemajo sv. obhajilo?
Tega v pismu ni. Papež spodbuja, da se številni ločeni in ponovno poročeni kristjani posvetujejo z duhovnikom in se potem ravnajo po svoji vesti. Samovoljno prejemanje obhajila je težka odgovornost, če ni v skladu s svetostjo zakramentalnih darov. Velja nasvet duhovnega prejema obhajila, dokler vernik ne uspe doseči jasne osebne odločitve o svojem življenju in zvestobi Kristusu. Papež pove, da je naloga Cerkve oznanjevanje in delitev odrešilnih darov, ki izvirajo iz Jezusovega križa. Pri zakramentu sprave ima duhovnik dolžnost, da oznani in izreče človeku, ki priznava svojo grešnost in se kesa, zagotovilo božjega usmiljenja, ki pomiri srce, ker milost uniči smrtonosno nasilje greha z močjo Kristusovega križa.

Papež je podpisal okrožnico 19. marca 2016. Ima to kakšno posebno sporočilo?
Na pastoralnem potovanju na Filipinih je papež Frančišek na srečanju z družinami povedal tudi tole: »Danes bi vam rad povedal nekaj zelo osebnega. Rad imam svetega Jožefa, ker je močan in molčeč mož. Na svoji pisalni mizi imam podobico sv. Jožefa, ki spi. V spanju je sprejel božja navodila, kako voditi božjo družino. Božja družina je Cerkev. On jo vodi v spanju. Da! On to zna, vemo vsi. Ko imam kakšen problem, težavo, ki je ne znam rešiti, takrat napišem to na listek in ga potisnem pod Jožefa, da o tem sanja. To pomeni, da za te probleme moli.«
Lahko si predstavljamo, da za papeža vprašanje o družini ni bilo tako majhna stvar, da bi ne potisnil listka s to prošnjo tudi svetemu Jožefu pod glavo. Tako je postavil vso to veliko zadevo v njegove sanje, njegovo skrb in pod njegovo varstvo.

Objave
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom