Rafaelova družba
Domov > Objave
Četrtek, 16 Avgust 2018

Objavljeno: 27.02.2018

Božja misel je večja

 

Vabljeni k branju pogovora s predsednikom NŠK kardinalom Reinhardom Marxom, ki ga je za mesečnik Naša luč (marec 2018) pripravil Janez Pucelj.



Razprave znotraj Katoliške cerkve postajajo živahnejše. Katere spremembe so možne, katere so nujne, kje so omejitve? O tem smo se pogovarjali s predsednikom Nemške škofovske konference kardinalom dr. Reinhardom Marxom.

V petem letu pontifikata papeža Frančiška poteka v Cerkvi in okrog nje cela vrsta diskusij o potrebnih spremembah v Cerkvi. Kakšne možnosti vidite vi predvsem glede na vsebine, ki so bile v zgodovini opredeljene kot nauk Cerkve?
Vprašanja o spremembah so stalnica v zgodovini Cerkve. Z ene strani je razodetje enkratno in neponovljivo, z druge strani pa ni vse bogastvo že doseženo do konca časov, ampak odprto za nova globlja spoznanja. Dojemanje Cerkve, ki je prejela razodeto resnico, zapisano v tekstih, in to potem nosi skozi vse čase, ni le tuje svetu, ampak tudi teološko neustrezno. Navdušujoči izziv je prav v tem, da moramo izpričati svojo vero v povsem različnih časih in kulturah. Ustanova Cerkev nosi stalno nalogo, da ostaja komunikacijski sistem neprestano živ. Pri tem imajo izjave cerkvenega učiteljstva vlogo zagotovila in opore, ki ga nihče ne more spodkopavati. Vendar s temi opredelitvami nauka tema nikakor ni dokončno opravljena. S temeljitim raziskovanjem moremo v nadaljevanju naše poti vedno znova globlje spoznavati, kaj je pravzaprav smisel sporočila. To se mi zdi zelo, zelo pomembno.

So spremembe znotraj Cerkve prepočasne?
Spremembe so bile vedno realnost. Saj vendar ne more nihče reči, da je Cerkev danes v enaki situaciji kot v osmem stoletju, in da ves čas samo ponavlja besede in življenje. Mi pač nismo nosilci neke filozofije »semper idem« (vedno isto). Nosimo pa v svet pričevanje vere, ki je ne relativiramo, ampak jo v zgodovini in danes kristjani vedno oznanjamo in živimo. Sicer bi nam ne bilo treba teoloških razprav, ampak bi zadostovalo le ponavljanje katekizma. Vprašujem se, zakaj je treba o tem sploh razpravljati.

Kako to izgleda za vas biografsko? Če bi se lahko danes pogovarjali z mladim Reinhardom Marxom, o čem bi se prepiral kardinal z njim?
Vsekakor ne bi z njim razpravljal samo glede sprememb. Pomembno je, da smo se verjetno vsi – v tem se vam pridružujem – v preteklih petih desetletjih veliko naučili in s tem tudi postavili v ospredje marsikaj drugega kot nekdaj in na nov način, npr. pomen emancipacije ženske v skupnosti. To spoznanje je bilo tedaj v šestdesetih letih najbrž že jasno v glavah, ni pa prešlo v življenje – v mojih otroških letih na deželi ni bilo nobene zobozdravnice ne policistke. Preko svojega znanstvenega ukvarjanja z Leonardom Boffom, ki sem ga obdelal dokaj kritično, sem uvidel, da je dejansko stanje in konkretna družbena situacija tudi za teologijo neko spoznavno področje. Zavest enostavno ne določa stvarnosti, pač pa stvarnost odkriva resnico v zavest. To velja biografsko kot tudi kulturološko. Osebno mi je postalo pomembno spoznanje, da je Cerkev učiteljica in učenka obenem. Marsikdo tega tudi danes ni dojel. Taki se zavedajo, da vedo vse, in gledajo na druge kot učence. Na ta način pa ni možna komunikacija na ravni svobodne osebe in sem prepričan, da tako tudi ni mogoče evangelizirati.

Kaj pomeni to glede vprašanja resnice?
Vsekakor ne morem reči, da posedujem resnico.

Mar ni Cerkev tega delala vseh dosedanjih 2000 let?
Ne, to je največja zmota, prav tega Cerkev namreč ni delala. Sicer bi bila vera neke vrste muzejski eksponat. Da bi bila Cerkev del svetovne kulturne dediščine, te naloge nam Gospod ni dal. 

Beseda prostost je centralna v vašem škofovskem geslu. Kdaj je postal ta pojem pomemben za vas?
Kot mlad duhovnik sem prav v zvezi s svojo disertacijo globlje prodrl v razpravljanje o modernem svetu. Pri tem mi je postalo jasno, da svet korenini globoko v krščanstvu. Teologija in Cerkev morata vendar jasneje izraziti, da so emancipacija, človekove pravice in demokracija napredek. Zato sem se vedno držal teze, da mora biti Cerkev nevtralna do mnogovrstnih državnih oblik, kakor se je opredelila že teologija v 19. stoletju. Osrednja tema moje teološke refleksije je postalo vprašanje, kako je moglo priti do tega, da prav oni veliki prikaz svobode, kakor je opisan pri Pavlu v pismu Galačanom – »za svobodo nas je oprostil Kristus« – ni našel svoje vloge v modernem diskurzu o svobodi in sta si potem kar naenkrat stala oba koncepta v nasprotju. To zame ni sprejemljivo.

Kako bi premagali to stanje?
To nam je velik izziv. Vsekakor moramo poskusiti Pavlovo besedo na novo izpovedati na način, da Cerkev ni sovražnica svobode, ko postavlja pojem svobode v povezavo z odrešenjem. Bogoslovni znanstvenik Thomas Pöpper, škofijski duhovnik iz Paderborna, je veliko pisal o tem. Njegovo delo me je zelo nagovorilo, da sem se stalno vračal k tem temam. Pri tem mi gre vedno za vprašanje, kaj nam moderni svet sporoča – prav posebej glede na našo vero. Ostaja tu le neko nasprotje ali je možna neka oblika srečanja, pogovora in sobivanja.

Kako bi to vplivalo na samopodobo Cerkve danes? Cerkev kot »popolna družba« je sicer presežena. Institucionalne ovire takšne samozavesti pa so še prisotne. Vzemimo samo zamolčevanje seksualnega nasilja v Cerkvi ali njene finančne vire?
Kam je privedla predstava Cerkve kot nekakšnega posebnega sveta, smo boleče doživljali vsi, in ta napačna samopodoba nam je neizmerno škodovala. Teza moje disertacije se glasi: Temeljni principi katoliškega socialnega nauka morajo veljati tudi za Cerkev kot družbeno ustanovo. Na tej ravni ne morejo za Cerkev veljati drugačni zakoni kot v drugih družbenih ustanovah. To bi bilo v nasprotju z vero v učlovečenje in s tem povezana primerljivost o bistvu Cerkve; tako se izraža Lumen gentium, št. 8. Tako kot Božja beseda (Logos) prebiva v Kristusovi človeški naravi, neločljivo in nepomešano, tako je po analogiji učlovečenje Cerkve v družbi. Seveda ni Cerkev le neka človeška organizacija. Mnoge njene strukture (nivoji soudeležbe, odnos do sodelavcev, uprava financ in pravna ureditev) je treba uravnavati po merilih, ki jih katoliški socialni nauk pričakuje od družbe in njenih organizacij. V tem se moremo še veliko naučiti od sociološke znanosti.

Na kakšen odziv naleti vaše prepričanje v pogovorih v Rimu, v kuriji ali v kardinalski komisiji?
Da stojim za svojimi prepričanji, se lahko zanesete. Povsem naravno pa je, da je treba to pojasnjevati v različnih tradicijah in kulturah. Pomislite na temo vodstva in na predstave o tem, kaj duhovništvo pravzaprav določa. Brez dvoma je ta, ki je predstojnik pri bogoslužju in oznanja Božjo besedo, na poseben način nosilec odgovornosti. Vodstvo pa vsebuje tudi upravljanje. Morajo kardinali voditi tudi finančno upravo v Vatikanu? Morajo biti voditelji uradov v kuriji ali na ordinariatih le duhovniki?

Vaš odgovor?
Teza, da morajo vse vodstvene službe v Cerkvi opravljati samo duhovniki, je po mojem nevzdržna. Vsaj od koncila naprej to ni več vprašljivo, in pri tem ne gre le za zasilne rešitve zaradi pomanjkanja duhovnikov. Nasprotno, priporočeno in potrebno je iz teoloških utemeljitev. V kardinalski komisiji smo si priskrbeli strokovna mnenja, ki so me potrdila v mojem gledanju. Odgovarjajočih sprememb se ne more interpretirati kot preziranje pomena duhovnikov. Pri tem pa dolgoročno gotovo škoduje pomenu duhovništva, če vztrajamo pri napačnem klerikalizmu, kjer eni vse urejajo, drugi pa so poslušni. Vedno znova obstanem začuden, ko se takšno mišljenje veselo praznuje kot nekakšno prvotno stanje. Kot da koncila nikoli ni bilo. Joseph Ratzinger je imel glede tega popolnoma prav, da koncil ni bil iznajditelj nove Cerkve, nikakršen prelom torej, kot je sam zapisal, ampak prenova glede na teološka razmišljanja in diskusije prejšnjega stoletja. Tu se je treba spomniti imen Romano Guardini, Yves Congar, Karl Rahner, Henri de Lubac in mnogi drugi. Te diskusije so na koncilu prejele avtoriteto cerkvenega učiteljstva, okrepljene, potrjene in urejene v sklepih koncila. Nemška škofovska konferenca je svoje mnenje ponovno jasno izrazila v izjavi »Biti skupno Cerkev«. Zelo sem vesel, da smo škofje tekst sprejeli in potrdili v polni edinosti. 

Ali to pomeni, da lahko tudi laik vodi neko kongregacijo v kuriji?
V tem ne vidim nobenega problema. Kako naj bo urejena kurija, je gotovo najprej stvar zase, kar je težko enačiti z ureditvijo na ordinariatu. Jasno je, da je nosilec jurisdikcije papež, vse drugo je delegirana jurisdikcija, pri kateri pa je papež prost. Voditelj upravnega sveta je bil vse do petdesetih let prejšnjega stoletja navadno nekdo iz plemstva. Vsekakor ni tako, da bi morali tako kot v zadnjih desetletjih vse kongregacije in svete voditi kardinali. Za to ni nobene teološke podlage.

Kako bi najbolje opisali odnos med Rimom in ordinariati?
Vesoljna Cerkev ni identična z rimsko Cerkvijo, to je jasno. Že v konstituciji o Cerkvi drugega vatikanskega koncila Lumen gentium je rečeno, da je cerkveni »drug z drugim« vedno tudi »drug v drugem« vesoljne in krajevne Cerkve. O tem je potekala znana diskusija med Josephom Ratzingerjem in Walterjem Kasperjem. Brez krajevne Cerkve ni vesoljne Cerkve in obratno. Pri tem gre za omejitev, ne pa za piramido. Tega še ni v vseh glavah in za to moramo vedno znova delati. V tem je vključeno navsezadnje to, kar papež imenuje »ciesa sinodale«, sinodalna Cerkev. Kaj to pomeni, je treba nadalje premlevati. Hermann Josef Pottmayer je o tem prispeval na zadnjem generalnem srečanju nemških škofov obsežno predavanje. Tu gre za pravilno razumevanje subsidiarnosti v Cerkvi, ki omogoča edinost v različnosti.

Vaša misel nakazuje, da pluralnost vidite kot možnost ...
Pomembna je skupna pozicija v temeljnih vprašanjih delovanja Cerkve v svetu; v temeljnih vprašanjih vere mora na vsak način obveljati edinost. Utemeljena mora biti navsezadnje v nasledniku apostola Petra. Kolikšna različnost pa je možna znotraj tega, je treba šele izbrskati. V vseh teh primerih pa mora ostati neokrnjena moč petrinske službe. Vse drugo bi bilo nepremišljeno, posebno še v našem času. Dovolj je pogled na druge religije, ki te osrednje in univerzalno priznane službe ne poznajo. Možnost, da poteka v tako pomembni temi, kot je npr. zakon in družina, obravnava enotno v vseh družbenih razmerah raznovrstnih narodov in kultur, ima pač samo Katoliška cerkev. Na koncu je Petrov naslednik garant te dobrine, da vse ostane skupaj v edinosti. Papež je prav to podčrtal na sinodi o družini. Da je pri tem navedel citat iz dokumenta »Večni pastir«, dogmatične konstitucije prvega vatikanskega koncila, je mnoge presenetilo. Ustanova Katoliške cerkve ima največjo priložnost, da navznoter uresniči edinost v raznolikosti in jo naredi sposobno sožitja. Jasno, da je to naporno. Doživeli smo v živo na sinodi. Potekale so težavne in kontroverzne diskusije. Da bo sploh mogoče doseči nek sprejemljiv zaključek, je bilo od vsega začetka negotovo ob tako različnih kulturnih izhodiščih in teoloških pogledih.

Stvarno je vzdušje škofovskih sinod še vedno zelo togo. Kaj bi bilo treba spremeniti?
Premika se, spremembe so v teku. Na zadnji sinodi so bili navzoči zakonci, čeprav so imeli volilni glas le škofje. Papež je poskušal preoblikovati način dela s predhodnimi vprašalniki, kar sem mu svetoval in ga krepko podprl. Prav gotovo pa je treba še naprej razglabljati, kaj pomeni »sinodalna Cerkev«. V pogovoru z zastopniki različnih teoloških delovnih skupin sem spodbujal, naj pripravijo predloge tako na podlagi osnovne teologije, cerkvenega prava in drugih ved. Gre pa za obliko novega pojma, ki ga je papež uporabil štirikrat samo v odločilnem govoru. Ni pa dokončno pojasnjeno, kaj pomeni nov izraz na posameznih področjih.

Nekateri so opozorili na nevarnost razkola. Je bojazen realna?
Tega ne vidim tako in vedno zatrdim: Ne bojte se! Cerkev vendar vodi Gospod. Neobremenjeno se lahko srečujemo z različnimi mnenji. Diskusija je znamenje tega, da smo živa skupnost. Cerkveni skupnosti kar dobro dene, če poskušamo biti zgled tudi v pozitivnem sporu. V našem času je to izrednega pomena, ker moremo pogosto in z obžalovanjem ugotavljati, da javne debate ne vodijo do koristnih rezultatov.

Kdaj se tako dogaja?
Če ostanemo nespravljeni, če se sprosti intrigantstvo.

Menite, da so »dvomi« štirih kardinalov glede posinodalne okrožnice »Veselje ljubezni«, s katerimi so želeli papeža spraviti pod pritisk?
Moje ugotovitve so splošne, načelne narave in nikakor ne bi rad zašel v posamezne stvari.

Na katerih področjih bi bilo treba zagotoviti več samostojnosti krajevnim Cerkvam?
Pomembna tema je bilo v zadnjem času vprašanje prevodov liturgičnih knjig. V preteklih letih je na tem področju prihajalo večkrat do sporov, npr. pri francoskih škofih ali v angleško govorečih deželah. Papež si je zelo prizadeval, da bi okrepil odgovornost krajevnih Cerkva. Podobno velja za področje evangeliziranja. Saj ne moremo vedno v Rimu oblikovati besedil, ki naj potem veljajo za ves svet. Že pod papežem Janezom Pavlom II. so potekale sinode po kontinentih, da bi se lažje osredotočili na konkretne regionalne razmere. To pot bi bilo treba nadaljevati.

Več sinodalnosti bi bilo tudi nekakšno približevanje evangeličanskim Cerkvam. Kje stoji ekumenizem v letu po veliki obletnici reformacije? Se bodo nadaljevali koraki k zbližanju?
Tako predvidevam. Vsekakor nočemo zaustaviti koraka. Nečesa smo se vsekakor naučili: ko smo v dobrih stikih, govorimo drugače drug z drugim, se bolje razumemo. Težavno je, ko eni samo med seboj govore o drugih. Doseglo pa nas je še nekaj: prijateljstvo. Tudi zelo osebno. Ne morem skriti veselja, da sva se spoprijateljila s predsednikom Evangeličanskega sveta Heinrichom Bedford-Strohmom. Prijateljstvo razširi možnosti razumevanja in vživljanja v način mišljenja drugega.

Katera so odločilna vprašanja v prihodnjih ekumenskih pogovorih?
Koncil je zatrdil, da je v drugih Cerkvah in cerkvenih skupnostih tudi navzoč Sveti Duh in njegovo delovanje. Smo to trditev že dojeli? Še v moji mladosti je bila prepovedana udeležba pri nekem nekatoliškem bogoslužju. To sploh ni zelo daleč nazaj. Z obeh strani imamo še veliko dela. Pomembno pa je: Ne gre samo za besedila. Kot da bi ta morali tako dolgo prilagajati, da bodo sprejemljiva za obe strani. Temeljno vprašanje je, če sploh želimo razumeti ali priti do razumevanja, in da ne iščemo le slabosti, ampak najprej sposobnosti drugega. Ali iščemo le posamezne prijetne glasove, da jih citiramo in ponudimo: Glejte, kako razmišljajo! Ali pa iščemo skupno pot? Nam je sploh že samo v Katoliški cerkvi jasno, da izpoved vere v obliki katoliške veroizpovedi ni mišljena in vključena le rimskokatoliška Cerkev? Dvomim, da se tega dovolj jasno zavedamo. Tu vidimo, da niso pomembni le teksti, ampak neka sprememba osveščenosti in zavesti, skupna molitev in obhajanje bogočastja. Nikakor pa ne smemo zabrisati razlik in vsekakor ne smemo naivno pričakovati, da naj bi drugi postali takšni, kot smo mi.

Kateri cilji ekumenskega prizadevanja so potem primerni?
V Hildesheimu se nam je pri spravnem bogoslužju zgodila odločitev vsakega zase, da bomo nadaljevali pot javnih znamenj k edinosti. To seveda s katoliškega gledišča ne pomeni, da se bomo medsebojno priznali in ne bomo potrebovali nobenih razpravljanj več. V preteklem jubilejnem letu nismo opravili nobenih formalnih pogovorov. Sem pa ob priložnosti spomnil, da mi kot katoliški sogovorniki ne moremo razumeti, kako bi obhajanje smrti in vstajenja Jezusa Kristusa, torej evharistije, neko bogoslužje brez obhajila mogli razumeti kot enakovredno. Z druge strani pa ugotavljam, da na primer pri umestitvi evangeličanskih pastorjev besedila veliko več povedo, kot so zahteve evangeličanske teologije.

Bi ne bila naloga nemških škofov, da stopijo pogumneje naprej, čeprav bi to vodilo v spor z Rimom?
Nobenega nasprotja ni med našimi pogovori in onimi med papeškim svetom za edinost in Luteransko svetovno zvezo. Preteklo leto je doprineslo na tem področju znaten napredek. Papež to podpira. Moramo pa tudi znotraj škofovske konference vztrajati pri dialogu. Poleg tega velja: Ne le Katoliška cerkev se mora podati na pot, pač pa skupaj moramo na pot. Če morajo eni napraviti več ko drugi, to ni noben ekumenizem. Z zahtevami ne bomo prišli daleč v pogovorih.

Kaj bi bil konkreten korak za bolj vidno edinost?
Prvi cilj bi že moral biti, da znamo reči: Različni smo in to bo tako ostalo, vendar nas ne loči več pri mizi Gospodovi. Tega sedaj še ne vidim. Eden od problemov je tudi ta, da mnogi naši ekumenski pogovori, ki trajajo že leta in leta, do sedaj niso bili zadostno sprejeti v življenje.

Boste katoliški škofje poročenim v mešanih zakonih dovolili prejem skupnega obhajila?
Vse ob svojem času. Mi pač nismo v procesu izoblikovanja posebnih pravil za sestavo sposobne vlade, ki mora zaključiti svoje delo v štirih tednih.

Koliko časa bomo še čakali?
Bedford-Strohm in jaz sva poslala papežu poročilo o premislekih glede reformacije in o aktualnih vprašanjih. Delovati moramo na različnih nivojih in temah. Ena od teh je v vašem vprašanju. Moramo pa seveda najprej doseči nek visok nivo podpore temu med škofi. To je tudi moja naloga kot predsedujočega.

Tudi glede »preizkušenih mož« so glasovi, ki zahtevajo odločitve škofov. Kaj bi se zgodilo, če bi nek škof s Švedske ali neka severnonemška škofija odločila, da bo v tej stvari uredila zadeve samostojno?
Po načelu: Vsak dela, kar se mu zljubi. To je vendar nekoliko smešno poenostavljena scenografija. Tema »viri probati« ni takšna, da bi jo lahko omejili na krajevno Cerkev. Živimo v ves svet obsegajoči Cerkvi. Ne gre, da bi zaradi trenutnega pomanjkanja duhovnikov morali ubrati drugi korak pred prvim. Papež je dejal, naj o tem razmišljamo. Kaj to pomeni? Kakšne razmere so za to? Treba je preverjati tudi posledice. Nujna je široka teološka diskusija na to temo. Sam se veselim, da se je to sprožilo. Ne bojim se tega. Mora pa ta proces upoštevati vse tiste, ki so se pred leti in desetletji zavestno odločili za samsko življenje zaradi evangelija in vztrajajo pri tej obljubi in zvesto opravljajo svojo službo. Vsekakor se ne da enostavno reči, da vse to ni bilo potrebno. Sam ne sprejemam, da bi neporočenost duhovnikov, ne teh, ki so danes v službi, ne onih, ki se na to služenje pripravljajo in vanjo vstopajo, postavljali pod vprašaj ali da bi se navidez razvrednotila odločitev za neporočenost zaradi evangelija ali da bi neporočenost duhovnikov presojali negativno. Za to nosim odgovornost kot škof že zaradi tega, ker sem v svoji škofovski nalogi zadnjih 20 let posvetil mnoge duhovnike. Vendar ima papež seveda prav: O tem se moramo pogovarjati.

Nek profesor dogmatike je javno predlagal, da bi posvetili tudi ženske, ki živijo v celibatu.
Idej in mnenj je veliko.

Žensko duhovništvo ostaja torej tabu?
To vsekakor sedaj ni tema. Papež je o tem že povedal jasne besede.

Mar ne leži že prevelik razkorak med papežem in potrebami laikov?
Veliko zamisli, ki jih je dal papež, ni takih, da bi jih morali takoj uresničiti. To so dolgotrajna pota. Papežu gre očitno za to, da se teh procesov zavemo. Spodbuja nas, da bi se odgovorno ubadali s temami. Papež ima kot model – tako si predstavljam – ignacijanske načine duhovnosti in spoznavanja svojega poslanstva. Osnovni princip tega je, da voditelj duhovnega življenja ne ve, kaj je mora gojenec storiti. Njegova naloga je v tem, da mu pomaga, da sam doseže spoznanje, kakšna je zanj zahteva evangelija in da jo sam sprejme in se zanjo odloči. Zato deluje papež pod vtisom razmišljanj Michela de Certeauja o »autorité, qui autorise«, torej avtoritete, ki omogoči lastno odločitev, ne odloča pa sama za drugega.

To je pa drugačno stališče, kot ga ima Cerkev glede seksualne morale.
Najgloblja odločitev je v vesti. To je učenje Cerkve od vedno. To je najpogosteje sporna točka sinode in vse diskusije po izidu apostolskega pisma »Veselje ljubezni«. Večkrat gre za vprašanja situacije, v kateri se nekdo znajde. Težava je v tem, da je težko od zunaj presoditi, da nekdo živi v stanju smrtnega greha. Brez upoštevanja stanja vesti tega človeka, brez vpogleda v njegovo stvarnost in na konkretne okoliščine, je resnično vseobsežna sodba o teži zadolženosti (grešnosti) nemogoča. Seveda gre za odgovornost pred evangelijem in skupnim učenjem cerkvenega učiteljstva. Do v svobodi sprejete odločitve posameznika pa je treba imeti spoštovanje. Misel, da ima nekdo za drugega koncept, ki naj ga ta v pokorščini in molče sprejme, to nikoli ni bil nauk Katoliške cerkve. Tudi če je bila to kdaj praksa v Cerkvi, sem sam trpel pod tem in sem bil prepričan, da to ne sme biti tako. Relativizem pa to vsekakor ni.

Velja to tudi za homoseksualnost?
Vsekakor velja tudi zanjo. Pri tem pa mora vernik sprejeti vso resničnost vere in pozorno naj posluša glas Cerkve, kot jo mora vsak še posebej v zapletenem stanju. Ne zadošča, če kdo misli, da sam ve, kaj je zanj kot kristjana najboljše. To bi ne bila odločitev v vesti skladno z evangelijem.

Sklicevanje na vest torej ni nikakršna nevarnost za katoliško identiteto?
Gre za to, da se vest oblikuje in ne za njeno obvladovanje, pravi papež. To je katoliška identiteta. Bilo bi napak videti v tem relativizem, kakor se to vedno znova sliši, kot da bi vsak lahko delal, kar se mu zahoče. Povem, tudi če bo sedaj to zvenelo kot pretiravanje: V bistvu izvirajo ti glasovi iz prepričanja, da moramo mi v Cerkvi ljudi voditi, ker so bolj ko ne nerazgledani, grešni in slabotni. Tu moram jasno poudariti: Božja misel je večja od človeške. To je naš program. Sicer bi to ne bil krščanski pogled na človeka. Tudi če je res, da so mnogi ljudje taki, kdo bi to lahko empirično oporekal. Vendar Bog ne sliči velikemu inkvizitorju iz drame Dostojevskega. Vsekakor ne moremo imeti v ustih kar naprej besede o bogopodobnosti človeka in pri tem govoriti, da je človek le neko nebogljeno bitje, ki ga mora voditi Cerkev, konkretno škofje in duhovniki. Raje sem izpostavljen ugovoru, da človeka precenjujemo, kakor da trosimo zahtevo po poslušnosti, ki ne upošteva človekovega dostojanstva.

Kritiki opozarjajo, da so vendar potrebne ograje, ki se jih ne sme omalovaževati?
Ograje so ograje in ostanejo ograje. Kdo bi jih hotel le podreti. Kako pa se nekdo giblje znotraj ograje, je drugo vprašanje. Gre za pot pisma »Veselje ljubezni«, ki išče soglasje med prostostjo in odgovornostjo. Ne more biti cilj to, da imajo ljudje vtis, da jim Cerkev jemlje svobodo. Nasprotno, naše poslanstvo je krepiti svobodo. Ne želimo obvladati vesti, ampak jo vzgojiti za večjo svobodo. Tu nam daje papež spodbude, nov nauk pa to vsekakor ni. Frančiškov motor na vseh področjih opogumlja. Nemogoča mi je predstava Cerkve prihodnosti, kjer ne bi bilo tega zagona.

(Intervju je bil objavljen v reviji Herder Korrespondenz, 2018, št. 1. Z dobrohotnim dovoljenjem uredništva ga objavljamo v naši reviji. Prevedel Janez Pucelj.)

Objave
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom