Rafaelova družba
Domov > Objave
Nedelja, 21 April 2019

Objavljeno: 22.03.2019

Duhovniški oktet Oremus

 

Vabljeni k branju pogovora s članoma in dirigentko okteta Oremus, ki ga sestavljajo duhovniki ljubljanske in novomeške škofije. S svojim petjem in pričevanjem razveseljujejo vernike in poslušalce v svojih župnijah, obiskali pa so tudi slovenske izseljence po Evropi, v ZDA in Avstraliji. Z njimi se je pogovarjal dr. Zvone Štrubelj.



 
Duhovniki so s petjem povezani predvsem pri bogoslužju. Na naših tleh pa je bil duhovnik, župnik, vedno tudi steber vzgoje za narodnost, domovinskost, domoljubje. Zato mu je blizu domača pesem, ki tolikokrat govori o ljubezni do domovine, o hrepenenju po domačih krajih, o starodavni želji naših prednikov po samostojni državi. Prav to skuša oktet duhovnikov ljubljanske in novomeške škofije tudi s svojo pesmijo predstaviti. Njihovi nastopi pravzaprav niso koncerti, temveč pričevanje o Božjem klicu, Božji ljubezni in sinovski vdanosti slovenstvu. V prvi vrsti pa so duhovniki.
S svojim petjem in pričevanjem so razveselili vernike in poslušalce v svojih župnijah, na dobrodelnih koncertih, pa tudi med Slovenci v Avstriji, Nemčiji, Italiji in Luksemburgu. Jeseni 2015 so bili gostje v slovenski skupnosti v Lemontu v Chicagu ter obiskali kraje na Baragovi poti. Spomladi leta 2017 pa so bili na odmevni turneji v slovenskih župnijah v Avstraliji (Sydney, Melbourne in Adelajda). Letos februarja so prišli k nam, v Belgijo in na Nizozemsko.
V teh letih skupnega dela in petja je oktet pri založbi Salve že izdal zgoščenko, in sicer z naslovom Cerkveno leto s pesmijo (2010). Druga zgoščenka z naslovom Oremus za domovino je izšla maja 2013. V letu 2016 je oktet obhajal 10-letnico delovanja.


Pogovor s Sebastjanom Likarjem, župnikom v Šmartnem pod Šmarno goro, članom duhovniškega okteta Oremus. Sledijo zapisi brezniškega župnika Marjana Lamperta, dirigentke Damijane Božič Močnik in pastoralne sodelavke Metke Dijkstra Murko iz Haaga na Nizozemskem.


Sebastjan, poglejva najprej na prve korake duhovniškega okteta Oremus. Izoblikoval se je leta 2006, v zamejstvu, na avstrijskem Koroškem. Na kakšen način?
Jože Kopeinig, ki je nekakšen steber duhovnikov na Koroškem v Avstriji, nas je povabil, da bi peli na prireditvi Koroška poje, ko so ravno obhajali 100-letnico Sodalitas. Pravzaprav je poklical enega izmed nas, Marjana Lampreta, ki je nato povpraševal, kdo bi pel kateri glas. V bistvu je šlo za »enkratno« srečanje, ki pa je potem preraslo v redno prakso. Če sem odkrit, sam nisem bil v tistem času najbolj navdušen nad moško zasedbo. Bil sem tudi najmlajši in v našem času v bogoslovju že ni bilo več tako močnih zasedb glede petja.

Koliko časa in kako je deloval v tej prvi sestavi?
Tako smo delovali nekaj let, ko se je Bojan Likar, župnik v Šmartinu pri Kranju, odločil, da ne bo več pel. Ker smo želeli nadaljevati, smo takoj našli novomašnika, Martina Zlobka, ki se je z nami odlično ujel do konca leta 2015, a nas je prav tako zaradi drugih obveznosti zapustil.

Kdaj ste člani duhovniškega okteta Oremus začutili, da ne morete nehati, da je lepo prepevati skupaj in bogatiti vernike s svojimi nastopi?
Kmalu. Saj veste, kako je, če so Slovenci veliko skupaj. Takoj postanejo pevska skupina! Izbrali smo si srede zvečer, prilagodili svoje pastoralne obveznosti. Ker je bil Marko Čižman v tistem času nadškofijski tajnik, smo se kar nekaj časa dobivali tudi na škofiji v Ljubljani. Seveda, postali smo tudi bratsko »usklajeni«. In tako je bilo jasno, da bomo nadaljevali. Ljudje so nas začeli spoznavati, gostovali smo predvsem po naših župnijah, med znanci. Seveda toliko, kolikor nam čas dopušča. Žal moramo kakšen koncert tudi odkloniti. Če ne moremo priti vsi skupaj, potem ne gremo. V teh letih smo ugotovili, da se lahko odzovemo predvsem ob nedeljah zvečer, morebiti ob sredah … 

Spomnim se, ko ste leta 2010, pred devetimi leti, gostovali v Stuttgartu, kjer sem bil takrat župnik. Bilo je na začetku februarja, za slovenski kulturni praznik. Vam je to gostovanje ostalo v spominu?
Seveda, z veseljem se spominjamo vsakega gostovanja! Iz Zagreba smo prileteli z letalom, potem pa uživali v gostoljubju stuttgartske župnije. Spominjam se tvoje pobude, da smo obiskali škofijo v Rottenburgu in Trubarjeve kraje v Derendingenu. Predvsem pa nas vedno pretresejo oziroma zelo ganejo trenutki, ko se izseljenci preko naše pesmi spominjajo svoje rojstne domovine. 

Skupaj prepevati v oktetu je lepo, toda potrebne so tudi redne vaje. Kako je bilo s tem v vašem prvem obdobju? Si predstavljam, da je potrebno imeti veliko volje in discipline. Pomagali pa ste si kar sami, je res?
Res je. Pomagali smo si sami, vsi smo imeli radi glasbo, Janez Rihtaršič nas je vodil, tudi Bogdan Oražem je bil že v bogoslovju organist. Ampak to gre do neke mere. Ni bilo pravega napredka …

Sedaj nastopate z dirigentko, profesorico Damijano Božič Močnik. Kdaj je dozorelo spoznanje, da potrebujete kvalificirano dirigentsko palico?
Hvala Bogu, smo se leta 2013 odločili za drugo zgoščenko in že prej se spominjam, da smo bili v morda največji »krizi«, kako bo naprej. Prav potrebovali smo nekoga, ki bi nas strokovno vodil. Ga. Damijana, ki jo je poznal Janez Rihtaršič še iz svojih kaplanskih let v Cerkljah na Gorenjskem, je z veseljem pristala. Smo zelo veseli, da lahko sodelujemo. Skoraj lahko rečem, da smo – nonet!

Poleg nastopov doma, v vaših župnijah in drugod po Sloveniji ste nastopali med Slovenci po Evropi in tudi po drugih kontinentih. Omeniva najprej vaša gostovanja v Evropi: Avstrija, Nemčija, Italija in Luksemburg.
Luksemburg je prišel zelo kmalu. Tam smo bili po bolj prijateljskih vezeh.
Z veseljem smo bili tudi med zamejci, prisrčno je bilo v Münchnu, pa lansko leto v Frankfurtu. Spet smo se ustavili tudi v Stuttgartu …

Kako ste doživeli naše rojake v evropskih državah, je v teh srečanjih kaj izstopalo, vzbudilo pozornost?
Kakor sem že rekel, presenečeni smo nad tem, kakšno moč ima slovenska pesem, predvsem pri nekom, ki je že dalj časa zdoma. Četudi so mnogi izmed izseljencev morali oditi od doma, sicer bi bili morda celo ob življenje, domovine niso pozabili. Plemenitost!

Čez lužo ste prvič odšli leta 2015, ko ste bili gostje slovenske skupnosti v Lemontu in ko ste potovali po Baragovih poteh. To vas je zagotovo navdušilo in vam dalo novega zagona. Se motim?
Ne, absolutno se ne motiš. Takrat smo bili prvič skupaj deset dni. Lep vtis smo pustili in ga še bolj prejeli med Slovenci v Lemontu, posebej pa nas je pritegnil Božji služabnik Friderik Baraga. Potovanje po njegovih krajih so bile za nas duhovne vaje in pa predvsem priložnost za bratsko druženje, za katerega zaradi obveznosti doma zmanjka časa.

Čez dve leti, leta 2017, pa ste bili na odmevni turneji v slovenskih župnijah v Avstraliji (Sydney, Melbourne in Adelajda). Tudi to potovanje je bilo zagotovo enkratno in nepozabno. V čem?
No, tukaj bi se pa lahko razgovorila … Zelo osebno lahko rečem, in mislim, da v imenu vseh nas oktetovcev, da je bilo naše »romanje« med Slovenci tam doli ena sama velika Božja milost. Kljub temu da te župnije številčno niso več tako velike, smo denimo v Melbournu imeli mašo in potem druženje, ko se je zbralo še vedno dvesto ljudi. Neka gospa je s svojo mamo prišla iz Canberre, tako smo se jim prikupili, pa je vožnje približno sedem ur, če se ne motim. Veselje, smeh, solze, radost … Kakor sem rekel, sama Božja milost. Poleg tega pa smo obiskali tudi nekaj prekrasnih naravnih parkov pod vodstvom patrov frančiškanov Cirila, Davida in Darka, ki so nas gostoljubno sprejeli. Še en lep dogodek, ki se nam je vtisnil v spomin: med vožnjo je vsak izmed nas predstavil svojo pot do duhovniškega poklica …

Vaš načrt je, da bi obiskali tudi Slovence v Argentini, kar se bo zagotovo zgodilo v bližnji prihodnosti. Si to zelo želite in zakaj?
Tako upamo in si želimo spoznati tudi argentinske Slovence. Želimo tudi njim prinesti pričevanje duhovnikov-pevcev. Morda pride enkrat na vrsto tudi Kanada, nič se ne ve.

Od 8. do 10 februarja letos ste bili v Belgiji in na Nizozemskem. Imeli ste tri nastope, dva v Bruslju in enega v Haagu, na Nizozemskem. Kako ste doživeli prestolnico Evrope in Slovenke in Slovence v Bruslju in Haagu?
Predvsem drugače. Tukaj so Slovenci mlajša generacija, številčno manjša, pa vendar so nas z veseljem sprejeli. Seveda, gre velika zahvala tudi tebi, ki si nas povabil. Občudujemo delo izseljeniških duhovnikov, ker je zelo naporno in predvsem drugačno od našega, bolj ustaljenega.
Sicer pa smo bili deležni sprejema pri poslancu Milanu Zveru, ogledali smo si Evropski parlament pod dobrim vodstvom, sprejela nas je veleposlanica v Haagu. Pa bogoslužja so nas spet zelo nagovorila. Vsak človek ima svojo zgodbo. Ko vidiš jokati koga ob pesmi Hišica domača, potem veš, da imaš zelo pomembno nalogo. In odgovornost. In si sprašuješ vest, če smo mi v Sloveniji vsaj malo ponosni na domovino.

V sedanjem sestavu prihajate iz sedmih župnij, najmlajši izmed vas, Matevž Mehle, dela z mladino na škofijski ravni. Kako vaše druženje in delovanje v zboru Oremus vpliva na vaše delo v župnijah?
Ni lahko. Potrebno je veliko prilagajanja. Vse pa se da in naši sobratje in prijatelji nam priskočijo na pomoč, ko je potrebna zamenjava. Verjamem, da nas pri našem delu podpirajo tudi predstojniki.

Rad bi, da bi spoznali še imena in župnije vseh članov duhovniškega okteta Oremus.
Takole: 1. tenor pojeva Andrej Župan (Radovljica) in Sebastjan Likar (Šmartno pod Šmarno goro), 2. tenor sta Marko Čižman (Ljubljana Podutik) in Janez Avsenik (Ig), 1. bas Matevž Mehle (SKAM) in Bogdan Oražem (Polhov Gradec), 2. bas pa Janez Rihtaršič (Mirna Peč) in Marjan Lampret (Breznica). Občasno nam priskoči na pomoč tudi Gašper Mauko, župnik na Homcu.

Hvala lepa za pogovor Sebastjan. Tebi in tvojim sobratom v duhovniškem oktetu Oremus želim veliko vztrajnosti in veselja v prepevanju cerkvenih, liturgičnih in narodnih slovenskih pesmi.

________________________________________________________________________________________________________

Sobrat Marjan Lampret, si najstareši član okteta Oremus, tudi odgovoren, da se je prvič zbral in obstal. Od leta 2011 si župnik v Breznici na Gorenjskem. Ob praznovanju slovenskega kulturnega praznika in ob obisku vašega okteta Oremus v Beneluksu sem te v Bruslju izzval, da poveš nekaj o kulturnem izročilu svoje sedanje župnije. Pod drobnogled sva vzela eno samo slovensko župnijo in bogastvo duhovnega in kulturnega izročila, ki je raztreseno po celotnem slovenskem ozemlju. Bi lahko za bralce Naše luči, ki vsak mesec obkroži Evropo in svet, povzel, kar si v Bruslju povedal? Naši otroci so te pozorno poslušali in tudi starejši so bili navdušeni nad tem, kar si povedal. Lepo prosim.

Županija Breznica, kjer župnikujem skoraj osem let, se je do leta 1788 imenovala župnija Rodine. Sedež župnije so z Rodin prenesli na Breznico leta 1821, ko so posvetili novo župnijsko cerkev Žalostne Matere Božje. Brezniška župnija je – upoštevajoč korenine rodinjske prafare – stara že več kot 1000 let. Ohranjeno imamo znamenito pridigo brezniškega rojaka Toma Zupana, literarnega zgodovinarja, prešernoslovca, pesnika, pisatelja, jezikoslovca in pridigarja, iz leta 1912. V tej pridigi omenja pomembne brezniške župljane zadnjih (tedanjih) 130 let. Omenja 120 Slovencev, ki so bili rojeni na območju sedanje brezniške fare in so dali močan pečat slovenski kulturi do današnjega dne. Omenimo le nekatere!

Največji slovenski poet dr. France Prešeren se je rodil leta 1800, v Rib'čevi hiši v Vrbi. Njegov največji doprinos kulturi vobče je dejstvo, da je slovenski jezik, tolikokrat zaničevan in ne spoštovan, dvignil do višine, ki je ni presegla niti germanščina … S prijateljem Matijem Čopom, doma iz brezniške podružnice Žirovnica (rojen leta 1797), sta med drugim raziskovala in kranjskemu človeku približala Petrarkove sonete. Brez Čopa ne bi imeli takšnega genialnega Prešerna, zagotovo! Čeprav je bil Matija Čop bolj liberalne narave, je vendar spoštoval svoje krščanske korenine. Ohranjen je dialog med njim in starim očetom Toma Zupana – Urbanom, ko sta šla mimo brezniškega pokopališča. Urban ga je pobaral, češ, kako je Čop pameten in kako močno vero mora imeti. Čop je odgovoril nekako takole: »Urban, 19 jezikov znam, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko – a ko bi tega ne veroval, kar so me mati doma učili, ne imel bi nič in nobene vere!« Ob tem je prešernoslovec Tomo Zupan v znameniti pridigi poudaril: »Brezniške matere: ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve?!«

Naslednji veliki mož brezniški je Anton Janša, rojen leta 1734, na Breznici. Poznamo ga kot prvega učitelja čebelarstva na dunajskem dvoru in kot akademskega slikarja. Je začetnik modernega čebelarstva. Na njegov rojstni dan – 20. maja – je bil leta 2018 na Breznici razglas svetovnega dneva čebel. Znan je njegov 'kopernikanski obrat' v čebelarstvu. Dotlej je namreč veljalo: ko čebele rojijo in zapustijo panj, gre z njimi mlada matica. A Janša je dokazal, da ni tako: z mladimi čebelami panj zapusti stara matica, mlada pa ostane v panju. Ko sem lani pridigal o tem, sem malce pikro dodal, da naj se po čebelah ravnajo tudi sodobne tašče (in tasti). Ko ta mlada pride k hiši, se mora ta stara umakniti, to je dati prednost ta mladim: novi družini. Nemalo pobožnih brezniških vernic je ob tem polglasno zavzdihnilo …

V sosednji vasi Doslovče se je leta 1871 rodil Fran Saleški Finžgar. Poznamo ga kot duhovnika, pisatelja, dramatika in prevajalca. Kot politik se ni najbolje izkazal … Je pobudnik preimenovanja Prešernove hiše v muzej kulturnega pomena, kar se je zgodilo leta 1937.

Na Rodinah se je leta 1891 rodil še en duhovnik in pisatelj Janez Jalen. S Finžgarjem sta bila rivala, nemalokrat sta bila na nasprotnih bregovih, saj je bil Jalen brez dlake na jeziku. Poznan je njegov rek, da so grde stvari tri: pijana baba, zaflekan (zapackan) župnik in soldat z marelo (dežnikom) … Ministrstvo za kulturo želi njegovo trilogijo Bobri obelodaniti na filmskem platnu.

Ob koncu se ustavimo še pri enem Brezničanu, ki je zaznamoval zgodovino Cerkve na Slovenskem in naš narod vobče. To je Anton Vovk, rojen leta 1900, v rojstni hiši pesnika Prešerna. Bil je eden največjih škofov ljubljanske škofije. Z blaženim škofom Alojzijem Stepincem sta bila v nekdanji Jugoslaviji največja stebra pravovernosti in pokončnosti, ko so komunisti hoteli, da se 'jugoslovanska Cerkev' loči od Rima in postane narodna Cerkev, brez papeža v Rimu. Ostala sta zvesta Kristusovi Cerkvi in svojo zvestobo drago plačala. Škofa Stepinca so komunisti dolga leta zastrupljali v hišnem priporu, škofa Vovka pa dolga leta zasliševali in utrujali v nočnih urah. Dne 20. januarja 1952 so organizirali napad nanj in ga zažgali na železniški postaji Bršljin pri Novem mestu. Zažig je preživel in storilcem odpustil. Na prvem zasedanju koncila v Rimu je izjavil: »Jaz Cerkev tako ljubim: rad bi se dal zanjo še enkrat sežgati.« 1. decembra 1946, po škofovskem posvečenju, je zapisal: Moja posebna misel in molitev hiti danes k vsem duhovnikom in redovnikom naše škofije. Mnogi so v tujini, mnogi v zaporih, premnogi v stiskah. Naj vse Bog varuje in naj od našega naroda odvrne šibo pomanjkanja duhovnikov.

Prav za konec se zaustavimo še pri njegovi pesmi Rojstni hiši, v kateri izkazuje hvaležnost in spoštovanje svojemu rodu in seveda svojemu sorodniku in rojaku Prešernu:

Hiša rojstna, dvakrat sveta meni,
raj preljubi, vedno zaželjeni!
Tu tekla zibelka je možu Slave,
ki dvigal male je in nepoznane;
tu pela pesmi mati meni je ljubko,
bitje, ki ljubilo me je presladko.
Hiša rojstna dvakrat sveta meni!
Odšel od tebe je prvak – poet,
odšel prezgodaj jaz
v goljufivi daljni svet.
Njemu v slovo si dala pesmi snov,
mene naj spremlja duh njegov –
in tvoj blagoslov.

_________________________________________________________________________________________________________


Gospa dirigentka Damijana Božič Močnik, kako se počutite, ko dirigirate kar osmim duhovnikom? Znano je, da si župniki zlepa ne pustimo dirigirati?
Na vaje Duhovniškega okteta Oremus sem bila povabljena leta 2013 z namenom, da na nekaj vajah malo »popeglam« skladbe, ki so jih namenili posneti za svojo novo zgoščenko. No, to moje »peglanje« traja še danes. Je že Božja volja, da v tej naši različnosti dobro delamo, da gospodje uspešno napredujejo pri skupnem muziciranju. V dobrih petih letih so se bili kot pevci pripravljeni spopasti z malo težjimi skladbami iz različnih stilnih obdobji, tudi ob spremljavi orgel, klavirja, godal ... So dovzetni za moje »pridige«, ko jim razlagam smisel uglasbene vsebine skladb, tudi take, ki je njim že preko Svetega pisma zelo dobro poznana. Ker so manjša zasedba, jih želim z izborom posameznih skladb spodbuditi, da vsak zapoje tudi kakšen solističen del in s tem krepiti njihovo pevsko samozavest, da z vztrajnim delom, vajami, zmorejo vedno več.
Sprašujete, kako se počutim, ko jim dirigiram? Moram priznati, da sem jih v zadnjem času s tem, ko jim na koncertih iz prvih vrst dajem intonacijo, nakazujem z glavo in ostalimi obraznimi mimikami tempo, fraze, dinamiko, vstope ... kar malo razvadila!!! Iz glasbenih strokovnih krogov sem sicer dobila namig, da je dobro, da se tudi manjšim vokalnim skupinam dirigira, saj so skladbe tako bolj muzikalno in tudi tehnično bolje izvedene. Zato se za določene skladbe in težje nastope v zadnjem času tudi pred oktet postavim kot dirigentka in je tako njim precej lažje, saj se teža odgovornosti razporedi še na devetega člana.

So dirigiranje, druženje in potovanje z osmimi duhovniki za vas posebna doživetja?
Posebna doživetja z oktetom so zame skupne molitve večernic pred vajo in ostalih molitev iz brevirja, ko smo na potovanjih; pa udeležba pri »tihih« (brez petja) sv. mašah, ko eden izmed njih mašuje, ostali somašujejo; pričevanja, ki jih kot duhovniki izražajo preko petja ali z besedo. Seveda pa je največji blagoslov to, da je nam vsem glasba velik izziv kot tudi sprostitev, pravi balzam za dušo. Tudi na dolgih poteh s kombijem po Evropi se da po več ur skupaj prepevati najrazličnejše skladbe!
Naši pogovori so kdaj tudi »glasnejša izražanja svojih mnenj« na temo politike in širšega družbenega življenja, pa na naše delo in poslanstvo v Cerkvi, pri njihovem pastoralnem in mojem šolskem in družinskem delu, pri vzgoji mladih ... Ja, smo kar zanimiva druščina. Nikoli nam ni dolgčas.

_______________________________________________________________________________________________________

Kulturni dan z mašo in nastopom okteta Oremus

Slovenske maše v nizozemskem Rijswijku so za tukajšnjo slovensko skupnost, naše družine in za prijatelje Slovenije vedno tudi kulturni dogodki, s katerimi ohranjamo svoj jezik in tradicije. Pri februarski maši in po njej je pozornost posebej namenjena slovenskemu kulturnemu prazniku. Letos so nam ga polepšali pevci okteta Oremus iz Slovenije.
Naš izseljenski duhovnik Zvone Štrubelj je svoje kolege-duhovnike, ki kot Oremus pod vodstvom dirigentke Damijane Božič Močnik nastopajo pri rojakih po vsem svetu, povabil v Bruselj. Tu so v petek, 8. februarja, obiskali Evropski parlament in zapeli pri Prešernovem obeležju pred zgradbo Evropske komisije. V soboto, 9. februarja, pa jih je pripeljal v nizozemski Haag, kjer jih je sprejela veleposlanica Sanja Štiglic. Po sprejemu so pevci spremljali mašo v rijswijški cerkvi sv. Bonifacija, kjer se na tem koncu Nizozemske zbiramo k slovenskim bogoslužjem. Župnik Štrubelj je svoje duhovniške kolege posrečeno pritegnil tudi k pridigi in jih povabil, da so nam povedali o svojem poklicu in bogatih izkušnjah, ki si jih nabirajo pri svojem požrtvovalnem delu. V počastitev kulturnega praznika je Oremus nastopil še po maši ter zbrane rojake in druge prijatelje Slovenije navdušil z venčkom domovinskih pesmi.
Prisrčno srečanje smo nadaljevali s kolinami, ki so jih Zvonetu naložili doma v Sloveniji, in z domačimi dobrotami, ki jih znamo sami tudi še pripraviti. Pri tem se nam je pridružil domači župnik Bakker, ki se je slovenskim pevcem v mogočni, akustični Bonifacijevi cerkvi pridružil pri petju Marijinih pesmi, tokrat v univerzalni latinščini.
Turneja okteta Oremus se je naslednji dan nadaljevala z mašo in praznovanjem v Bruslju. Na Nizozemskem ne bomo pozabili tega vrhunskega nastopa, pa tudi prijetnega druženja z gosti iz Slovenije.  

  Metka Dijkstra Murko

 


Objave
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom