Objavljeno: 23.09.2019

Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi

Vabljeni k branju pogovora z radijskim voditeljem in dolgoletnim avtorjem oddaje za Slovence po svetu Matjažem Merljakom. Z njim se je pogovrjal Lenart Rihar.

Z dogovarjanjem za najin pogovor sem te zmotil ravno na dopustu. Ima radijski voditelj kak poseben dopust? Denimo odklop tudi od dnevnih novic in medijev?
Oja, zagotovo, sicer človek ne preživi. (smeh) Med dopustom res ne spremljam vsak dan, kaj se dogaja doma in po svetu. Še med rednim delom, priznam, ne zmorem vselej dnevno spremljati vsega in včasih za kako stvar izvem z zamudo.

V medijih se od mesečnikov prek tednikov in dnevnikov do elektronskih medijev časovni pritisk samo stopnjuje. Na radiu se program šteje v sekundah. Koliko tišine »prenese« radio?
Nič. V radijskem etru tišine ni. Seveda je izjema, denimo, prenos maš, kjer vemo, da ni vsaka sekunda napolnjena z nekim zvokom. Če je tišine preveč, se pri tehnikih takoj sprožijo opozorila, da je mogoče kaj narobe. Kadar se tehniku kaj zatakne, ima gumb za mikrofon in moramo situacijo reševati voditelji, kadar se nam zgodi, da nam zmanjka besede ali se nam kaj zatakne pri glasu, pa on rešuje z glasbo, inštrumentalom. Skratka, fraze »prisluhnimo tišini« na radiu ne poznamo.

Po drugi strani, ko človek stopi v prostore Radia Ognjišče, ni nobenega vtisa hektičnosti … Je to samo mirna gladina?
Trudimo se, da stvari v celoti potekajo umirjeno in da naše delo poteka umirjeno. Kar se tiče samega vodenja programa, je vsekakor tako. Tudi novinarji, ki pripravljajo informativne oddaje, ne hlastajo za senzacionalističnimi novicami, ampak zasledujejo poglobljen pristop. Je pa precej bolj živahno kakih pet ur pred informativno oddajo. Pa seveda brez živčne vojne ne gre, kadar se pripravlja kak neposredni prenos javljanja s terena, ko je Gala koncert Radia Ognjišče, Ritem Srca, Pustna sobotna iskrica ali kaj podobnega.

Tvoj poklic zahteva celo vrsto sposobnosti, čeprav ljudje na koncu slišijo predvsem glas. Je služba na radiu sploh mogoča, če bi imel le »radijski« glas in zmožnost lepega branja?
V preteklosti je bilo tega gotovo več, ker so bili v ospredju radijski napovedovalci, ne toliko voditelji, in tam je bil pomemben samo glas. Tem napovedovalcem je nekdo v branje prinesel tekst z vsemi zapisanimi naglasi, dandanes pa prihaja do prepleta različnih vlog.

Prav sem je merilo moje vprašanje: kaj se v resnici skriva za nazivom radijski voditelj? Verjetno se je treba nekoliko spoznati tudi na tehniko … Poleg tega, da je treba včasih vstati navsezgodaj zjutraj, drugič pa delati v noč …
Vse to drži. Delo je zelo razgibano. Nimamo stalnega urnika, vsak dan je drugačen, tu so vikendi, jutranja dežurstva, popoldansko in večerno delo. Še vedno pa je osnova za delo na radiu pred mikrofonom – glas. Vsakdo, ki pride, ima najprej avdicijo in govorno usposabljanje. Potem šele nastopijo druge specifične sposobnosti, bodisi za novinarja bodisi za voditelja.

Tu je tudi terensko delo … Vsako leto te vidimo na romanju treh Slovenij. Je to le še ena nedeljska službena pot ali pa imajo Sv. Višarje za vas kak pomen, ki jih trga iz delovne rutine?
Na Sv. Višarje me vežejo lepi spomini iz otroštva in mladosti. To romanje na vsako prvo nedeljo v avgustu pa je vsekakor del službe, čeprav sem jo včasih združil s tem, da sem poromal peš ali da sem do vznožja prišel s kolesom. V zadnjih letih je časa manj, pridem z avtom in gondolo, ker je treba čim hitreje pripraviti prispevek, se oglasiti v informativni program, napisati članek za spletno stran in podobno. Tako je težko drugače, kot da so delovne obveznosti v ospredju.

Vam je katero od teh višarskih srečanj ostalo posebej v spominu?
Težko bi izpostavil eno. Vsako romanje je posebno. Že izbira predavatelja zna biti presenetljiva. Včasih so to visoko izobraženi ljudje, drugi spet pristopijo bolj preprosto. Spominjam se Berte Golob, kako lepo je pred leti spregovorila o ljubezni do jezika, letošnji predavatelj ustavni sodnik Jan Zobec pa je zelo nagovarjal na svoj način. Letos mi je bilo denimo zelo všeč tudi, da sem po nekaj letih srečal znance iz zbora Slovenski cvet iz Porurja. Pri njih sem bil pred leti na prisrčnem praznovanju njihove obletnice. Tako ima vsako romanje svoj spomin.

Pogovarjava se na pragu obletnice, ko si leta 2000 prevzel oddajo, ki je namenjena Slovencem v zamejstvu in po svetu. Kako se spominjaš začetkov? Ti je bila tematika povsem nova? Imaš kakega sorodnika, znanca, ki živi v tujini?
Ne, nikogar nimam iz bližnjega sorodstva, ki bi živel v tujini. V otroških letih sem našel doma neko pismo iz Amerike in mi je potem stara mama razložila, da je to njen stric. Tako je bilo to zame vsekakor novo področje. Ponujeno mi je bilo in sem sprejel izziv. V posebno veselje mi je bilo spoznati različne ljudi v tujini, ki so se podobno kot jaz ukvarjali z radijskim delom in smo potem tkali te vezi. Na primer Tone Ovsenik je iz Clevelanda, takrat je bil še Marjan Bogataj v Argentini, Meta Lenarčič iz Melbourna, Martina Konda iz Berlina, ki so vsak na svojem področju ustvarjali radijske oddaje. Oni so bili veseli vira informacij iz Slovenije, mi smo bili pa veseli, da bomo dobili utrip dogajanja v teh slovenskih skupnostih.

Kolikšen delež tvojega dela na radiu zajemata zamejska in izseljenska Slovenija?
Težko rečem. V mislih ju imam vedno, tako da ko slišim za kako stvar s tega področja, takoj vem, če bo dobro za oddajo in si zapišem. Je pa to seveda le ena od stvari, ki jih moram pripraviti. Enkrat tedensko sem voditelj jutranjega programa, enkrat popoldanskega, zelo mi je pri srcu četrtkova oddaja z zimzeleno glasbo Ob radijskem ognjišču, uživam tudi v Svetovalnici s sestro Nikolino, s katero sodelujemo že trinajst let. Kar precej je teh stvari, tako da res fokusirano delo za našo oddajo pride na vrsto v četrtek, petek in včasih za vikend. Je pa tudi vsak dan kratka rubrika Slovenci po svetu, tako da moram biti na tekočem.

Ali je napačen vtis, da tako področje dela, kot so Slovenci v zamejstvu in po svetu, zahteva posebej naklonjen odnos, če ne kar ljubezen do svojega naroda?
Mislim, da če ne bi bilo takega odnosa, tega ne bi počel toliko let. Zagotovo je tu ljubezen in pripadnost temu narodu; še posebej velikemu delu narodnega telesa, ki živi zunaj državnih mej in ki je bil v zgodovini tako preizkušan. Gre pa tudi za občudovanje, saj se od njih lahko veliko naučim. Posebej me nagovarja argentinska skupnost s svojim odnosom do naroda in jezika. Vse to je zame velika šola narodne zavesti.

Nedavno smo te videli v vlogi povezovalca v Slovenski filharmoniji, ko je gostovala torontska Vokalna skupina Plamen. Tam na tistem lepem večeru je bilo vsekakor čutiti, da je to zate več kot samo obveznost …
Taki koncerti in tako delo so res za dušo in srce, kajti preden sem začel delati na radiu, sem povezoval koncerte, vodil različne prireditve. Velika razlika je delati na radiu ali pa voditi tak dogodek, ko imaš občinstvo neposredno pred seboj. Čutiš ga, vidiš, kako sprejema dogajanje, vidiš oči, izraze na obrazih, medtem ko si na radiu zaprt v studiu, vodiš program, na drugi strani pa kdaj koga kvečjemu slišiš. Zato je vodenje taka stvar, ki je, če le imam čas, nikoli ne odrečem. Sploh če gre za glasbene koncerte in še posebej če nastopi taka pevska skupina iz izseljenstva, ki nepretrgoma deluje toliko časa in na takem nivoju. Pojejo odlično, vrhunsko in s srcem. V zaodrju v očeh pevk zagledaš solze, ko so odpele ljudsko Kje so tiste stezice … To so posebni, močni trenutki. To je bilo že tretjič, da sem spremljal ta zbor, in vedno me navdušijo.

Terja pa priprava takega večera vseeno delo in napor …
V tem primeru mi je bila v veliko pomoč zborovodkinja Marija Ahačič Pollak, ki je pripravila veliko podatkov o skladbah in o pevkah, imel sem pa tudi proste roke, da kakšno stvar sam izpeljem glede na občinstvo, dvorano, trenutno vzdušje in podobno. Taka kombinacija mi je najljubša.

Če se še nekoliko vrneva k oddaji za Slovence po svetu. Ne dvomim, da velika večina bralcev Naše luči posluša vašo oddajo, vsi pa verjetno vseeno ne. Lahko nekoliko predstaviš njen ustroj?
Ustavil se bom pri sedanji obliki, kot jo imamo z letošnjim letom. To je oddaja, ki je na sporedu ob nedeljah popoldne po poročilih ob 17. uri in traja eno uro. Prinaša pogovore, novice, reportaže o delovanju slovenskih skupnosti po svetu ali pa o dogodkih v Sloveniji in po svetu, ki so povezani s to problematiko. Redno spremljamo večje dogodke, kot je romanje treh Slovenij, Koroška poje, podelitev Tišlerjeve nagrade, vseslovensko srečanje v parlamentu, strokovne konference Svetovnega kongresa, tabor Slovencev po svetu in podobno. Vmes imamo kakega gosta v studiu ali pa se z njim slišimo na daljavo, da spregovori o aktualnem dogajanju. Gre skratka za tedensko oddajo, ki predstavi utrip v zamejstvu in po svetu.

Ali so znani podatki o poslušanosti – doma, zunaj? Kak zanimiv izsledek?
Teh številk za oddajo nimamo, je pa v juliju vsak dan Radio Ognjišče vsaj 15 minut poslušalo 68.000 poslušalcev.

Danes so na splošno odzivi prej redkost kot pravilo. Je tudi na radiu tako? Dobite veliko odzivov?
Ljudje se radi odzovejo in znajo pohvaliti. Včasih se oglasijo ob kakem gostu in želijo njegov kontakt. Svojevrsten odziv je tudi, ko pokličem kam, denimo župnika v Hamilton v Kanado, in v ozadju slišim radio; nakar sogovornik pojasni, da gospodinja prek interneta vedno posluša Radio Ognjišče. Podobnih primerov je precej, denimo stuttgartski župnik Aleš Kalamar mi je povedal, da ko obiskuje starejše, vidi, koliko tem ljudem pomeni, da imajo možnost slišati naš program, še posebej rožni venec zjutraj in večerno sveto mašo.

Poslanstvo na področju zamejstva in diaspore opravljaš v točki, ki je po mojem mnenju najbolj kritična. Namreč to, da se doma o Slovencih po svetu zelo malo ve. Kakšne so tvoje izkušnje? Se ti zdi, da se to kaj izboljšuje?
Mislim, da se stanje vseeno izboljšuje, zlasti zaradi novih možnosti. Danes ljudje niso več odvisni od časopisa, spremljajo dogajanje na internetu in na družbenih omrežjih. Sicer pa je tu podobno kot na drugih področjih: če bi se zgodil kakšen škandal, bi bila tudi publiciteta večja. A to seveda ni naš namen. Je pa res, da je nevednost še vedno velika. V Ikeo po nakupih gredo nekateri v Klagenfurt, ne v Celovec, kaj šele da bi vedeli, da tam obstaja na primer Krščanska kulturna zveza ali kako je z našo diasporo. Zagotovo se o tem premalo govori tudi v šolah. Tako nam ostaja nikoli dokončana misija ljudi ozaveščati o teh vprašanjih.

Poklic, ki ga opravljaš, ni bil tvoja študijska izbira … Pogrešaš matematiko? Pedagoški poklic na neki način vseeno opravljaš …
Res je tako delo na radiu neke vrste izobraževanje, formiranje. Pa tudi s številkami se srečujem vsak mesec, ko pride dohodek in ko pridejo položnice (smeh). Pravzaprav težko rečem, če kaj pogrešam. Moje načelo je: živim iz dneva v dan, ampak ne kar tja v en dan. V mladosti sem se odločil za tisti študij, še prej spet za drugačno smer srednje šole, in oboje sem nekako pripeljal do konca. Ko se je porodila priložnost na tem radiu, sem jo zgrabil in sem zdaj tukaj, hvala Bogu, že približno dvajset let. Upam, da bo ta pot še dolga, Bog ve, ali pa se kdaj morda odpre in ponudi kaj drugega. Ne obžalujem, da sem zaključil študij matematike in ni mi žal, da sem namesto poučevanja tukaj, saj povsod lahko opravim del svojega poslanstva. Včasih je kaka stvar dolgo časa v temi in se šele na koncu prižge luč, ko vidiš, kakšen pomen je imela prehojena pot.

Pojma novinarja v Sloveniji se drži neugledna vlečka družbenopolitičnega delavca. Na žalost ne samo teoretično … Ti si hočeš nočeš v vozlišču (tudi političnih) informacij. Kako ocenjuješ slovenski medijski prostor?
Sicer nisem novinar, da bi tudi s tega vidika dnevno spremljal politično dogajanje, sem pa vsekakor del radia in zato tudi na nek način vpleten v dogajanje. Seveda pa čutim pomanjkanje medijske pluralnosti oziroma to, da bi bile vsem dane enake možnosti in bi lahko predstavili svoj pogled. Nekateri imajo te možnosti, imajo finance, imajo večje, bolj vplivne medije, imajo dnevnike, večje možnosti za informativni program, druga stran pa ne.

Kako pa na splošno ocenjuješ slovensko družbo, od vprašanja zasebne pobude do družine? Kje so po tvojem mnenju največje pasti? Pri kateri tematiki najraje zastaviš svoj vpliv?

Slovenska družba je premalo kritična oziroma se ne postavi zase in si premalo upa zahtevati pravice, ki ji grejo. Ko se pojavi kršitev ali nepravilnost, prevečkrat zamahnemo z roko, češ da se to mene ne tiče, da je to stvar politike. Kadar je treba, moramo biti glasni in se postaviti zase. Če se v civilni družbi nekaj zgane, lahko tudi kot navaden človek dam svoj prispevek: ali se pridružim ali pa na kak drug način podprem dobro pobudo. Posebej pri stvareh, ki jih omenjaš in so aktualne v zadnjem času. Pri medijih, kot je radio Ognjišče, imamo pa tudi mi, kadar smo za mikrofonom, možnost, da kdaj kakšno stvar mimogrede omenimo in poudarimo pravo nianso. Vsepovsod so možnosti, ne samo pri osrednjih informativnih oddajah.

To dobro obvlada tudi konkurenca …
Konkurenca to odlično obvlada, mi pa smo tudi tu nekoliko podhranjeni. Mnogokrat se ukvarjamo sami s seboj, z nesoglasji, namesto da bi stopili skupaj, napravili strategijo in delali. Ne samo z velikimi rečmi, tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi.

Radio Ognjišče je oral ledino verskega radia. Je ta zemlja še vedno trda?
Po petindvajsetih letih, toliko časa namreč ta radio obstaja in je prav letos jubilejno leto, bi pričakovali, da smo vendarle enakovredni oziroma da nas jemljejo kot del te družbe, pa vendarle še vedno ni tako. To se pokaže tudi na takih primerih, kot je razpis frekvence, da bi ljudje v majhnih krajih denimo v Bohinju, Podbrdu ali v Bovcu lahko slišali Radio Ognjišče. V Podbrdu sta, mislim, dva doma za starejše, v bohinjski Srednji vasi je tudi eden in ti ljudje si zelo želijo slišati mašo, molitev, duhovno spodbudo, glasbo. Nikomur ne bi »hodili v zelje«, tistim ljudem, vernim in zavednim, pa bi ogromno pomenilo. Tega država enostavno ne omogoči in se potem izmikajo in izgovarjajo drug na drugega. Tako se leta 2019 držiš za glavo in si rečeš, ja ali smo neka odprta, demokratična družba ali nismo.

Kadar navadni ljudje zaidemo pred mikrofon ali v studio, je to kar stresno. Kaj pa profesionalci, še poznate tremo?
Navzven je pri nas tega res čutiti manj, ampak sam osebno imam še vedno vsakič, ko grem pred mikrofon, tremo. Tudi ko sem šel v Slovensko filharmonijo vodit koncert, o katerem sva prej govorila. Tremo imam tudi, ko grem prebrat berilo. Najbrž je tako zato, ker je vsakič drugačno občinstvo, vsakič so drugačna pričakovanja. Trema torej je, ampak sam jo jemljem kot del odgovornosti. Po tolikih letih dela se jo naučiš premagovati in tako si mnogi ne predstavljajo, da se mi v resnici tresejo roke. Ko se dogajanje začne, pa napetost praviloma popusti. Vsekakor razumem ljudi, ki poredko pridejo v studio, in si predstavljam, da jim je težko. Sam imam zelo podobne težave, če moram nastopiti denimo pred kamero.

Ne skrivaš, da ti družina veliko pomeni. Ali tvoja služba sploh omogoča, da jo pustiš v službenih prostorih in se doma posvetiš svojim najbližjim?
Mislim, da je vseeno velika večina služb takih, da se da odklopiti. Tako je po mojem mnenju največ odvisno od posameznega človeka, da si zna reči: tu je pa meja. Ko pridem domov, imam seveda določeno odgovornost, da spremljam v grobem, kaj se dogaja na radiu, je pa tudi čas, ko si rečem, zdaj pa dve uri ne bom imel telefona pri sebi in sem izključno z družino. Tudi če sem bil na dopustu kdaj teden ali dva, sem sicer moral vsakih nekaj ur pogledati, kaj se dogaja in objaviti stvari, za katere sem odgovoren, vmes pa je treba izklopiti in si vzeti čas.
Po drugi strani pa je napaka tudi, če prineseš družino v službo, ker ob razmišljanju, kaj te čaka doma, kaj je kje narobe, ne moreš biti funkcionalen. Povsem odklopiti seveda ne moreš ne družine v službi ne službe doma, vseeno pa se da postaviti meje.

Ali katera od hčerk že kaže, da bi šla po očetovih stopinjah?
Ne, zaenkrat česa takega nisem opazil. Imajo svoja zanimanja in so na nekaterih področjih tudi zelo uspešne, kar z ženo z veseljem podpirava. Pravzaprav največ takih predispozicij kaže najmanjša sedemletna hči, ker je zgovorna, ampak dvomim, da bi bila za na radio. Ko so se nedavno pogovarjale o svojih življenjskih načrtih, je sestra tej najmlajši v šali zabrusila, da bi bila, ker da neprestano govori, najboljša za politika. Sicer pa rade pridejo sem na radio in opazujejo, kaj se dogaja v studiu ali v pisarni. Rade gredo tudi na koncert in so z mano v zaodrju, da s te perspektive sledijo dogajanju. Kaj več pa je o njihovih izbirah in dispozicijah težko reči. Za radijsko pot sem se pravzaprav tudi sam relativno pozno odločil.
Letos smo imeli birmanko in jo je bilo strah, da bi jo izbrali in bi morala kaj nastopiti. Rekel sem ji, da jo popolnoma razumem, ker ko sem šel sam k birmi, sem imel prav isti strah. Ampak življenje gre naprej in nikoli ne veš, kaj te čaka.

Vaše korenine poganjajo na Gorenjskem – po obeh straneh? Morda je to vtis zaradi mehkega glasu, a pri vašem značaju ni čutiti sicer pregovorne gorenjske tršatosti …
Mama je bila iz Šmartina pri Kranju, oče s severnega dela Ljubljane, nekaj pa gredo korenine tudi proti Vrhniki, proti Notranjski. Sicer pa znam tudi sam fejst po naše zatolčt in zabit, ampak kadar sem pred mikrofonom, tega ne počnem. Tudi doma radi po domače kakšno rečemo, saj je narečje lepo ohranjati in gojiti.
Kar se glasu tiče, večkrat slišim kak poklon, ampak to je podarjeno in nimam nobenih zaslug, razen da pazim na njegovo zdravje in da sem se naučil, kako se lepo govori, pa tudi dihalnih vaj in drugih spretnosti. Sicer pa sem to sprejel kot dar od zgoraj, ki ga zdaj uporabljam, in sem vesel, če sem pred mikrofonom in nekomu polepšam dan z lepo mislijo ali če vlijem nekaj poguma nekomu, ki gre v službo, v šolo ali na pregled k zdravniku. Včasih potem pokličejo in se zahvalijo in takrat je zame poslanstvo izpolnjeno. Vsak dan skušam napraviti, kar mislim, da je Božja volja in tudi vsak dan prosim, da bi to voljo spoznal. Navsezadnje upam, da si bom tako pred svetim Petrom zaslužil vsaj čakalnico, če že ne kljukice za »Naprej!«

Dobro poznaš naše skupnosti v zamejstvu in po svetu in veš, da živijo v različnih, marsikdaj težkih položajih, tako da tudi nobeni od njih ne bo odveč spodbuda ... Kakšna bo torej tvoja beseda našim rojakom za slovo, ko jih za spremembo nagovarjaš prek Naše luči?
Kadar se z našimi ljudmi iz zamejstva in sveta slišimo, delamo intervjuje, pobiramo izjave in podobno, jih skušam spodbujati, naj to, kar so prejeli, tudi ohranjajo. Naj pa tudi poskusijo razumeti – morda so to težke besede – da se mora včasih kakšna stvar končati, da se rodi nova. Včasih je težko, ko mladi ne prihajajo in ne nadaljujejo njihovega dela, a morda bodo začeli nekje drugje in na drug način. Vem, da so ljudje vložili vse svoje talente in svoj čas, da so ustanovili klube in domove, pa so zdaj žalostni, ker se praznijo. Vendar so napravili, kar so lahko, in tako smejo vseeno z zadovoljstvom gledati naprej. Gledati moramo, kar imamo in ne tega, česar ni.
Mladi marsikje svoje slovenstvo živijo, čeprav na drugačen način. Ne potrebujejo enakega načina povezanosti kot njihovi starši, ker imajo druge možnosti. Nekateri ne govorijo več slovenskega jezika, slovensko pa čutijo vseeno. Čutijo nekaj do Slovenije, do jezika, zanimajo se za svoje korenine, morda za našo glasbo in kulturo. Tudi to je sad nekega sejanja, tudi to jim je moral nekdo predati. Moja spodbuda je torej: ohranjajte, predajajte naprej; sejte, četudi ne vemo, ali bodo sadovi takšni, kot si mi predstavljamo, da bi morali biti.