Rafaelova družba
Domov > Objave
Nedelja, 18 November 2018

Objavljeno: 24.04.2018

Nič ni dano samo od sebe

 

Vabljeni k branju pogovora s Petrom Kuharjem, ki ga je za mesečnik Naša luč (maj 2018) pripravila Jasmina Rihar.



Gospod Kuhar, kako bi sami sebe označili, kot zdomca ali kot izseljenca? Zakaj ste se preselili iz Slovenije na Češko?
Najbolj se počutim potovec ali selivec, sploh pa ne izseljenec ali zdomec, saj so me v tujino odpeljali drugi razlogi kot izseljence ali zdomce. V tem potovstvu vidim predvsem prednosti. Usoda ali Božja volja me je prenesla na Češko, v bližino Prage, kjer živiva z ženo. V njeni domovini sva že deseto leto. Selivec sem vse od otroških let. Tako mi nikoli ni bilo težko vživeti se v nov kraj in druge narode, ljudi.

Ali na Češkem živi veliko Slovencev? 
Slovenska skupnost tukaj je kar močna, a nas, mislim, nihče še ni zares preštel. Tudi precej drugačna skupnost smo kot npr. drugod po zahodni Evropi. Po nekdanjih merilih bi se sicer lahko reklo, da so v večini zdomci, saj so tukaj mnogi, zlasti mladi, našli visoko kvalificirano delo, in veliko jih je doseglo tudi odgovorne položaje. Zlasti mladih vsako leto nekaj deset pride študirat na češke univerze, ne le v Prago, in marsikateri potem tu kasneje tudi ostane, saj z dobro kvalifikacijo in znanjem jezikov ni težko dobiti dela za podobno ali boljšo plačo, kot je v Sloveniji.

Kako bi na splošno opredelili slovensko navzočnost na Češkem?
Kolikor vem, so tukajšnji Slovenci uspešni tako v podjetništvu kot v umetniških poklicih. Nekateri so zaposleni v predstavništvih slovenskih ali tujih podjetij, nekaj jih predava na univerzah, nekaj deluje v kreativnih poklicih, kot so gledališče, film, televizija in podobno. Tisti, ki imajo družino, lahko v Pragi svoje otroke dajo bodisi v češke državne ali zasebne šole ali pa v zasebne šole z angleškim, nemškim, francoskim ali italijanskim učnim jezikom. Enkrat na teden je tudi dopolnilna šola slovenskega jezika; želeti bi bilo, da bi jo obiskovalo še več malčkov.
Opaziti pa je, da so mladi, ki so na Češkem odrasli ali so tukaj rojeni, popolnoma integrirani, četudi govorijo jezik svojih staršev. Skratka, podoben pojav kot drugod po svetu.

Češka in Moravska, še manj pa komunistična Češkoslovaška ni veljala za državo, kamor bi Slovenci množično odhajali. Je zdaj, po koncu prejšnjega režima, drugače? Kako bi nov položaj na kratko označili? Zakaj sta Brno in Praga tako privlačna za Slovence?
Ko se je država po letu 1989 znebila prejšnjega režima, se je hitro začela modernizirati in statistično že dohiteva Slovenijo. Zlasti Praga in Brno sta zelo moderni mesti, za študij izvrstni, niti ni težko najti dela, še posebej ne v tujih korporacijah in podjetjih, ki jih je zelo veliko. Zato na Češko pride delat veliko tujcev. Samo Američanov npr. je menda več kot petdeset tisoč. Veliko je tudi drugih. Praga je pravi velemestni konglomerat narodnosti in ras.

Obstajajo na Češkem slovenska društva? Kdaj so bila ustanovljena in kje?
Imamo kar dve društvi. Predvsem v Pragi in okolici deluje uradno registrirano Slovensko društvo Jože Plečnik, nastalo je leta 2013. V Brnu imajo Češko-slovensko društvo. Uradno registrirano je od jeseni 2002.

Ali pogosto sodelujete?
Reči je treba, da so v Brnu zelo dobri organizatorji, tako da marsikatera slovenska skupina pride še k nam v Prago. Ne nazadnje tudi zato, ker Slovenci, ko pridejo v Brno, navadno želijo videti še Prago, in takrat jim kaj pomagajo naši člani. Nekateri zbori so nastopili v cerkvi Srca Jezusovega, ki je zgrajena po Plečnikovih načrtih, celo med mašo so peli.

Ima ta cerkev za Slovence kak poseben pomen, ne le zato, ker je Plečnikovo delo?
Naj povem, da to cerkev organizirano obiskujejo slovenski romarji, ki zase pripravijo mašo v slovenščini.
Nekajkrat na leto, okrog večjih praznikov, se pripelje iz Münchna gospod msgr. Janez Pucelj in za nas tukajšnje daruje sv. mašo. Vedno nam prinese tudi Našo luč. Tudi v prenesenem pomenu. Slovensko veleposlaništvo je lani izdalo lep koledar na temo slovensko-čeških stikov, uredil pa ga je veleposlanik Leon Marc. Pod fotografijo Plečnikove cerkve je zapisano, da je to slovensko srce Prage. Tudi sam tako čutim.

Kdo vse so člani slovenskega društva v Brnu?
Vse pove naziv – Češko-slovensko društvo. Pohvalijo se lahko z lepo dejavnostjo, številnimi gostovanji iz Slovenije, poskrbijo celo za študentsko izmenjavo. Tako je na društvenih straneh zapisal dr. Jiří Matyášek, eden najzaslužnejših za ustanovitev društva v Brnu ter od leta 2002 do leta 2015 tudi predsednik. Od takrat društvu predseduje mgr. Alena Šamonilová.
V društvenem vodstvu so zvečine Čehi, kar je razumljivo, saj so oni ustanovili društvo z namenom povezovanja s Slovenijo. Po mojih izkušnjah vsi znajo slovensko, predsednica pa je slovenščino celo študirala. Ljubiteljev Slovenije in Češke je resnično zelo veliko. Ravno zato ima društvo iz Brna člane tudi v Sloveniji.

Kako pa je nastalo slovensko društvo v Pragi? Kdo vse so člani?
Spomladi 2013 smo imeli ustanovni občni zbor, že jeseni pa je Helena Poche, učiteljica slovenskega dopolnilnega pouka v Pragi, pripravila zelo obiskane Dneve slovenske kulture. Prvi predsednik izvršnega odbora sem bil sam, zdaj pa že kakšno leto vodi društvo Iztok Toplak. Naši člani so različnih narodnosti, poleg Slovencev in Čehov recimo tudi Poljaki in Slovaki, včasih pa se nam na prireditvah pridruži tudi kdo iz zelo močne skupine drugih narodov iz nekdanje Jugoslavije. Le-ti so večinoma begunci iz BiH, tudi s Hrvaške in Srbije, vsak s svojo žalostno usodo. Nekateri obiskujemo njihove prireditve, oni pa naše. Na formalni ravni za zdaj povezovanja še ni, čeprav se kakšne ideološke »jugonostalgije« zares ni bati.

Kakšne prireditve in dejavnosti pripravljate v Plečnikovem društvu?
Vsako leto pripravimo nekaj prireditev. Z mednarodnim festivalom Evropski pesniki v živo že četrtič sodelujemo pri slovenskem delu programa, katerega prireditelj je češko avtorsko društvo Stranou/Ob robu. Festival bo letos junija že enajstič, vse dogodke pa pripravljava skupaj s soprogo Lenko Kuhar Daňhelovo, češko pesnico in prevajalko, predsednico društva Stranou/Ob robu. V zadnjih nekaj letih je nastopilo kakšnih trideset slovenskih ustvarjalcev. Prek društva sva z Lenko pripravila kar nekaj prireditev, literarnih večerov in razstav tudi po Sloveniji, s poudarkom na medsebojnih, češko-slovenskih kulturnih stikih in osebnostih. Nazadnje je bila 19. aprila 2018 pred koncertno dvorano Union v Ljubljani odkrita spominska plošča češkemu glasbeniku Václavu Talichu, prvemu dirigentu Slovenske filharmonije pod tem imenom. Velja za njenega ustanovitelja. V Ljubljani je deloval v letih 1908–1912 in se poročil z Ljubljančanko, pianistko Vido Prelesnik. Po Talichovem odhodu je orkester nehal delovati. Sedanja Slovenska filharmonija je to imenovanje prevzela šele leta 1947.

Poudarjate najbolj leposlovje, zakaj?
Ker mi je leposlovje blizu in ker gre tudi za slovensko besedo, da se sliši na tujem. O veljavi festivala govori ne nazadnje že naslednje dejstvo – v sloviti knjižnici Václava Havla v Pragi je to že dolgo edini literarni dogodek, kjer se predstavljajo tudi slovenski književniki.

Kaj pa druge zvrsti, kot so gostovanja pevskih zborov, razstave in podobno?
Pevski zbori so v Pragi in Brnu kar reden gost. Naj omenim vsaj enega. Lansko pomlad je pri nas nastopil Komorni pevski zbor Zveze Slovencev na Madžarskem. To je bila na Češkem doslej sploh prva predstavitev Porabskih Slovencev. Zbor vodi moj brat Tomaž. Že dejstvo, da Slovenci živijo tudi na Madžarskem, je bilo za češko publiko veliko presenečenje. Z Lenko sva zato v češkem jeziku pripravila poseben predstavitveni list o Porabju ter o slovenski avtohtoni kulturi v tem delu Madžarske. Društvo Jože Plečnik je za to gostovanje dobilo podporo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Kakšne prireditve pa ste v Plečnikovem društvu načrtovali za letošnje leto?
Letos bo nadaljevala pot po Češki republiki fotografska razstava o Sloveniji, s posebnim poudarkom na delih arhitekta Jožeta Plečnika. Sicer je razstava del lanskega programa, izvedenega v Pragi. Jeseni pa bo v Pragi na Filozofski fakulteti razstava o dr. Mihajlu Rostoharju (1878–1966), ki je bil rojen blizu Krškega. Zaslužen je za ustanovitev Univerze v Ljubljani leta 1920, na praški Karlovi univerzi je predaval že pred prvo vojno, med obema vojnama pa na univerzi v Brnu. Velja za utemeljitelja moderne psihološke znanosti na Češkem. Šele po drugi vojni je nadaljeval delo v Sloveniji. Razstavo pripravljamo z Mestnim muzejem Krško, ob 140-letnici Rostoharjevega rojstva.

Najbrž vsega tega ne bi mogli izpeljati brez pomoči. Kdo vse vas podpira?
Zagotovo bi lahko bilo prireditev še veliko več, če nam ne bi zmanjkovalo sil, predvsem pa denarja. Finančna podpora za Plečnikovo društvo, zanj lahko govorim, prihaja z Urada RS za Slovence. Žal nam ne morejo ustreči v takšni meri, da bi lahko izpeljali vse načrtovane dogodke, zato marsikaj opustimo, prenesemo na naslednje leto ali pa dogodek vseeno skušamo kako izpeljati. Če omenim slovenski del festivala Evropski pesniki v živo, ki obsega dvanajst nastopov v štirih dneh, ne le v Pragi, ampak tudi v bližnjem Berounu, potem je jasno, da moramo poiskati še druge vire, tudi v lastni denarnici. Skoraj ne mine leto, da ne bi izšel knjižni češki prevod slovenskega avtorja, pri čemer nam deloma pomore še Javna agencija RS za knjigo. Tudi Javni sklad RS za kulturne dejavnosti nam pomaga. Slovenske avtorje iz avstrijske Koroške podpre Avstrijski kulturni forum iz Prage.
Zelo dobro sodelujemo tudi s slovenskim veleposlaništvom v Pragi, ki tudi samo pripravlja izvrstne kulturne in druge programe. Skoraj vsi dogodki ob Plečnikovem letu na Češkem so bili sad truda veleposlanika Leona Marca in njegovih sodelavcev.
Veleposlaništvo je pokrovitelj vseh naših dejavnosti, ne le festivala Evropski pesniki v živo. Iz slovenskega veleposlaništva so edini, ki pridejo poslušat naše literarne večere. Prav tako nas obiskujejo z Avstrijskega kulturnega foruma, drugi diplomati pa (še) ne, čeprav jim sporočimo, da so nastopajoči prišli iz njihovih držav.

Slovensko-češki stiki so bili že v zgodovini zelo razviti. Lahko kaj poveste o tem?
Zlasti Praga je bila že skozi zgodovino privlačna tudi za Slovence. Prva češka kraljica Barbara Celjska je tako iz rodu celjskih grofov. V Pragi je večino del ustvaril skladatelj Jakob Petelin Gallus, rojen v Ribnici. Ne le Dunaj in avstrijski Gradec, tudi Praga je bila mesto, kamor so mnogi odhajali študirat. Znano je, da so naši izobraženci študirali v Pragi, kar nekaj jih je tam potem znanstveno delo tudi nadaljevalo. Odločilnega pomena za nas je bil zlasti češki vzor v 19. stoletju, v času t. i. pomladi narodov, in na začetku 20. stoletja. Ne le Prešeren in češki pesnik Macha sta bila prijatelja, s češkimi jezikoslovci so sodelovali tudi Miklošič, Kopitar itd. V prejšnjem stoletju je znamenit jezikoslovec Matija Murko, rojen blizu Ptuja, ki je pred tem predaval na dunajski in graški univerzi, nato v Pragi, kjer je tudi pokopan. Premalo znan je že omenjeni psiholog Mihajlo Rostohar. In obrnjeno – Čehi so zelo zaznamovali Slovenijo, vendar na to niti nismo pozorni. Večino zgradb v mestnem jedru Ljubljane, ki so zrasle okrog leta 1900 okrog Plečnikovega Tromostovja, so zasnovali češki arhitekti, prav tako zgradbo Opere v Ljubljani. Češki glasbeniki so vzpostavili glasbeno šolstvo od Maribora do Trsta, prvo slovensko opero, Gorenjski slavček, je napisal Čeh A. Foerster. Konec koncev – konstruktor prve planiške velike skakalnice, Bloudek, je bil češkega rodu. In Čeh E. Zelinka je »oče« slavne slovenske pijače cockte ... 

Lahko spregovoriva še nekaj besed o vas? Kje ste rojeni, v kakšnem okolju ste rasli?
Mama in oče sta bila učitelja, tako da smo živeli v učiteljskih stanovanjih po Prekmurju. V letih po vojni so učitelje premeščali z dekreti – ugovarjati ni bilo možno.
Rojen sem leta 1944, med madžarsko okupacijo torej, blizu Porabja, na Madžarskem, in sicer v obmejnem mestu Körmend, po slovensko Kermedin, od koder je bila naša mama. Ostali trije bratje so že rojeni v Sloveniji in živijo v Prekmurju. 

Priimek Kuhar oz. Kühar je zelo znan. Vas vežejo kakšne sorodstvene vezi s to rodbino?
Priimek Kuhar je v Sloveniji res pogost, skoraj tri tisoč nas je. Največ, mislim, da nas je v Prekmurju, precej tudi na obeh straneh meje na Koroškem, celo na Gorenjskem, v Ljubljani in drugod. Toda med štiriindvajsetimi Kuharji, kolikor jih navaja slovenska wikipedia, sta le dva naša sorodnika, dr. Aleš Kuhar je moj nečak, pokojni porabski duhovnik Janoš Kühar pa je bil iz naše širše rodbine, sam mi je rekel, da je naš »mrzli« stric. Kar pogosto sem ga obiskoval, in navadno mi je dal kakšne tipkopise molitev ali pesmaric v porabščini, da so mu jih v Ljubljani natisnili. V cerkvi na Gornjem Seniku je bil do konca prejšnjega režima edini slovenski napis te vrste na Madžarskem: Tebe Boga hvalimo.

Kaj oziroma kdo vas je v mladosti zaznamoval? Kako ste se odločili za poklic?
Najprej smo živeli čisto blizu avstrijske meje, na šoli v vasi Pertoča. Ta kraj še vedno nosim s seboj. Življenje v tistih takrat hudo revnih krajih je bilo lepo in človeško neprecenljivo bogato. Pri Sv. Heleni se je reklo po domače tisti skupinici hiš na enem od gričev in župniji. Od stoletja stare, majhne cerkvice, je ostal zvonik, stari oltar pa je prenešen na bok ladje. Nova cerkev je bila posvečena leta 1964, od leta 2009 pa jo krasi velik mozaik p. Marka Rupnika za glavnim oltarjem.
Najbolj sta me zaznamovala zelo razgledana starša. Močno je na Pertoči vplival name takratni župnik Štefan Tratnjek, ki je imel veliko knjig in mi jih je rad posojal, potem pa sva se o njih pogovarjala. Bil sem poreden in radoživ fantič, ampak pri njem sem sedel »kot cvek«, rečemo po prekmursko. Po prvem obhajilu me je vzel za ministranta, a le za kakšno leto, morda dve, saj je mama kot učiteljica zaradi tega že imela težave; tako je pač bilo tiste čase.
Učitelj sem si želel postati tudi sam. Odšel sem študirat v Ljubljano, na slavistiko, in postal sem novinar, ne srednješolski učitelj. Vso delovno dobo sem imel opravka s kulturo. Konec koncev – naša družina je dala kar štiri učitelje; to so bili mama, oče in dva brata, nečak pa nadaljuje kot univerzitetni predavatelj.

Zelo veliko Prekmurcev je odšlo za delom v tujino. Ali tudi iz vašega kraja in družine? Koliko je bila ta tematika po vaših krajih navzoča?
Najbrž ni družine, ki ne bi koga imela v tujini, v vsaki generaciji. Prva leta po drugi vojni jih je precej šlo na tuje ilegalno. V šestdesetih letih so mladi legalno in množično odhajali v Nemčijo delat, v Audi, Siemens, BMW ... Pred drugo vojno je v Murski Soboti imel poslovalnico Lloyd Triestina, ki je v obe Ameriki ter v francoske in belgijske rudnike odpeljal tisoče mladih, a revnih ljudi, ki doma ne bi imeli nobene prihodnosti. Iz naše družine sta takrat odšla v Argentino očetov brat in sestra, kmalu po vojni pa je z družino emigriral še en stric. Veliko nas je vsrkala Ljubljana, Maribor, tudi Zagreb ... recimo na Bledu ali kje na Obali je še danes v gostinstvu veliko Prekmurcev. 

Lani ste na vsakoletni prireditvi Dobrodošli doma, na kateri se predstavijo rojaki iz zamejstva, izseljenstva in zdomstva, sodelovali s predavanjem o arhitektu Jožetu Plečniku. Na kakšen način je prišlo do tega sodelovanja?
Lani je bilo Plečnikovo leto, srečanje pa je bilo v Prekmurju, v Murski Soboti in Rakičanu, kakšnih deset kilometrov od Plečnikove bele golobice, kot rečejo njegovi cerkvi v Bogojini. Urad RS za Slovence po svetu in zamejstvu, ki srečanje organizira, je mojo temo uvrstil na program.

Ko ste takrat govorili o Plečniku, ste izpostavili različen odnos Čehov in Slovencev do Plečnika. V čem opažate razliko?
Zanimivo je »dvojno« gledanje. Češki strokovnjaki postavljajo v ospredje Plečnikova dela predvsem v Pragi, slovenski pa zlasti tisto, kar je ustvaril v Sloveniji, še posebej v Ljubljani. Druga dela, na Dunaju, v Zagrebu in Beogradu, pridejo v knjigah navadno na vrsto šele potem. Na Češkem velja Plečnik za enega od treh največjih čeških arhitektov prve polovice 20. stoletja. Profesor Damjan Prelovšek, izjemen poznavalec Plečnikovega dela, pravi celo, da je Plečnik svoja najpomembnejša dela ustvaril med obema vojnama, in to na Češkem.
Plečnik je bil v letih 1920 do 1935 arhitekt prenove Hradčanov, praškega gradu, ki je od 9. stoletja bil sedež cerkvene in posvetne oblasti. Pomeni, da je spreminjal podobo najstarejšega in največjega še naseljenega gradu na svetu – britanska kraljevska Windsorska palača je šele za praškim gradom. Plečnik je prenavljal tamkajšnje dvorane, protokolarne prostore, predsednikovo rezidenco, dvorišča, grajske vrtove, izdelal pa je tudi notranjo opremo, ki je še danes v rabi (vse to so od leta 1948 do leta 1989 s pridom uporabljali in marsikaj tudi pokvarili komunistični češkoslovaški politiki). Sodeloval je še pri obnovi druge predsedniške rezidence, gradu Lány. Plečnik je, med drugim, zasnoval tudi najpomembnejši češki sakralni spomenik 20. stoletja, cerkev Srca Jezusovega v Pragi.

Ali si obiskovalci lahko vse to ogledajo?
Cerkev je odprta za napovedane, vodene oglede in med obredi, ko pa se seveda ne spodobi postopati po njej.
Običajni obiskovalci Hradčanov – teh je vsako leto dober milijon in pol! – si Plečnikovih del v notranjih predsedniških prostorih ne morejo ogledati. Podobno je z gradom Lány, ki je oddaljen od Prage kakšnih 40 km.
Na praškem gradu lahko v urah za turistične obiske občudujemo Plečnikov slog na grajskih vrtovih, dvoriščih z obeliskom, še najbolj »plečnikovsko« je Bikovo stopnišče, vstop na južne vrtove. Ta del je odprt le do zgodnjega večera. Dober opazovalec lahko šele tam odkrije tudi majhen Plečnikov doprsni kip na rdečem zidu. Oddaljenega napisa v češčini, da gre za arhitekta praškega gradu, skoraj ni mogoče prebrati. Pod Plečnikom je nekaj stebel. Tik ob poti je skoraj kvadratni meter velika plošča, kjer piše, češko in angleško, da je to mariborska najstarejša trta na svetu ... Kratka Plečnikova ulica je daleč na robu mesta, več kot 20 km od Hradčanov ... Sodeč po teh zunanjih obeležjih v Pragi Plečnika skoraj skrivajo še zdaj. Kričeč primer – na glavnem stopnišču, po katerem je dostop na Hradčane dan in noč odprt, naletimo na relief neznanega uličnega godca v naravni velikosti. Česa podobnega Plečnik najbrž nikoli ne bo imel.

Kakšno vlogo je po vašem mnenju za odnos do Plečnika imel skoraj polstoletni komunistični režim v obeh državah?
O Plečniku se na Češkoslovaškem takrat javno niti ni govorilo, v Sloveniji pa komajda nekaj malega več, zlasti v strokovnih krogih, toda knjige o njem so le izhajale.
V Sloveniji je Plečnika po drugi svetovni vojni odrinjal za politiko odbijajoči pečat, da je predvsem ustvarjalec cerkvene arhitekture. Tega »greha« je bil Plečnik deloma odrešen šele z veliko razstavo v Centru Pompidou v Parizu leta 1986, nastalo na pobudo Francozov. Na Češkem oziroma v Pragi so na Plečnika začeli gledati drugače šele leta 1996. Prej je bil negativno zaznamovan tudi zaradi tesnih povezav s predvojno, »buržoazno« Češkoslovaško republiko in T. G. Masarykom, njenim prvim predsednikom. Tisto obdobje, ideje in osebnosti v povojnem, hlapčevsko prosovjetskem češkoslovaškem režimu ni imelo nikakršne veljave. 

Končalo se je Plečnikovo leto, ko smo obeležili 145. obletnico rojstva in 60. obletnico smrti velikega arhitekta. Ste bili v tem času kaj v Ljubljani? Se vam zdi, da je bilo Plečnikovo leto uspešno? Kakšni so vaši vtisi?
Plečnikovo leto je bila odlična priložnost, da se pozornost znova bolj usmeri na Plečnika. Tako v Sloveniji kot na Češkem. V Ljubljani sem videl posebno razstavo v Plečnikovi hiši, pripeljano iz Prage, nisem pa videl drugih dogodkov v Sloveniji. V Pragi je bilo kar nekaj lepo obiskanih prireditev, predavanj, diskusij, npr. v knjižnici Václava Havla in v cerkvi Srca Jezusovega, iz Ljubljane so v Prago pripeljali razstavo o Plečniku v Sloveniji. Celo naše Slovensko društvo Jožeta Plečnika je pripravilo lepo razstavo fotografskega kluba iz Škofje Loke, s poudarkom na Plečniku. V Avstrijskem kulturnem centru je prof. Prelovšek pripravil razstavo o dunajskem Plečnikovem opusu in Zacherlovi hiši, sam je imel nekaj predavanj ipd. Če naj omenim še svoj skromen delež – poleg člankov v slovenskih medijih: za Češki radio, program Vltava, sem pripravil skoraj enourno oddajo o Plečniku, nastopila pa sta prof. Prelovšek in prof. Tomáš Valena, ki je po materi slovenskega rodu, rojen je v Pragi, deloval pa je v Münchnu in po svetu. Šele letos je v češčini izšla njegova monografija o Plečniku, enaka, kot je leta 2013 izšla pri Celjski Mohorjevo družbi. V Sloveniji smo na prof. Valeno še posebej pozorni zlasti od leta 1996, ko je v Pragi pripravil razstavo Josip Plečnik – Arhitektura za novo demokracijo.

Nenavadno je, da je v preteklih letih bilo v Ljubljani postavljenih kar nekaj spomenikov, slovenskim in tujim osebnostim ... Kako naj si razlagamo, da v Tivoliju najdemo kip Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja, toda niti na tivolski Plečnikovi promenadi ni njegovega kipa, ki bi s klobukom pozdravljal mimoidoče?
Zakaj je tako, bi najbolje vedeli tisti, ki o postavljanju spominskih obeležij odločajo. V Ljubljani sicer nihče nima toliko spominskih obeležij kot Plečnik, je pa res, da so večinoma znotraj stavb, ki jih je zaznamovalo Plečnikovo delo. Na ogled je Plečnikova hiša, preurejena v muzej. Majhen trg nedaleč od slovenskega parlamenta nosi Plečnikovo ime. Ni pa spomenika na prostem, ki jih je Ljubljana sicer vedno bolj polna. Celo ruski pesnik Puškin, ki nikoli ni bil v Ljubljani, je dobil doprsni kip, Plečnik pa še vedno čaka nanj.

V začetku letošnjega leta smo lahko brali kritično besedilo dr. Damjana Prelovška ob zaključku Plečnikovega leta. Poleg njegove kritične omembe kandidature Plečnikovih del za seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO, ali se vam zdi, da je njegovo besedilo preveč kritično? Ali pa nam samo kaže na dejansko katastrofalne razmere?
Prof. Prelovšek postavlja stvari zelo ostro, ker mu ni vseeno. Da je marsikaj katastrofalno, kot pravite vi za prof. Prelovškom, bo držalo. Vsekakor pa ima Slovenija pet vpisov svetovna naravne ali nesnovne dediščine na UNESCO-vem seznamu. Plečnikovo delo bi bilo prvo iz arhitekture oz. spomenikov. Češka ima dvanajst zapisov na seznamu svetovne kulturne dediščine UNESC-a. Večinoma so to arhitekturni spomeniki. Ker je praški grad eden od njih, je Plečnik, ki je gradu dal sedanji pečat, kljub temu prvi in edini slovenski arhitekt na UNESCO-vem seznamu.   

Lani je bila še ena velika obletnica, in sicer smo praznovali 500 let reformacije. Pred leti ste o tem pisali za zamejski tednik Novi glas. Zanimiva se nam je zdela vaša misel, da se protestantizem uporablja v politične namene. Lahko pojasnite?
Vsakoletno opozarjanje na nedvomne zasluge ne le slovenskih protestantskih piscev izpred 500 let se mi zdi izjemno pomembno, umestno in potrebno.
Težava se mi zdi, ker je dan reformacije, 31. oktober, v Sloveniji zmanipuliran za nekaj drugega. Ta spominski dan izhaja iz nemške, izključno Luthrove verske tradicije. To ni praznik vseh protestantskih različic, denominacij. V spomin na velika dejanja prvih slovenskih protestantov bi bilo prav izbrati kakšen drug datum, temelječ na slovenski protestantski tradiciji, recimo 8. ali 9. junij, torej Trubarjev rojstni dan.
Za evangeličane oziroma luterane v drugih državah je to verski oziroma spominski praznik. Pri nas pa ni v prvi vrsti evangeličanski verski, ampak laični državni praznik in dela prost dan, kar je videti po vseh zunanjih znakih in po vsebini proslav. Nazoren primer: ob velikih cerkvenih praznikih, ki so ravno tako dela prosti dnevi, je slovesnost v cerkvi, nikoli ni recimo državne proslave velike noči. To bi bilo res smešno. Osrednja, državna slovesnost dneva reformacije je v gledaliških in drugih dvoranah. V prvi vrsti sedijo najvišji predstavniki državne oblasti in nekateri cerkveni dostojanstveniki, evangeličanski in katoliški. V ospredje stopi posvetna oblast, govorniki so politiki, neredko nekdanji komunisti. Njihovih govorov raje ne bi analiziral.
Nikjer na svetu, niti v Nemčiji ne, 31. oktober ni državni praznik – pa datum temelji na tradiciji Nemške evangeličanske cerkve.
Luteranski oz. evangeličanski verski tradiciji in njeni skupnosti, ki se je v Sloveniji ohranila samo v manjšem delu Prekmurja, pa je seveda prav posvetiti pozornost. Ne nazadnje je treba poudarjati tudi to, da Slovenci ne črpamo samo iz kulturne in verske dediščine protestantskih piscev, ampak tudi njihovih katoliških prednikov in naslednikov.

Odraščali ste v Prekmurju, v okolju, kjer se je protestantizem obdržal stoletja, je tako rekoč avtohton. Kakšna je vaša izkušnja z njim?
Zame in moja spoznanja je protestantizem v Prekmurju velika obogatitev. Ima velik pomen za ohranitev domačega jezika in slovenstva. Začetniki skoraj 300-letne neprekinjene literarne tradicije v prekmurskem jeziku so protestantski pisci, k čemur so kasneje prispevali tudi katoličani. Celo Nova zaveza je prevedena v naš, prekmurski govor. Jezikoslovci pravijo, da je ljudski govor, ki je sposoben prevoda Biblije, knjižni jezik. Prekmurska književnost je tudi najobsežnejša med vsemi slovenskimi »narečnimi«, regionalnimi književnostmi.
Srečna okoliščina – tudi za slovenske katoličane – je, o tem sem trdno prepričan, da so prekmurski evangeličani obstali in ohranili svoje skupnosti. Zdaj so evangeličanske cerkve in kapele večinoma lepo obnovljene, v evangeličanskih kapelah najbrž niso več gasilske drvarnice in garaže za brizgalne, zvoniki pa niso več sušilnice za gasilske cevi. Tako je bilo v marsikateri prekmurski protestantski vasi, tudi v tistih krajih povsod naokrog, kjer sem nekaj let odraščal.
Nekaj mojih najstniških let so starši namreč poučevali na šoli v vasi Brezovci, kjer je bila samo naša družina katoliška. Takrat, že gimnazijec, sem doživel pastorja, ki je obrede vodil v domačem govoru. Kako lepo ga je bilo poslušati! Dandanes je v evangeličanskih cerkvah prevladala knjižna slovenščina, le očenaš navadno še zmolijo »po starem«, tako kot tudi protestantsko himno Trden grad.

Ste se s protestantizmom še kaj posebno ukvarjali?
Skušam zvedeti čim več. Nasploh me spodbuja in bogati narodnostna in verska raznolikost Prekmurja, saj je zanj značilna bolj kot za druge dele Slovenije. Poleg Slovencev živi tu madžarska manjšina, šteje kakšnih 7000 prebivalcev. V pretežno katoliški pokrajini se je obdržalo ali kasneje nastalo poleg evangeličanov še več protestantskih denominacij – kalvinci, binkoštniki in drugi. Številna je bila tudi judovska skupnost, a jih holokavsta večina ni preživela. Evangeličani so kljub protireformaciji obstali, saj je dovolj močna posvetna gosposka v Prekmurju kot delu Ogrske prestopila v to vero, njihovi podložniki pa z njimi. Prehajanje iz ene v drugo vero in nato spet nazaj je potekalo celo večkrat. Evangeličani so dandanes v primeri s katoličani v veliki manjšini, živijo v srednjem delu pokrajine okrog Murske Sobote in v Radgonskem kotu. Ne glede na versko opredelitev prebivalstva v Prekmurju to pomeni približno dvajset odstotkov vseh. Evangeličani so kljub maloštevilnosti izjemno uspešna, trdna in spoštovana skupnost.

Poleg novinarstva se ukvarjate tudi s pisateljskim in pesniškim ustvarjanjem. Z ženo Lenko veliko tudi prevajate in na splošno je videti, da vam je veliko do vzpostavljanja mostov med Češko in Slovenijo. Se vam zdi, da bi bilo zanimanje s strani obeh narodov lahko še večje? Kako dobro se poznamo?
Mislim, da je medsebojnega zanimanja premalo. Z Lenko pač skušava narediti, kar zmoreva. Sva le del obsežnega prizadevanja, saj nas je k sreči veliko, ki skušamo Slovencem približati češko kulturo in obrnjeno. Organizirava literarna gostovanja, prevajava, piševa o tej tematiki. Skupaj sva, denimo, sestavila antologijo petdesetih slovenskih pesnikov, ki je leta 2013 izšla v Pragi, v slovenščini in češčini. Lenka je pesnica, izdala je štiri samostojne zbirke, poleg tega prevaja iz poljščine in slovenščine v češčino, sodeluje z literarnimi revijami in festivali. Od dvajsetih prevedenih knjig na njenem seznamu so štiri iz slovenske sodobne književnosti, marsikaj pa je izšlo v čeških literarnih revijah. Sam pišem za slovenske in češke tiskane medije, radio in televizijo, tudi za literarne revije v obeh deželah. Odkar živim na Češkem, je izšlo sedem mojih knjižnih prevodov iz češkega in poljskega jezika v slovenščino. Slovenske založbe kažejo razmeroma malo zanimanja za izdajanje slovanske literature, kar se mi zdi precej kratkovidno.

Zdi se, da v javnem mnenju prevladujeta dve težnji glede umestitve Slovenije, številne ugledne enciklopedije jo uvrščajo v družino srednjeevropskih narodov, drugi bi jo raje videli bolj na Balkanu.
Na umeščanje Slovenije deluje več vplivov, ki se poznajo ne le v enciklopedijah, ampak tudi v politiki. Žal to izkoriščajo tudi nekateri populisti v politiki. Geografsko, kulturno, politično in zgodovinsko je Slovenija del srednjeevropskega sveta ne glede na novejše politične tvorbe. Balkan – zlasti če s tem razumemo kraje in narode južneje od Slovenije – je pač v marsičem nekaj drugačnega, že zaradi zgodovine. Nikakor pa ni sinonim samo za nekaj slabega. Je pa res, da medsebojni odnosi niso bili takšni, kot bi morali biti, zlasti proti koncu skupne države ne. A je Sloveniji in krajem severno od nas prineslo marsikaj dobrega. 

Imate občutek, da je bila z ustanovitvijo Jugoslavije Slovenija umetno odtrgana od tega prostora?
Mislim, da je Slovenija ohranila svoje srednjeevropsko bistvo, ker se je zanj bojevala. Za svojo identiteto se mora bojevati tudi znotraj EU. Nič ni dano kar samo od sebe.

Zakaj denimo v 25 letih samostojne in demokratične države ni prišlo do članstva v Višegrajski skupini? Bi bila prošnja zanjo sploh umestna?
Ne morem soditi, ker ne poznam resničnih ozadij in motivov, zaradi katerih se slovenska politika na začetku samostojnosti ni odločila za pridružitev k Višegrajski skupini (to so Madžarska, Češka, Slovaška in Poljska). Sam mislim, da je to bila napaka. Slovensko gospodarstvo je bilo razvitejše in bi tukaj lahko nadomestilo izgubljene jugoslovanske trge. Zdaj Čehi kupujejo slovenska podjetja, ki so jih domači, slovenski lastniki zavozili. Tipičen primer je Radenska – iz propadlega velikana brezalkoholnih pijač je češki lastnik uspel že v prvem letu, in kmalu je dobiček podvojil. Pa Madžari, ki bodo menda gradili drugi tir Ljubljana–Koper ... imajo največjo Audijevo tovarno motorjev in so izdelali čez 100.000 avtomobilov ... tudi Slovaki in Čehi nam prodajajo avtomobile, narejene pri njih. Poleg škode tam delajo peugeote, hyundaje, toyote, citroëne, suzukije, ople, volkswagne itd. Samo na Češkem so tovarne za več različnih znamk avtomobilov. V Sloveniji pa ... montirajo male renaulte. Ni več niti najmanjšega razloga, da bi gospodarstvo Višegrajske skupine podcenjevali. Statistično gledano danes te štiri države dohitevajo Slovenijo in je, zdi se mi, več niti nočejo medse.

Gospod Peter, lepa hvala za pogovor!

Objave
Lambert Ehrlich – veliki sin slovenskega naroda
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom