Rafaelova družba
Domov > Objave
Ponedeljek, 26 Oktober 2020

Objavljeno: 23.09.2020

Najhuje je, da smo ostali brez inteligence

 

V oktobrski številki Naše luči smo k besedi povabili kulturno delavko in urednico tednika Porabje Marijano Sukič. Z njo se je pogovarjal Lenart Rihar.



Spoštovana gospa Marijana Sukič, pogovor začenjava na dan, ko sta slovenski in italijanski predsednik podpisala dokumente za vrnitev Narodnega doma v Trstu, ki je bil pred sto leti požgan. To je od vas po diagonali najbolj oddaljeno slovensko etnično ozemlje. Ali taka novica pljusne do Slovencev v Porabju? Še zmore zbuditi veselje, zanos?
Prav v teh dneh sva se s predsednico Zveze Slovencev na Madžarskem Andreo Kovács pogovarjali o tem, da se bo Narodni dom vrnil Slovencem v Italiji; o tem, kako ga bodo lahko obnovili in napolnili z vsebino. Seveda sva bili veseli, saj je to pomemben korak v odnosih med italijansko večino in slovensko skupnostjo. Vračanje Narodnega doma ima simboličen pomen. O njegovi usodi in pomembnosti za slovensko skupnost v Italiji smo dobili informacije iz »prve roke«, ko nas je pred leti obiskal priznani tržaški pisatelj gospod Boris Pahor.

Ravno pred letom dni smo praznovali drugo, bolj veselo stoletnico, ko je bilo Prekmurje združeno z matičnim narodom. Kako se spominjate tega dogodka? Za Slovence, ki živite ob povodju Rabe, je to verjetno tudi grenak spomin …?
V zvezi s Trianonsko mirovno pogodbo me navdajajo protislovni občutki. Tisto, kar je za določen narod ali del naroda veselje, je za drugi narod ali del tega naroda žalostni dogodek. Če se oziram na Madžarsko in madžarski narod, moram priznati, da je bila mirovna pogodba po prvi svetovni vojni travma, ki je niti do danes nista prebolela. Menim pa, da po stotih letih ni prav »sanjati« o veliki Madžarski, ki še zmeraj živi v glavah.
Travmo so doživeli tudi prekmurski Madžari, ki so jih takrat odrezali in so prišli pod novo oblast. Čeprav smo Slovenci ob Rabi ostali v isti državi in pod madžarsko oblastjo kot prej, so na nek način tudi nas odrezali, in sicer od prekmurskih Slovencev, s katerimi smo tisoč let živeli skupaj v ogrskem delu avstro-ogrske monarhije. Združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je bila za njih seveda vesel dogodek, za nas, ki živimo na robu slovenskega etničnega prostora, pa žalosten, saj so nas (naše prednike) »pustili« v drugi državi. Nekaj tisoč Slovencev okrog Monoštra je ostalo brez lastne inteligence, preprosti ljudje, večinoma kmetje ali polkmetje, so bili prepuščeni sami sebi. Meja je dolga desetletja krojila našo usodo, izolirala nas je in preprečevala stike med Porabci in Prekmurci.
Vseeno mislim, da ni čas za jokanje, preseči moramo grenak spomin in priokus, saj nam skupno članstvo v EU in bivanje v šengenskem območju ponujata veliko priložnosti za sodelovanje z matičnim narodom, toliko kot še nikoli v zgodovini.

Koliko so slovenske zamejske skupnosti iz vseh štirih držav povezane med seboj? Kako doživljate rojake po drugih državah?
Zdi se mi, da je povezovanja in sodelovanja manj, vsaj če ju primerjam z leti po spremembi sistema na Madžarskem, sploh pa z obdobjem po vstopu države v Evropsko unijo. Takrat, ko smo končno prišli tudi do lastne krovne organizacije (Zveza Slovencev na Madžarskem), smo postali zanimivi za Slovence v Italiji in Avstriji. Z nekaterimi njihovimi organizacijami in institucijami smo imeli stalne stike, prišlo je do gostovanj kulturnih skupin itd.
Med zamejstvi so bili zelo tesni stiki v času SLOMAK-a (Slovenska manjšinska koordinacija), sploh v obdobju, ko je SLOMAK vodil Rudi Pavšič. V tem telesu so bili predstavniki slovenskih organizacij iz vseh zamejstev in je pri slovenski vladi zastopalo skupne interese vseh zamejskih Slovencev. Škoda, da ta organ, čeprav ga niso razpustili ali ukinili, več ne deluje. V času SLOMAK-a smo zamejci iz vseh štirih držav skupaj obiskali tudi Bruselj in se tam srečali s slovenskimi evroposlanci itd.  
Deluje še Agraslomak, ki povezuje zamejske kmetijske organizacije, med njimi tudi našo Razvojno agencijo Slovenska krajina in Slovensko vzorčno kmetijo. Mladi iz zamejstev se družijo v okviru M.A. J.-Mreže Alpe Jadran, ki združuje mlade Slovence iz matice, Madžarske, Avstrije, Hrvaške in Italije.
V kakšni meri se poznamo, poznamo položaj Slovencev v drugih državah, je odvisno tudi od posameznika, koliko ga zanima usoda rojakov v drugih zamejstvih.

Se v Porabju kdaj pojavijo tudi izseljenci iz bolj oddaljenih krajev Evrope in sveta?
V Porabju sta bila dva velika vala, ko so ljudje zapuščali svojo domovino in šli s trebuhom za kruhom. Prvi je bil še pred prvo svetovno vojno, ko so v velikem številu odhajali v ZDA, v državo Pennsylvania. Največ se jih je naselilo v kraju Bethlehem, kjer jih je zaposlila jeklarna Bethlehem steel. V tem mestu je nekoč živelo okrog 20 tisoč Slovencev iz takratne Slovenske krajine (današnjega Prekmurja in Porabja).
Drugi veliki izseljenski val je dosegel Porabje leta 1956, v času madžarske revolucije in po njej. Takrat so Porabje zapustili predvsem mladi ljudje, večinoma so bili »gospodarski migranti«, le v nekaj primerih najdemo politične vzroke. Tudi ti so večinoma odhajali v ZDA, sploh tisti, ki so imeli tam sorodnike iz prvega vala izseljencev.
Še tudi pred desetimi, petnajstimi leti je bila navada, da so se vsake toliko časa vračali, največkrat v obdobju, ko je bilo v njihovi župniji proščenje (župnijski praznik), ki se mu po porabsko reče »buča«. Kot so rekli, prišli so »domau v stari kraj na gledanje«, ko so se vračali, »so šli nazaj v nauvi kraj«. Tudi izrazi kažejo, da je bila prva generacija izseljencev iz leta 1956 zelo navezana na rojstni kraj. Le da ta prva generacija počasi odhaja, druga in tretja generacija, ki je bila rojena v ZDA, četudi se zaveda svojih korenin, ni več navezana na Porabje.   

Ste urednica tednika Porabje, ki z Našo lučjo v teh časih gotovo deli kak delček usode. Nam lahko predstavite njen ustroj po tematikah in jezikovnem pristopu?
V našem uredništvu je najpomembnejša naloga informiranje slovenske skupnosti na Madžarskem v maternem, slovenskem jeziku (v slovenskem knjižnem jeziku in v domačem, porabskem narečju), razvijanje jezika, posredovanje kulturnih in verskih vrednot porabskih Slovencev ter krepitev nacionalne identitete le-teh. Naloga časopisa je tudi širitev informacij o državi matičnega naroda (Slovenije), predvsem njene zgodovine, literature in kulture, da bi jo tudi porabska skupnost bolje spoznala.
Ob aktualnih političnih dogajanjih na Madžarskem in v Sloveniji, ki so povezani z narodnostno politiko in našim življenjem (obiski ministrov, državnih sekretarjev, dejavnost slovenske zagovornice, aktivnosti slovenskega generalnega konzulata), (2. in 3. stran) poročamo o dogodkih slovenskih samouprav (vaški dnevi, slovenski dnevi po vaseh, slovenske maše), organizacij in inštitucij v Porabju in tudi drugje, kjer v večjem številu živijo porabski Slovenci (Budimpešta, Szombathely) (4., 5., 6., 7. stran). Bralci radi berejo poljudno-znanstvene serije (narodopisne, literarno-zgodovinske, jezikovne) in seveda pogovore, intervjuje z našimi ali zanimivimi ljudmi (8., 9., 10. stran). Občasno imamo tudi literarne prispevke, kot samostojna dela ali v obliki podlistka. Objavljamo tudi program obeh kanalov slovenske javne televizije (11. stran) in reklame slovenskih programov raznih društev ali ustanov (12. stran).
Pri vseh zvrsteh časopisnih prispevkov si prizadevamo, da jih – če se le da – objavimo v domačem slovenskem narečju, saj se večina naših bralcev identificira z domačo govorico, ko gre za slovenski jezik. »Mi gučimo slovenski.« Prav to, da se poslužujemo knjižne slovenščine in domačega narečja, je posebnost našega časopisa.   

Mlajše generacije verjetno že težje posežejo po reviji … Se vam zdi, da bolj zaradi tega, ker tako kot vsi mladi uporabljajo elektronske medije ali je pač večja težava nedomačnost v jeziku?
Drži, naši najbolj zvesti bralci pripadajo srednji in starejši generaciji. Oba vzroka sta prisotna, mladi so se navadili na hitre in zelo zelo ažurne informacije in na takojšnjo prisotnost na spletu. Določeni dogodek se še niti končal ni, toda na facebooku že najdeš veliko fotografij in malo teksta. Temu izzivu naš tednik kot tiskani medij zaenkrat ni kos.
Pri mladih (razen redkih izjem) je po mojem osnovni problem pomanjkljivo jezikovno znanje ali če uporabim hujši izraz – neznanje »maternega« jezika. Krivi sta tako družina kot šola. V družinah se slovenščina opušča, saj je vse več mešanih zakonov. Ker ni narečne osnove, se otroci v šoli ne naučijo slovenščine do take mere, da bi lahko brez težav prebrali in razumeli kakšen prispevek v časopisu.

Kako ste se vi osebno srečali s knjižnim jezikom? Kako ga doživljate v primerjavi z domačo govorico?
Slovenščina, pravzaprav porabsko narečje, je moja materinščina. Domačo govorico sem se naučila v družini, največ od babice in dedka, potem od staršev in sovaščanov. Z osnovami knjižne slovenščine sem se začela spoznavati v osnovni šoli, ki je pravzaprav bila madžarska šola s poukom slovenskega jezika kot učnim predmetom. Obdobje v sakalovski osnovni šoli je prineslo zame dve odkritji. Prvič to, da je ogromna razlika med domačo govorico in knjižnim jezikom, kajti babica, ki mi je pomagala pri učenju, velikokrat ni razumela, kaj piše v mojem učbeniku za slovenski jezik in književnost. Drugič to, da ne znajo vsi ljudje slovensko, recimo naša razredničarka, ki je bila po rodu Madžarka. Tega namreč, pripadnosti k enemu ali drugemu narodu, se sicer otroci takrat nismo zavedali, smo pa pridno izkoriščali njeno neznanje slovenščine.
Na gimnaziji je bilo še manj slovenščine kot v osnovni šoli, kajti niti v rednem urniku je nismo imeli, obiskovali smo le krožek slovenskega jezika.
Največ znanja in čustvene navezanosti sem pridobila v času študija. Na visoki pedagoški šoli v Szombathelyju, kjer sem obiskovala madžarščino in animatorstvo (takrat še ni bilo slovenske katedre), je deloval slovenski lektorat, kjer sem, tudi po uradnem pouku, prebila veliko časa. Prav lektoricam iz Slovenije (dr. Zlata Vokač in dr. Marija Grgič) in kasneje akademikinji dr. Zinki Zorko se lahko zahvalim, da sem postala suverena govorka slovenščine.

Do kam prek starih staršev seže vaš spomin na nekdanje Porabje? Kakšen svet je bil to nekoč, pred drugo svetovno vojno? Se je sploh slišala madžarščina po porabskih vaseh? So jo ljudje sploh znali?
Pred drugo svetovno vojno se je zelo malo slišala madžarska govorica po Porabju, čeprav je bilo Porabje zmeraj pod madžarsko upravo. Ker je bilo to obrobno kmečko prebivalstvo, so ženske zelo malo govorile madžarsko ali sploh ne. Moški, ker so pač služili v madžarski vojski, so bolje znali jezik države, kljub temu se je po porabskih vaseh še tudi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skoraj izključno slišala domača slovenska govorica. Madžarščina se je začela močneje pojavljati po vaseh z zaposlitvijo ljudi v monoštrski industriji, kjer je bil jezik madžarski.

Kakšna je bila podoba družin vašega očeta, vaše matere?
Po očetovi strani izhajamo iz današnjega Prekmurja, dedkov dedek se je v Sakalovce (moja rojstna vas) poročil iz Šulincev. Babičina družina je živela v Sakalovcih. Dedek in babica po očetovi strani sta bila Slovenca. Imela sta manjšo kmetijo. Rodili so se jima trije sinovi, oče, ki je bil srednji, je večino življenja delal kot avtobusni šofer.  
Moj pradedek po mamini strani je prišel v Sakalovce z Gornjega Senika, bil je Slovenec (Čuk), kakor tudi dedek. Babica po mamini strani je bila Avstrijka (nemško govoreča) z Dolnjega Senika v Porabju. Babica in dedek po mamini strani sta se spoznala v ZDA, kamor sta odšla še pred prvo svetovno vojno kot ekonomska migranta. Od tam sta se vrnila okrog leta 1920 že kot poročena, z dvema hčerkama. Vseh skupaj sta imela sedem hčerk, mama je bila najmlajša. Dve najstarejši sta se v tridesetih letih vrnili v Ameriko, saj sta imeli ameriško državljanstvo, ena od hčera je leta 1938 odšla delat (prevajat) v Nemčijo, ker je pač dobro govorila nemško, kjer jo je doletela vojna. Po vojni je ostala tam in je živela v DDR. Ena hčerka je zapustila Porabje leta 1956, v času revolucije na Madžarskem. Z bratom mojega očeta sta odšla najprej v Avstrijo, potem pa v ZDA. V obeh družinah smo večinoma govorili slovensko (domače narečje), čeprav so stari starši po mamini strani govorili tudi nemško in angleško.

To je bil tudi čas komunističnega režima. Kako so vas uvajali v zapleten svet, v katerem je bilo na eni strani družinsko življenje, življenje slovenske skupnosti, na drugi strani pa ideologija, sovjetska nadvlada, sobivanje z večinskim narodom?
Vsekakor je bila to dvojna vzgoja, protislovnosti te vzgoje smo bolj čutili, kot pa razumeli. Doma smo živeli »slovensko življenje«, se slovensko pogovarjali, poslušali pripovedovanje starejših ob dolgih zimskih večerih (ko smo »lupali«, luščili bučno seme ali koruzo), so nam peli slovenske pesmi, šola je bila madžarska (le 3–4 ure slovenskega jezika in književnosti smo imeli in verouk v slovenščini), z madžarskimi učiteljicami. Doma smo bili verni, molili smo in hodili k mašam ter k drugim obredom v cerkev, v šoli smo postali pionirji z rdečimi ruticami okrog vratu. Videli smo, da naše učiteljice ne hodijo v cerkev, kar nam je bilo nenavadno, saj med Slovenci skoraj ni bilo družine, ki ne bi hodila v cerkev. Vedeli smo, da so nekatere družine (če je nekdo bil v taki službi) svoje otroke na skrivaj dale krstiti. Tistih, o katerih so mislili, da so »na strani režima«, so se ljudje izogibali. Doma smo poslušali eno razlago zgodovine, v šoli se učili drugo. V šoli so nam razlagali, da je leta 1956 na Madžarskem bila protirevolucija, doma je babica govorila o revoluciji ... Kot otroci vsega tega nismo jemali »smrtno resno«, ambivalentnosti naše vzgoje smo rekonstruirali že kot odrasli ljudje, ko smo rekonstruirali določene dogodke našega otroštva in mladosti.

Neprodušna meja je zelo zarezala med ljudi, stiki so bili onemogočeni, normalna meja med sosednjimi kraji je bila odprta šele po demokratizaciji. Kako je vse to vplivalo na ljudi? Se posledice odražajo še danes?
Meja je praktično razdvojila pokrajino in odrezala devet vasic od ostalih. Hermetično zapiranje meje (dvojna žica, preorani pas) v letih 1948–49 je onemogočilo stike med nekdanjimi sorodniki, znanci in prijatelji. Odrezanost od Prekmurcev je negativno vplivala na domači jezik, ki se ni imel od kod napajati, zato je začela porabščina vsrkavati madžarske besede za nove pojave. Arhaično porabsko narečje se je še bolj oddaljilo od standardov slovenskega knjižnega jezika.
Najhujša posledica je bila, da je skupnost ostala brez že tako šibke inteligence. Tistih nekaj zavednih učiteljev, ki smo jih imeli, je pobegnilo v Jugoslavijo (Slovenijo). Ostalo je le nekaj župnikov.

Pri nas je režim mnoge ljudi z obmejnega pasu čez noč izselil na zaprto območje na Kočevskem. Se je tudi na Madžarskem s Slovenci dogajalo kaj podobnega?
Na Madžarskem je režim svoje domnevne sovražnike (meščane, velike kmete ali kulake, samostojne obrtnike itd.) izselil v t. i. zaprta delovna taborišča v pokrajino Hortobágy. Med sovražnike režima so se štele tudi manjšine, ki so živele ob jugoslovansko-madžarski meji, Slovenci, Hrvati in Srbi. Iz slovenskega Porabja so med letoma 1950 in 1953 deportirali v zaprta taborišča kakih 90 družin, več kot 300 ljudi, in jim odvzeli večino njihove lastnine. Po letu 1953 se niso smeli vračati na svoje domove v mejnem pasu, morali so se naseliti v notranjosti države. Nekateri so se vračali po revoluciji na Madžarskem, po letu 1956. Njihova delna rehabilitacija se je zgodila po letu 1990, prejeli so neke vrste certifikate za odškodnino, toda psihične posledice zaradi ponižanosti so nosili v sebi vse do smrti.
Zveza Slovencev na Madžarskem je pred leti na dvorišču Slovenskega doma v Monoštru dala postaviti spomenik izseljenim Slovencem v obdobju Rákosijeve vladavine. Pobudo za to je dala Porabka, dr. Katarina Munda Hirnök, ki je kot sodelavka INV v Ljubljani raziskovala to obdobje.


O življenju ob meji si je mogoče ogledati celo muzejsko zbirko. Je Slovence ta politika besnega nadzora in onemogočanja ljudi, da bi ušli socialističnemu raju, kaj bolj določala? So tudi pomagali komu pobegniti ali so bili bolj lojalni režimu?
Muzej »železne zavese« so dali urediti sami graničarji (mejna policija), in sicer takrat, ko so jih po vstopu v schengensko območje ukinili in jih združili z navadno policijo. Za slovenske prevode v muzeju smo poskrbele slovenske organizacije. V svoji razlagi ga gostom zmeraj predstavljam kot opomin, da se nam kaj podobnega ne bi več dogajalo.
Živeti ob meji in živeti z mejo je za Porabce pomenilo, da so stalno bežali čez njo. Po letu 1948, v letu 1956 in tudi kasneje. (Samo za ilustracijo: V letu 1956 je iz moje vasi odšlo (disidiralo – je rekla temu oblast) več kot 90 ljudi, predvsem mladih. Sama vas je imela okrog 500 prebivalcev. Ker so to večinoma bili mladi ljudje, se je to pri naslednji generaciji zelo poznalo.) Mladi so bežali čez mejo še tudi na začetku 80-ih let. Večinoma fantje, šli so posamično ali dva, trije. Četudi je »vas« vedela za njih, je globoko molčala.

V Sloveniji mnogi že skoraj zanikajo totalitarni režim, predvsem pa govorijo, da je imel človeški obraz. A v resnici, če pogledamo samo en primer, po vojni niti redovnice niso smele več delati v bolnišnicah. Ko smo bili nazadnje na obisku pri vas, ste nas presenetili z informacijo, da je bil na Madžarskem tudi v komunizmu v šolah verouk. Kaj takega je pri nas še v današnjem času, po 30 letih relativne svobode, nepojmljivo.
Lagala bi, če bi zdaj trdila, da je bilo tako po vsej državi. V šolo sem hodila od leta 1966 do leta 1974. V Porabju smo imeli verouk v tistem času v šoli, ne v urniku, temveč po rednem pouku, šesto ali sedmo uro. Župnika smo počakali v učilnici (skupaj nižji razredi in skupaj višji razredi).
Sedaj imajo učenci verouk v rednem urniku, starši se sicer lahko odločijo med veroukom in predmetom etika, toda večina (vsaj v Porabju) vpiše svoje otroke k verouku.

Kako doživljate madžarski narod? Od zunaj so videti zelo ponosni, da ne rečemo nacionalistični … Vsekakor pa mirovne pogodbe tudi njim niso bile ravno naklonjene in je tako tudi pri njih velik del narodnega telesa ostal zunaj državnih meja …
Madžari so res zelo ponosni na svojo tisočletno državnost, na prvega madžarskega kralja sv. Štefana, ki jih je pokristjanil. Domovinska vzgoja se začne že v vrtcih in zelo sistematično poteka vse do univerze. 100-letnica mirovne pogodbe po prvi svetovni vojni, ko je država zgubila tretjino svojega ozemlja in je tretjina Madžarov ostala zunaj trianonskih meja, je okrepila nacionalizem, ki ga vlada odkrito sicer ni spodbujala (v marsikateri pisarni vladnih uradnikov vidimo na steni zemljevid »velike« Madžarske, na nekem posnetku s premierom pa je v ozadju stal globus s podobo predtrianonske Madžarske), vendar tudi ni nastopila proti skrajnim pojavom nacionalizma.

Madžarska je danes zelo na udaru mednarodne (zlasti levo usmerjene) javnosti, češ da niti nima več demokratične ureditve, a če sklepamo po nekaterih drugih poenostavitvah te javnosti, si zlahka predstavljamo, da se ji dela krivica.
Po mnenju mednarodne javnosti Madžarska ne upošteva vladavine prava, kritizirajo jo predvsem zaradi kršitve nekaterih svoboščin, predvsem tiska, sodišč in ravnanja z nevladnimi organizacijami.
Čeprav res delujejo »nevladni« časopisi, nekateri spletni portali in televizijski kanali, pogoji za njih in vladne medije niso enaki, saj dobivajo bore malo od oglaševalske torte. Tako se počasi onemogoča delovanje neodvisnih ali opozicijskih medijev. Zadnji tak primer je zamenjava glavnega urednika neodvisnega portala Index, po njegovem odpustu je odpovedalo skoraj vso uredništvo (kakih 80 novinarjev). Možno, da se v določenih primerih Madžarski dela krivica, toda taki in podobni primeri so skrb vzbujajoči.

Verjetno ni treba biti goreč zagovornik vašega predsednika za priznanje, da ima država vzpostavljen nek spodoben red in da ekonomsko napreduje. So ljudje na splošno zadovoljni?
Če si ogledamo rezultate zadnjih dveh volitev, bi lahko rekli, da so ljudje zadovoljni. Zadovoljni s sedanjo vlado. Predvsem tisti, ki so del t. i. sistema narodnega (nacionalnega) sodelovanja, to so podjetniki, ljubljenčki vladne stranke. Če upoštevamo tudi podatke, da je državo v zadnjih letih zapustilo več sto tisoč ljudi, predvsem mladih, del katerih se ne misli vrniti nazaj na Madžarsko, bi lahko rekli, da vsesplošnega zadovoljstva v državi ni.

Kako ocenjujete madžarsko finančno pomoč manjšini, ki je v zadnjem času izdatnejša?
Finančna podpora se je pod Orbanovo vlado znatno povišala. Madžarska financira slovenske institucije, ki jih upravlja Državna slovenska samouprava. To sta dve dvojezični osnovni šoli, štirje vrtci, slovenski radio v Monoštru, Kuharjeva spominska hiša itd. Približno 70-odstotno tudi tednik Porabje. Madžarska vlada je sprejela Gospodarski razvojni program Porabja in mu je za triletno obdobje namenila več kot 900 milijonov forintov podpore. Posebej bi omenila, da se je spremenil tudi odnos vlade do manjšin, postal je veliko pozitivnejši, kot so ga imele levo-liberalne vlade.

Vse Slovence, ki v srcu dobro mislijo, je ganila velikodušna pomoč vaše skupnosti, ko je nastopila pandemija. Nam iz prve roke posredujete kak utrinek, kako ste se lotili izdelovanja mask?
Idejo, da bi dali sešiti maske, je dala predsednica ZSM Andrea Kovács. Njena hčerka, ki študira medicino, je delala kot prostovoljka v budimpeštanski bolnici in je imela informacije iz prve roke. Torej smo vedeli, če bi prišlo do kakšnega žarišča epidemije v Porabju, bi bil velik problem pomanjkanje mask, sploh pri starejših Porabcih. Zato smo se odločili za odkup blaga, ki so ga sodelavci Zveze in Razvojne agencije pripravili (razrezali na določeno mero), potem je eno od manjših monoštrskih podjetij, ki ga vodi Porabski Slovenec, sešilo maske. Takoj smo se vsi strinjali, da bo organizacija del mask namenila tudi za Slovenijo, saj smo imeli informacije, da v tistem obdobju tudi tam ni bilo zadosti mask. Pomoč je bila pomembna na simbolni ravni.

Maske je prevzela ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, pa tudi uradno vas je po koncu omejitev obiskala med prvimi. Kolikor sem razbral, se je med vami počutila domače in toplo sprejeta. Ste na splošno zadovoljni z angažmajem matične države?
Zavedamo se, da se po spremembi sistema ne bi mogli postaviti na lastne noge, če ne bi bilo pomoči iz Slovenije. Prva samostojna krovna organizacija je bila dolga leta popolnoma financirana iz slovenskega proračuna, kakor tudi Slovenski dom v Monoštru. To velja še danes, Madžarska pomoč je v njenem primeru bolj simbolična (od 4 do 5 odstotkov). Prav tako velja to za kulturna in športna društva.
Slovenska pomoč bi morala biti močnejša pri »človeških virih«, saj je velik problem manjšine, da nima zadosti lastnih ljudi, predvsem na področju šolstva in kulture. Čeprav imamo vzgojiteljice-asistentke in učiteljice-asistentke iz Slovenije in je njihova pomoč neprecenljiva, menim, da bi morali imeti v vsakem vrtcu vzgojiteljico iz Slovenije, ki bi bila tam zaposlena. Tudi na šolah bi moralo biti več slovenskega »kadra«, ki bi ga financirala Slovenija, in hkrati bi morala predvsem urediti, kako te ljudi zaposliti v zamejstvu brez birokratskih ovir.

Slovensko neznanje glede zamejstva in izseljenstva je videti nepremagljivo. Kako bi danes na hitro predstavili porabsko manjšino? Katere kraje zajema, približno koliko ljudi šteje?
Slovensko Porabje je majhen trikotnik ob glavi »slovenske kure«, stisnjeno med avstrijsko in slovensko mejo. Območje s slovenskim prebivalstvom meri 94 km2 , v dveh porabskih dolinah se nahaja trenutno sedem vasi, v katerih živi slovensko prebivalstvo. To so: Gornji Senik, Dolnji Senik, Sakalovci, Slovenska ves (od leta 1983 del monoštrske občine), Števanovci, Verica-Ritkarovci in Andovci. Slovenci živimo še v večjem številu v Monoštru in v Sombotelu. Slovensko društvo ima tudi Budimpešta, njegovi člani so predvsem izseljeni Porabci. Število Slovencev na Madžarskem se giblje med 3 in 4 tisoč. Smo avtohtona manjšina na Madžarskem.

Pogovor sva začela z vtisi iz nekdanjih dni. Morda bi nam kot poznavalka nekoliko predstavili tudi kak zgodovinski mejnik, kako ključno osebo za slovenski svet ob Rabi. Spominjam se, da ste omenjali celo velikane, kot so sveti Štefan in sveta brata Ciril in Metod …
Sveta brata Cirila in Metoda sem omenjala v povezavi s prvo naselitvijo naših prednikov na to območje (druga polovica 6. stoletja) in s Kocljevo slovansko kneževino v Spodnji Panoniji. Zanimivo je poslušati naš porabski očenaš, ki je verjetno ohranil precej elementov iz tistih časov, ko sta sveta brata hodila tod.

Velika je bila vloga samostanov …
Predvsem cistercijanskega samostana v Monoštru (1183), saj je z njim povezana druga naselitev Slovencev v okolici Monoštra. Sedanje porabske vasi so nastale kot pristave cistercijanskega samostana. Menihi, ki so potrebovali delovno silo, so na svoje pristave priseljevali Slovence z območja današnjega Prekmurja in Štajerske. Prvi dokument, ki govori o tem, da ob Monoštru obstaja slovensko naselje, je iz leta 1251.

Turški vpadi …
Leta 1664 je bila t. i. monoštrska bitka (ali bitka pri Modincih/Mogersdorfu) med krščansko vojsko in Turki. Kljub zmagi krščanske vojske je dunajski dvor podpisal s Turki »sramotno« mirovno pogodbo in jim prepustil del zahodne Madžarske, vključno z današnjim Porabjem, ki je v tistem času izgubilo veliko ljudi. (Recimo, Turki so se na Gornjem Seniku pojavili že leta 1640. Na božično noč so s seboj odpeljali več kot 100 ljudi.) Po odhodu Turkov z Madžarske so se v porabske vasi spet priseljevali Slovenci, tudi iz bolj oddaljenih slovenskih dežel (priimki Dravec, Zadravec, Kranjec, Čuk itd.).

… tudi habsburške monarhije …


Katere vidnejše slovenske osebnosti iz preteklosti bi omenili in zakaj?
Predvsem župnike: Jožefa Košiča, Jožefa Sakoviča, Janoša Küharja in Lajoša Markoviča – povezuje jih to, da so pomagali ohraniti slovenstvo; s striktno uporabo domačega slovenskega narečja pri obredih in verouku so bili ohranjevalci jezika.
V drugi vrsti dr. Avgusta Pavla, znanstvenika in literata.   


Danes so razmere boljše, a zaradi vsega, kar so Slovenci ob Rabi prestali, ne smemo pozabiti na raznarodovanje. Je bila tudi tu pahljača pestra: od bolj nasilne do prefinjene?
Asimilacija je bila vseskozi navzoča, saj je bila administracija madžarska, šole po prvi vojni (in že tudi pred njo) madžarske, uradni jezik madžarski. O zaščiti manjšin med obema vojnama sploh ni bilo govora. Zelo zapletena je bila situacija tudi po drugi svetovni vojni. To bi ilustrirala z odlomkom iz študija, ki sem ga napisala za prof. Francija Justa, ko je pripravljal knjigo Slovensko Porabje.

»Voditelji okrožne organizacije Antifašistične fronte južnih Slovanov v Monoštru so 16. oktobra 1945 poslali pismo maršalu Vorošilovu z naslednjo vsebino:
»Mi, porabski Slovenci, ki po trianonski mirovni pogodbi živimo v južnem delu monoštrskega okraja, tvorimo skupaj s Slovenci v demokratični federativni Jugoslaviji en narod in govorimo slovensko, prosimo Vašo ekscelenco, da posreduje pri madžarski narodni vladi, naj ustanovi šole v naših slovenskih vaseh, v katerih bo pouk potekal v našem slovenskem maternem jeziku« (Stipkovits, 32).
Med 18. in 23. marcem 1946 je prišlo do popisa narodnostnega prebivalstva po vsej državi. Popis ni prinesel bistvenih sprememb pri številu manjšinskega prebivalstva, po svoji vsebini je pa postal izvor vseh poznejših problemov.
Popis je vse od začetka potekal v napetem vzdušju. Prikrita propaganda je poskušala še bolj poglobiti negotovost med prebivalci. »Če se kdo izreče za Slovenca, mora računati z nasilno izselitvijo, predali ga bodo Jugoslovanom.« »Če se izreče za Madžara, potem bo izpostavljena dokončni madžarizaciji vsa njegova družina.« O takih in podobnih vznemirljivih novicah je pisal takratni madžarski tisk. Slovensko prebivalstvo v Porabju je vznemirjalo tudi to, da so večino ljudi z Dolnjega Senika, ki so se leta 1941 na popisu prebivalstva izrekli za Nemce, nasilno izselili v Nemčijo.
Tako so se porabski Slovenci na popisu leta 1946 izrekli za madžarsko narodnost s slovenskim maternim jezikom. Pomembna okoliščina, ki je imela odločujoč vpliv na organiziranje narodnostnega šolstva.
30. oktobra 1945 se je objavila odredba MP, ki je urejala izobraževanje narodnostnih učencev. Ta predpis je omogočal narodnostni pouk, če se je zanj prijavilo vsaj deset učencev. 1946. leta je izšla odredba (št. 300/1946) MP, ki predvideva ustanovitev in vzdrževanje državnih narodnostnih šol. »Že v primeru 20 narodnostnih učencev je potrebno zgraditi novo šolo, v primeru več kot 100 učencev je pa potrebno ustanoviti okrožno šolo z internatom. Ustanovili bodo tudi srednjo šolo, če bo število prijavljenih doseglo tretjino števila v madžarskih srednjih šolah. Za vse to bodo organizirali tečaje za učitelje« (Stipkovits 35–36).
Če upoštevamo negotovo politično situacijo, tiho propagando ter tudi to, da je v šolah na območju Porabja bil učni jezik med obema vojnama madžarski, se ne smemo čuditi temu, da so 1945. leta v slovenske oddelke porabskih šol vpisali le 6 učencev.

ljudska šola – kraj    vpisani    v madžarski oddelek    v slovenski oddelek
Števanovci    144    144    -
Gornji Senik    282    281    1
Slovenska ves    126    126    -
Sakalovci    120    120    -
Dolnji Senik    98    96    2
Verica-Ritkarovci    51    48    3
skupaj    821    815    6

Porabci so torej svoje otroke vpisali v madžarske oddelke, v katerih so slovenski jezik poučevali kot tuji jezik. Avgust Trplan, nekdanji porabski učitelj, tako piše o tem (Slovenski koledar 2001): »Starši so se bali vpisati svoje otroke v slovenske šole. V Porabju je leta 1946 bila močna reakcija pri madžarskih učiteljih, ki so nasprotovali ustanavljanju slovenskih šol in poučevanju v slovenskem jeziku. Na Gornjem Seniku je bil največji nasprotnik ravnatelj József Páll …, na Verici je bila nasprotnica Slovencev učiteljica Végova.«
V Porabju se je torej izoblikoval tip šole, ki prej sploh ni bil predviden. Obrnjena situacija bi prav gotovo postavila šolsko upravo pred nerešljivo nalogo, saj tudi tako ni bilo dovolj učiteljev. Učitelje slovenščine so šele naslednje leto poleti začeli izobraževati na trimesečnih tečajih v Peču.
Tudi kasneje je bilo zelo malo slovenščine na šolah, od tri do štiri ure tedensko, vse ostale predmete smo se učili v madžarskem jeziku. Na teh šolah ni bilo nobenega slovenskega duha. Sploh na monoštrski šoli v tistem času. Razredniki in ravnatelji so slovenske starše, ki so se priselili v Monošter, nagovarjali, naj s svojimi otroki govorijo madžarsko, ker bodo imeli v nasprotnem primeru težave v šoli.
Asimilacijo je pospeševalo tudi zaposlovanje Slovencev v monoštrski industriji, kjer so se jim sodelavci Madžari posmehovali, ker niso dobro govorili madžarsko.

Kaj lahko poveste glede kulturnega življenja danes? Na katerih področjih je še razcvet, kje pa dejavnost peša?
Ljubiteljska kulturna dejavnost je razvejana, saj pod okriljem ZSM deluje deset skupin (gledališke skupine, folklorne skupine, pevski zbori, ljudske pevke, cerkveni pevski zbori itd.). Letno opravijo kakih 100 nastopov.
Največji problem vidim v tem, da ni zadosti podmladka, mladi se radi včlanijo predvsem v folklorne skupine, manj pa v skupine, kjer je jezik kot »delovno sredstvo«. Pri ljubiteljski dejavnosti so problem tudi lastni mentorji, saj imamo pri večini skupin mentorje iz Slovenije. To je sicer v redu z jezikovnega vidika, lahko pa je problem, ko se zaprejo meje. To smo doživeli letos spomladi.
Zelo skromna je literarna bera Porabcev, le nekaj avtorjev imamo, med njimi je najbolj znani Francek Mukič z dvema romanoma, po dve zbirki pripovedk je objavila zdaj že pokojna Irena Barber, zbirko pripovedk naš sodelavec Karči Holec.

Slovenski jezik v šolah?
Zadnjih 10 let sta obe porabski osnovni šoli dvojezični (Gornji Senik, Števanovci). Tedensko imajo učenci pet ur slovenskega jezika in nekatere predmete v obeh jezikih. Problem na šolah je pomanjkanje dobro podkovanega učiteljskega kadra, pri strokovnem delu je zato nujno potrebna pomoč iz Slovenije.
Problem je tudi nizko število učencev. Na obe šoli hodi skupaj le približno 100 otrok (leta 1946 jih je bilo 821).
Na monoštrski gimnaziji se poučuje slovenščina kot izbirni predmet.  

Kako je z duhovno oskrbo v slovenščini? Z veroukom in obredi?
Lastnega slovenskega župnika v Porabju nimamo. Gostujoči župniki prihajajo iz soboške škofije, mesečno enkrat na Gornji Senik, v Števanovce in Monošter. To pomeni mesečno tri slovenske maše. Domači župnik, ki je po rodu Madžar, določene dele mašnega obreda prebere v domačem narečju, tudi nekatere pesmi se pojejo slovensko, toda pridige so zmeraj v madžarskem jeziku. To je zelo malo, saj bi moral slovenski župnik živeti med svojimi verniki.
Verouk, ki je redni šolski predmet, je v madžarskem jeziku.

Kot enega velikih težav ste nam lani omenili, da je za mlade veliko bolj zanimiv študij nemščine kot slovenščine, saj če že grejo od doma, jim v materialnem smislu več ponuja Avstrija … Se vam zdi ta pot nepovratna?
To je zelo težko vprašanje, saj slovenščina v Porabju ni ekonomski faktor, nimamo slovenskih podjetij, kjer bi bila pri zaposlovanju prednost znanje slovenskega jezika. Zaustaviti oz. obrniti jezikovno asimilacijo ni enostavno, pri tem bi morali sodelovati vsi dejavniki: družina, vrtec in šola ter cerkev. Spremeniti bi se moral predvsem odnos mladih do materinščine svojih staršev in starih staršev.

Objave
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom