Objavljeno: 23.04.2020

Ujeli smo zadnji vlak

Tik pred izbruhom epidemije koronavirusa se je v Bruslju odvijal slovenski družinski dan. Vabljeni k branju pogovora, ki ga je pripravil dr. Zvone Štrubelj z voditelji in sodelavci tega dogodka. 

Zakaj Slovenski družinski dan?

Že osmič po vrsti smo v Slovenskem pastoralnem centru v Bruslju priredili Slovenski družinski dan, ki ponavadi poteka na eno od poznozimskih ali zgodnjepomladanskih sobot. Tokrat je potekal v soboto, 7. marca. Prirejamo ga za mlade družine iz Bruslja, Luksemburga in Haaga, torej iz Beneluksa. Pomen tega srečanja vidim v okrepitvi vezi med našimi družinami, v soočenju z izzivom vzgoje v posebnih razmerah združene Evrope, v katerih živijo in delajo starši naših otrok. Ne nazadnje gre tudi za povezavo s Slovenijo, saj predavatelji vedno prihajajo iz Slovenije. S svojim nastopom pričarajo malo tega, kar se dogaja v Sloveniji, kar je za vse nas pomembno in dragoceno.

Mora biti tudi letos?

Ne vem zakaj, ampak letos se me je že od zgodnje priprave naprej loteval občutek, da tokrat ne bo šlo. Težko bom zbral dovolj animatorjev, ki jih ponavadi naberem med študenti in stažisti, ki stanujejo pri nas, bodisi v osrednji hiši na Avenue de la Couronne 206, kjer je sedež Slovenskega pastoralnega centra, bodisi v hiši na ulici Marcette 14, v neposredni bližini. Izkazalo se je, da je bil ta strah odveč, saj se je na moje povabilo javilo več kot deset mladih animatorjev, ki so v petek zvečer pripravili golaž za naslednji dan in med potekom družinskega dneva v soboto sodelovali kot animatorji treh skupin otrok: najmlajših, do šestih let, ki so bili v varstvu; skupine od šestih do desetih let, ki so imeli svoj poseben program; in najstarejših, skupine mladostnikov, ki so še posebej potrebovali vodstvo dobrih animatorjev.

Da je bil moj občutek strahu čisto odveč, je dokazala tudi navzočnost sodelavca, duhovnika Gregorja Šemrla, ki je na družinski dan prišel iz bližnjega Eisdna in se je krasno vključil v program dneva. Še posebej je prevzel vodstvo mladih animatorjev, ki so delali z mladostniki in s skupino izvedel kviz o Slovencih na Koroškem ter z njimi pripravil uprizoritev Jezusove prilike o usmiljenem Samarijanu. 

Še posebej sem se nasmehnil svojim občutkom nemoči, ki so me navdali pred dogodkom, ko je mati dveh otrok, ki se je udeležila Slovenskega družinskega dne, v elektronskem sporočilu napisala: »Ja, kako previdnostno je bilo to srečanje s temo o dobrodelnosti, tik preden je izbruhnila epidemija koronavirusa. Pripravilo nas je na ta nenavaden in nepričakovan dogodek.«

Ja, tako lahko Bog spremeni našo nemoč v moč, nam utrdi klecava kolena, nam da spodbudo in sporočilo, da gremo korajžno naprej. Tudi to je razlog, da sem zbral nekaj zapisov naših družin, ki pripovedujejo o pomenu takih srečanj. Končno se je iz te pobude in pobude jesenskega vzgojno-družinskega seminarja, ki nadgradi zimski oziroma spomladanski družinski dan, rodila zakonska skupina, ki jo sestavljajo družine iz Bruslja in Luksemburga in se redno srečuje izmenoma v Luksemburgu in Bruslju.

Kakšna milost je bil letos slovenski družinski dan!

»Ko smo se v soboto po slovenskem družinskem dnevu poslovili, si nisem mogla misliti, kakšen privilegij smo imeli, da smo se lahko o karitativnosti, o dobrih delih, pogovarjali le slab teden dni, preden so se naša življenja obrnila na glavo. Kakšno milost smo imeli, mi je v povratnem sporočilu napisal predavatelj Lojze Štefan. In strinjam se z njim.«

(Mateja Mohorič)

Čas za sočutje in solidarnost

»Na letošnjem družinskem dnevu s Petrom nisva bila, ker sem bila v službi ravno takrat v stiku z nekom, ki je bil v Italiji in za katerega se ni vedelo, ali je okužen z virusom. Se mi pa dejansko zdi, kot da je na nek način letos prav vsem dana Božja milost, da izkažemo sočutje in solidarnost do drugih že samo s tem, ko ostajamo v karanteni in se držimo ukrepov za preprečitev širjenja virusa. Kot bi Bog videl, kako premalo ljudje resnično verujemo in bi nas želel zbuditi. Vsi skupaj, cel svet je na nek način postal skupnost, ni izločevanja, ni delitve, čisto vsem nam je dana enaka možnost, da lahko izkazujemo sočutje in delamo dobro za sočloveka. Upam, da bomo ljudje spet obudili resnično vero v svojih srcih.«

(Katja in Peter Eržen)

Predavateljska družina: Lojze, Majda in Benjamin Štefan

Letošnja predavatelja, Majdo in Lojzeta Štefana, sem zaprosil za kratko predstavitev in za občutja, ki sta jih dobila na srečanju naših družin v Bruslju. Z njima je prišel tudi njun najmlajši sin Benjamin, ki se je lepo vključil v potek družinskega dneva kot animator naših otrok. Tudi njega sem zaprosil za kakšno misel o našem srečanju.

Lojze, nam lahko predstaviš svojo družino?

Najina družina je kar številčna. Šest otrok je prijokalo na ta svet. Vsi pa, kar nas je v naši družini, pa bomo, upava, enkrat srečni vsi skupaj pri Bogu. Trije najstarejši, Dominik, Klara in Marija, so si že ustanovili svoje družine. Dominik in Petra imata dva otroka: Manco in Davida, druga dva vnuka, Timotej in Tinkara, sta se rodila Klari in Tadeju Uršiču. Peti vnuk, Urban, pa je doma v družini Lavračevih, kjer ati Blaž in mami Marija v začetku maja pričakujeta drugorojenca/ko. Trije, Patricija, Benjamin in Rok, so še doma. Študentka in dijaka se trudijo po svojih močeh v šoli in tudi doma radi sodelujejo pri skupnem življenju. K delavnosti, vztrajnosti in solidarnosti pa se je treba tako ali tako vse življenje vzgajati. Saj smo tudi v pogovorih ugotavljali, da je pot Karitas pot učenja, ki je vseživljenjsko. Včasih pa se (še posebej otroci) najbolj branimo prav tiste lekcije, ki jo najbolj potrebujemo. Z ženo Majdo poskušava otrokom dati dom, kjer so vsi sprejeti, kjer se vsak lahko najde in uveljavi svojo osebnost, talente in odkrije poslanstvo. Seveda so temelji naše družine verska vzgoja (prvi štirje otroci so, vsaj nekaj časa, bili vključeni v katoliški vrtec), povezanost s Cerkvijo in povezanost v naši domači in širši družini. Spodbujala sva jih k medsebojni pomoči in tudi pomoči drugim ljudem, pa k odgovornemu ravnanju z dobrinami, varčevanju, prevzemanju odgovornosti ter sodelovanju pri življenju in delu doma, v šoli, v krajevni skupnosti. Včasih, ko ne gre vse tako, kot si želiva, si tudi očitava, da na tem področju nisva naredila dovolj in da se doma niso naučili (nalezli) vsega, kar bi bilo dobro in prav, pa … človek stori, kar more … Prepričan pa sem, da so tisti, ki so že odšli, odnesli neko popotnico za življenje, tisti pa, ki so še doma, imajo vse možnosti, da se skupaj oblikujemo v dobre, pozorne in čuteče ljudi, ki jim bo živa in vedno »mlada« karitas stil življenja. 

Kakšne so tvoje izkušnje na področju karitativnosti?

Moja karitativnost se je začela v družini. Mama in oče sta bila vsak na svoj način karitativna: v kraju, v župniji … najbolj pa v svoji družini. Ob njiju in svojih štirih sestrah in dveh bratih sem se učil skromnosti in solidarnosti, pa tudi delavnosti in potrpljenja (te lekcije se še vedno učim!). Z zgledom se naredi največ. Videl sem tudi, kaj pomeni vdano sprejemati vse iz Božjih rok. Najmlajša sestrica ima Dawnov sindrom. Bilo je kar nekaj skrbi, dodatnih naporov in dolga leta skrbne pozornosti za njen celostni razvoj. Njuno starševstvo je temeljilo na vključevanju in tako je Irena postala močan vezni člen družine, ki nas še danes na nek način povezuje. Naučil sem se tudi sprejemanja drugačnosti, kar se je odrazilo tudi v moji vključitvi v gibanje Vera in luč, ki smo ga 1982 začeli tudi v Sloveniji. Kar nekaj časa sem vodil našo moravško skupino, ki je bila tretja po vrsti ustanovljena pri nas. Moja duhovna vzgoja se je začela doma in potem v Cerkvi, začenši z ministriranjem, se zaokrožila z jezuitskim internatom v času gimnazije in začela rojevati sadove v (so)ustvarjanju moje/najine družine. Izkušnja z boleznijo najmlajše sestre je verjetno botrovala tudi moji odločitvi za študij defektologije. Tako sem pristal v karitativnem poklicu. Dvanajst let sem kot vzgojitelj-defektolog deloval v vrtcih, kakšno leto v šoli in pred 23 leti, po resni življenjski preizkušnji, pristal na Karitas. Najprej sem vodil program služenja civilnega vojaškega roka, bil en podaljšan mandat generalni tajnik Slovenske karitas in zatem počasi presedlal v ustanovo za izvajanje specifičnih socialnih programov: Zavod Pelikan – Karitas, kjer že deseto leto delam z odvisniki in njihovimi svojci.  

Zelo dejaven si bil in si zaslužen, da se je Slovenska karitas povezala na evropski ravni, zato Bruselj poznaš že od prej.

Takoj ko sem prišel delat v Karitas, sem se vključil v mednarodno sodelovanje, ki sem ga do 2010 aktivno živel in spodbujal. Karitas v Sloveniji je bila že od svojega začetka, s Predalom dobrote, ki ga je ustanovil nedavno umrli msgr. Franc Bole, in potem s formalno ustanovitvijo leta 1990, obrnjena tudi v mednarodno pomoč. V času vojne v republikah nekdanje Jugoslavije je bila najprej sama deležna pomoči mednarodne skupnosti, nato pa na svojih tleh in v prizadetih državah nudila in tudi organizirala mednarodno pomoč. To sem čutil kot eno močnih točk žive Karitas, ki prinaša Božjo ljubezen temu od krivic in revščine ranjenemu svetu. Kmalu smo se vključili v delovanje Caritas Europa, se intenzivno učili in počasi prevzemali tudi odgovornost za regijsko, kasneje pa tudi mednarodno Caritas. Bruselj sem spoznal (najprej peš, potem pa tudi z javnim prevozom) še v času pridruževanja Slovenije EU, ko so nas, nevladne organizacije, vabili na razna srečanja, izobraževanja. Vključili smo se v različne projekte, se izobraževali in počasi tudi doma postajali pomemben dejavnik na nevladni humanitarni sceni. Predvsem zahvaljujoč veliki in močni družini mednarodne Karitas, ki smo jo v marsičem »ujeli«, v pristnosti in solidarnosti (darežljivosti) Slovencev pa tudi prehiteli! Močna mednarodna misijonska in humanitarna dejavnost Karitas v Sloveniji močno živi tudi danes, 35 let po ustanovitvi. Glede Bruslja in Slovenskega pastoralnega centra pa moram dodati še veliko hvaležnost prejšnjemu dušnemu pastirju tega velikega območja, g. Lojzetu Rajku, pri katerem sem vedno našel oporo, pomoč, domačnost in pravo očetovsko dobroto. Nekaj drobnih dejanj iskrene hvaležnosti sem poskusil izkazati s pomočjo pri obnovitvenih delih na Marcettestraat 14, pa tudi s tem, da sem, kadar sem lahko, prihajal v Eisden (Maasmechelen) in se kot družinski član počutil kar doma v Slovenskem domu, in stkal mnoga prijateljstva s tamkajšnjimi Slovenci. Zadnje moje delovanje za Karitas v Bruslju je bilo povezano z bojem proti trgovini z ljudmi, kjer sem v inštitucijah EU zastopal Karitas, ki na tem področju deluje od 2006. Z Majdo pa sva bila skupaj v Bruslju že tretjič: prvič (z osebnim avtom), ko je šla z menoj, ko sem moral tja službeno. S seboj sva peljala še mojo teto na obisk k sinu, ki je takrat z družino bival v Bruslju. Pri njih sem tudi mnogokrat prespal, ko sem hodil na srečanja na Caritas Europa in tako prihranil Slovenski karitas stroške bivanja v hotelih. Drugič sva šla v Bruselj (z avtobusom) na otvoritev razstave Umetniki za Karitas in tretjič (z avionom) na to srečanje družin. Lepo napredujeva, ne? 

Vodiš tudi terapevtsko skupnost, kako je lahko vzgoja preventiva pred različnimi oblikami zasvojenosti?

V terapevtski komuni, kot se kratko reče našemu programu za socialno rehabilitacijo zasvojenih SKUPNOST SREČANJE, gre predvsem za šolo življenja. Z metodami, ki se uporabljajo v socialnem varstvu, si seveda pomagamo pri zapletenih problemih, ki nastanejo kot posledica dolgotrajne zlorabe drog (lepše se reče: rednemu uživanju prepovedanih drog) – drogiranja in drugih »pridruženih« motenj, ki ne izvirajo neposredno iz drogiranja, ampak iz neurejenega in neodgovornega življenja v stanju konstantne (ponavljajoče se) omame. V komuno prihajam kot koordinator skupnosti nekajkrat tedensko za 4–6 (izjemoma tudi več) ur. Sicer člani naše skupnosti (grdo rečeno: uporabniki programa) živijo v skupnosti (centru) sami. Imajo sistem notranje odgovornosti in mi prihajamo v pomoč za pogovore, svetovanje in seveda tudi v kontrolo. V komuno so posredno vključeni tudi njihovi svojci: jaz zelo veliko delam z njimi – v komuni in zunaj nje, pred, med in po opravljenem programu. Skratka, ko pridem v center, se z vsakim srečam, pogovorim, pomagam rešiti zastoje in blokade v njegovem napredovanju, usklajujem dnevni red znotraj in po potrebi z zunanjim svetom in življenje med udeleženci, marsikaj uredim, nabavim, jih kam peljem, če je treba, delam z njimi po individualnem načrtu, ki ga z vsakim naredimo za eno leto. Zelo pisano, živahno, lepo, pa tudi stresno delo imam. Karitas na polno. 

»Najboljša preventiva težav in vzgojno oblikovanje v skupnosti (družini) je vzgoja za odgovornost in vrednote« (Zvonko Horvat Žnidaršič). Začnemo seveda pri sebi: 

•poznati samega sebe in skrbeti za svojo dobro samopodobo in osebno rast,

•negovati odnose, partnerske, starševske … in se učiti »mi« pogleda na življenje, 

•spoštovati enkratnost (vsakega) otroka, 

•razumeti potrebe v posameznih obdobjih otrokovega razvoja, 

•postavljati jasne meje tistim, ki jih potrebujejo,

•vzgajati za odgovornost (»Otrok je nekje pri 10 letih že zmožen odgovarjati za svoja dejanja.«) (Bogdan Žorž), 

•skupno preživljati čas ob aktivnostih, ki so vsem v zadovoljstvo/korist, izkazovati

majhne pozornosti, spodbude, pohvale, upravičeno kritiko, slišati druga mnenja, 

•starši in vzgojitelji se ne smemo bati pokazati tudi svoje ranljivosti in občutij, svojih

težav, da nismo popolni in nezmotljivi.

Gotovo pa velja: »Besede mičejo, zgledi vlečejo.« Pomembno je tudi, da rešitve »karitativnih situacij« v družini oblikujemo skupaj. Problem je izziv, ki je rešljiv!

Kakšni so tvoji/vajini vtisi o družinah, ki sta jih srečala v Bruslju?

Izjemno sva bila navdušena nad medsebojno povezanostjo družin, ki so se udeležile seminarja. Prav tako sva videla, da se v družinah trudijo za skupne vrednote, med katerimi je poleg duhovnosti na pomembnem mestu skrb za slovenstvo. Tudi otroci se med seboj poznajo in so se čudovito prilagajali programu in razmeram. Preprostost, s katero pristopa g. Zvone, se je odražala na vsej klimi na seminarju, še posebno pri skupni igri. Takšna srečanja so zahteven organizacijski projekt in brez sodelovanja in »karitas« vseh bi ne bila tako prisrčna in sodelovalna. Bravo za čudovito duhovno in človeško povezanost družin, ki sva jih srečala! Še posebej bi se radi zahvalili Markovi in Tanjini družini za slastno nedeljsko kosilo in prevoz do letališča. To je bila pika na i domačnosti, s katero nas je ves vikend razvajal že g. Zvone.  

Kako ocenjujeta potek družinskega dneva?

Že samo dejstvo, da so prostovoljci in družine prišli iz tako oddaljenih krajev, nekateri že prejšnji večer, govori o veliki pripadnosti slovenski skupnosti in želji po duhovni rasti. Že ob zbiranju smo se čutili sprejeti in dobrodošli. Sodelovanje vseh je bilo res zavzeto in iskreno. Kljub številčnemu in živahnemu otroškemu živžavu, ki so ga spretno krmarili zavzeti animatorji, in napornemu celodnevnemu programu je bilo ves dan veliko energije za delo. Še posebej je bilo prijetno druženje ob igri na prostem, odmoru za kavo in druženju po maši. Krona vsega dneva pa je bila sv. maša, pri kateri je čudovito sodelovala cela skupina: otroci s svojimi predstavitvami in dramatizacijo, izjemni orkester, ki je z občutkom in veliko muzikalnostjo spremljal ta zaključni dogodek. Imeli smo občutek, da smo skupnost in domača Cerkev. Upamo, da smo tudi mi prispevali kakšen vozlič v široko razpleteni pastoralni mreži, ki jo plete, vzdržuje in prijateljsko povezuje blagi in skrbni »Jezusov ribič« in pastir dr. Zvone Štrubelj …   

Zagotovo je zmanjkalo časa, da bi predstavil še kaj iz svoje bogate izkušnje, kaj konkretno?

Predvsem bi rad podelil dobre in spodbudne zgodbe mladih, ki so se iz svojih družin in v njih naučili karitativnosti. Gotovo bi nam postala vzgoja za Karitas v družini s tem še bližja in razumljivejša, a tudi kratka vaja ob koncu seminarja, ob preprosti karitativni družinski situaciji (nesreča), je pokazala, kako močna in živa so naša doživetja stisk, ki smo jih sami izkusili ali doživeli v svojih lastnih družinah in kako se znamo (seveda ne vsi enako močno in na enak način) hitro vživeti. Gotovo bi lahko, če bi bilo več časa, vadili tudi medsebojno učenje. Kajti, dokler se vse v glavnem odvija na ravni JAZ – TI, MENI – TEBI, gre največkrat le za solidarnost, morda oplemeniteno s sočutjem, torej za dobrodelnost. Karitas pa se gradi v skupnosti »MI«, saj, kot smo v pogovoru tudi poudarili, nihče ne zmore odgovoriti na najtežje izzive (probleme) in stiske, če ne črpa iz skupnosti Božje ljubezni, ki se razliva iz Srca v srca. Morda bi, poleg tega so-učenja vseh v družini, še bolj spodbudil udeležence k temu, da se učimo Karitas od Jezusa in ljudi, ki so kot njegovi učenci pričevali za njegovo Ljubezen (svetniki: p. Damjan, Maksimiljan Kolbe, mati Terezija iz Kalkute, Vincencij Pavelski, Don Bosko) in tisoče »svetnikov izza sosednjih vrat« (Frančišek). Rad bi tudi, da bi skupaj prišli do spretnosti iznajdljive ljubezni, ki bi znala – preprosto in učinkovito, kot je to storila deklica iz kratkega filmskega prizora o podarjeni ogrlici (najdete ga na https://klip.si/video/video-deklica-je-hotela-kupiti-drago-ogrlico-posnetek-te-bo-ganil-do-solz), pripeljati na vsak žalostni obraz nasmeh, v žalostne oči svetlobo upanja in v potrto srce žarek ljubezni, ki da vse, kar ima. 

Vprašanja za Benjamina Štefana

Kaj si boš zapomnil s srečanja v Bruslju?

S srečanja v Bruslju si bom najbolj zapomnil obraze vseh nasmejanih in radoživih otrok, ki so se z veseljem vključili v pogovor in brez strahu izrazili svoje mnenje tudi o bolj občutljivih stvareh, kot je na primer lastna vera v Boga. Zelo sem vesel, da sem lahko spoznal tako prijazne otroke in tudi starše.

Zakaj je pomembno, da se mladi urijo v karitativnosti?

Mislim, da bi se vsak mladostnik moral zavedati, da živimo v svetu, v katerem ne moremo preživeti drug brez drugega. Veliko je ljudi v stiski in pomanjkanju in zdi se mi, da se tega velikokrat zaveda premalo mladih, ki živimo v izobilju, medtem ko nekateri nimajo osnovnih stvari za preživetje, sočloveka za pogovor ali pa možnosti, da bi šli v počitnicah na morje … Zato mislim, da je ključno, da se že, ko smo mladi, zavedamo realne situacije oziroma čutimo, da lahko nekoga že z lepo besedo ali pa zvezkom zelo osrečimo. K temu nas Karitas vedno spodbuja in nam omogoča, da pomagamo najbolj prizadetim.

Kaj bi priporočil našim odraščajočim v Bruslju in Luksemburgu?

Meni kot mladostniku največ pomeni, da se lahko družim s svojimi prijatelji, zmeraj ko imam le nekaj časa. In to bi najbolj priporočil vsem otrokom in mladim, še posebej v teh časih, ko je naš stik fizično nemogoč. Pokličite se po Skypu in se igrajte kakšno igro ali pa se samo pogovarjajte in vsi boste takoj boljše volje. Garantiram! Meni so najljubši večeri, ko se pokličemo po Skypu in igramo tarok, včasih tudi predolgo v noč … Ampak tudi takšni trenutki utrjujejo naše prijateljske vezi in to je ključno. Tako da res … ostanite prijatelji in imejte se na polno radi! Saj to je Mlada Karitas, mar ne?

Gregor Šemrl, izseljenski duhovnik in od oktobra 2019 naprej sodelavec pri pastoralni oskrbi slovenskih rojakov v Beneluksu, je na vprašanja o vtisih z družinskega dneva v Bruslju takole odgovarjal. 

Prvič si sodeloval na družinskem dnevu, kakšne vtise si si nabral?

Moja prva izkušnja družinskega dneva je bila zelo pozitivna, program je bil sestavljen pestro in zanimivo z dobro temo, neke vrste mini oratorij, le da ni samo za otroke in mladino, ampak vzporedno še pripravljen program za odrasle, ki ga vodi povabljen gost, letos na temo Karitas – dobrota. Izpostavil bi tudi, da smo bili na ta družinski dan na petih lokacijah po Bruslju, torej kar dinamično in pestro. Zanimive so bile tudi igre v parku, kjer smo se razgibali in igrali. 

Kako so odraščajoči mladi dojeli temo družinskega dne o karitativnosti?

Skupaj z animatorji sem vodil skupino odraščajočih mladih, ki so me, moram reči, pozitivno presenetili. Za mladino je bilo to najprej odprto vprašanje. Začeli so se o tem spraševati, razmišljati in seveda spominjati, kako so oni ali pa skupaj kot družina delovali karitativno. Mnogi so omenili, da so darovali komu ali v kak dober namen, potem pomagali komu, ki je potreboval pomoč. Mladi animator je tudi predstavil mladinsko smer Karitas oz. kako lahko mladi sodelujejo pri Karitas, kar je bila zanimiva izkušnja in je marsikomu odprla oči, kaj je vse možno narediti na tem področju.

Kako lahko primerjaš mlade, s katerimi si prej delal v Sloveniji, in naše mlade?

Po eni strani so naši mladi podobni mladim v Sloveniji, po drugi strani pa sem opazil par razlik. Kot pravi pregovor, kdor ne potuje, je kot tisti, ki je prebral samo eno stran knjige. Nasprotno pa tisti, ki potuje, je kot tisti, ki je prebral več strani knjige. V prenesem pomenu, več izkušenj da več znanja in morda tudi zavesti in razgledanosti. Mladi v skupini in v pogovorih na razna vprašanja teme Karitas so bili zelo zgovorni in so radi delili svoje izkušnje in neke vrste pričevanja, kako so oni posamezno ali kot družina živeli dobrodelnost na konkreten način.

Kaj, misliš, bo lahko krščanstvo v Evropi in po svetu prispevalo človeštvu v prihodnjih generacijah?

Krščanstvo je v Evropi in po svetu že več kot 2000 let, starejše kot marsikatera organizacija, narod, družba, ustanova in verjamem, da bo še naprej. Kar kaže, da je krščanstvo in krščanska vera temeljni element mnogih ljudi, nekaj, kar nosijo v svojem srcu oz. svoji duši. Kot so ta zaklad vere naši predniki predajali naprej, tako verjamem, da bodo tudi naslednje generacije, čeprav v nekoliko spremenjenih razmerah, a vendar mislim, da se bo ta zaklad vere in krščanske miselnosti nadaljeval za prihodnje generacije. Saj je ta žeja po krščanstvu nekaj globljega, tudi nadnaravnega in nekaj, kar presega človeka ter ga zato pritegne kot magnet. 

Kako lahko povežeš družinski dan s temo o karitativnosti in pandemijo koronavirusa, ki mu je neposredno sledila?

Glede datuma družinskega dne smo ujeli še zadnji vlak pred vsesplošno svetovno karanteno in če se malo pošalim, preden smo pristali pod »hišnim priporom«. Že tisti dan so se začeli zgrinjati »temni oblaki«, ki so nakazovali bližajočo se nevihto covida-19. Tri družine so tudi zaradi tega odpovedale udeležbo. Kljub vsemu menim, da je dobro, da smo imeli družinski dan in še posebej na temo karitas, saj imamo sedaj vsi priložnost živeti dobrodelnost. Bodisi da upoštevamo pravila in s tem ne ogrožamo drugih, bodisi ko živi družina skupaj cele dneve in ne gre ne v službo ne v šolo, ampak nekako najdejo skupno sinergijo, da se dobro razumejo in se kdaj pa kdaj tudi potrudijo in kaj potrpijo za skupno dobro in dobro bližnjih. 

Kaj se lahko naučimo iz takih preizkušenj?

Vsaka preizkušnja je priložnost, da se nekaj naučimo, če ne drugega, nas naredi bolj ponižne. Vidimo, da smo samo ljudje, veliki v svoji majhnosti in majhni v svoji enkratnosti, vsi pa potrebni Božje milosti in pomoči. Posebej nas ta preizkušnja torej uči ponižnosti, da se zavedamo, da nismo kot tisti iz Svetega pisma, ki so gradili Babilonski stop v svoji ošabnosti z željo, da bi prišli do nebes in bi bili enaki Bogu ter ga v določenem smislu vlekli za brado. Ne bom rekel, da nam je ta preizkušnja virusa zmešala jezike, je pa nam gotovo zmešala načrte in nas priklenila na naše domove, kjer imamo sedaj obilo časa razmišljati, meditirati, moliti, brati, se pogovarjati in reflekirati, kako smo do sedaj živeli. Vzporedno nas uči načrtovati, kako bomo na novo zastavili svoje korake in korake celotnega sveta, ko bo ta kriza mimo in enkrat tudi bo. Kdaj pa bo to, težko rečem. Kot pravijo, vse je za nekaj dobro. Ta kriza ni najhujša stvar, ki nas je lahko doletela, gotovo pa ni prijetna. Družbena distanca ne pomeni popolne distance, še vedno je priložnost komuniciranja preko telefona in drugih poti. Bog piše ravno tudi po krivih črtah. Kot pravi pregovor, »vsaka šola nekaj stane«, ta nas bo kar precej, vendar so tudi tukaj svetle točke in zaupajmo v Božjo pomoč in varstvo.