Rafaelova družba
Domov > Objave
Sobota, 20 Oktober 2018

Objavljeno: 08.06.2016

Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji

Vabljeni k branju pogovora z duhovnikom Robertom Friškovcem, ki ga je za mesečnik Naša luč (marec 2016) pripravil dr. Zvone Štrubelj.



Papež Frančišek je od 8. decembra 2015 do 20. novembra 2016 razglasil izredno sveto leto Božjega usmiljenja. V buli Obličje usmiljenja, ki je napovedala sveto leto, je usmiljenje opredelil kot utripajoče srce evangelija. Vse nas je povabil, da v svojem življenju in s svojim ideli poosebljamo obličje usmiljenega Boga. Takolepiše: »Živo hrepenim, da bi krščansko ljudstvo ob tem jubileju premišljevalo o telesnih in duhovnih delih usmiljenja. (...) Odkrijmo znova dela telesnega usmiljenja: lačne nasititi, žejne napojiti, nage obleči, popotnike sprejemati, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. In ne pozabimo na dela duhovnega usmiljenja: dvomljivcem svetovati, zmotne učiti, grešnike svariti, žalostne tolažiti, žalivcem odpustiti, nadležne prenašati, za žive in mrtve Boga prositi« (VM 15).

 

Jetnike reševati je že 17 let pomembno poslanstvo slovenskega duhovnika Roberta Friškovca. V to delo ga je še kot semeniščnika usmeril pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Tako je kar nekaj let kot prostovoljec živel in delal v zloglasnem rimskem zaporu Rebibbia, kjer si je nabiral prve izkušnje dela z zaporniki. Danes je s strani Cerkve na Slovenskem poslan kot znanilec Božjega usmiljenja v šest zaporov v Sloveniji, s strani slovenske države pa je koordinator za duhovno oskrbo zapornikov, usklaja in koordinira tudi duhovno oskrbo muslimanskih, pravoslavnih, protestantskih, hindujskih in drugače verujočih posameznikov in skupin, ki so v slovenskih zaporih. V torek, 26. janauarja 2016 je bil gost pogovornega večera v Slovenskem pastoralnem centru v Bruslju. Na podlagi tega pogovora sem izoblikoval nekaj vprašanj, ki bodo zagotovo privabila tudi vas, cenjeni bralke in bralci Naše luči.

 

Papež Frančišek je še posebej pozoren do malih in revnih, do obrobnih skupin. Znano je, da je še kot nadškof v Argentini enkrat mesečno maševal v ženskem zaporu, kjer so mu zapornice pekle tudi hostije. Baje je še danes v stiku s tem zaporom. To je le eno od preroških znamenj sedanjega papeža Frančiška. Kako ga doživljaš?

Zame osebno je sedanji papež Frančišek veliko Božje orodje, ker se odpira tudi do področij, ki jih žal velikokrat ne želimo imeti pred očmi. Ne gre samo za zapore, ampak za vse male, prezrte, pozabljene in zasramovane ljudi. Res je njegova drža do zapornikov takšna zaradi osebne izkušnje, ki jo je imel še kot nadškof in kardinal. Tudi sedaj, ko je na sedežu svetega Petra, na svojih apostolskih potovanjih redno obišče tudi sestre in brate v zaporu.

Sveto leto, ki ga sedaj obhajamo je začel tudi na liniji vključitve zaprtih oseb. Konkretno je v zapor Pordenone – na severu Italije, kjer je približno sedemdeset zaprtih oseb, poslal dve knjigi, ki ju je napisal za zaprte oz. v katerih so zbrani njegovi govori ob srečevanju z zaporniki. Vsakomur od zapornikov je poslal rožni venec in jih prosil, naj molijo zanj. Prav tako pa jih je spodbudil, da bi dojemali vrata svoje zaporniške celice kot vrata usmiljenja, lahko bi rekli sveta vrata, ki nas spominjajo na Božje usmiljenje.

 

Tvoje delo sodi med tako imenovano »kategorialno pastoralo«, kar pomeni, pastoralo za posebne skupine. Slovenci, ki živimo po svetu, smo soočeni s takim tipom pastoralnega dela. V Sloveniji pa je to še redka oblika. Kako te kot »specialca«, če se smem tako izraziti, doživljajo tvoji sobratje duhovniki, župniki in nasploh slovenski katoličani?

Res je Slovenija še zelo šibka pri prepoznavi tega področja. Ne gre za to, da bi ljudje poznali mene, gre za to, da bi se zavedali, da so zapori in ljudje, ki so kakorkoli povezani z njimi, del naše družbe, tudi del naših župnij. Nihče izmed njih ni padel z neba, ampak je odraščal med nami ali v naši bližini.  Kadar slučajno nanese, da ujamem začetek svete maše na italijanskem radiju ali televiziji,se mi zdizanimivo, kako se duhovnik ali škof v uvodnem pozdravu ob vseh skupinah, ki sledijo sveti maši v prenosu, spomni tudi zapornikov, ki se ne morejo udeležiti župnijske svete maše, lahko pa so na ta način povezani z občestvom. Tudi na način, da so prepoznani kot naše sestre in naši bratje.

Ne želim, da bi se kakorkoli izpostavljalo samo nekatere posebne kategorije. Mislim, da se lahko marsikaj zgodi že samo, ko vsak izmed nas sam pri sebi razvija občutljivost za človeka v svoji okolici, občutljivost za zaznavanje, kaj se dogaja v moji okolici in na ta način odkriva, kakšne so ranjenosti in potrebe ljudi. Smiselno je ustvarjati dinamiko med obstoječim modelom župnije in življenja znotraj nje ter na drugi strani med potrebami, ki jih imajo posamezniki znotraj te ureditve, tako imenovane kategorije. Zavedam se, da je teh skupin lahko veliko in vsaka lahko na svoj način zaposluje in črpa energijo duhovnika na župniji. Mnogi se s strani nekaterih kategorij preprosto ne čutijo nagovorjene in zato je smiselno odgovarjati na vprašanje, kako si lahko v tem vendarle stojimo ob strani.

 

 

Bodite usmiljeni in usmiljenje boste dosegli, je Jezus rekel v govoru na gori. Kaj to konkretno pomeni v stiku z vsemi, ki so priprti in zaprti, ki jim je odvzeta prostost?

Usmiljenje je Božji dar, ki more človeka dvigovati na drugačno raven. Gre za proces mojega notranjega dogajanja. To da je odpuščeno konkretno meni samemu, me notranje osvobaja in mi daje priložnost, da stopim spet na drugačno pot. V nasprotnem primeru težo ves čas nosim s seboj, kar me lahko potegne še globlje in globlje. Usmiljenje se velikokrat pokaže že v temelju, če sem človek ob človeku. Skušnjava je, da bi drug do drugega vzpostavljali odnos merjenja moči, da biprevladala veljava raznih nazivov in opredelitev. Usmiljenje ima lahko kdaj obleko tišine, da preprosto znam biti drug ob drugem, brez da bi nas premagal občutek, da moram kaj reči oziroma brez misli, kaj si pa sedaj drugi misli. V teh potrebah smo si priprti, zaprti in tisti, ki smo zunaj zaporskih zidov v veliki meri enaki. Če se zavedamo, da smo vsi potrebni usmiljenja, novih začetkov, potem bomo tudi bolj usmiljeni in manj nagnjeni k skušnjavi, da bi na druge gledali s trdim srcem.

 

 

Na večernem pogovoru v Bruslju si rekel, da se izogibaš besedam »pomoč« (pomagam jim) in »razumem te« (razumem jih). Nam lahko o tem kaj več poveš?

Beseda 'razumem' se velikokrat sliši kot medmet, ki ga izrečemo v pogovoru s sočlovekom. Velikokrat iz nemoči ali v želji, da bi si olajšali težo trenutka ali sporočila, ki ga prejemamo. Pa res razumem sočloveka? Si res upam trditi, da sem obul njegove čevlje in doživel stvari na način, kot jih je sam? V prvi vrsti je dobro pristopiti z velikim spoštovanjem do tega, kar mi je nekdo zaupal in to sprejeti – tudi kot dar. Raje uporabljam besedici'slišim te', ki ne predpostavlja razumevanje, ampak vključuje bližino in prisotnost. Zelo neposredno sem imel izkušnjo v pogovoru z eno od oškodovanih oseb, ko sem v svoji vnemi ponavljal, da razumem, razumem… Pa mi je gospa zelo kmalu odvrnila, naj ne govorim, da jo razumem, ker jaz nimam moža, ki bi me maltretiral. Podobno je z besedo »pomagati«, ki lahko zelo hitro ustvari superioren odnos. Jaz kot tisti, ki sem tako 'fajn', da pomagam drugim. V isti sapi pa lahko sočloveka zaradi besede »pomoč« zgolj navajam na odvisnost od moje t. i. »pomoči«, prične pa lahko pozabljati na lastne sposobnosti in darove, ki jih nosi še vedno v sebi. Pri tem potrebuje nekoga, ki gaopolnomoči in spodbudi na njegovi poti. Ne želim si, da bi drugim ljudem jemal moč in odgovornost v njihovem življenju.

 

Poglobiva najin pogovor s pogledom v skrivnost človeka in njegove svobode. Bog je človeka ustvaril kot bitje dobrega, vendar se človek ni kaj dobro izkazal. Že kmalu po stvarjenju je prišlo do prvega uboja, Kajn je ubil brata Abela. Kaj človeka vleče navzdol, k zlim dejanjem? Kako nekdo postane ubijalec?

V smislu naše temeljne človeške svobode imamo pred nas vsakič postavljena izbira. Mnoga doživljanja, ki jih nosimo v sebi in so v povezavi z doživljanji sebe, drugih in sveta okoli sebe pa lahko peljejo v naše napačne izbire. Dejanje, ki ga neka družba opredeljuje kot slabo, ki ga obsoja,je sad izbire, gre za posledico, ki je sad globljih vzrokov. Ti vzroki so povezani tudi z doživljanjem, čutenjem, ki se v človekovi notranjosti dogaja predhodno. Ob tem lahko spoznavamo, kako v naših skupnostih primanjkuje prostora, da bi vsebino svoje notranjosti spravili na plano, kako nam pri naši vzgoji manjka spodbud k takšnemu pogovoru in slišanosti. Vse preveč je oziranja, kaj si bo nekdo mislil, kakšne posledice bo neko moje razkritje imelo. V posamezniku stvari po stopnjah in počasi eskalirajo, se dvigajo do trenutka, ko je preveč, ko gre že čez rob.Naše notranje doživljanje je prepleteno z našim socialnim okoljem in kombinacija nas lahko vodi v kaznivo dejanje ali pa stran od njega.

Pri svojem delu sem srečal kar nekaj ljudi, ki so s svojim dejanjem vzeli drugim življenje. Najhujši občutek je prav gotovo to, da filma preprosto ni mogočeveč zavrteti nazaj. Za nekatere je zelo težko živeti s spoznanjem, da so vzeli življenje, mnogi se zato oprijemljejo najrazličnejših izgovorov. Nemočni so, ko ne vedo, kaj naj rečejo drugim ljudem. V svetopisemskem odlomku, ki ga omenjate, mi je zanimivo, da prejme Kajn od Boga po samem dogodku uboja posebno znamenje. Znamenje, ki ga varuje pred drugimi ljudmi. Ljudje bi namreč mnogokrat radi reševali stvari po principu oko za oko in zob za zob, oziroma bi dodali še mero čez, pred katero to svetopisemsko načelo svari. Na ta način se vendarle predvsem prispeva k več sovraštva, jeze in neodpuščanja na svetu.Bog nam v Svetem pismu pravi tudi, da je maščevanje prepuščeno njemu, ne nam. Mi pa imamo še veliko dela v preventivi in tudi v zavedanju, da smo vsi podvrženi skušnjavam. Zato se učimo najprej prisluhniti – sebi in drugim – in izraziti vsebino svoje notranjosti.

 

V uganko zla se je zazrl tudi sveti Pavel, ki je v pismu Rimljanom zapisal, da sam na sebi vidi, da ne dela tega, kar bi želel, ampak to, kar ne želi, to, v kar ga sili greh. Ali kdaj z zaporniki govoriš tudi o tem? Je to, kar sveto pismo imenuje izvirni greh, predvsem strah, izvirni strah, občutek zapuščenosti ali občutek, da nisi ljubljen?

Sveto pismo nosi v sebi svojo konkretnost. Zato se mi zdi ustvarjalno vedno znova prebirati Sveto pismo in njegovo sporočilo povezovati z našim konkretnim življenjem. Strah oziroma občutek neljubljenosti je danes zelo prisoten, ne samo med zaprtimi osebami, pogosto ga zaznavam tudi med mladimi, s katerimi se srečujem po Sloveniji. Za ljubljenost smo ljudje pripravljeni marsikaj storiti. Tudi mi nismo oddaljeni od vrstic svetega pisma, če rečem, tudi po tem, da Bog vstopa v naša življenja in nas osvobaja. Z zaporniki se marsikdaj spustim tudi v globlji pogovor, res je to odvisno od posameznikovega  doživljanja in želje. Izkoristiti je potrebno čas, ko ti je dana milost in biti tudi sam odprt, da Bog spregovori po tebi.

 

Sveti Pavel pa v isti sapi zatrdi še nekaj večjega: Če je po prestopku enega, Adama, prišla na svet smrt, je toliko bolj po Kristusu na vse ljudi prišla Božja milost, odrešenje. Si znanilec te pozitivne podobe človeka in človeštva. Kako lahko posvetiš v temo zapornikov? Kaj te pri tem žene naprej, kaj ti zbuja upanje?

Ne samo zaprtim osebam, ampak večkrat tudi ljudem, ki jih ne objemajo štiri stene zapora, to pomeni ljudem zunaj, ni jasno, kaj je to v meni, kar me žge, spodbuja, kar me kdaj dela kot da bi bil »navit«. Žar delovanja Boga v mojem življenju želim po svojih držah in dejanjih prinašati drugim. Ena od bolj žalostnih podob, ki jih opazujem je apatičnost, naveličanost in neosvobojenost ljudi, ki sebe opredeljujejo kot verni. Čeprav znajo ti našteti številne kanale, po katerih v njihovo življenje vstopa Bog: od vsakdanje molitve do svete maše. Bog naj živi v meni na način, da sem živ tudi sam – kot živa podoba Boga. Moja dejanja naj bodo podoba Boga, podoba Ljubezni.

 

Na pogovornem večeru v Bruslju si poudaril, da je nasilje v Sloveniji najhujše po družinah, kjer se dogodi tudi največ umorov.  Kje vidiš vzrok tega?

Žal se v Sloveniji večina nasilnih kaznivih dejanj ter kaznivih dejanj zoper življenje in telo dogaja v krogu družinskih članov. Stereotipno nas je strah temnih ulic pozno zvečer, ampak na žalost nas morda lahko nekaj hujšega čaka doma. Zato je prav, da nam je družina in odnosi v njej izziv na vseh poljih, ki vstopajo na družinsko področje. Družina – kot pokažejo tudi statistike - je Slovencem še vedno vrednota, vendar mislim, da bi se bilo potrebno zanjo bolj potruditi. Tipično za našo ljubo državo je, da gredo mnoge stvari pod preprogo, da večkrat slišimo, kaj se dogaja za stenami sosedov, pa si rečemo da je to njihov problem. Slišimo lahko: »V to se pa ne bom vmešaval, to je pa stvar njihove družine«. Kdaj vidim težavo tudi v tem, da družino postavljamo na nekakšen piedestal, čeprav se lahko v družini dogajajo tudi zlorabe in krivice. Sam se spomnim tudi na odzive, ko je kdo od potomcev v verni družini začel govoriti o možnosti duhovnega poklica, pa je naletel tudi na hladno prho, češ »naš pa že ne« …

Naši vsakdanji odnosi so v veliki meri skoncentrirani na par vprašanj, ki so kot rešilne fraze naših pogovorov, ne znamo si pa povedati, kaj čutimo. Ne znamo uporabljati prve osebe ednine in tako hitro pridemo na besedno 'streljanje', v katerem glavno vlogo igra besedica »ti«. Jeza in zamere se lahko tako še naprej hranijo in razraščajo med nami. Nasilje se pozna tudi v tipičnem slovenskem deljenju na naše in vaše, na dva bregova. Jasno mi je, da obstajajo različnosti in različni pogledi, ampak ali to pomeni, da če hočem(-o) živeti, da je potrebno drugače misleče(-ga) črtati iz obličja Zemlje? Nismo tako nenasilni in krotki kot bi se velikokrat predstavljali pred svetom.

 

Menda je med tvojimi namembniki kar 60 procentov povratnikov, kar je v svetovnem merilu kar velik odstotek. Zakaj? Ali kaj škriplje pri slovenskem kazenskem pravu? Ali je vključevanje zapornikov v socialno in družbeno okolje v Sloveniji premalo načrtno in tega ne zmoremo?

Mislim, da se v mnogih državah pogosto predstavlja različne sisteme, tudi zapore, idealizirano, v smislu, da se opravičuje in potrjuje namen sistema. Kdaj bi nam koristila zdrava kritičnost in pregled, kje smo lahko boljši. Z raznimi statistikami si lahko mečemo pesek v oči, da se pogladimo in rečemo, da smo pa vendarle'še kar'. Ne želim kakorkoli pljuvati po sodnem in zaporskem sistemu, kakor da bi bilo vse narobe, verjamem pa da bi se marsikaj lahko izboljšalo oz. nadelo drugačno obliko, da bi prišli do boljših rezultatov. Pomembno se mi zdi vedno znova spraševati tudi o namenu zapora znotraj družbe, ker imam občutek, da ljudje nekaj pričakujejo od zapora, na drugi strani pa tega ne dobijo. Po svetu lahko najdemo različne variante izboljšav in alternativ, ki nam lahko pomagajo osvetliti tudi našo situacijo, gotovo pa je vsako okolje specifično in zahteva primerno adaptacijo. Preprostih receptov tudi tukaj ni, je pa pogosto tako, da je rezultat odvisen od vloženega.

 

Smo v Cerkvi na Slovenskem dovolj odprti, da stigmatizirane ljudi, ki pridejo iz pripora ali zapora, sprejmemo medse? V ječi sem bil in ste me obiskali, pravi Jezus v priliki o poslednji sodbi. Se kdaj zgodi, da se kakšen duhovnik ali župnik zanima za koga, ki je zaprt?

Prepričan sem, da bi bili lahko odprti bolj, da bi rasli v tej razsežnosti in s tem kazali svojo pričevanjsko držo. Če bomo bolj Kristusovi, bomo tudi v dejanjih bolj njegovi. Redki so duhovniki, ki jih zanima, kako je z nekom iz njihove župnije, ki je na prestajanju kazni zapora. Nimam vpogleda, vendar upam, da se teh svojih sester in bratov spomnijo vsaj z molitveno podporo.

 

Menda je po svetu zaprtih kakšnih 250 Slovencev. Kje največ? Je možno imeti stike tudi z njimi?

Ta številka niha navzdol in navzgor. Preko Zaporniškega vikariata, kjer deluje tudi program za Slovence zaprte po svetu, iščemo možnosti, da stopimo v stik z tistimi, ki jih je doletela kazen zapora izven meja svoje domovine. Spodbujati želimo tudi razna občestva in posameznike tako v Sloveniji, kot po svetu, da nam posredujejo podatke o teh slovenskih državljanih. Zapor izven domače domovine prinaša še nekaj več težkih trenutkov in ovir: od nepoznavanja jezika in s tem dostopa do vseh potrebnih informacij, oddaljenost od domačih in preko tega izoliranost in osamljenost, povečanje finančnega bremena in oskrba z materialnimi stvarmi, dostop do literature v domačem jeziku. Veliko je še izzivov za vzpostavitev stikov in podporo.

 

Trpljenje pripora in še bolj zapora, ni nikoli osamljeno, razširja se na družinske člane. Tu bi nam lahko na dolgo pripovedoval iz svojih izkušenj. Robi, le abc neštevilnih družinskih zgodb, ki jih spremljaš, prosim!

Res zelo na kratko. Koliko zgod se skriva le za enim velikanskim napisom na naslovnici časopisa. Koliko vprašanj nosijo svojci, prijatelji v smislu, kje bi lahko sami drugače postopali, da bi vplivali na drugačen rezultat dogodkov. Koliko strahu je zaradi posredne zaznamovanosti, občutka izločenosti in obsojanja. Slišim, da kdaj nismo vešči, ker menda ne vemo, kaj bi vprašali, ampak se mi zdi smiselno, da se naučimo tudi to izraziti pred nekom. Kako pravzaprav tudi sam doživljam strah in vem, da se je nekdo od njegovih znašel v zaporu. Če ne drugače lahko povprašam, kaj bi pripomoglo njemu v tej situaciji. Velikokrat je že tako preprosta spodbuda dovolj, da nekdo spregovori o svojem doživljanju.

 

Tvoj koncept dela v zaporih se razširja tudi na delo z žrtvami, z družinami, z drugimi ustanovami. Uvedel si tudi študente prostovoljce, ki lahko obiščejo zapornike. Zakaj misliš, da je to pomembno?

Programi znotraj Zaporniškega vikariata so oblikovani tako, da nagovarjajo vse skupine ljudi, ki se jih dotika kaznivo dejanje oziroma zaporna kazen. Gre za osem programov in ključno se mi zdi pri tem, da imajo skupine oz. znotraj njih posamezniki svoje mesto in da so njihove potrebe nagovorjene. Ne gre samo za zaprte osebe, ampak tudi za žrtve kaznivih dejanj, tiste oškodovane osebe, ki mnogokrat sporočajo, da se počutijo spregledane tudi znotraj kazenskega sistema, kdaj celo izrabljene, ker je ves soj žarometov postavljen na storilca. Velik izziv je videti vse barve na paleti in biti pozoren, da ne pride pri samem srečanju do ponovne viktimizacije.

Prostovoljci, ki spremljajo zaprte osebe so študentje različnih fakultet v Ljubljani in od drugod, ki se na začetku akademskega leta vključijo v izobraževanje oz. usposabljanje, ki ga zaključijo z izpitom in nadaljujejo z možnostjo spremljanja zaprtih oseb. Gre za odnos 'ena na ena', saj je to dobro za rast odnosa, in mislim, da bi ga najlepše opisala beseda družabništvo. V tem odnosu ne dajejo samo prostovoljci, ampak iz njega tudi prejemajo. Prejmejo marsikatero izkušnjo, ki je dragocena tudi v njihovem nadaljnjem življenju.

 

Po študiju teologije si v Angliji naredil magistrsko nalogo prav iz teme dela z zaporniki. Zdaj načrtuješ še doktorski študij, ob vsem tvojem delu in tolikih kilometrih! Kakšno temo si si izbral za študijsko izpopolnjevanje in kje misliš vpisat doktorat?

Magistrski študij sem zaključil na Univerzi v Hullu v Angliji in sicer smer Restorative Justice, kar poslovenjeno pomeni obnavljalna pravičnost. Gre za pot, kjer se nagovarja nastalo škodo in ob tem potrebe vseh, ki so se znašli ob tej nastali škodi, tako odgovorno kot oškodovano osebo, prav tako močan element je tudi skupnost. V različnih procesih znotraj obnavljalne pravičnosti se išče možnosti, da ljudje ponovno zaživijo iz nastale situacije. Za mnoge je izkušnja kaznivega dejanja izjemna težka in lahko celo nerazrešljivo breme, ki ga nosijo naprej skozi življenje. Mnogim se življenje popolnoma spremeni, nekateri ga opisujejo, kot da je vse uničeno. Pri možnostih obnavljalne pravičnosti je zato zelo smiselno dajati prostor, da ljudje spregovorijo o svojih doživljanjih, da slišijo drug drugega in da se išče možnosti, ki bi prispevale k nadaljevanju poti v njihovih življenjih.

Oškodovana oseba ima v procesih obnavljalne pravičnosti – pogosto za razliko od uveljavljenega kazenskopravnega sistema – aktivno vlogo. Lahko storilcu predstavi svojo zgodbo, mu predstavi svoje trpljenje, zastavi vprašanja in se dogovori za popravo škodo, če je to mogoče. Pri tem je pomembno, da odgovorna oseba prevzame vsaj del odgovornosti za svoje dejanje, ga kolikor je mogoče popravi in tudi nagovori vzroke za svoje ravnanje. Pri tem ni sama, saj se po možnosti v obnavljalne procese, kot so konference, krogi oz. različne oblike dialoga, vključuje družinske člane in lokalno skupnost. Obnavljalne procese usmerjajo usposobljeni moderatorji, ki skrbijo predvsem za smer in za to, da ne pride do ponovne viktimizacije oškodovane osebe. Marsikje se je obnavljalna pravičnost že izkazala kot nadgradnja, izboljšava kazenskopravnega sistema. Prednost obnavljalne pravičnosti je po moje tudi v njeni ustvarjalnosti, saj se prilagaja potrebam ljudi in situacijam.

Svoj nadaljevalni študij, vsaj dogovarjam se tako, želim nadgraditi na tej osnovi. Možnost se je pokazala v Belgiji in sicer na Inštitutu za kriminologijo v Leuvenu. Belgija je namreč ena od držav, ki je obnavljalno pravičnost zelo dobro implementirala v svoj kazenski sistem.  Za Slovenijo je obnavljalna pravičnost dokaj nepoznano področje oz. se nam kdaj zgodi, da kdo želi zapakirati pod okrilje 'obnavljalne pravičnosti' marsikaj, čeprav v tem ni zaznati obnavljalnih vrednot. Čeprav sem že lahko slišal mnenje, da je obnavljalna pravičnost za Slovenijo znanstvena fantastika, ne želim vreči puške v koruzo in zamahniti z roko, češ da se nič ne da. Ob vsem delu, ki ga opravljam, je študij zame spodbuda in neke vrste izziv, da ne bi intelektualno zakrknil. Res je kdaj potrebno ogromno prilagajanja in iskanja ravnovesja med delom in študijem in pri tem se učim izvirnosti. Hvaležen pa sem tudi ljudem, ki me pri tem podpirajo in mi pomagajo.

 

Na koncu vprašam še nekaj, za kar že vem odgovor: Boš še ostal v pastorali z zaporniki? Predpostavljam jasen odgovor, da. Ampak zakaj? Morda tudi zaradi usmiljenja, ki je tema svetega leta, ki je tudi, kot pravi najin dragi papež Frančišek, utripajoče srce evangelija. Se motim?

Del zaporniške pastoralne dejavnosti si želim biti tudi zato, ker verjamem, da lahko še rastemo in dajemo rast programom, ki delujejo znotraj Zaporniškega vikariata. Moja iskrena želja je, da to področje raste predvsem med ljudmi, na ta način bo nekoč nadaljevalo svojo pot, če bom jaz v njem ali pa ko me več ne bo. Eden takšnih dolgotrajnih projektov je tudi Center Eccehomo, ki je zasnovan kot hiša, v katerem bi se lahko združili vsi programi Zaporniškega vikariata, tudi bivanjski prostori za osebe po prestani kazni zapora. Kdaj sem že rekel – če je Božje, bo obstalo, če ne, potem ne bo – in verjamem tudi v to.

 

Hvala za pogovor, vse dobro še naprej, korajža velja!

Objave
Lambert Ehrlich – veliki sin slovenskega naroda
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom