Rafaelova družba
Domov > Objave
Ponedeljek, 16 Julij 2018

Objavljeno: 17.11.2015

Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna

Vabljeni k branju pogovora z dr. Petrom Štumpfom, narodnim ravnateljem za Slovence po svetu, ki ga je za mesečnik Naša luč (september 2015) pripravil Janez Pucelj.



1.              Najprej čestitka ob vašem srebrnem duhovniškem jubileju. Ob tej obletnici si želimo vašo besedo za naše bralce.

Hvala za voščilo! Z veseljem delim kakšno misel z vami in bralci Naše luči.

 

2.              Dovolite nam pogled v vašo rosno mladost.

Bogu sem hvaležen za dobra, verna, starša Jožefa in Genovefo, rojeno Horvat. Po očetu sem Prlek, po mami pa Prekmurec. Imam mlajši sestri, Dorotejo in Moniko. Obe imata družino. Ko pridem domov, se veselim petih nečakinj, ki me imajo vse zelo rade.

 

3.              Postavite v besedi pred nas podobo mame in očeta.

Oče Jožef je doma iz Bunčanov, iz župnije Križevci pri Ljutomeru. Pridobil si je izobrazbo kmetijskega tehnika in je bil vse do upokojitve upravnik državnega posestva v Beltincih. Ves čas je ohranil vero. Ko je zgodaj zjutraj šel v hleve in kontroliral proizvodnjo mleka, je vedno med delom zmolil en del rožnega venca. To je name naredilo velik vtis. Mama Genovefa, doma iz Beltincev, je ostala doma in skrbela za gospodinjstvo. Ko smo otroci prišli domov iz šole, nas je mama vedno pričakala doma s kosilom. Najbrž sem edini slovenski škof, ki je hodil v vrtec. Že v zgodnjem otroštvu me je mama učila prvih molitev. Od nove maše naprej me starša vedno pokrižata na čelo, ko odhajam od doma. Tako me ves čas duhovništva spremlja in krepi njun blagoslov.

 

4.              Kakšne spomine imate na osnovnošolska leta in na domačo župnijo?

Osnovnošolska leta so bila čas mirnega in zdravega odraščanja. Imam lepe spomine na to obdobje. Sošolci so me imeli radi in že takrat so slutili, da bom šel za duhovnika. Pri devetih letih sem pričel ministrirati. To je bila velika čast. Takrat še ni bilo somaševanja duhovnikov. Vsak duhovnik je imel mašo sam. Prva maša je bila ob 6. uri zjutraj. Včasih se je pri tej maši zbralo tudi po 30 ministrantov. Radi smo prihajali, ker smo se v cerkvi in župnišču počutili kot doma. Že takrat so kaplani znali župnijsko dvorišče uporabiti za nogomet. Župnik je seveda to odobraval.

 

5.              Srednjo šolo ste izbrali daleč od doma.

Po končani osnovni šoli sem odšel v Srednjo versko šolo v Želimlje. To je skoraj 200 kilometrov od doma. Domotožje sem imel takšno, da sem nekaj časa pisma domačim močil s solzami. Ko sta to opazila oče in mama, sta mi predlagala, da se vrnem domov. Tega pa nisem hotel. Na vsak način sem hotel postati duhovnik, tudi za ceno domotožja.

 

6.              Je bilo to odločilno za vstop v redovniško življenje in k salezijancem?

Za vstop k salezijancem sta bila odločilna Marija Pomočnica in sv. Janez Bosko. Pobožnost do Matere božje smo gojili doma. Vedno sem imel rad Marijo, čeprav tega nisem nikoli posebej izpostavljal. V Marijini cerkvi v Turnišču sem se odločil, da grem k salezijancem. Duhovnost sv. Janeza Boska se mi je zdela preprosta, zame dosegljiva in tudi mikavna, saj mi je omogočala delo z mladimi.

 

7.              Redovniki imajo nekakšno pripravljalno leto pred sprejemom v red. Kje ste se preskušali?

To pripravljalno leto se imenuje noviciat, ki traja 12 mesecev. V noviciat sem tudi vstopil v Želimljem, in sicer leta 1979. To je bilo prekrasno obdobje. Gojili smo družinskega duha, se učili salezijanskih pravil ali konstitucij, zgodovine salezijanske družbe, se uvajali v liturgijo, peli latinski koral, se ukvarjali s športom in celo kmetovali. Noviciat je bil vsestranska priprava na redovno življenje.

 

8.              Vstop v red so redovne zaobljube.

 Izpoved prvih redovnih zaobljub, avgusta 1980, je bil zame najsvetejši dogodek v življenju. Takrat sem bil star komaj 18 let. Globoko v srcu sem čutil, da se dokončno zavezujem Bogu. Čeprav mlad, se nisem čutil v svobodi nič prikrajšanega. V Cerkvi sem že takrat znal najti dovolj svobode tudi zase. Ko sem bil star komaj 23 let, pa sem napravil večne zaobljube. Letos torej obhajam tudi 30 let svojih večnih zaobljub.

 

9.              Teološko znanje ste nabirali doma in na tujem?

Filozofijo sem dve leti študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani, teologijo pa sem nadaljeval na Salezijanski papeški univerzi z oddelkom v Turinu. Tam sem diplomiral iz mariologije. Kot diakon sem šesti letnik zopet nadaljeval v Ljubljani.

 

10.          V pastoralno delo ste vstopili kot kaplan?

 Ne, že kot diakon. Takoj po diakonskem posvečenju so mi predstojniki zaupali vodstvo ministrantov v župniji Rakovnik. S kaplanom sva imela 80 ministrantov. Delala sva tudi z njihovimi družinami. Po duhovniškem posvečenju, leta 1990, sem še tri leta ostal kaplan v isti župniji, kjer sem delal z mladino in zakonsko skupino. Takrat je k mladinskemu verouku prihajalo 200 mladih. Imeli smo 80-članski mladinski pevski zbor. Po treh letih kaplanovanja na Rakovniku sem za dve leti odšel za kaplana v Sevnico.

 

11.          In kje ste delovali z odgovornostjo župnika?

Najprej tri leta na Igu pri Ljubljani, nato eno leto na Zabukovju pri Sevnici, kjer sem pisal tudi doktorsko disertacijo o publicistični dejavnosti prekmurskega duhovnika in narodnega buditelja Jožefa Klekla st., nato sem bil eno leto župnik v Mariboru v župniji sv. Janeza Boska, tri leta župnik v Veržeju in še tri leta župnik in dekan zopet na Rakovniku. 

 

12.          Ves čas pa vas ni zapustila volja do študija.

Že kot kaplan na Rakovniku sem pričel z magistrskim študijem iz moralne teologije. Magistrski študij sem nadaljeval in leta 1994 končal kot kaplan v Sevnici. Naj spomnim, da sva takrat imela sama z župnikom 700 otrok pri verouku. Veliko sem študiral dopoldne, ko ni bilo verouka, in pa ponoči.

 

13.          Za vašo nadaljnjo pot ima najbrž velik pomen tema, ki ste jo obdelali v doktorski disertaciji. Predstavite nam jo.

 Doktorsko tezo z naslovom Jožef Klekl st. kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju) semuspešno zagovarjal decembra 2002 na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. To je bilo med župnikovanjem v Veržeju. V doktorski nalogi sem se hotel dokopati do odgovora, zakaj smo Prekmurci ostali pretežno katoličani. Ugotovil sem, da je v veliki meri za to zaslužen prav duhovnik in narodni buditelj Jožef Klekl st. (1874–1948). Ta duhovnik je skoraj štirideset let urejeval prekmursko katoliško časopisje: Kalendar Srca Jezušovoga (1904–1944), verski mesečnik Marijin list (1904–1944) in družbenopolitični list Novine (1913–1941). Skoraj ni bilo Prekmurca, ki takrat ne bi bral te periodike. Klekl je sam priznal, da s svojim časopisjem v ljudeh ohranja katoliško vero.

 

14.          Dobro poznate zgodovino Prekmurja in njene velike može in žene. Kaj in kateri ljudje vas najbolj nagovarjajo?

 Poleg omenjenega Klekla je tukaj še tišinski župnik dr. Franc Ivanocy, ki se je odpovedal profesuri v sombotelskem bogoslovju, da je lahko v slovenskem jeziku ljudi poučeval v veri. Zame je še posebej pomemben bogojinski župnik in graditelj Plečnikove cerkve Ivan Baša. Njegova sestra Marjeta je bila krstna botra moji mami. Potem še Jožef Sakovič, božji služabnik Danijel Halas in še nekateri. Vsi ti so bili izjemni duhovni velikani. Odlikovala jih je delavnost in ljubezen do Cerkve in slovenstva.

 

15.          Kakšen je nauk prekmurske zgodovine, ki je pomemben za ves naš narod?

Slovenski narod je eden redkih, ki je v zgodovini obstal brez svojih cesarjev, kraljev, knezov ali predsednikov. Vedno so nam vladali tujci. V veliki meri so vlogo duhovnih, kulturnih in deloma celo političnih voditeljev prevzeli duhovniki. Sedaj imamo svojo državo. Če sedaj Slovenci ne bomo imeli dobrih voditeljev, ki bodo spoštovali in tudi upoštevali slovenske dedne časti, ne bomo obstali. Prekmurska zgodovina na to jasno opozarja.

 

16.          Za pomožnega škofa vas je imenoval papež Benedikt XVI. Kako se spominjate tega?

Bilo je v soboto, 19. maja 2006. Dopoldne sem v rakovniški cerkvi Marije Pomočnice krstil sina zelo znanega slovenskega pravnika in nekdanjega politika. Na Brezovici smo se pozno popoldne zadržali pri slavnostnem kosilu v priznani gostilni. Komaj sem vstopil v župnijsko pisarno, me je že po telefonu poklical gospod nuncij. Dejal mi je, da bi rad z menoj takoj govoril in da naj pridem na nunciaturo. Najprej sem pomislil, da je kaj narobe. Ves v strahu sem šel na nunciaturo in tam zvedel za imenovanje. Bil sem tako šokiran, da še sedaj ne vem, kako sem sploh prišel nazaj na Rakovnik. Celo noč skoraj nisem nič spal. Stalno sem se spraševal: »Kje je papež našel prav mene, ko pa je toliko drugih, ki so boljši in bolj sposobni?«

 

17.          Kot škof ste priča in udeleženec dogajanj v Cerkvi na Slovenske in v svetu. Čutite napor, ki ga je naložil kristjanom tega časa drugi vatikanski koncil z iskanjem obraza in nalog Cerkve v sedanjem svetu?

Na žalost v Cerkvi na Slovenskem, še manj pa v slovenski družbi, krščanski socialni nauk po drugem vatikanskem koncilu ni zaživel. Ko smo prišli do denacionalizacije cerkvenega premoženja, nismo natančno vedeli, kaj s tem premoženjem početi. Zato smo se takoj šli igro banke in delnic. Meja med poštenim in nepoštenim je pri tem poslu vedno sila nejasna. Ne veš, kdaj jo prestopiš. Toliko bolj, če si naiven in preveč verjameš tistim, ki si od takšne naivnosti obetajo korist. Slovenci imamo še eno težavo. Ljudje ne prenesejo, da bi Cerkev imela premoženje. Ne prepriča jih nič. Ne cerkveno šolstvo, ne ohranjanje kulturne dediščine s strani škofij, samostanov in župnij, ne karitativna dejavnost. Še vedno ljudje Cerkev vidijo samo v zakristiji. V tem pogledu je slovenska zavest zelo drugačne od evropske. Ljudje imajo radi, če je Cerkev predvsem v materialnih zadevah odvisna od njih. Model »Frančiškove Cerkve« je za nas sedaj zelo dobrodošel.

 

18.          Kako gledate na naš slovenski družbeni prostor in na stanje duha v njem?

Slovenski družbeni prostor je socialno, kulturno, duhovno in moralno povsem razslojen. Vzrokov za to je lahko tisoč ali pa nič. Odvisno od poštenosti presojanja. To, kar skrbi mene kot škofa, ne skrbi politika. To, kar skrbi politika, na žalost dostikrat tudi ne skrbi mene kot škofa. To ni dobro. Zakaj prihaja do tega? Zato, ker nam še sedaj ni jasno, kaj je to nacionalni interes. Od osamosvojitve naprej se še nismo usedli pošteno skupaj, da bi dorekli, kaj sploh s to Slovenijo hočemo. Med nas so se že močno zažrli predsodki, bojazni, nezaupanje, antipatija in kar je najhujše, malodušje. Zato pa nastajajo lobiji, ki niso nič drugega kot ustanove za preživetje posameznih interesnih skupin.

 

19. In stanje duha v Cerkvi, ki ima nalogo širiti prostor upanja in v življenje, v odnose postavljenega evangelija?

Cerkev na Slovenskem močno pesti duh delitve. Pri nas je precej pastorale, pa malo sadov. Zato, ker eden je »Apolov, drugi Pavlov«, tretji pa ne vem od koga. Ni volje in moči, da bi bili vsi eno v Kristusu. Ker pa to nismo, širimo v ta prostor samo svoj glas. Oznanjevanje evangelija je zato še vedno prešibko. Pri škofih sem ves čas videl ogromno dobre volje in tudi naporov, da bi takšne delitve v Cerkvi presegli in jih ozdravili. Čaka nas tudi pot spreobrnjenja in sprave. Ta pot je še dolga. Vendar ta pot ni cilj. Ta pot je samo nujna pot, da lahko dosežemo božje usmiljenje in pravico do narodnega obstoja.

 

20. Že nekaj let ste pri SŠK odgovorni za pastoralno delo med Slovenci v zamejstvu in po svetu. Kakšna je ta naloga?

Predvsem povezovanje duhovnikov in njihovih skupnosti med seboj in s Cerkvijo na Slovenskem. Gre za to, da duhovniki čutijo, da sem z njimi, jih podpiram pri delu, ohrabrujem in skupaj z njimi iščem načine delovanja v sedanjem času in razmerah. Preko mene Cerkev na Slovenskem stopa v zamejstvo in tujino.

 

21. Kako ocenjujete odnos Cerkve v domovini do zamejstva in izseljenstva?

Cerkev na Slovenskem je imela vedno izjemno tankočutno, lahko celo rečem materinsko skrb do zamejstva in izseljenstva. Dokler je bilo dovolj duhovnikov, so jih škofje velikodušno pošiljali v zamejstvo in tujino. Sedaj duhovnikov primanjkuje. Vedno težje bo najti duhovnika za tujino. Sam imam s tem precej skrbi. Zavedam pa se, da za domovino zamejci in izseljenci pomenijo enovitost. Brez njih ostane domovina invalidna. Tudi ostali škofje to čutijo in prav zato še uspem pri njih »prifehtati« kakšnega duhovnika za tujino. Letos gresta dva. Eden iz naše, soboške, škofije. Drugi pa je iz mariborske nadškofije.

 

22. In odnos izseljenstvo do domovine, razseljenih katoličanov do Cerkve v domovini?

Opažam velikansko vlogo naših duhovnikov v izseljenstvu, ki jo imajo pri tem vprašanju. Tam, kjer so Slovenci povezani z našimi misijami, so tudi dosti bolj povezani z domovino in Cerkvijo na Slovenskem, kot pa tam, kjer to niso. Duhovniki še namreč zmorejo med njimi gojiti takšno slovenstvo, ki ima značaj narodne budnosti. Kaj to pomeni? Vera lahko nekomu pomeni tako veliko vrednoto, da zaradi nje ostaja Slovenec, kjer koli že je – doma ali razseljen v tujini. Preprosto ne more verovati drugače kot Slovenec. Ali če hočete, ne more biti drugače Slovenec, kot da je kristjan. Takšen človek je pripravljen napraviti stotine kilometrov, da lahko pride v misijo k maši. In tako ravna tudi, ko pride domov, v Slovenijo. To, da so nekateri razseljeni, jih ne moti. Z misijo in domovino jih preprosto povezuje vera. Kjer pa ni povezanosti z duhovnikom, v primeru razseljenosti hitro lahko nastopi asimilacija. Tam ni samo konec z vero, ampak tudi s slovenstvom. Kulturne dobrine so premalo, da bi samo zaradi njih nekdo ostal Slovenec. Redki so, ki to zmorejo. Dolžnost do kulture je namreč bistveno bolj šibka kot pa dolžnost do vere.

 

23.            Usihanje duhovnih poklicev izkušajo krajevne Cerkve s tisočletno tradicijo. Moliti za poklice je gotovo treba, vendar najbrž še kaj ...?  

Menim, da Bog namenja Cerkvi vedno toliko duhovnih poklicev, kolikor jih potrebuje. Če gledam z vidika izseljenstva, imamo v Sloveniji duhovnih poklicev še preveč. Vprašanje je, kje delamo, kaj delamo, kako delamo in koliko delamo. Duhovnik je Kristusova priča in nič drugega. Za vse ostalo so drugi. In kaj to pomeni? Če si priča, te drugi opazijo, te vzljubijo in ti nekateri celo sledijo. Možno je tudi drugače: Če si priča, te mogoče zaradi tega tudi nekdo zasovraži, zavrže ali celo ubije. Vendar tudi zato ti nekateri sledijo, ker si kljub preganjanju ostal priča. Če nisi priča, nisi viden. Ostaneš neopazen, nezanimiv in nihče ti ne sledi. Vprašanje novih duhovnih poklicev je samo v tem, kako smo mi, ki smo sedaj duhovniki, Kristusove priče!

 

24.            Komentirajte besedo, če bomo imeli duhovnike doma, jih bodo imele tudi slovenske skupnosti po svetu.

Argentinski Slovenci so nam poslali v Slovenijo kar nekaj svojih duhovnikov. Tudi to je dokaz, da so zdrave družine še vedno »tople gredice« za nove duhovne poklice. Logika pomena zdravih družin za duhovne poklice je enaka doma, v zamejstvu in v tujini. Bog se ni hotel izmakniti družini, zato si je družino izbral za kraj svojega učlovečenja. Duhovniški poklici se tudi v prihodnje ne bodo mogli izmakniti družini kot kraju njihovega začetka. Molitvena zveza za duhovne poklice v Sloveniji je premalo navzoča med našimi ljudmi v tujini. Glede tega bi se bilo potrebno zamisliti in tudi kaj narediti.

 

25.            Tudi v izseljenskih župnijah se čuti pomanjkanje duhovnikov, upada tudi obisk pri mašah. Mladine ni veliko, obenem pa se izseljujejo iz Slovenije mladi ljudje. Kako gledate na ta vprašanja, ki jih opažajo duhovniki in njihovi sodelavci tudi doma?

Prav to vprašanje je bistveno za novo evangelizacijo. Množic ne bomo mogli več nagovarjati in pridobivati. Vstopili smo v dobo, ki je zelo podobna dobi apostola Pavla, ko je ustanavljal cerkvene skupnosti. Takrat so bila za širjenje evangelija odločilna majhna občestva, ki poganom niti niso znala razložiti, v kaj verujejo, ampak so z življenjem pričevala to, v koga verujejo – v Jezusa Kristusa. Takšna občestva so postala vabljiva. Zato se je v takratnem rimskem imperiju krščanstvo uspelo širiti in obdržati. Danes je podobno. Duhovniki doma in v tujini bodo morali staviti svoje moči najprej na takšna občestva. Za vse ne moremo delati. Lahko pa vsem ponudimo, da pridejo, pogledajo in se odločijo. Temu pa lahko služi tudi internet.

 

26.            Poleg vernih so tudi manj verni Slovenci. Ni malo primerov, ko razseljeni Slovenci prav v izzivih tujine spet najdejo pot do Boga. Vaša misel k temu?

Slovenske misije v tujini so v marsičem podobne prvim krščanskim skupnostim. Ljudje so povezani, se srečujejo pri bogoslužju, na pogrebih, obletnicah, gostijah in podobno. V takih trenutkih doživijo Cerkev, ki jim je blizu. Če pa še od duhovnika slišijo dobro homilijo ali pridigo, je to pravi balzam za dušo. Do koraka zbližanja s Cerkvijo tako res ne more biti več daleč.

 

27.            Ustanova Cerkve na Slovenskem za Slovence po svetu je tudi Rafaelova družba. Kako gledate na njeno delo, kaj bi si želeli še bolj razviti v njenem delovanju?

Med Ljubljano in Mursko Sobot je skoraj 200 kilometrov razdalje. Na žalost bolj poredko obiščem pisarno Rafaelove družbe v Ljubljani. Če je kaj nujnega, se slišimo po telefonu. Povsem zaupam voditelju Rafaelove družbe in njegovi sodelavki. Imata srce za slovenstvo doma, v zamejstvu in tujini. Rafaelova družba je bila vedno povezovalka med domačim in tujim terenom. Sedaj, ko mnogi odhajajo v tujino, si želijo informacij, napotkov in stikov. Mogoče bi bilo dobro še bolj intenzivno iskati načine, kako ljudi informirati, da bi se obrnili na Rafaelovo družbo, preden gredo v tujino. To je pomembno tudi zato, da ljudje dobijo informacije o vlogi in pomenu slovenskih misij za njihovo življenje v tujini. Prav tako bi Rafaelova družba lahko iskala možnosti povezovanja ljudi, ki so se vrnili domov v Slovenijo in se pri vključevanju v domače okolje ne znajdejo najbolje.

 

28.            Slovenska vlada ima ministra in Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, Državni zbor pa Komisijo v ta namen. Imate z voditelji teh ustanov redne stike, morda tudi posvetovanja glede skupnih nalog?

Teh stikov na žalost ni in zato tudi pogovorov ni. Imam občutek, da pri vladi delo škofa za izseljence smatrajo zgolj kot versko dejavnost.

 

29.            Letošnje vseslovensko srečanje izseljencev 'Dobrodošli doma' je bilo na Ptuju. Povabili so vas, da ste vodili sveto mašo za udeležence. Vaš vtis o srečanju?

Ministrstvo za izseljence me je preko patrov minoritov na Ptuju prosilo, da bi zvečer v cerkvi sv. Petra in Pavla maševal za izseljence. Pristal sem. Pred mašo sta me sprejela minister in ptujski župan s spremstvom. Pogovor je bil vljudnostne narave. Potem sta odšla na neko prireditev. V mestu je bilo v času maše ogromno ljudi, v cerkvi kakih sto. Od tega polovica domačinov. Z očmi sem iskal obraze iz tujine, ki so bili dejavni na srečanju izseljencev, vendar jih nisem našel. Tudi nisem videl slovenskega novinarja iz tujine, ki je v zelo branem tedniku dejal, da Cerkev na Slovenskem nima jasne vizije o izseljenstvu. Edina iz javnega življenja, predsednica Nove Slovenije, je bila pri maši. Mediji tudi niso dali nobenega poročila iz te maše. Takšen način je zame čisto mešetarjenje s Cerkvijo. Škofom sem dejal, da drugič ne pristanem na to, da bi bile prireditve in maša istočasno. Če bo tako, mene takrat ni.

 

30.            Nam lahko zapišete kakšno misel, ki ste jo namenili rojakom po svetu?

Med drugim sem dejal: »To, da smo Slovenci, je dar. Biti Slovenec ni naša volja, ampak je to volja Boga. Ne moremo živeti svoje vere, ne da bi bili Slovenci. Ne moremo ostati zvesti domovini, narodu in Cerkvi, ne da bi bili Slovenci. Ne moremo biti Evropejci, ne da bi bili Slovenci. Rodili smo se kot Slovenci, živeti moramo kot Slovenci, umreti moramo kot Slovenci in priti v nebesa kot Slovenci. Lahko smo kozmopoliti, vendar samo kot Slovenci.«

 

31.            Ob robu srečanja zamejcev in izseljencev v Državnem zboru sem slišal trditev, da verske skupnosti delujejo izključujoče do nevernih izseljencev. Vaše mnenje?

Ker nam ni jasno, kaj je nacionalni interes, nam tudi ni jasno, kaj ta interes pomeni tudi v zamejstvu in tujini. In zato izjave, ki rišejo strahove. Krščanstvo je bilo, je in bo v korenini slovenstva. Če bo krščanstvo izginilo, bo njegovo mesto in vlogo prevzela neka druga religija. Naroda brez religije nikdar ni bilo in ga nikdar ne bo! Ali Slovenija sploh lahko obstane brez krščanstva? Tudi to vprašanje se dotika našega nacionalnega interesa. Že zdavnaj bi si morali dati odgovor.

 

32.            Se vam zdi potrebno, da bi državne službe, nevladne in cerkvene ustanove za Slovence v zamejstvu in po svetu delovale bolj dogovorno in usklajeno?

Razpršenost, ki jo doživljamo sedaj, samo obremenjuje – tudi škofe, saj si nas skoraj vsi želijo. Razpršena srečanja ne pustijo globljih sledi. Ker je srečanj več, že ne veš, kaj je bil sploh namen in sporočilo dogodkov prejšnjega leta. Pač se je nekaj zgodilo, potem pa v glavnem gre vse po starem naprej. Vsako srečanje bi moralo biti preverjanje uresničevanja načrtov srečanja v preteklem letu in planiranje za naprej. Zaradi razpršenosti in neusklajenosti je sadov bore malo.  

 

33.            Na jesen odhajata na delo med slovenske izseljence dva duhovnika. Eden v Avstrijo, drugi v Argentino. Samo po sebi se to ne zgodi. Koliko vašega dela je za tem 'uspehom'?

Veliko. Tega skoraj nihče ne opazi, vendar se je potrebno zelo veliko pogovarjati. Najprej z duhovnikom, ki izrazi pripravljenost, da priskoči na pomoč in nato še z njegovim škofom. Kakšen duhovnik bi rad šel, pa ga škof ne more pogrešati v svoji škofiji. Treba je iskati znova. Ko se najde duhovnik in škof pristane, sledijo dogovarjanja s tistim škofom, kamor gre duhovnik delovat. V tujini so zelo natančni glede moralnih karakteristik duhovnikov. Hočejo vedeti, kaj bo delal in kako bo živel. Nič ne prepuščajo naključju.

 

34.           Vaša ocena revije Naša luč. Kaj pogrešate v njej?

Revija dobro predstavi družbeni in cerkveni utrip v domovini in po naših misijah v tujini. Veliko je tega, kar se dogaja. Mogoče pa je premalo zapisov, zakaj se to, kar se dogaja, sploh dogaja. Kaj hočem reči? Dobro bi bilo še bolj utemeljevati razloge našega verovanja in oznanjevanja.

 

35.            Bralci bodo veseli tudi vaše spodbudne besede. 

Biti in ostati skupaj, to je moč slovenstva. Kje se prične biti in ostati skupaj? V družini. Tudi slovenstvo se prične v družini in živi v družini, kjer sta oče in mati otrokom prva izkušnja Boga ter slovenskih dednih časti. Če propade takšna družina, bo tudi Slovenija zašla v svoj zaton. In k nam bodo prišli tujci s številnimi družinami. Vendar to bo nekaj drugega, vsekakor pa ne več Slovenija. Upam, da Slovenci doma, v zamejstvu in v tujini še imamo toliko volje in moči, da rešimo in ohranimo družino očeta, matere in otrok. Družina ni samo zibelka življenja, ampak je tudi zibelka vrednot in zato tudi zibelka slovenstva.  

Objave
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom