Rafaelova družba
Domov > Objave
Sobota, 28 November 2020

Objavljeno: 23.10.2020

Korošica

 

V novembrski številki vabljeni k branju pogovora z Jožico Tomišič, korošico in izseljenko. Z njo se je pogovarjal Janez Pucelj.



Začniva pri vas doma. Opišite nam svoj rojstni kraj.
Moj dom je ob državni meji z Avstrijo. Rojena sem bila leta 1943. Starša sta bila oba s tega področja, mama je bila iz Strojne, ata pa je bil tam doma. Oba s Koroškega. Kraj je Lokovica. To ni vas v običajnem smislu, pač pa hribovske kmetije, ki so bile druga od druge oddaljene deset minut hoje. Torej razložena poseljenost, vsaka kmetija zase.

Hribovska domačija, ki pa je preživljala vse.
Očetova družina je bila zelo številna. Če se prav spomnim, je bilo 15 otrok. Že naša družina je bila velika, očetova pa še enkrat večja. To danes sploh ni več dojemljivo, saj so družine s tremi otroki redke, večjih družin pa sploh ni. Tako je danes tudi v mojem rojstnem kraju. Tri sosednje kmetije so izpraznjene, ker ni naslednikov.

Kako je bilo pri vas doma?
Rojena sem bila marca 1943, junija pa so atija internirali. Odpeljali so ga v Dachau, tam je bil 26 mesecev. Tega se spominjam le bežno iz njegovega pripovedovanja, ko sem bila stara okrog sedem let. Kasneje sploh ni več govoril o tem. Bile so druge skrbi. Ko se je vrnil, je bil do kraja onemogel. Ko so ga odpeljali, so nam vzeli vse, kar smo imeli. Ostali smo povsem brez vsega.

Od kod je bila mama doma?
Doma je bila spod Strojne, to je nad Prevaljami na Koroškem, blizu Brinjeve gore. Tudi njena družina je bila velika.

Koliko je bilo otrok pri vas?
Bila sem prva, najmlajši je rojen leta 1954. Sedem nas je in smo še vsi živi.

So vas starši držali doma?
Vedno bolj se čudim sama sebi, da sem živela tako brezskrbno. Ni mi prišlo na misel, da bo na kmetiji polagoma preozko za vse. Nisem razmišljala, da bi se obrnila v svet in šla iskat svoj prostor. Mama mi je večkrat rekla, da si moram sama priskrbeti nekaj drugega. Bila je modra žena, ki je znala presoditi razmere vnaprej. Saj ne moreš gledati vse življenje samo teh bregov. Spodbujala me je k iskanju osebne poti. Ko sem odšla, sem kmalu vedela, da nazaj ne bom šla več.

Stanje hribovske kmetije ni obetalo prihodnosti?
Naša kmetija je obsegala 24 ha površine. Pol je bilo obdelovalne zemlje, pol gozdov. Vse obdelane površine pa so v bregovih. Težko delo je bilo, ročno obdelovanje, od priprave njiv do pospravljanja. Pomagali smo si z živino. Vse sem znala, kositi, žeti, nalagati gnoj in ga trositi. Vse smo delali vsi. Bila sem najstarejša in sem bila od otrok prva na vrsti za delo. Največ seveda zunaj na polju.

Strojev ni bilo?
Ne. Moški so prišli kosit zgodaj zjutraj, preden so šli na delo. Ročna košnja, drug drugemu so pomagali. Ko je prevzel kmetijo brat, pa smo že imeli kosilnico. On je letnik 50 in je ostal doma. Danes je star 70 let. Oče je umrl leta 69. Ravno v tem času se je delo vse bolj opravljalo strojno. Nabavili so traktor.

Kako je bilo z očetom, ko so ga odpeljali in kako se je vrnil?
Vrnil se je avgusta 1945, zelo dobro se spominjam njegovega prihoda. Dva moža sta prihajala. Sosed je bil z njim. Z očetovim prihodom se je vse začelo na nov način. Kasneje so ga še enkrat zaprli, zakaj, ne vem.

Ampak zakaj so ga sploh odpeljali v Dachau?
V spominu mi je ostala le beseda 'politisch verdächtig' (politično sumljiv). To sem slišala doma. Nikoli nisem videla, da bi imel na telesu kakšen znak zapornika. Otroci me sprašujejo, pa ne vem ničesar o tem. Hčerka Lucija mi pravi, da bo to poskušala raziskati, vse jo zelo zanima. Sama nisem nikoli spraševala. Dobro se spominjam njegove obleke, bila je ameriška vojaška obleka, ki jo je še dolgo nosil.

Ste se zavedali, da bi ga lahko nikoli več ne bilo domov?
Šele kasneje sem se zavedla tega in se čudila, da je prišel do doma, ne da bi ga kje ustavili ali celo pobili. Marsikdo je odšel iz koncentracijskih taborišč, pa ni prišel do doma. Takrat pač nismo razmišljali o tem. Kasneje smo dojeli vso tragiko teh ljudi.

Vsakdanje skrbi so bile najbrž drugje?
Seveda, prišle so obvezne oddaje. Prišli so ljudje, ki so enostavno pokazali, katero žival ali koliko pridelkov je bilo treba pripeljati naslednji dan na oddajno mesto. Spominjam se dobro, kako so prešteli živino in določili, kaj je za obvezno oddajo. Ni bilo nobenega ugovora. To in to in to morate pripeljati dol v dolino.

Ljudje se niso upirali?
Mama je enkrat povedala, da se je na oddajnem mestu pritožila, da še pod nemško zasedbo kaj takega ni bilo. Samo en otrok je bil pri hiši, pa je dobila vedno dovolj sladkorja in druge osnovne hrane. Sedaj pa je stala vse dopoldne v čakalni vrsti in ni dobila nič.

Kje je bilo družbeno središče, kjer ste se srečali s krajani, kjer so ljudje delali, kam ste hodili ob nedeljah k maši?
V Mežici. K maši smo hodili čez breg. Po cesti je bilo veliko dlje. Šli smo peš, saj je bila najkrajša pot preko hriba mimo karavle. Tam je gospodarila vojska. Kdor koli je prišel po stezi, so ga videli in preverjali, ali ima dovoljenje za prehod preko stometrskega obmejnega pasu. Če ga kdo ni imel, so ga gnali v dolino.

Vojska je imela nalogo preprečevati nelegalne prehode čez mejo?
To smo vedeli. Kljub temu je veliko ljudi poskušalo uiti čez mejo. Vedno so poskušali ti ljudje tudi mimo nas preiti na drugo stran. Na Holmcu je bila šola, vojašnica in jugoslovanska carina in za njo avstrijska. Na avstrijski carini je bil vodnjak in tja so hodili po vodo vsi, vojaki, šola, skratka vsi. Na avstrijsko stran. Nekega dne je nek desetar pripeljal cel vojaški oddelek po vodo in so vsi prebegnili.

Najbrž je imela neposredna bližina meje še druge nevšečnosti?
Mislim, da je bilo leta 1952, ko smo morali vzeti pod streho oficirsko družino. Bratranec je bival pri nas in so ga poklicali v vojsko. Prišli so vojaki in povedali, da mora biti prazna soba odslej na razpolago vojaški družini. Mama se je krepko skregala s kapetanom, ata je bil tiho, ker je vedel, da to nič ne zaleže. Morali smo jih sprejeti. Zakonca sta bila iz Srema, on je bil Srb in njegova žena je bila zelo nesrečna v teh hribih. Navajena je bila na ravnino. Na vsak način je želela domov. Za njima je prišel spet en Srb, ki pa je bil s Podvelke, nad Mariborom. Ta dva sta lažje prenašala naše razmere.

Pa ste imeli prostor za te ljudi?
Saj to ni nikogar zanimalo. Imeli so eno sobo pod streho. To je kmečka hiša, kjer so bili dokaj veliki prostori tudi na podstrešju. Takrat vojska pač ni imela stavb za svoje ljudi in so na ta način preskrbeli streho nad glavo zanje. Tu so dobili službo in so morali imeti stanovanje. Oblast je vzela, kar je našla pri prebivalcih.

Bila je zasilna rešitev?
Niso ostali dolgo, ker zanje to ni bilo ugodno. Sami so želeli drugam. Za nas pa je bilo kar naporno. Noč in dan so bila vrata odprta in neprestano so prihajali ljudje noter in ven. Na meji je bilo stalno nekaj v zraku. Velikokrat smo slišali zunaj streljanje, krike in vpitje ljudi, ki so jih ulovili. Mi tega nismo smeli vedeti, nismo se o tem pogovarjali.

Pri vas se begunci niso ustavljali?
Ne, ne. Nihče ni iskal stika z nami in mi ne z njimi. Bilo je prenevarno. Če bi kakorkoli padel sum, da smo komu pomagali, bi ne bilo dobro za nas. Slišalo se je, da so nekatere ulovljene poslali v Kočevje. Kaj je bilo z njimi, se pa nihče ni upal povedati. Vsi so vedeli, da je vsak grm lahko poslušal, zato nismo o tem nič govorili.

Tabu teme tistega časa.
Danes je pa vse dovoljeno. Včasih premišljujem, kakšne so razlike. Takrat v šoli ni bilo verouka. Vsak četrtek, ko ni bilo šole, smo se zbrali k verouku v cerkvi v Mežici, pa še ob nedeljah po drugi maši. Danes so pa celodnevne šole, otroci še jedo v šoli. Vse se je spremenilo, skoraj ni časa za osebno izbiro, za versko izobraževanje.

Ta razmislek pove o tem, kam smo prišli.
Danes opažam veliko manj odprtih poti do cerkve. Ko sem bila prvič v Avstriji, so mi sestre pripovedovale, kako je vse narobe, ko se je že tedaj ožila izmenjava med družbenim in duhovnim razvojem ljudi. Takrat vsega tega nisem dobro dojemala, kasneje sem razumela, kako so že takrat nekateri zaskrbljeno opazovali, kam vse to vodi. Življenje se je razvijalo drugače, družba je stopila na nova, v marsičem nejasna pota.

Kako je bilo z vašimi brati in sestrami?  
Druga sestra je odšla h krstni botri na Prevalje. Bilo nas je sedem in mama ni mogla imeti vseh doma. Tretjo je vzela stara mama k sebi. Četrta, Rozika je ostala doma in jaz sem tudi po osnovni šoli ostala doma do 18. leta. Peti je bil Lojze, ki je tudi delal doma. Vsi smo delali vse. Tudi jaz sem znala vpreči vole in voziti z njimi. Z njim sva pozimi naložila ves gnoj na voz in ga razvozila po njivah. Oče je oslabel in ni mogel več veliko pomagati.
Rozika je naredila 8. razred in je učitelj priporočil, naj jo dajo v gimnazijo. In jo je res naredila. Kasneje je v Mariboru dokončala še srednjo tehniško šolo.
Lojze bi tudi rad kaj dosegel. Na Prevaljah je Viator odprl neko podružnico in se je prijavil. Vsi so želeli nekam naprej ven iz domačije. Potem sem pa tudi sama začela razmišljati, mar bom ostala kar doma. Pozimi 10. novembra sem odšla. Samo par korakov prek meje so živele sestrične. Tam je bil doma ati. Nova meja nas je ločila in presekala stike. Ena od njih, Marija, je šla z menoj do Celovca, tam sem šla na vlak, na katerega je stopil tudi neki župnik, ki se je peljal do Beljaka. Tam se je zmenil s sprevodnikom, kje me mora dati z vlaka. Na cilju v Schwarzachu pa me je čakala Marijina hčerka. Takrat nisem znala niti ene nemške besede. Doma jezika nismo govorili, čeprav sta oba, ata in mama, znala nemško. Njo so namreč tudi selili, vendar ne vem, kaj je bil takrat vzrok, da je niso poslali v Dachau. Stari starši so imeli veliko kmetijo pa tudi veliko poznanstva z ljudmi. Nek advokat ji je menda uredil, da je bila poslana k neki družini v Salzburg. Oče je bil gozdar in mama ni nikoli rekla žal besede o njem, šlo ji je dokaj dobro pri njih.

Mama je bila poročena in so vedeli, da ima družino?
Seveda, sicer bi jo gotovo odpeljali v Dachau, kakor vse druge. Mene so vzeli k sebi stari starši, 3 mesece sem bila stara. Ko se je mama vrnila, mi je vedno rekla, naj pridem domov, če mi bo težko. Vedela je sicer, da bo doma še veliko bolj skromno. Mama se je vrnila nekaj mesecev prej kot ata.

Oče je bil ob vrnitvi gotovo zelo zdelan?
Ja seveda, kako pa so delali z ljudmi v taboriščih. Imel je 46 kg, ko je bilo konec vojne. Nekaj časa so jih Američani zadržali v taborišču, da so jih nekoliko spravili k sebi, preden so se odpravili proti domu. Danes se čudim, kako so sploh preživeli. Takrat nismo spraševali o tem, kaj vse so morali preživeti. Pa tudi ne vem, če bi mi kaj povedal. Malo je govoril o tem. Kasneje sem marsikaj prebrala o taboriščnem življenju in vedno bolj mi je bilo žal, da ga nisem kaj več spraševala vsaj o tem, kako je prišel domov. Saj ni bilo nobenih zvez. Poleg tega se je govorilo, da so cele skupine vračajočih taboriščnikov zajeli in nihče ni vedel povedati, kje so.

Zavezniki so pomagali pri vračanju. Organizacijo so zaupali tudi taboriščnikom.
Kakšen drobec je ata povedal, npr. da so bili v taborišču tudi duhovniki, vendar z njimi ni bilo dovoljeno govoriti. Res pa je, da smo bili otroci še tako majhni, da si nismo mogli zapomniti niti tega, kar je pripovedoval. Obenem pa so starši imeli povsem druge skrbi.

Kakšne posledice iz taborišča je nosil oče?
Umrl leta 1969, ko je bil star 60 let. Zelo slaboten je bil vedno in tudi nagnjen k pijači. Tega mu domači niso oporekali najbrž iz razumevanja za njegovo trpljenje. Za vse pa je bilo dokaj težko. Mama je sem in tja na glas razmišljala in ocenjevala to naše življenje, češ kaj so mislili, da so se tik pred vojsko poročili in ustanavljali družine. Otroci so se rojevali v samo trpljenje. Otrok je bilo po vseh družinah veliko.

Kakšen značaj je imela mama?
Mama je bila zelo spretna pri delu. Pridna. Jo je pa bremenilo to, da je dejansko vse padlo nanjo, vsa preskrba otrok in trdo delo na kmetiji v hribovskem svetu. Otroci smo bili premajhni, da bi jo lahko razumeli. Pomagali smo, kar smo znali in zmogli. Fantje so prišli v obdobje odraščanja in so povzročali mami kar velike skrbi. Včasih sem si očitala, da sem jo pustila samo v vseh teh nadlogah. Vendar mi je sama prigovarjala, naj grem še kam drugam pogledat, kako teče življenje. Umrla je mlada, komaj 53 let stara. Zadela jo je kap. Gotovo tudi zaradi vseh teh težkih bremen, ki jih je nosila.

Kako so se znašli drugi bratje in sestre?
Mlajši brat se je izučil za vodovodarja. Sestra Rozka, ki se je v Mariboru izučila za tehnično risarko, je odšla v Avstrijo in tam delala. Četrta sestra se je izučila za trgovko v Borovu in tudi odšla v Avstrijo in se tam poročila blizu nas prek meje na Koroškem.
Štefka je postala sekretarka na Ravnah. Vero je mama rodila doma v ledvičnem napadu. Odpeljali so ju v bolnico v Črno, bilo je na tri kralje leta 53, in se še dobro spomnim, da je bila v bolnici do svečnice. Ponjo je šla krstna botra in so jo pripeljali domov. V bolnici so jo krstili in botra je menila, da tega otroka ne bodo prinesli živega domov. Ostala mi je v spominu njena pripomba, da 'če bi bilo dete moje, bi umrlo, tvoje pa ni'. Ob rojstvu je imela le 1,7 kg in je bil gotovo prehiter porod. Potem je bil pa še najmlajši Ivan, ki pa so ga preveč crkljali. Ni se najbolje znašel v življenju. Vsega je bilo pri nas doma.

Kakšno je bilo versko življenje v družini?
K maši smo hodili vsako nedeljo. Ata je molil rožni venec naprej, kasneje je navadil tudi nas, da smo otroci molili naprej v postu vsak večer in konec tedna tudi redno. O tem nismo nikoli spraševali zakaj, spadalo je v družino skupaj z delom in šolo. Ni nam bilo težko ali odveč, enostavno je bilo del življenja. Če gledam nazaj, se mi zdi, da je prišlo veliko novega in se staro ni obdržalo, vendar imam občutek, da se življenje ni obrnilo na bolje.

Če nam gre boljše, ni nujno, da so tudi ljudje boljši.
Spomnim se mlajšega brata, ko je na koncu rožnega venca stopil k mami in jo vprašal: Zakaj Štefka kar naprej moli, ko je biči bil? Ni dobro razumel besede 'bičan bil', pa ga je zanimalo, kaj pomeni 'biči'.

Kako ste se odločili, da greste zdoma?
Bila sem tako naivna, da si sploh nisem mogla zamisliti, da mi bo hudo. Ampak ko sem šla, mi je bilo zares hudo. Kakor da bi vedela, da ne bom šla nikoli več nazaj. Tolažila sem se in si dopovedovala, da vendar enkrat moraš iti od doma. Na en ali drugi način. Ker sem odšla na kmetijo, mi je mama svetovala, naj za božjo voljo ne ostanem na kmetih.

So domači sprejeli vaš odhod?
Z mamo sem se dogovarjala. A tudi atiju ni bilo vseeno, vendar je bil že toliko slaboten, da se ni spuščal v pomenke.

Ste vedeli, kam greste?
Odpeljala sem se z vlakom in vedela sem, kam grem, ker je bila tam hčerka očetove sestrične bolniška sestra. Ona je bila moj stik, a žal je nisem videla nikoli več potem. Oni so imeli hišo tik za mejo. S hčerko Veroniko sva šli nekoč pogledat vse to, pa kaj, ko je vedno premalo časa, da bi podrobneje spoznali kraje in ljudi. Bi jo pa rada še enkrat videla. Najmlajši brat, ki je na domu, mi pove, da je Lenčka večkrat vprašala, kje sem. V pomoč mi je bila še Marica Potočnik, tudi sorodnica po atiju, a vseh teh ljudi kasneje nisem več srečala.

Prišli ste v Salzburg in ste takoj imeli delo?
Da, takoj. To je bilo v Schwarzachu, nekoliko južno od Salzburga, blizu Bischofshofna.

Kakšne so bile prve izkušnje zdomstva?
Kmalu sem vedela, da nazaj ne bom šla več. V Celovcu je bilo lepo, vendar zelo blizu meje.

Kakšno delo je bilo?
V bolnici, ki so jo vodile sestre vizentinke. Delala sem z drugimi v pralnici, likale smo in zlagale perilo. V Celovcu sem bila prav tako v bolnici. Tudi tu so bile sestre elizabetinke. Občudovala sem prostore za kirurgijo in ogromno kuhinjo. Tu se je ob 6 h začela priprava za oskrbo bolnikov. Najprej smo počistile hodnike. Potem prinesle zajtrk bolnikom, pomagale smo osvežiti postelje, počistile smo sobe. Tako delo je bilo, vzdrževanje prostorov in oskrba bolnih. Konec tedna so nas dali včasih tudi v kuhinjo. Bila je res velika in dobro opremljena kuhinja.

Prvič ste se srečali z neko veliko prehrambeno oskrbo v velikih ustanovah?
Bilo je res novo, občudovanja vredno. Ostaja mi v spominu redovnica, zelo sposobna, ki je vodila skupino pomočnic, ki smo se privajale in učile, kako delo bolje teče. Večini od njih se je poznalo, da prihajajo iz težkega življenja, kjer ni bilo nobenega razkošja, ampak bolj ko ne trdo otroštvo.

Ste bile večinoma tujke?
Ne, največ je bilo Avstrijk. So pa radi jemali tudi Slovenke, posebej iz Prekmurja. Teh je bilo kar veliko. Vendar se je opazilo, da te ženske niso stale na nekem trdnem duhovnem temelju. To je bila kar precej razpuščena družba. Blizu je bil Tenneck, kjer je bila železarna. Tam so bili zaposleni možje in se je hitro razvilo srečevanje s temi dekleti. Njihove žene so bile doma, možje pa so tu izkoriščali svojo prostost. Dekleta so bila večinoma zelo mlada, pa vendar že tako osorna in samosvoja, da ni bilo prijetno med njimi. Nihče ni poslušal, če si rekel, kaj je prav in kaj ne.

Duhovne oskrbe ni bilo?
Pač. Tam je bil g. Lavrič, ki je prihajal in maševal. Sam je videl, kako je to hudo, ko so družine razdeljene. Mož je tu, žena z otroki je doma. Samska stanovanja so že nekako dobili, družinskih stanovanj pa ni bilo. Nekateri so se vračali, drugi ostali dolgo v razdeljenosti. Vsakovrstne dogodivščine so prihajale na dan.

Koliko časa ste bili v bolnicah?
V Velikovcu sem bila od novembra do junija, 6 mesecev. Potem sem bila doma eno leto. Nazaj sem šla zaradi brata, ki je šel v vojsko, da sem doma pomagala. Potem sem odšla v Schwarzach. Tam pa sem ostala kar nekaj let, natančno se ne spomnim, dokler nisem v sedemdesetih letih odšla v München.

Kaj vas je zvabilo v München?
Spoznala sem Janeza, bodočega moža, in sem zato šla v München. Želela sem obiskati svoje doma in ko sem šla na avtobus, sta bila tam dva moška iz Celovca, oba koroška Slovenca. Zanimala sta se, kam grem in mi prav prijetno pomagala. Povedala sta mi tudi, da v Münchnu iščejo v neki bolnici na Innere Wiener Str. pomočnice, da je tam nek Čeh in neko dekle, ki sem jo poznala že od doma, pa je nisem nikoli več videla. Bolnica nudi kratek tečaj za oskrbo bolnikov in iščejo nove moči. Povedala sta mi tudi, kako naj vse uredim. Vzela sem naslov in kmalu dobila papirje. To je pomenilo, da lahko odidem v Nemčijo, ker imam zagotovljeno delo. Najprej sem stanovala na Preissingerstrasse in vse so mi uredili oni. Takoj sem dobila delo in delovno dovoljenje in vse ostale papirje. Tako sva se spoznala.

Torej je potekalo vse brez težav?
Vse je potekalo urejeno. Nikamor nisem šla na riziko in v negotovost, da ne veš, kam boš šel zvečer spat. Bilo je maja leta 1972.

Janez je bil takrat že v Münchnu?
On je bil seveda že v Nemčiji. Takrat še v Rosenheimu.

Od kod je bil doma?
Iz Hlebc pod Svetim Petrom nad Begunjami, blizu Radovljice. Tudi iz teh vasi se je razselilo mnogo prebivalcev. Skoraj vsi njegovi so že pomrli, ena sestra je še v Švici. En brat je doma in ena sestra, ki je prizadeta, živi že od malega v oskrbi pri sosedi.

Vidva sta se odločila in se poročila?
Da. Poročila sva se novembra leta 1972, takrat je bil že v Münchnu. Najprej pa je delal v Vestfaliji in je kasneje prišel v Rosenheim, potem pa našel delo v Münchnu.

Je prišel v Nemčijo s potnim listom?
Da. Ves čas je delal v svojem poklicu, bil je mizar. Najprej v kraju Rheda. Več jih je bilo tam iz naših krajev. Nek Maček, ki sedaj živi v Škofji Loki.

Družina se je kmalu povečala?
Leta 74 je bila rojena Veronika, nato 75. Robert, Lucija pa 77.

Kje ste stanovali?
Najprej smo bili na Balanstrasse, nedaleč od tu. Takrat so že bolj natančno gledali na to, ali je stanovanje dovolj veliko za družino. Povedali so, da za dva otroka še gre, za tri pa je premajhno. Ko smo dobili večjega, ni bilo veliko večje, pač pa bolje razdeljeno. Neka ženska mi je kasneje svetovala, naj pridemo sem v to stanovanjsko okolje. Cela vrsta teh večstanovanjskih zgradb je v lasti cerkvene ustanove in so stare sto let. Vabili so v ta stanovanja in smo imeli kar veliko zborovanje, kjer so predstavili svojo ponudbo. Vendar jih takrat tujcem še niso oddajali. Spodbudila nas je tista ženska, naj gremo vseeno, pokažemo dokument, da potrebujemo socialno stanovanje, pa bo morda uspelo. Takrat se mi je zdelo smešno, da se moramo seliti, saj smo se v prejšnjem kar dobro počutili. Uradniki so bili sami čokati možaki in eden mi je zabrundal, da imajo le stanovanja s 45 m2. Tista ženska pa ni odnehala in me je gnala, naj grem ponovno na urad in zahtevam, da potrebujemo drugo stanovanje. Blizu našega dotedanjega stanovanja je bila neka Italijanka, ki se je selila. In ona mi je sama rekla, naj gremo v njihovo stanovanje, ki je imelo 88 m2. Bilo je v pritličju, precej hladno, vendar s kurjavo takrat ni bilo problemov. Šla sem spet na urad in zahtevala to stanovanje. Izgovarjali so se, da še ne vedo, da je prosto. Rekla sem jim, da jaz vem in da naj poskrbijo, da ga dobim. In smo ga res dobili.

Takrat ste bili še vsi skupaj?
Malo kasneje je Veronika dobila tu blizu na številki 9 svoje bivališče, bila je soba, kuhinja in kopalnica s tušem. Leta 2000 se je poročila. Niti se nisem dobro zavedala, da so otroci odrasli.

Prvi otrok je odšel iz hiše.
Kar naenkrat sem se srečala z dejstvom, da bodo otroci odšli drug za drugim. Kaj bom s tem velikim stanovanjem? Ga bom imela samo zato, da se bodo vračali in prinašali perilo v pranje? Lucija in Robert sta bila še pri meni, vendar sem vedela, da si bosta poiskala svoje gnezdo. Vendar je najprej odšla za eno leto na Koroško v slovensko gospodinjsko šolo, ki jo imajo sestre elizabetinke. Tam ji je zelo ugajalo. Tja bi tudi jaz nekdaj rada šla, vendar se nisem upala siliti doma, saj je bilo preveč dela. Pa bi bila rada videla kaj novega in se izobrazila.


Kmalu pa niste bili več vsi v Münchnu?
Da. Veronika je z družino odšla v Trst. Mi smo dobili drugo stanovanje in sem sklenila, da se preselim tja. Upravnik je rekel, naj ga sami renoviramo. Meni pa je bilo zelo hudo, ker se nisem mogla sprijazniti s temi spremembami. Počasi sem se pomirila, da ima vsak svojo pravico in jaz tudi. V velikem stanovanju so bila potrebna večja popravila, saj je bilo kar naprej nekaj narobe.

Kako ste prišli do tega stanovanja?
Prosila sem, naj mi dajo neko renovirano bivališče, kjer ne bo treba kar naprej nekaj popravljati. Upravnik je razumel mojo situacijo in mi ponudil to stanovanje.

Še vedno ste bili v službi?
Delala sem ves čas v bolnicah. Delovni čas je bil včasih tudi deljen, dopoldne in popoldne. Konec tedna je bilo tudi treba občasno na delo. Ko so bili otroci večji, je vse šlo dokaj mirno.

Kje je delal mož?  
V mizarskih delavnicah pri zasebnikih. Rad je zamenjal delo. Je pa tudi kakšna delavnica zaprla vrata in je iskal delo drugje. Našel pa ga je vedno.

Kdaj je zbolel?
Leta 1987 se ga je lotila bolezen in leta 1990 je umrl. Raka je imel na želodcu. Bil je operiran in veliko trpel. Najtežje je bilo, ker se s tem nikakor ni mogel sprijazniti. To je bilo tudi za nas vse naporno. Doma je bil in jaz sem na srečo dobila delo na kliniki, da smo lažje preživeli. On seveda ni mogel več delati. Včasih se je še prisilil in šel delat, vendar ni dolgo zdržal. Ni mogel jesti in je bil seveda slaboten. Delo je bilo pretežko zanj.

Kje je pokopan?
V Bitnjah, kjer smo imeli hišo. Vprašala sem ga, kje hoče biti pokopan. Odločil se je sam in dejal, da bom gotovo tudi jaz prišla tja. Vendar ne vem, kam me bodo dali. Danes je to vse drugače. Da ljudi zažigajo, s tem se nikakor nisem mogla sprijazniti. Danes si pa mislim, ali smo mi kaj drugega kot tisti, ki so jih v Dachauu požigali.

Vam je težko ohranjati vero, zaupanje v Cerkev?
Kako se vse spreminja. Nekaj desetletij je mimo, pa je vse drugače. Težko je tako hitro slediti vsemu. Marsikomu je zelo hudo, ljudje doživljajo stisko in negotovost. Tukaj ne dobim radia Ognjišče, je pa nemški radio, ki ga ujamem in je dober. Vse dogajanje v Cerkvi pride na vrsto. Nemška škofovska konferenca je pravkar imela zasedanje in dilem ne manjka. Tudi prenosi maš so in vse drugo, kar je danes možno nuditi na ta način vernikom. Vse je na razpolago in je zelo obsežno. Lepo je. Vidim ta trud. Vendar je tudi zelo veliko nasprotovanja na vseh koncih.

Veliko ljudem Cerkev ni več blizu.
Meni se zdi hudo, da jo hočejo povsem razveljaviti. Svet je povsem zmešan, zdi se, da vsak rine v nek svoj svet. Tudi v Nemčiji je veliko vprašanje, kako se bo vse skupaj razvijalo.

Kaj vam pomeni vera?
Vse življenje se mučim s tem, še danes. Vidim, kako se s tem vprašanjem borijo mladi, tudi moji otroci. Versko so danes mlade družine na veliki preizkušnji. Eden bi še kaj dal na vero in Cerkev, drugi pa vse odklanja. Celo pogreb jim ne pomeni osebnega odnosa do pokojnika, ampak je nujna rešitev neke naloge, ki nastane s smrtjo sorodnika.

Že v Salzburgu ste se srečali z g. Lavričem.
Srečali smo se pri slovenski maši. Ves čas smo imeli stik z njim pri mašah. Ni bilo v Salzburgu, pač pa v Tennecku. Tam je bila železarna, danes je najbrž ni več. Tam je delalo več Slovencev.

Tu v Münchnu je že delovala slovenska župnija?  
Da, slovenska maša je bila za nas osrednja stična točka za vse mogoče osebne vezi.

Ste bili povezani z župnijo?
Ves čas vse do danes.

Kakšne so spremembe v skupnosti od takrat do danes?
Danes je postalo preočitno, da je tu vse manj Slovencev, ki bi potrebovali drugega ali so pripravljeni za drugega kaj narediti. Kako smo bili povezani s Krnci, Mlakarji, Tavčarji, Drenovci ... in še in še je bilo teh ljudi. Vedno smo se srečevali, ne da bi kdo poklical, prišli so, šli smo k drugim, bilo je živahno srečevanje, pa naj je bil kakšen vzrok ali ne. Prišli smo skupaj, zdaj pri tem, zdaj pri onem. In vedno smo bili drug drugemu dobrodošli. Kdor je potrkal, si mu odprl, ga sprejel in je bila tu druščina, ki se je znala veseliti.

Se še kdo drug oglasi iz tiste stare druščine?
Žižkova Anica me je tudi poklicala in sem ji povedala, da me je klicala Mlakarjeva Cvetka. Obudili sva spomine, kako močna je bila ta ženska, kaj vse je zmogla. Otroci so seveda šli vsak svojo pot, onadva pa sta sama reševala svojo tegobo v boleznih in starosti.

Je še kaj vezi iz kroga sodelavk?
Neka Hrvatica je zadnjič klicala. Pripovedovala je, da ni imela mojega telefona. Bila je iz skupine deklet iz Bosne, ki jih je sprejela bolnica v Freisingu. Vse so bile katoličanke in so jim želeli pomagati, da si ekonomsko opomorejo njihove družine. Imele so različne zaposlitve in ob prostem času so iskale tudi družbo. Poznale so tudi Cvetko in so jo šle letos obiskat v Sevnico, vendar niso prišle do nje, ker je bila ravno epidemija na višku in vsi domovi za obiskovalce zaprti. Želele so, da bi jim samo vrata odprli, da ji pomahajo, pa tudi to ni šlo. Potem je pa telefonska zveza razpadla in niti za številko je nisem mogla vprašati. Se je pa spomnila vseh mojih otrok in jim pustila pozdrav.

Kako pomemben se vam zdi krog ljudi, ki živahno goji medsebojno prijateljstvo?
Tako družbo smo uživali. Enkrat smo bili pri tem, drugič pri drugem in ni bilo treba velikih pojedin, veselja in petja pa je bilo na pretek. In harmonika ni manjkala, Drenovec je imel vedno meh s seboj. In ko je župnik Rozman poklical za pomoč, so vsi šli tja.

To je dajalo vsem pogum.
Da, prijateljska skupnost je bila. Prav težko mi je, ko se na to spomnim in premišljam, kaj je od tega ostalo. Nekaj nas je še tu, večina pa je odšla ali so pomrli. Zgodi se, da še koga najdeš po telefonu. Spomini so ganljivi do solz. Vendar je zmanjkalo energije, da bi se družabnost vsaj občasno obnovila. Kot da smo že umrli. Zakaj? In potem je samo še: ja, ja. Vprašanja ostanejo neodgovorjena. Tako je.

Današnja družba se atomizira.
Najbrž je to zaradi tega, ker nam gre predobro. Zato smo taki, da drugega ne potrebujemo. Epidemija pa je dodala svoje. Meni kar prija, da ne letam okrog po nepotrebnem. Nikoli nismo iskali nekaj novega drugod, pri nas se je vedno dogajalo vse doma. Že od doma imam ta nagib, da sem rada doma. Otroci me silijo, da gremo na obisk k Veroniki. Pa me ne mikajo drugi kraji, samo otrok in njegova družina. Lep vrt imajo okrog hiše in otroci uživajo prostost v igrah. Pri njih smo bili, okrog pa nismo hodili. Nekako družinski smo. In to mi najbolj ugaja.

Vendar družba prija vsakemu?
Nimam rada klepetanja v prazno, samo da se nekaj govori. Tam se pove veliko neslanega. Ko pa ni nikogar za pomenek, je pa spet težko, da ne moreš z nikomer izmenjati misli in besed. Človek pozabi pametno govoriti.

Lepo je, da se razumete z otroki.
Lucija pride pogosto, Robert enkrat na teden. Zadnje dni je bil nekaj bolan in ga ni bilo. Sem pa ravno pekla zavitek in ga povabila nanj in je kar kmalu prišel naokrog. Malo sva sedela, pa je spet odšel. Opazil je, da je nekaj še v skledi. Testo je ostalo in bo jutri spet svež zavitek, sem rekla. »Potem pa pridem jutri spet,« se je razveselil. Tako gre to naprej. Pa ga ni bilo, bogvekaj ga je zaustavilo.

Ko imaš svojo družino, je to pač prvo, mar ne?
Seveda. Nikoli nisem želela dajati vtisa, da svojega otroka trgam iz njegove družine. To je njegova prva naloga, ne pa jaz. Sem pa seveda prosila, da mi je zamenjal žarnico, popravil omaro. To je moško delo, kaj drugega pa ne. Najmanj pa to, da bi moški opravljal ženska dela okrog pomivalnika in brisanja posode. To za moje razumevanje ni emancipacija. Vsak ima svoje sposobnosti in vsak naj dela, kar zna in zmore. In kar je treba.

Ko otroci odrastejo, se razvije družinsko prijateljstvo?
To je velik dar. Vsak ima svojo družino in s tem svojo pot. To je dobro upoštevati na način, kot si to predstavljajo ljudje v krogu sorodnikov z obeh strani sorodstva. Občutljiva zadeva. Ko opaziš, da nekaj ne vpliva dobro, se moraš umakniti.

In vendar se med seboj potrebujete?
Seveda, ampak na način, ki ohrani spoštovanje in ne izkorišča. Sem pazila na otroke in sta se starša vrnila šele globoko v noč. Jasno sem jima povedala, da tako to ne gre. Imeli so sestanek z vodstvom šole in meni naložili, da jim strežem. Pri nas so bili trije otroci, pa ati nikoli ni vedel za kakšen sestanek, vse sem opravila sama in si znala načrtovati, kar zadeva šolo in dom. Oče je imel druge naloge in to je bilo zanj dovolj. Po tem dogodku smo bili zmenjeni.

Treba je postaviti meje tako v šoli kot doma.
Tako je. Bolje prva zamera kot druga.

Imate stike s svojimi brati in sestrami?
Imam. Vendar sem daleč stran in izgleda tako, kot da me ne potrebujejo. Res je, da se ne vabimo na obiske. Brat na domu mi še ni rekel, naj pridem domov, naj tam prespim. Hiša je velika, vso so prenovili. Pa tudi odnosi med njimi so drugačni. V to se nočem vtikati.

Tudi tam najbrž raste nov rod?
Njihov fant se je zagledal v dekle iz doline. Policistova hči, ki je menda zelo pridna in delovna. Dva otroka imata, eden hodi že v peti razred, deklica v tretjega. Vem zanje, vendar ni osebnih stikov. Oni živijo svoje življenje. Le z eno sestro, ki živi na Ravnah, se večkrat slišiva. Njen mož je tudi delal v Avstriji in ima avstrijsko pokojnino. Z njo imam nekaj več stika. Pove mi, kaj je doma in kako pri njih. Hčerka je zdravnica, fant je naredil neko tehnično šolo in je v službi. Eden pa je doma in kmetuje. Živinorejec je. Tudi tam so staro kmečko hišo popolnoma prenovili. Zamislite si, da je v kmečki hiši taka televizija kot tale cela stena. To mi nekako ne gre v račun, v kmečki hiši. Ampak to pomeni, da smo ostareli. Ljudje in časi so se spremenili, mi se pa čudimo.

Kako danes izgleda okrog vašega doma?
Sosednja kmetija je Pri škofu, smo rekli po domače, potem je Stropnik, potem Desatnik in naslednji Krištof. To je kmetija, od koder je doma znani slovenski duhovnik na Koroškem Janko Krištof, ki ga vi poznate. Njegova mama je bila res dobra ženska, bili smo v zelo dobrih odnosih z njimi. Vse to je še na slovenski strani. Pri Kuštru se je reklo po domače. Očetovega brata od te mame so ubili komunisti okrog leta 50. Na krst je šel in se ni več vrnil. Baje so ga že dolgo opazovali, ker so vedeli, da je velik nasprotnik novega reda. Od Krištofove mame oče je bilo vdovec in se je ponovno poročil. Iz prvega zakona so bili štirje otroci in potem še štirje. Od te druge žene starše so tudi poslali v Kočevje. Na domu so pa naredili karavlo, tako da so tam živeli povsem drugi ljudje. Ko se je vse skupaj spremenilo, pa so menda vse dobili nazaj.

Kako oddaljena je bila Krištofova kmetija od vas?
Oni so bili precej višje in se nismo tako srečevali, kot se to dogaja danes. Vsaka kmetija je bila svet zase. Vse se je vrtelo v družinskem krogu. Niso pa bili ti krogi zaprti, vsak je vedel za sosede, kako jim gre in kaj potrebujejo.

Preseliva se še malo v München, na slovensko skupnost tukaj. Omenili ste, da tiste družbe, ki ste jo imeli, ni več. Tudi skupnost, ki se druži pri maši, je oslabela. Kaj pogrešate?
Ljudi. Tiste ljudi, za katere vem, da so še, pa jih ni nikjer več videti. Tudi ne vem, kdo je še tu, koga ni več. Njihovi in naši otroci so tu, pa jih ni v skupnosti. Njihovi starši, ljudje iz našega kroga, so večinoma odšli domov ali so pomrli. Z njihovimi otroki pa nimamo nobenega stika, tudi naši otroci ne. Poznali smo se z družino iz Rosenheima, katere mama se je dobro poznala s Kristino, nekdanjo župnijsko socialno delavko in gospodinjo, iz šolskih let. Tudi ta vez se je povsem pretrgala.

Otroci, ki so hodili v župnijsko šolo, se ne družijo?  
Spominjam se, da se je nekoč oglasil pri Luciji njen sošolec in sta se zmenila, da se mladi družini srečata. Pa je bila njegova žena proti in do dogovorjenega snidenja ni prišlo. Drenovčev sin Sandi in naš Robert sta se še kar dolgo dobivala, zadnja leta je tudi to usahnilo.

Kaj naj naredimo za te ljudi, kot ste vi in nekdanja vaša družba?
Nimate kaj narediti. Tudi mi starši ne moremo narediti za svoje otroke nekaj, kar jih ne pritegne več. Tudi lepi odnosi in veselo druženje lahko preneha in ga naenkrat ni več.

Družba nastane, ko jo ljudje iščejo sami. Pa vendar?
Veselim se ljudi, ki se srečujemo pri maši v nedeljo in tudi med tednom: Rozmanovi, Grojzdkovi, Mačkovi pa še kdo. Spoznali smo se z Debelaki. Ona je doma tam nekje okrog Raven. Zožil se je ta naš svet znancev in prijateljev. Nimaš jih kje loviti.

Ni več volje za srečanje?
Med ljudmi naše generacije je tako. Med našimi otroki pa je ta zgodba nekoliko drugačna, učinek pa isti. Ko so začeli hoditi v šolo, sem opazovala, kako njihovo mišljenje in dojemanje življenja postaja drugačno. To je nek drug čas, kot je bil naš. Vse je drugačno. In vpliv nanje je prišel z druge strani, kot smo mislili. Praznovanje božiča in velike noči se je odvrnilo od religioznega in postajalo nekakšen družinski dogodek, ki si ga naredimo ljudje. Nekoč smo praznovali to v skupnosti, danes je v zasebnem krogu.

Ves krščanski svet je v teh preizkušnjah.
Da, berem o dogodkih in krajih, ki jih nekoliko poznam. Na Koroškem sem nekoč doživljala tako lepo in zakoreninjeno slovensko besedo in praznike. Danes berem, da je skoraj vse ponemčeno. Nikoli prej se nisem tako živo zavedla tega, koliko je bilo še pred desetletji živega koroškega slovenstva, danes prihajajo novice, kako se izmučena manjšina bori za goli obstoj. In v prihodnje se bo marsikaj še bolj spremenilo, ne nujno na boljše.

Se bojite za slovenski rod in dom?
To, kar je videla moja generacija, je težaven, ne najbolj vzpodbuden razvoj. Če pomislim samo na to, koliko se nas je razkropilo po svetu. Danes se ta tok ne ustavlja. Tudi v Sloveniji se opaža vpliv priseljencev z juga. Tega ne more ustaviti nihče.

Koroška pove na to temo veliko, kajne?
Da, pred sto leti je bilo tam sto tisoč Slovencev, danes jih je deset tisoč. In vendar je treba videti tudi žilavost slovenskega duha. Spominjam se živo, kako sem se razveselila, ko mi je daleč nazaj sestra povedala, da bo sin Kuštrove Urške postal duhovnik. Zdi se mi, kot da bi bilo včeraj, sedaj je pa ta mož na tako visokem mestu v koroški Cerkvi in voditelj slovenske Koroške kulturne zveze. To je tako vzpodbudno. Ponosna sem nanj.

Še posebej zato, ker ste osebno poznali njegovo domačo hišo.
Oba starša sta rada in večkrat prišla k nam. Rekli so ji mama, čeprav je bila starejšim otrokom mačeha. Bila pa je veselega značaja. Znala je napraviti zabavo za vse. Za pusta se je našemila, prišla k nam z brezovo metlo in je take zganjala, da smo se nasmejali do solz. In nismo vedeli, da je bila ona. Znala je narediti veselje tudi v takih časih, kot so bili.
To se mi zdi zares imenitno, da je Urškin sin prišel tako daleč.

To je kar dober, spodbuden zaključek tega pomenka za naše bralce. Kaj jim priporočate?
Veliko več bi morali brati. Včasih tudi sama nisem utegnila toliko, sedaj pa prav rada sledim, kar prinašajo slovenske verske revije in časniki. Čas imam in se lahko temu bolj posvetim. In potem lahko še komu drugemu kaj povem.

Hvala vam za pogovor.
Ni za kaj.

Objave
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom