Rafaelova družba
Domov > Objave
Sreda, 24 Julij 2019

Objavljeno: 17.04.2019

Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom

 

Vabljeni k branju pogovora z Ivanko Koletnik, nekoč našo dopisnico iz Gradca, danes pa iz Pulja. Življenjska pot je njo in njeno družino vodila od Beograda do Gradca. Leta po upokojitvi najraje preživlja v Pulju, kjerkoli pa je, se z vsem srcem in mnogimi darovi vključuje v kulturno življenje.



Iz kakšne družine in od kod izhajate?
Izhajam iz številne družine očeta Slovenca Janeza Weilgunyja, rojenega 1901, in mame Hrvatice Fani Mikša, rojene leta 1904. Za preživetje in pomoč družinam sta mladenič Janez (19 let) iz Irja pri Rogaški Slatini in mladenka Fani iz Zaloga – Hum na Sotli – sezonsko delala v Rogaški Slatini v hotelu Pošta. Tam se je med njima zaiskrilo. Bodoči oče Janez je bil po redni vojaščini 10 let vezan in ni smel pomisliti na poroko, mama Fani, takrat stara 16 let, je bila pripravljena počakati. Tako je Janez, najstarejši sin, prihajal k svoji družini Weilguny in zaročenki Faniki Mikša v uniformi stare jugoslovanske vojske na dopust, in to vse do leta 1931, ko sta se srečno poročila v cerkvi svetega Križa v Rogaški Slatini. Že leta 1932 sta odšla s trebuhom za kruhom v Srbijo in istega leta se je v Beogradu rodil sin Zvonko, po petih letih v Kragujevcu hčerka Marjana in decembra 1940 še hčerka Ivanka. Družina s tremi otroki je pričakala drugo svetovno vojno v Kragujevcu. Zaradi vojnih razmer je oče Janez z družino želel v Slovenijo. Na posestvu Dobravca 46 pri Rogaški Slatini je živel očetov stric Karl, ki je zbolel za TBC. Tako smo jeseni 1942 prispeli na posestvo.


Kakšni so vaši spomini na mladost?

Spomini na mojo mladost segajo že k stricu Karlu, kateremu sem pomagala pasti živino. Spominjam se ga, kako je v košu nosil steljo enajstglavi živini. Smela sem se obesiti na koš (nisem še imela treh let) in me je nosil s steljo vred – to je bilo zelo zabavno. Posestvo je bilo veliko: enonadstropna hiša, zraven studenec in na drugi strani stranišče na štrbunk. Spominjam se, da je ležalo orodje (vile, grablje, motike ...) vsepovsod. Mene je to motilo in ker ga nisem mogla nositi, sem ga zvlekla na eno mesto. Brat Zvonko (pozneje optik) in sestra Marjana (gradbeni tehnik) sta morala na posestvu dosti pomagati, saj je bilo tudi takrat pomanjkanje delovne sile.

Kje ste obiskovali šolo?
Osnovno šolo in nižjo gimnazijo sem obiskovala v Rogaški Slatini, optično šolo pa v Celju. Posestvo je bilo od šole oddaljeno okoli sedem kilometrov – dobro se spominjam zime in visokega snega, ko je moral oče pred nama s sestro odstranjevati sneg, da sva prišli skozi gozd do šole. Brat Zvonko je bil v optiki v Mariboru prvi vajenec po drugi svetovni vojni. Med počitnicami sem ga smela obiskati in tako sem se odločila, da bom tudi jaz optik. Želja se mi je izpolnila in 1. novembra 1959 sem v Ljubljani z odliko zagovarjala svoj poklic. Praktično sem se usposabljala v optiki v Mariboru (pozneje ABA Maribor).

Pot vas je zanesla v tujino, ste bili takrat poročeni?
Seveda sem bila. Poročali smo se po vrsti: brat Zvonko leta 1960 (s Slovenko Bredo iz Beograda), sestra Marjana leto kasneje (s Slovencem Jožetom) in jaz z mojim Adolfom Koletnikom, tudi Slovencem, leta 1962. Spoznala sva se 1959. leta. Takrat je končal študij na glasbeni akademiji na Dunaju – smer pozavna. Tudi njegov oče Adolf Koletnik je bil glasbenik, tubist v mariborski operi. Bil je iz številne družine (19 rojenih otrok, trije so umrli) in so ga z devetimi leti poslali v Vršec v glasbeno šolo, smer pozavna – tako so bila ena usta manj za preživetje. Kot pripoveduje, se je takrat sramoval velike škatle, ki je potrebna za prenos inštrumenta. Moral jo je nositi iz Radvanja pod Pohorjem, preko njiv v Maribor; saj takrat ni bilo takšnih povezav, kot so danes. Brat Zvonko je Adija poznal iz gimnazije in ga prosil za uslugo, da mu z Dunaja nekaj prinese. Adi je to z veseljem naredil in tako sva se spoznala. Z njegovo sestro sva prepevali v cerkvenem zboru cerkve sv. Rešnjega telesa, kjer sva se z Adijem kasneje tudi poročila. Tako se je razvila ljubezen, ki, hvala Bogu, traja že 56 let.


Kako sta začenjala skupno pot?
Po poroki 1962. leta je moj mož raziskoval v Mariboru, Ljubljani in Beogradu, kje bi bilo za bodočo družino najbolj prijetno. V Beogradu sva bila najprej, misleč, da bo glavno mesto Jugoslavije najbolj primerno za to, kar je spoznal na Dunaju, ter da bo v Belem mestu tudi najboljši orkester. Žal je bila kultura v Jugoslaviji na nezavidljivi ravni, pa tudi za stanovanje ni bilo izgleda. Še vedno pa imava v Beogradu čudovite prijatelje, ki sva jih takrat spoznala. Vrnila sva se v Maribor. Jaz sem sprejela poslovodsko mesto v trgovini z optiko in foto materialom, pri firmi, kjer sem se izučila, moj mož pa delo v operi, na radiu in v šoli. Začeli smo graditi družinsko hišo na parceli moževih staršev, kjer je že stala manjša hiša. To smo dozidali in nadgradili z moževo sestro Sonjo. Tu je prostora za tri družine in tako je nastal najin prvi dom. Leta 1965 se je družina povečala, dobila sva hčerkico Aleksandro – Sašo in leta 1971 še sina Filipa Andreja. Hvala Bogu zanje. Družina je bila kompletna, oba zaposlena – od jutra do večera v službah, a se gmotno to ni veliko poznalo.

Kakšne spomine imate na začetke na tujem?
Mož se je vedno ukvarjal z mislijo, da bi odšli v tujino. Leta 1969 je od njegovega profesorja z Dunaja prišlo sporočilo, da je v operi v Gradcu razpis za avdicijo za prvega pozavnista. Mož se je takoj prijavil, bil povabljen na avdicijo in bil sprejet. Na tem delovnem mestu je ostal do upokojitve – 30 let. Bili smo presrečni, a vsa družina ni šla v Avstrijo takoj. Kar nekaj časa se je soprog vozil z vlakom v Gradec (meja – carina – kontrole) ali ostajal v stanovanju, ki nam je bilo takoj na razpolago.

Kaj pa otroci?
Ko je hči končala 3. razred osnovne šole v Mariboru, smo se kot družina preselili v Avstrijo. Otroka sta morala zamenjati slovenščino za nemščino – šlo je! Za hčer je bil začetek v 4. razredu težak, a je bila neverjetno pridna in vztrajna (to so kozorogi). Bila je vedno »Vorzugschulerin«. Pozneje se je odločila za študij medicine. Kot očesna zdravnica si je vedno želela svojo ordinacijo. Sedaj jo ima na Dunaju že sedem let. Sin Filip je pričel z učenjem nemščine v vrtcu in je smel sedeti pri vzgojiteljici, imenovali so jo »Tante«. Tako se je počutil varnejše. Stanovali smo v bloku opere, kjer so bili pevci, igralci, baletniki in glasbeniki. Prijetno je bilo zjutraj v kopalnici slišati kakšno arijo. Bilo je tudi dovolj otrok za druženje (iz Španije, Nemčije, Avstrije ...). Hči in sin imata še danes stike z veliko večino. Sin Filip je obiskoval privatno osnovno šolo, kjer je bilo tudi varstvo, nato gimnazijo, na kateri je uspešno maturiral, potem študiral. Tudi Filip se je, tako kot oče, spoznal s pozavno, hči Saša pa z violino. Filip se je kasneje vrnil v Slovenijo in živi v Kranju. Vsi trije smo kljub prigovarjanju ostali slovenski državljani, razen hčere, ki kot slovenska državljanka ne bi dobila po študiju medicine specializacije.


Kaj je bilo najtežje?
O tegobah izseljenstva je težko govoriti. Gredo vse do malenkosti, ko se je denimo treba navaditi na cene na tržnici (kjer še sedaj kupujem), ki so veljale za četrt kilograma – seveda se mi je zdelo vse zelo poceni, a na koncu mi je bilo vse jasno, ko sem prejela račun. Še sedaj je tako, sicer pa so Avstrijci bili vedno zelo varčni. V začetku me je presenetilo, ko me je nekdo povabil na kavo, potem pa sva plačala vsak svojo, a smo se tudi na to privadili.


Se vam zdi, da se današnji mladi lažje izseljujejo?
Mislim, da jim je lažje. Ravno pred kratkim (pri operaciji in pri rehabilitaciji) sem imela v Gradcu občutek, kot da sem doma (smo avstrijski zavarovanci), saj je 80 odstotkov zaposlenih Slovencev. Kar nekaj se jih vozi iz Maribora, Slovenske Bistrice, Lendave itd. Vsekakor jim je lažje, ni meja, ni pregledov, ni carine. Vse ostalo je odvisno od sreče, upornosti vsakega posameznika. Mislim, da so na dobri poti in tudi cenjeni. Le škoda je, da država dovoli, da jo zapuščajo izobraženi ljudje.


Ko smo se srečali na lanski prireditvi Dobrodošli doma, ki jo prireja Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, ste omenili, da imate tri domove.


Tako je! Prvi dom je Maribor, 30 let v Gradcu je drugi dom in odkar sva v pokoju, je Istra – tretji dom. Ko sva v Gradcu, stanujeva v majhnem stanovanju pri družini Kunstek. Gospod Stanko Kunstek je tudi slovenskega rodu iz Rogaške Slatine in je 18 let uspešno vodil slovensko skupnost pri Mariji Pomagaj. Vsako nedeljo je pri slovenski maši in še vedno prepeva v cerkvenem zboru.


S čim ste se ukvarjali v poklicnem življenju?


V nižji gimnaziji me je profesor Kolar vprašal, kakor tudi vse ostale učence: »Kaj boš pa ti, Ivanka?« Rekla sem, da optik. Malo se je čudil, saj to takrat ni bil ženski poklic. In je rekel: »Mi boš pa naredila očala.« In res sem mu jih. Mislim, da je to moje življenjsko poslanstvo in čudovitih let, ki sem jih preživela med temi lesketajočimi se stekelci, ne bi z ničimer zamenjala. Mogoče mi je postalo to všeč še pred počitnicami, ki sem jih preživela kot 15-letna deklica v mariborski optiki, kjer je bil tudi brat. Morda pa je vplivala tudi izkušnja, ko je mama pri 46 letih menila, da je v meni, pa smo 1950. leta dobili zlato sestrico Marjetko. Bila je mongoloidna in slepa. Tudi po operaciji na očeh ni bilo bolje in očal ni hotela nositi. Smo pa tudi v sorodu z nešteto optiki in očesnimi zdravniki (Morela v Novem mestu in Ljubljani, optik Zajc v Ljubljani – nečak in nečakinja). Tudi sin Filip je optik ter kot že omenjeno, hči Aleksandra očesna zdravnica. Skratka, v naši družini se vse že dolga leta vrti okoli oči.

Iz svojega poklicnega življenja se lahko pohvalite s posebnim dosežkom …


Ob razpadu Jugoslavije sem bila zaposlena v Avstriji pri firmi Uniopt (tukaj sem dočakala tudi upokojitev). Sodelovali smo tudi s podjetjem Carl Zeiss; tako sem z vprašanjem, kje bomo Slovenci kupovali C. Zeissova stekla, nagovorila šefa na Dunaju dr. Hofferta. Rekel je: »Kaj bi ti rada s to majhno Slovenijo, dva milijona vas je – kot Dunaj ste?« Zelo sem se razjezila in rekla: »Wir sind klein, aber fein!« Imamo čudovite hribe, doline, jezera, morje in še kaj … Pripeljala sem firmo C. Zeiss v Slovenijo, v Maribor. Začetek ni bil lahek, saj sem delala štiri ure v Gradcu, ostalo je bila popoldanska obrt v Mariboru. S prostori v najinem stanovanju in pridnimi rokami svakinje, svaka in nečakinje ter moje pomoči iz Gradca smo naredili nemogoče. V desetih letih sem se neštetokrat ponoči vračala utrujena iz Maribora v Gradec. Soprog je prišel takrat z operne predstave, lahko sva izmenjala par besed, naredila načrt za naslednji dan – otroci, šola in ugotovila sva, da tako ne bo šlo več dolgo. Tako sem leta 1998 vodenje firme C. Zeiss Slovenija predala sinu Filipu. Dobro vpeljana firma je še vedno napredovala. Prostori v Mariboru so bili premajhni in preselili so se v Ljubljano. Po trinajstih letih vodenja in dosti službene odsotnosti po Evropi je sin dal odpoved in zajadral v povsem druge vode – proizvodnjo naravnih vin ATIMO.


Kar nekaj časa ste dopisnica za Našo luč, začeli ste v Gradcu.


Tako je, pričela sem v Gradcu na pobudo minorita patra Martina Vidoviča. Slovenski minoriti so vodili cerkev in samostan Marije Pomagaj 28 let. Srečali smo se v prostorih samostana Marija Pomagaj, kjer je bilo božičevanje avstrijsko-slovenskega prijateljstva. Oba s soprogom sva se ga udeležila. Srečala sva patra Martina, ki ga je moj soprog poznal. P. Martin nama je povedal, da je vsako nedeljo ob 9. uri v Zakladni kapeli slovenska maša. Mi smo hodili v cerkev in spadali v Graben Kirche. Seveda sva se takoj pridružila Slovencem. Takrat sva tudi spoznala patra Janeza in mag. patra Jožeta Lampreta, ki je še vedno na voljo Slovencem v Gradcu. Vsako soboto prihaja iz Olimja in ima sveto mašo, po maši se dobimo in okrepčamo s čajem, kavo in dobrotami, ki jih pripravijo pridne roke v Kolbejevi kleti.


Kako to, da ste se preselili v Pulj in tudi v Pulju nadaljujete svoje poslanstvo dopisnice, za kar smo vam hvaležni?


Kmalu po tem, ko je bila družina v Avstriji, smo pričeli z iskanjem zemlje za gradnjo v Gradcu, ko je moj Adi rekel: »Veš kaj, po par letih, ko bodo otroci odšli, se bova lovila po prazni hiši. Poglejmo raje na morje.« Rečeno, storjeno! Pričeli smo z rastočimi otroki v veliki prikolici na kupljeni zemlji 40 m od morja. Vsi smo se 15 let počutili čudovito, a ko so nam pričeli vlamljati, smo razmišljali o zidavi in leta 1988 zgradili hišo. Vedno bolj smo se vezali na Istro – Pulj in hišo v Istri. Tako je nastal najin tretji dom. Zelo rada greva v Maribor in Gradec, povsod imava prijatelje in sorodnike, a kot vsi upokojenci imamo vedno zanje premalo časa.


Kako močna je slovenska skupnost v Pulju?


Po popisu iz leta 2011 je Slovencev v Pulju 549, kar malo čez en procent v skupnem številu prebivalcev. V našem Društvu je do sedaj evidentirano čez 600 oseb, ki so k društvu pristopili. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2001, ko je bilo v Pulju deklariranih 731 Slovencev. Nekaj se jih je med tem časom verjetno odselilo, določeno število umrlo. V članstvu društva so tudi someščani, ki nimajo slovenskega porekla. Slovensko kulturno društvo »Istra« je prvo slovensko društvo v Istri, ustanovljeno po razpadu prejšnje države. Kasneje so se Slovenci organizirali v društva še v petih krajih Istre, v Poreču, Labinu, Buzetu, Lovranu in Umagu. Povezali smo se v Koordinacijo slovenskih društev v Istri in v okviru le-te tesno sodelujemo, tako da imamo tudi skupne kulturne programe.

Vaše društvo je zelo dejavno …


Naše društvo je glede aktivnosti v Istri najmočnejše. Imamo okoli 80 aktivnih članov v sekcijah: v zboru, slikarski delavnici, kreativni delavnici, v delavnici za zdravo življenje, pri pouku slovenščine. Kakih 40 članov se redno udeležuje prireditev in manifestacij.
V Društvu kvartalno izhaja glasilo Mavrica, v katerem se objavljajo prispevki o dogajanjih.
Slovenija v presežkih
Med občasnimi aktivnostmi je tudi založništvo. Tiskali smo dve pesniški zbirki naših članic, monografijo akademskega slikarja in našega člana Martina Bizjaka ter njegovo knjigo Tri uveljavljena Slovenca v Pulju, monografijo Društva ob deseti obletnici ustanovitve. Najvažnejši dogodki so proslava slovenskega kulturnega praznika in dnevi slovenske kulture v Istri, obe v sodelovanju z ostalimi društvi iz Istre, udeležujemo se manifestacije Petje ob adventnem vencu na mestnem trgu (ki se je začela na našo pobudo oziroma po ideji naše predsednice pred tremi leti).


Imate z ostalimi društvi na Hrvaškem pogoste stike?


Z ostalimi slovenskimi društvi v Istri imamo zelo dobre in pogoste stike. Zaradi manjših stroškov organiziramo skupne proslave. Prav tako imamo dobre stike s slovenskimi društvi po celi Hrvaški: Split, Reka ... Tudi dneve slovenske kulture praznujemo skupaj in tako tudi denarno prihranimo.


Kaj vas spravi v dobro voljo?


V dobro voljo me spravijo vnuki, družba in petje.


Katere preizkušnje v svojem življenju bi izpostavili?


Mnoge. Ko sva zapustila moževe in moje starše ter svojce, sva bila čustveno razdvojena, oropana nečesa lepega. Gradec ni daleč, a za lastno družino je bilo treba narediti v tujini čim prijetnejše okolje. Vračamo se vedno z bogatimi izkušnjami, a nikoli razočarani nad odločitvijo. Preživljamo dopuste, praznike, obletnice, rojstne dneve skupaj s prelepimi spomini. Hvala Bogu, smo še vsi – brat, sestra in moževa sestra s partnerji. To nama ogromno pomeni.


Kako dolgo že pojete v mešanem pevskem zboru v Pulju?


Čas teče neverjetno hitro. Pri mešenem pevskem zboru Encijan pojem 13 let. Ko sem pristala na večkratno prigovarjanje takratne tajnice Jasmine Ilić Draković, nas je bilo le 13. Mislila sem si, le kaj bo iz tega nastalo. Naša umetniška voditeljica prof. Paola Stermotić je bila vztrajna, neumorna. Vedela je, kaj lahko izvleče iz nas. Prvi nastopi so bili v društvu: Prešernov dan, slikarske razstave itd. Zbor se je večal, sedaj nas je 35 in slišali so nas tudi zunaj meja Hrvaške. Tako so sledila tudi povabila v tujino.


Z zborom tudi dosti potujete in koncertirate na tujem?


Res je, dosti potujemo. Posebno v letih 2017 in 2018 je bilo naporno. Bili smo v Novem Sadu, Beogradu, Banjaluki, Avstriji, na severu Francije v Aumetzu. Težko je reči, kje je bilo najlepše. Povsod smo bili čudovito sprejeti. V Franciji smo ugotovili, da dostikrat besede niso potrebne, ampak je dovolj pesem. Zopet smo spoznali, da je potrebno ohraniti slovensko samozavest, ponos in ljubezen do domovine, saj smo dejansko njeni ambasadorji. Bili smo tudi na srečanju Dobrodošli doma, kjer smo že četrtič peli tudi pri maši za zdomce, tokrat v Brežicah. Ponosni smo na kolege hrvaškega rodu, ki pomagajo s petjem in slovensko pesmijo obogatiti našo kulturo.


Omenili ste, da ste Slovenci v zboru v manjšini in tudi zborovodkinja je Hrvatica?

Dejansko je tako. Zborovodkinja Paola Stermotić, ki nas je vodila 13 let in pripeljala do velikih uspehov doma in prepoznavnosti v tujini, je tudi hrvaškega rodu. Sedaj imamo novo zborovodkinjo mlado Ino Cerovečki, ki je tudi hrvaškega rodu. Vsa ta leta smo širili slovensko pesem in kulturo, enako se trudimo še naprej. Verjamem, da nam bo uspelo. Naša Ina je pričela z delom jeseni 2018. Skupaj z nami je opravila odličen nastop v adventu in božični koncert v Pulju v cerkvi sv. Frančiška.

V toliko različnih državah ste živeli, vedno ste bili povezani tudi s slovenskimi skupnostmi. Kaj bi položili na srce bralcem Naše luči?


Veliko let sem bila od doma in še vedno sem, toda druženje v slovenskih društvih in Božja beseda v slovenskem jeziku pri nedeljskih mašah v Mariboru ali Gradcu mi daje občutek, da sem vedno doma. Zato bi bralcem Naše luči, katero berejo rojaki slovenskih katoliških misij kakor tudi slovenskih društev po svetu, položila na srce: ostanimo zvesti rodnim koreninam in negujmo še naprej doto, ki smo jo prejeli na pot od naših dragih staršev To je materni jezik, vera, medsebojno spoštovanje in pridne roke. Ohranjajmo slovenstvo, kjerkoli smo razkropljeni po svetu, ne glede na to, kako majhen narod smo.
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom!

Objave
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom