Rafaelova družba
Domov > Objave
Sobota, 28 November 2020

Objavljeno: 01.09.2020

Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo

 

V septembrski številki Naše luči smo k pogovoru povabili nekaj udeležencev romanja treh Slovenij. Z njimi se je pogovarjal msgr. Janez Pucelj.



VIŠARJE, MAGIČEN IN SVET KRAJ

Erika Jazbar, novinarka, doma sem v Gorici, v Italiji, torej iz zamejstva.  

Kaj pomeni ta kraj, Sv. Višarje, za vašo dolino?
Na Višarje hodim že od ranega otroštva. Z družino smo hodili. Bili smo zelo navezani na Kanalsko dolino in pa na Višarje, ki so magičen in svet kraj. Prav občutiš, kako je nek kraj lahko svet, ko na stičišču več kultur in narodov nimaš ograje ali zidu, ampak je zgrajena cerkev, kakor je napisal dr. Lambert Ehrlich, ki je bil tu doma. Na romanje treh Slovenij hodim, ne bom rekla, da od vsega začetka, ampak že vrsto let in tudi desetletij. Zame je to priložnost, da zelo konkretno srečam ljudi, ki prihajajo sem, sonarodnjake, Slovence iz treh Slovenij, torej iz zdomstva, zamejstva in iz matice. Tu srečam tudi ljudi, ki jih potem čez leto ne vidim. Je torej priložnost, da se srečam z njimi in kakšno povemo in se tudi pogovorimo. Je tudi priložnost za odlična predavanja. Vsako leto imamo možnost, da poslušamo prvovrstne intelektualce in kulturnike. In tudi maša na Sv. Višarjah ima nek svoj poseben pomen in domet.

Naše romanje in srečanje na Sv. Višarjah ima namen povezovanja treh Slovenij. Kakšno izkušnjo, kakšno mnenje imate o tej povezanosti?
Povezava je, ker obstajajo Slovenci v treh Slovenijah, ki v to povezavo verjamejo, za to povezavo delajo ne glede na to, ali imajo organizirane strukture ali je delo posameznikov. Domet treh Slovenij bo živel, če bodo Slovenci na različnih koncih, kjer pač živijo, verjeli v to dimenzijo. Zaenkrat so takšni ljudje v vseh treh Slovenijah in enotni slovenski prostor treh Slovenij tudi živijo in verjamem, da bodo tudi v bodoče, ker je med temi, ki so danes tu prisotni, tudi veliko mladih.

------------------------
ZA POVEZOVANJE JE POTREBEN NAPOR

Ivo Jevnikar iz Trsta, časnikar, nekdanji predavatelj na Višarjah, pod veliko ploho, ki je trajala ves čas.  

Kakšen pomen imajo Sv. Višarje za Slovence v Trstu, Gorici?
Na žalost moramo priznati, da iz italijanskega zamejstva v bistvu ne prihaja kakšna množica sem na Višarje na to srečanje, čeprav so ljudje zelo navezani na Kanalsko dolino in tudi na samo božjo pot na Višarjah. Je pa vsako leto gotovo tukaj lepo zastopstvo tudi iz Trsta in Gorice. Za nas mislim, da velja to geslo oz. oznaka Višarij kot stičišča treh velikih skupin narodov ali jezikov (slovanskega, germanskega in romanskega). Sem vesel, da sem bil prisoten že na prvih, ko se niti še niso imenovala višarska srečanja, ko ste imeli še tisto društvo – Društvo evropskih izobražencev – tako da so prihajali tudi iz Pariza, iz Belgije in tako dalje. Bila je lepa zamisel, iz katere se je rodila tradicija, ki je, mislim, da danes zasidrana v naši stvarnosti in da je zelo pomenljiva po svojih predavateljih in bogoslužju in tudi po srečanju med ljudmi.

Povezovanje treh Slovenij je naloga, ki je najbrž tudi v zamejstvu naporna?
Da. To je vedno aktualna tema. Nekateri so ali smo upali, da bo po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije povezovanje avtomatično steklo, ampak nič ne pride samo od sebe. Za vsako stvar je treba delati in tudi za povezovanje je potreben napor, potrebne so pobude, potrebna so srečanja, ljudje, ki so za to navdušeni. K sreči jih vsako leto srečujemo tukaj na Višarjah, ljudi, ki vsak na svojem področju skušajo to povezovanje izpeljevati. Tudi študijski dnevi v Dragi so se rodili z željo, da bi povezovali s predavatelji, z udeleženci ljudi iz vseh treh Slovenij. In še nekaj takih pobud je. Tako da se mi zdi, da ima višarsko srečanje izreden pomen.

Ali slovenska skupnost na Tržaškem čuti, da je povezovanje z matico in izseljenstvom potrebno in da je vredno delati za celotno narodno skupnost?
V določenih segmentih naše narodne skupnosti v Italiji že, v drugih pa ne. Leta tečejo, razlike se nekje, hočeš nočeš, poglabljajo, drugačni družbeni sistemi so bili, meja in tako dalje, tako da je potreben napor, da se to uresničuje.

Kje so spodbude, kje ovire?
Veliko se dela na tem. Veliko je očitkov, da Ljubljana, matična Slovenija, ne kaže dovolj razumevanja. Ampak po drugi strani je treba priznati, da se tudi marsikateri zamejec ne zanima za to, kar se dogaja v Sloveniji. Tudi glede polpreteklosti se ne more vživeti v to, kar je spoznanje in čustvovanje večjega dela slovenskega naroda. Gleda svojo partikularno primorsko izkušnjo in tako dalje in ne vseslovenske. Torej, na obeh straneh je treba delati.

------------------------
TREBA JE PRAVEGA, NE LAŽNEGA DOMOLJUBJA

Milan Pavliha. Član kvarteta Godbe ljubljanskih veteranov in član Godbe ljubljanskih veteranov in njen predsednik. Zasluga pokojnega nadškofa Urana je, da nas je pred leti pot zanesla tudi v ta nebeški raj.

Kaj vam pa danes po vseh teh izkustvih pomenijo Višarje in to srečanje tukaj?
Ta srečanja so za nas vedno lep dogodek, srčni dogodek in prihajamo pomirjeni in drugačne volje domov.


Srečanja tu so namenjen posebej oživljanju zavesti, da Slovenci živimo na treh področjih – to je domovina, je zamejstvo in je izseljenstvo. Je te zavesti v domovini dovolj?
Potrebno je še mnogokaj, ne samo nekaj. Moja izkušnja je tudi iz Argentine. S Francetom Maroltom, slovensko folklorno skupino, smo daljnega leta 1994 en teden pripravljali delavnice našim rojakom v Buenos Airesu. Saj vemo, koliko kulturnih centrov premorejo, osem. In kadar župan ne najde drugih možnosti, so tukaj Slovenci. Takrat sem začutil toliko pravega domoljubja, kot ga doma nisem nikoli. Zadnje čase sem se pa o tem tudi razpisal v Sobotni prilogi: »Kje je več rodoljubja? Ali izza Karavank ali doma?« Seveda sem zatrdil, da ga doživljam izza Karavank mnogo več. Pravega, ne lažnega domoljubja.

------------------------
ČE NAS BO KAJ NESLO NAPREJ, BO TO KULTURA

Blaž Karlin iz Škofje Loke, zaposlen, pravnik, udeleženec celotnega programa letošnjih višarskih dni.

Kako gledaš na Višarje, tromejo, romarsko središče? In kakšen vtis imaš o letošnjem srečanju?
Hvala za povabilo. Za Višarje sem vedel že dolgo prej, preden sem bil tu, ker sem bral o Ehrlichu. Tako, da me je vedno vleklo sem. Predvsem njegova ideja slovenstva, tistega slovenstva, kot je on rekel, da so se tu narodi 'narinili', ampak si niso izbrali človeškega vzora, ampak morijo. In res se mi zdi, sploh v tej Evropi, ki je sedaj tako zmedena. Če je neka referenca ali nekaj, kar presega človeka, potem je upanje, kot je bilo pri ustanovnih očetih Evrope. Kajti sedaj se je dejansko obrnilo tako; to se je zadnjič lepo videlo, ko se voditelji vlad zmenijo za denar, mislijo, da so vse rešili. Ampak niso s tem še nič rešili. Letos sem se drugič na Višarjah udeležil celotnega programa. Tudi medtem sem bil nekajkrat tu in vedno pridem z veseljem. Ker to je tako: ko greš v tujino in govoriš z različnimi ljudmi, si jim tujec, ko greš v cerkev, veš, da si doma. Ko se tu pogovarjaš z ljudmi, s tujci, in jih vidiš prvič, veš, da so s teboj edini v veri, zlasti če so katoličani, veš, da so ti blizu po vrednotah. Tako da sem res rad na Višarjah, zelo rad.

Naše romanje na ta kraj posvečamo trem Slovenijam. Vemo, da gre tu za enoto, vendar je zavest o tem nekako šibka. Kaj meniš ti o tem?
Ponavljati in se tudi zavedati, da se mora vsaka generacija na novo odločiti. Ni dovolj, da mi to racionalno razčistimo in si rečemo, da je to pomembno. Zelo važen je prenos iz generacije na generacijo. Zato se mi zdi vedno tako lepo, ko pridejo tudi mladi na Višarje z družinami.

V okolju, kjer živiš, je ta zavest prisotna, se zasledi?
Ne. V Škofji Loki tega ne slišiš. Morda med posamezniki. Zelo je odvisno od človeka oz. ta vprašanja se po navadi prenašajo od človeka, ki se za to posebej zanima. Ni tako, da bi bilo neko širše vedenje o tem. Meni je važna zgodovina treh Slovenij tudi zato, ker mi, če bomo obstali kot narod, pač najprej biološko, in potem pa tudi, če nas bo neslo nekaj naprej, bo to kultura. Kultura, ki ni vase zagledana, ampak ki ima poleg naravnega tudi nekaj nadnaravnega. Kajti naravno se zelo hitro izrodi, kot se je že velikokrat zgodilo. Mislim pa, da je zelo važno predvsem, da se mlade navdušuje za te stvari. Zelo pogrešam – v študentskih letih sem imel malo sreče – več informacij, ne samo splošno informiranje mladine. Ampak mi, ki smo letos dva dni hodili po Benečiji – to je veliko boljša informacija, kot če prebereš deset knjig. To moraš osebno doživeti, potem veš, koliko je ne samo strukturnega, ampak tudi plemenitega v ozadju, in te stvari te potem bolj nagovorijo, zlasti mlade, ki iščejo smisel.

Je informacij dovolj v šoli, pri raznih predmetih?
Ne, premalo. Ravno ta teden smo se pogovarjali, da smo se učili o zamejstvu, o Benečiji, o tem, ko smo govorili o narečjih, kaj več pa ne. In tudi vedno, ko poudarjamo Slovenijo, govorimo, kot da se Slovenija konča na državnih mejah. Pa se ne. Slovenstvo sega preko meja države. Slovensko zamejstvo ni v naši državi, ker se je zgodovina tako odvila. Premalo je teh sporočil v šoli, absolutno premalo, v kolikor sploh so.

------------------------
VIŠARJE NAS VEDNO ZNOVA POSTAVLJAJO V REFLEKSIJO

Dejan Valentinčič, državni sekretar na Uradu, sicer pa že petnajst let redni obiskovalec Višarij vsako prvo nedeljo v avgustu.

Kaj vam pomenijo Višarje? Kaj višarsko srečanje treh Slovenij?
Mislim, da je to najbolj pristen forum, ki res nagovarja vse tri razsežnosti slovenstva. S simboliko na tromeji, s srečevanjem treh dinamik slovenstev v Sloveniji, zamejstvu in izseljenstvu, signalizira to, da živimo zelo različne realnosti, hkrati pa je seveda tudi stičišče treh velikih evropskih jezikovnih skupin, med katerimi živi tudi tretja dimenzija izseljenstva, v romanskem svetu vse do Argentine, v germanskem, v Nemčiji, Avstriji … in tako naprej. Višarje nas nekako vedno znova postavljajo v to refleksijo, s katerokoli različno bivanjsko situacijo se soočamo.

S slovenskim zamejstvom in izseljenstvom ste dobro seznanjeni. Kako bi ocenili današnje vzdušje glede povezovanja in spoštovanja vseh treh delov Slovenije?
Naj začnem enkrat bolj pozitivno. Lahko rečem za spremembo, ker bolj rad kritiziram, kaj vse manjka. Ta velika preizkušnja, ki jo je prinesel covid, je pokazala, da nam take sodobne teme, kot je tehnologija, potem ko je človek postavljen pred dejstvo, pomagajo spoznati, kje se da to na najboljši način uporabiti. Ko to ni nujno, se porajajo velike teorije, kako bi se lahko kaj naredilo. V realni situaciji pa se izkaže. V tej informacijski družbi, mislim, da se je sedaj pokazalo, kako to lahko v praksi deluje. Je pa res, da se – pripomnim samokritično – rabi predvsem institucije, državne institucije v Sloveniji. Premalo so naravnane v tej smeri. Kaj šele, da bi bile operacijsko sposobne izvajati to povezovanje. Trenutno se vodi na primer repatriacija iz Venezuele, kar bi se moralo razviti v neko širše vzpodbujanje vračanja rojakov. A država nima dovolj mehanizmov, kako bi se to lahko dogajalo. Po drugi stani pa tudi tisto, ko rečemo, da se zelo veliko govori, niso v vsakem primeru samo floskule. Lahko je neka praktična in uresničljiva dejavnost, kot je gospodarsko povezovanje in tako naprej. V zadnjem četrtletju sem se precej posvetil temu tudi študijsko, kako to delajo druge države, na primer Irska, Izrael. Marsikaj se da napraviti. Ni nujno, da je to samo neka načelna stvar, spraviti se da tudi v prakso. Res pa je, da moraš imeti operativne državne organe, pa lokalne organe, kot jih imajo kake večje države. Portugalska in Poljska delata to na lokalnem nivoju. Naj bo na državnem ali lokalnem nivoju, bistveno je, da so strukture sposobne to izvajati. Mislim, da nam ta preskok malo manjka.

Torej, na začetku nekega delovanja je informacija. Najprej je treba vedeti. In drugo, treba je videti, srečati se. Se ti zdi, da so določeni napredki?  
Mislim, da so. Vedno več novinarjev je vsako leto tu na prvo nedeljo v avgustu. In poročajo. Tako informacije prihajajo in prodirajo v javnost. Kar tukaj zaostaja, se zdi, je šolski sistem. Dodal bi praktično zgodbico. Pred kratkim je kolegica na facebooku objavila zemljevid Slovenije za pouk zgodovine. Pa sem tako malo za šalo malo zares zapisal: na pozabi na zamejstvo. Odgovorila je: za zgodovino bo dovolj to, ker tu otroke učimo o prazgodovini na Slovenskem. Zdelo se mi je, da nečesa ne dojema najbolje. V prazgodovini ni bilo Slovenije in meja tudi ne. Pod besedo slovensko pa lahko razumemo vse ozemlje, na katerega so se naselili Slovenci. Ta vzgojni moment nam manjka, da bi se otroci srečali s celoto slovenstva tudi pri pouku zgodovine ali drugih predmetov. Gre za spoznavanje skupnega prostora Slovencev. Otroci naj bi že od začetka izobraževanja postali deležni informacije, ki zajema celoto, potem bi to postalo nekaj normalnega. Iz spoznanja raste zavedanje, iz zavedanja čutenje, šele potem iz tega nekdo nekaj naredi, menim.

Šola bi lahko veliko več storila na tem področju.
Tako je. Pri tem mi ne gre za nek princip, da naj bo to ena šolska ura ali tri, ki bi jih posvetili tem vsebinam. Ta tema bi morala biti integralni del v različnih učnih programih. Ko govorimo o zgodovini Slovencev, ne more biti to omejeno na današnje državne meje. Živeli smo v različnih državnih in upravnih okvirih in mejah in to je treba vključevati. Šola pri nas ima eno leto zemljepis Slovenije, medtem ko imata Italija in Madžarska zemljepis našega prostora. Tako se vključujejo enakovredno vse bivanjske situacije. Pri nas pa je ena ura o zamejstvu in to je vse. Na tem področju so možne izboljšave.

------------------------
ZA SADOVE MORA VSAK PRISPEVATI SVOJ DELEŽ

Jože Rožanec, študent računalništva in za področje umetne inteligence v Sloveniji, drugič na višarskih dnevih, prvič je bilo nekaj let nazaj, ko je živel še v Argentini.


Kaj ti pomenijo Višarje? Kaj višarsko srečanje treh Slovenij?
Visoko cenim višarske dneve. Pomagajo nam spoznati življenje Slovencev v zamejstvu. Združuje nas misel dr. Lamberta Ehrlicha, da je to kraj, kjer se stikajo trije narodi, Germani, Romani in Sloveni. Kljub razlikam pa je tu stična točka Marijina božja pot in vera v Boga. V programih višarskih srečanj je spoznavanje življenja in usod Slovencev v zamejstvu in tako odkrivamo, kako se borijo slovenske avtohtone skupnosti za slovenstvo v tako različnih razmerah in izzivih po teh krajih. V njih se zrcali tudi vse to, kar poznamo Slovenci v Argentini, ko mora vsak prispevati svoj delež, da skupnost živi in prinaša sadove. Tako vidimo, kako si lahko tudi med seboj pomagamo, se podpiramo in cenimo tudi to, kar se iz Slovenije naredi v ta namen, zavest, da se to prenaša naprej. Tu se čuti vzajemnost, da se povsod ohranja in še naprej živi na slovenskem narodnem ozemlju.

Romanje na Sv. Višarje ima namen oživljati zavest o treh Slovenijah, ki so enota. Kaj slišiš na to temo v svojem bivanjskem in študijskem okolju?
Zavest obstaja in je vidna posebej na tem mestu ob tromeji. Je pa to naloga, ki zahteva še veliko dela. Treba je vzgajati splošno zavest v celotnem narodnem telesu. Šele spoznavanje raznolikosti razmer v vsaki skupnosti omogoči, da se ljudje povezujemo na realnih izhodiščih, šele potem si ljudje dejansko lahko pomagamo in smo v oporo pri vztrajanju vsake skupnosti. Mislim, da je pomembno soočenje z raznimi karakterističnimi posebnostmi in odkrivanje, kako se vse to povezuje v edinost, da so vsi ti ljudje Slovenci, en narod. Šele na ta način se razlike pokažejo kot del in pestrost ene narodne skupnosti. Začutimo, da je to naše skupno slovenstvo in skupna vera. Mislim, da je pomemben tudi poudarek, da je to stičišče romarski kraj, gora višarske Matere Božje, ki druži nas in druži naše neposredne sosedne narode z nami. Tako dobiva eshatološko dimenzijo, saj vsi potujemo le k enemu cilju. Ta kraj sporoča in daje vedeti, da ne delamo samo mi, ampak nam je dano od Boga. Tu se zahvaljujemo za vse darove preteklosti, tu priporočamo svoje sedanje napore in našo prihodnost. Tu se zavemo, da nam Bog pomaga, da naši napori rodijo dobre sadove in se naše življenje razraste v prihodnost.
Na vsak način bi si želel to, da sam vztrajam v tem delu ne glede na to, kakšne razmere so. Sedaj imamo tudi slovensko državo in to je izjemno velik dosežek, za katerega si ja prizadeval že dr. Ehrlich. S tem, da imamo državo, pa se toliko bolj ponuja novo upanje za skupnost Slovencev zunaj državnih meja. Iz slovenske državne samostojnosti se lahko vliva nov pogum, materialna podpora delovanju in življenju slovenstva na tujem, da skupnosti ne zamrejo, ampak na novo izpričajo svoje preteklo in sedanje bogastvo, da se toliko bolj suvereno povezujejo tudi s svojim neposrednim okoljem, s sosednjimi narodi.

Dve leti si že v Sloveniji. Najdeš med študenti in v svojem okolju to zavest o treh Slovenijah, o različnostih in edinosti?
Veliko Slovencev v domovini ne ve, kakšna je naša situacija. Naletim na veliko začudenje, da govorimo slovensko, pa smo že tretja in četrta generacija; da že tako dolgo živimo v Argentini, pa še vedno ljubimo Slovenijo. Posebej ne poznajo vsega truda posameznikov v vseh naših skupnostih, ne poznajo struktur, organizacij, ne vedo, zakaj niso takšne, kot so v Sloveniji. Ne vedo, koliko napora stoji za vsem tem. Za nas pa je to priložnost, da vse to predstavimo, koliko je Slovencev po svetu in kako to, da znamo povedati v slovenskem jeziku o ljudeh, kako se trudijo ohranjati slovensko zavest v povsem tujem svetu. Tako v svojem okolju postopoma ozaveščamo, kaj vse je možno doseči, če so ti odrasli dokazali, da imajo slovensko besedo radi in dali možnost, da jo vzljubiš tudi sam. Mislim, da je naša trdoživost pomemben temelj prenašanja slovenske zavesti na naslednje rodove v tujini. Toliko stoletij so nam politično vladali drugi narodi, nismo imeli lastne države, pa smo se prebili skozi vse čase in ohranili svojo enkratnost in samobitnost zaradi vztrajne zvestobe veri in svoji kulturi. Naše etnično ozemlje ni imelo ozemeljskih mejnikov. S tem smo se morali zadovoljiti dolgo dobo in zakoličiti naše ozemlje s svojo bogato ljudsko kulturo in jezikom. Podobno se dogaja v slovenskih skupnostih po svetu, kjer se načrtno prenaša staro in novo bogastvo slovenstva iz generacije v generacijo.  

------------------------
SLOVENIJA, TAM NEKJE DALEČ, PA TAKO BLIZU PO SRCU

Ivana Aleksandra Simčič, živi v Ljubljani, rojena v Argentini v Buenos Airesu

Kaj ti pomenijo Višarje? Kaj višarsko srečanje treh Slovenij?
Zavedam se tega vprašanja povezovanja treh Slovenij. Rada pridem na višarske dneve mladih, čeprav mi zadnji čas ni vedno uspelo. Zato sem toliko bolj vesela, da sem danes spet lahko tu na Višarjah. Zelo lepo je bilo. Prešinila me je ena misel, kako je to, da je treba iti preko meje, no, dejansko je ni več, da srečaš Slovenijo. Tisto pravo Slovenijo, ponosno, celostno. Tu zveš več o Sloveniji preko zamejcev. Višarski dnevi so po moje zelo uspešen projekt. Tu sem spoznala nekaj novih obrazov, srečala nekaj znanih in smo se veselo družili. Tema sama pa je meni zelo pomembna. Zdi se mi, da v Ljubljani, v Sloveniji sami kot matici se na splošno premalo govori o Slovencih zunaj meja, tako zamejcih kot zdomcih in izseljencih. Ne zavedamo se, da imamo toliko naših ljudi vsepovsod po svetu, nas pa povezuje jezik, kultura, vera. Premalo je te zavesti, da je to enota, da spadamo skupaj. Vzrokov je seveda veliko, političnih in drugih, zakaj nismo bolj povezani. Če bi to lahko združili še bolj, Višarje so pač le en kamenček v mozaiku, bi bili lahko bolj uspešni na vseh področjih. Tako se mi zdi. Veliko ljudi tudi danes odhaja iz Slovenije in njih odhode se obžaluje, ker jih potrebujemo doma. Obenem pa je toliko ljudi tik za mejo, ki se čutijo tudi odrezane, čeprav so tako blizu matice.

Se vam zdi, da bi bilo potrebno bolj načrtno in intenzivno informiranje tudi na področju družbenih struktur, šolstva, medijev?
Če na to pomislim, čeprav sem iz Argentine in mi je ta tema blizu in znana, sem pa le v Sloveniji naredila osnovno in srednjo šolo in moram reči, da tega tu ni. O tem se ni govorilo. Ne le da je tega premalo, ampak tega preprosto ni. Posebno pomembno bi bilo to spoznavati v šolskih programih, ker otroci o tem sploh nič ne vedo. Razen seveda, če so starši povezani s svojimi sorodniki na tujem, vendar je tudi to navadno le delna informacija.
V medijih so sicer oddaje ali članki, vendar je to navadno neka tema ali situacija, dogodek ali praznovanje, ni pa celote. Ni podatkov, koliko je Slovencev, kakšna je njihova zgodovina in njihovo življenje. Ni sporočila, da so del nas, da smo narodna enota. Te osnovne podatke bi moral zvedeti otrok na svoji izobraževalni poti od prvih let v šoli.

Med Slovenci v Argentini je v dopolnilnem izobraževanju v slovenskih šolah visoko postavljena vez z matično domovino. Kaj pa z zamejstvom?
Zamejstva nismo nikoli obravnavali posebej. Čutili smo to kot enoto. To sodi skupaj. Delili pa so podobno usodo kot mi, odrezani od matice. Nam je bilo s tega vidika toliko bližje. Morda je bilo še težje njim, ker so bili dejansko blizu, tako blizu, v resnici pa odrezani, kot da nekega dela njihovih skupnosti sploh ni. Morda se čudno sliši, vendar je bilo s tega vidika najbrž nam skoraj lažje, ker je ocean med nami in domovino. Najbrž pa še bolj boli, če imaš občutek, da je sosed rojak samo čez mejo, in ne moreš z njim komunicirati. Za nas je bila Slovenija nekako sanjska dežela tam nekje daleč, pa tako blizu po srcu.



Objave
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom