Objavljeno: 15.12.2015

A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku

Vabljeni k branju pogovora z Jurijem Paljkom, s pesnikom, mislecem in urednikom Novega glasa, ki ga je za mesečnik Naša luč (december 2015) pripravil Lenart Rihar.

Spoštovani gospod Jurij, pri vaših besedilih je skoraj vedno čutiti primes melanholičnega ... Kaj pa otroška leta, so mogla biti prešerna, igriva, nagajiva?

Ko se ozrem nazaj, v otroška leta, sem seveda vesel lepih spominov, saj je bilo otroštvo na mali vipavski kmetiji v tistih časih po svoje zelo lepo, bili smo bolj povezani tako med sabo kot z naravo, kot pa smo danes, a vendar moram povedati, da so bila to tudi otroška leta, zaznamovana s pomanjkanjem in predvsem z mrazom pozimi. Še danes rad rečem, da mene zebe iz otroških let, zato ne maram zime, bili smo slabo oblečeni, v hišah se je kurilo samo v kuhinjah stari štedilnik, ja, bilo je drugače, vsi smo bili brez kopalnic in še in še bi lahko našteval. Pa vendar bi rad dal svojim otrokom poletja na Vipavi, praznične božiče in velike noči, imenitne vaške procesije, pričakovanja prazničnih dni, ko je bel kruh še imel dragocen okus belega kruha in je potica še bila potica. Ali pa pripravljanje jaslic! In vse bolj sem prepričan, da smo med pohodom v blagostanje izgubili občutek za skupnost, predvsem pa toplo solidarnost, to, ja.

V kakšni družini ste odraščali?

V šestčlanski kmečki družini. Na Vipavskem je to pomenilo, da smo imeli vsi malo zemlje, ali, kot je rekla moja pokojna mama, zemlje je bilo premalo za živeti in preveč za umreti. Štirje otroci smo bili, z nami pa je živel še stari oče, nekaj časa tudi očetova sestra, imeli smo vinograd, domačo žival, poljedelstvo, skratka: tiste čase je odneslo v zgodovino. Pokojni prijatelj, bil je etnolog, direktor Goriškega muzeja, Andrej Malnič mi je bil pred leti ob prebiranju mojih zapisov prišel v uredništvo resno povedat tole: »Jurij, tistih kmečkih časov ni več, tudi jezika iz tistega časa ni več, nič več ni ostalo od tiste družbe, vedi to. Kar pa ne pomeni, da ti ne smeš pisati o tem, a vsaj vedi, da ni ostalo ničesar več od tistih časov.« Imel je seveda prav. Pogrešam ga kot sogovornika in prijatelja, predvsem pa kot človeka, ki mi je znal stati ob strani, ker je moj svet poznal.

Tudi trdo delo vam ni ušlo …
Seveda ne. V takratni socialistični Jugoslaviji so se grdo znašali nad nami kmeti, to smo občutili tudi otroci v šoli. Danes se pozablja, da smo kmetje v SFRJ imeli zelene zdravstvene izkaznice, kar je pomenilo, da smo stali v zadnjih vrstah. Spominjam se starega očeta, kako je bil v bolnišnici podpisal, da se vrne domov umret, saj je vedel, da nas bo sicer njegovo ležanje v bolnišnici v Šempetru drago stalo. Ja, kmečki otroci smo delali. To pripovedujem svojim otrokom, a ne razumejo, ker ne morejo. Danes so drugi časi. Zelo težko otroku razložiš, kaj pomeni kruh, če ga nikdar ni manjkalo. Še težje, da nisi imel malice v šoli, ker pač zanjo denarja ni bilo. Najtežje pa šikaniranje nekaterih komunističnih učiteljev, ki so nas zasmehovali v šoli, ker smo bili strežniki, ker smo hodili k maši, ker smo praznovali božič! Pravzaprav se tega ne da prenesti. Kot oče sem skušal prenesti nekaj vrednot iz tega časa, čas pa bo pokazal, če mi je to uspelo.

Malo semenišče začenjajo obiskovati približno štirinajstletni otroci, pa vendar je že neka odločitev. Kaj je tlelo v ozadju? Duhovniški zgled? Občutek temeljnega duhovnega primanjkljaja? Želja pomagati ljudem?
V šoli sem bil uspešen, od vedno sem veliko bral. Pri nas na Vipavskem ni bilo hiše, kjer ne bi imeli knjig doma, spominjam se mohorjevk, slikanic o porednem Bobiju in še in še. V našo vas, Velike Žablje, je prišel imeniten duhovnik, eden iz vrst slovitih primorskih duhovnikov, ki so nam za časa fašizma ohranili jezik in narodno samobitnost, da so zato v času komunizma pristali v ječah. Gospod Ludvik Rusjan je bil sedem let zaprt, zažgali so mu za dva voza knjig, a je kot župnik v naši vasi bil izjemno priljubljen, otrokom nam je podarjal slovenske knjige, nas učil ljubezni med sabo, v Gorico v Italijo je hodil s svojim motociklom znamke Moto Guzzi po pomaranče in vedno mi je naročil, naj grem poiskat Staneta, sošolca, ki edini ni hodil k maši, ker je bil sin miličnika, da je najprej njemu dal pomarančo. Za malo semenišče, uraden naziv je bil Srednja verska šola, sem se odločil, ker sem hotel postati duhovnik, ja, zgledi vlečejo. Vse, kar ste našteli, je bilo zraven, pa vendar lahko rečem, da sem se najbolj zgledoval pri gospodu Ludviku in še danes se ustavim v Šempasu na božji njivi in grem na njegov grob, da se malo z njim pogovorim. Rad sem ga imel, ker je bil izjemno pošten mož, velik duhovnik, predvsem pa ljudski človek, ki je ogromno naredil za našo majhno vas. Na tihem sem hotel postati misijonar.

Ali tlijo iste stvari danes, čeprav vas naslednji koraki niso vodili čez prag teološke fakultete?
Seveda to ostane, predvsem sem se v malem semenišču naučil nečesa: da moraš biti kot kristjan dejaven v družbi, da moraš stati sredi arene življenja. K temu dodajte še očetovo pokončno držo in seveda vse to na mladostnika vpliva. Danes pogrešam take drže. Takole bom rekel: Nikdar nisem bil človek prvih klopi v cerkvi, a vedno sem bil v Cerkvi, kot prej nisem prenašal ljudi, ki so se skrivali, danes ne prenašam tistih, ki so šli v prve klopi, ko pa vem, da so se prej skrivali. In mi je žal, da nas ni več takih. Zame se ve, kdo sem. Nobenega nastopaštva, za božjo voljo, tudi priznam, da sem grešnik, a javno povem, da skušam živeti kot kristjan, povsod, ne pa samo za zidovi domače hiše.

Kako ste iskali visokošolski študij?
Po maturi leta 1976 sem šel k vojakom, v Vojvodino in kasneje v Beograd, lepa leta, saj sem spoznal Srbe in že takrat slutil, da se bo Jugoslavija razsula, saj sem videl na lastne oči trenja med različnimi narodi. Ko sem v začetku leta 1978 prišel domov, sem z vipavsko maturo šel v Ljubljano in tam izvedel, da se ne morem vpisati nikamor, nek uradnik mi je namignil le to, da bi me sprejeli na Visoko šolo upravljanja v Kranju, mislim, da se je tako imenovala, na Vipavskem pa je bilo znano, da tja hodijo samo »tisti, ki ne zmorejo ničesar drugega«. Ne vem, če je bilo tako. Denarja doma ni bilo, zato sem se zaposlil na Petrolovi črpalki v Rožni dolini pri Gorici, krasni časi, stiki z ljudmi in prvi denar, ki mi ga je mama skrbno shranjevala. Med delom sem ponovil maturo v Trstu na znanstvenem liceju France Prešeren: S tisto maturo sem šel ponovno v Ljubljano in tam izvedel, da za vse velja, le zame ni veljala kot veljaven dokument. Spominjam se, da je deževalo, ko sem šel po Petkovškovem nabrežju, se prehladil in zbolel. Ko sem z avtobusom dospel že bolan na Vipavsko, sem le pripešačil domov in šel ležat brez besed; Ljubljana me ni hotela, takratna država me ni hotela in jeseni sem se vpisal na univerzo v Trst, prihranil sem si denar, ki sem ga sam zaslužil.

Ste kdaj ugotovili, zakaj je bilo tako?
Še danes ne vem, zakaj je tako bilo, izbrali so mene, morda zato, da so se maščevali očetu, ki je kot prekomorec, torej član takratne Zveze borcev, velikokrat javno nastopil v prid krajevni Cerkvi in duhovnikom, ljudem, bil pa je eden od dveh, ki sta ob izidu slovite 57. številke Nove revije dosegla, da je ajdovska borčevska organizacija ni zavrnila, še danes hranim ta izvod s črnimi platnicami, oče je namreč bil poskrbel, da so »fantje prebrali pred glasovanjem«.

Je bil to prvi trk z brutalnostjo totalitarizma?
Pravzaprav ne. Že veliko prej, omenil sem groba, zelo groba in žaljiva šikaniranja v osnovni šoli. Za primer dam samo to, da smo ministranti, tisti, ki smo to povedali, da smo, bili so tudi taki, ki so molčali in gledali v tla, večkrat morali stati v razredu pokoncu, ko nas je učitelj sramotil, ali pa risal trikotnik na tablo in nas zasmehoval, če zares verjamemo temu, da je trikotnik Sveta Trojica itd. Kot kmetje smo bili stalno na udaru, neznosno je bilo. Poglejte, pred časom me je bil prišel v Gorico na uredništvo dvakrat obiskat znani ajdovski zdravnik, vedel je, da ima raka, poslavljal se je, a od mene je hotel vedeti le to, zakaj so se tako spravili na določene družine v naši vasi. Odgovora mu nisem mogel dati, mi je pa priznal, da se je čudil, kako smo sploh lahko preživeli. On je bil namreč tisti, ko je nekoč v strupeni zimi pri nas doma ostal dve uri, preboleval sem pljučnico, v sobi je bilo minus štiri stopinje, priznal mi je, ob kavi na Travniku v Gorici, da je takrat mislil, da bom umrl. Nisem. Sramotno so delali z nami. Najbolj me je bolelo, da smo bili kmetje vedno na javnem kraju izobešeni tako, da se je tam videlo, kdo še ni uspel plačati vseh davkov. Na to so vsi pozabili. Jaz nisem. Pred kratkim sem šel domov, v rojstno hišo. Bil sem sam doma, šel sem v sobo, kjer sta spala moja starša. Šel sem do nočne omarice moje pokojne mame in odprl predalček, zadelo me je kot mina: v predalčku sta očetova in mamina zelena izkaznica za socialno zavarovanje, otroštvo in pomanjkanje, vse to in še več je butnilo vame s tako močjo, da sem moral dobesedno vstati in oditi na borjač na zrak.

Do kdaj ste bili tako pomembni, da se je neki »mogočni« državi, ki je imela skoraj 25 mio prebivalcev in eno najmočnejših armad v regiji, zdelo vredno, da opreza za vami?
Zadnji telefonski klic zame zadolženega člana t. i. »notranje« je prišel k nam domov v Italijo na predvečer plebiscita, seveda se je predstavil pod lažnim imenom. Še danes se spominjam, kako je žena Adriana rekla, da me ni doma. Njej je bilo zaradi teh zadev zelo hudo.

Premnogi so padli ob mučenju, izsiljevanju ali ponujenih privilegijih. Ne bomo jih sodili. A vsekakor smemo občudovati tiste, ki so zdržali. Kako so se lotili vas?
Čisto nič herojsko se ne počutim, ker sam nisem postal sodelavec »notranje« ali »udbe«, kot hočete imenovati tajne službe nekdanje Jugoslavije. Mene so se lotili zelo enostavno, bil sem študent v Trstu, gibal sem se v krogih naše narodne skupnosti, imel sem jugoslovanski potni list, vsako leto sem moral obnavljati dokumente za bivanje v Italiji, bil sem ranljiv tudi zaradi stalnega pomanjkanja denarja. Na meji so mi ponavadi vzeli potni list, ko sem se vračal, pome je zasliševalec prišel z avtom, me odvedel na zaslišanja, izmikal sem se in skušal biti premeten, a mi to velikokrat ni uspelo. Človek, ki sem ga dobro poznal, bila sva prijatelja, je zaradi teh dolgoletnih zaslišanj znorel in je danes trajni invalid. Spominjam se, da sem šel k pisatelju Alojzu Rebuli povedat, zakaj ne bom hodil več na predavanja v Društvo slovenskih izobražencev,in mi je rekel, naj jim povem, da bo on pisal o tem. In sem šel sam spet v svojo skromno samoto v eno od preštevilnih sobic v Trstu, preživljal sem se namreč sam, z nešteto nemogočimi in seveda slabo plačanimi deli. Včasih so bila ta zaslišanja mučna in je tudi prvič, da tako odkrito govorim o tem. Takrat namreč nisi mogel nikomur zaupati, saj ti je malokdo sploh verjel, da taka zaslišanja zares obstajajo. To pa počnem zato, ker sem vam hvaležen, ker ste zapisali, da ne bomo mi nikogar sodili. Jaz gotovo nikogar ne bom, tudi zato nikdar nisem govoril o imenih ljudi, ki so me zasliševali, ker se nočem nikomur maščevati, še najmanj pa prizadeti otroke teh ljudi, saj oni niso vendar nič zakrivili, mar ne? Vem, nekateri, tudi prijatelji, tega ne razumejo, a sam sem prepričan, da moram kot človek, ki skuša biti kristjan, tako ravnati! Taki časi so bili, grdi časi. Priznam pa, da me včasih še kako boli, zadnje čase vse bolj, se vidi, da se staram!, ker še danes ne vem, kdo je bil tisti, ki je odločil, da me domovina zavrže! Zame je bila namreč Jugoslavija domovina, kot je danes Slovenija domovina. In sem vesel, da se nisem izgubil, pa čeprav dejansko ne vem več, kje je moj pravi dom.

Takih stisk si danes s svojih foteljev ne moremo zamisliti. Ali ni tudi zaradi naše pomehkuženosti tako bledo poznan in obsojen ta režim?
Že prej sem vam rekel, da ljudje, tudi bližnji, preprosto niso verjeli. Tega ni bilo in pika! A je bilo, še kako je bilo! Če mi ne verjamete, vprašajte sestro Jožico, kakšen sem nekoč prišel k njej domov, ali pa prijatelja Davorina, ki je pri nas doma čakal pet ur, da me je »odgovorni« spet pripeljal domov. Nekaterim se je takrat in se še danes splača verjeti, da tega ni bilo. Po eni strani je to noro, po drugi strani pa stalno hujkaštvo tudi ne vodi nikamor.

Po drugi strani pa je v Sloveniji do današnjih dni v modi, da smo stoodstotni antifašisti, kar je tudi prav. Ampak nepoučen »padalec« bi od te propagande dobil vtis, da danes fašizem obvladuje vse sosednje države in še najmanj pol sveta, drugega režima pa kot da ni bilo …
Meni je ta za vedno spremenil življenje. To najbolj zamerim. Ne sovražim nikogar, a še danes me boli, še kako boli, da me je domovina zavrgla! In da mi danes nekdo reče, da mi gre fajn, kaj pa hočem še imeti, saj je vse lepo, da imam avto, družino, da sva z ženo sama kupila hiško, da kaj sploh hočem še, me tudi boli! Kaj pa vedo taki, kako težko je, ko se prebijaš sam! Kdo pozna samoto nas, ki smo to doživeli in nočemo maščevanja?

Se vam zdi, da ima Vipavec kak poseben značaj? Vsekakor ni videti tako mediteranski in tudi komunizem ga idejno ni tako zmedel kot druge Primorce.
Ne, ni nas zmedel, nikdar ne. Čeprav nekateri zmotno mislijo, da smo zmedeni. Drugačno zgodbo imamo, a komunizem smo poznali kot prej črni teror. In tu naj gre posebna zahvala slovitim primorskim duhovnikom, tistim, ki so vedeli, da bosta tako fašizem kot komunizem prešla in moramo zato ostati zvesti Cerkvi, narodu, domovini. V dobrem in slabem. Tudi za ceno trpljenja!

Ali ste se morali zelo privaditi na italijanski temperament?
Ah, italijanski značaj! Koliko jih je. Seveda smo drugačni, a toplino Mediterana nosim že od rojstva v sebi. Cenim njihovo človečnost in mehkobo, kulturo, všeč mi je tudi ironija, a ta je že del našega vipavskega značaja. Še posebej avtoironijo, ki je v osrednji Sloveniji skorajda ni.

Šolanje je minilo brez zapletov? Če odštejem ljubezenske …
Uh, koliko jih je bilo! Enih in drugih, še posebno zadnjih!

Tistole z ljubeznijo v prejšnjem vprašanju moram pojasniti. Nekako sem izračunal, da verjetno v tisti čas segajo začetki, iz katerih ste zasnovali družino.
Ja, 28 let sva z Adriano poročena, imava tri otroke, spoznala sva se na univerzi v Trstu, v italijanščini, čeprav je po rodu Furlanka iz kraja Torviscosa, ki ga je fašizem tako preimenoval iz nekdanjega Torre di Zuino. Najprej sva se poročila, zaradi papirjev!, na občini, kasneje v cerkvi, danes pri nas doma govorimo tri jezike, saj zahtevam, da govorijo z mamo po furlansko, čeprav se je Adriana naučila slovensko.

Je bil stik s furlanščino že prej živ ali ste se jezika začeli učiti šele ob ženi?
V Trstu sem nekako »padel« v družbo Goričanov in Furlanov, a prave stike s furlanščino sem seveda doživel z ženo. Iz poštenja do samega sebe in žene, ki se je ob meni naučila slovensko, sem se tudi sam naučil furlanščine, tako da sem tudi nekaj avtorjev že prevajal v slovenski jezik.

Ste kaj vključeni v furlansko kulturno življenje? Čeprav smo sosedje, tega naroda in jezika Slovenci skoraj ne poznamo.
Ne. Nisem, žal, razen obrobno. Delam in živim slovensko. Čeprav živim v vasi Terzo pri Ogleju, dejansko nimam časa, da bi se globlje poglobil v to. To, da se ne poznamo, je zares neverjetno, kot je grdo, da nam v šoli nikdar noben profesor zgodovine ni povedal, da sobivamo Furlani in Slovenci že stoletja, a se nikdar nismo med sabo klali ...

Gotovo kdaj primerjate njihove in naše manjšinske perspektive … Kako se nam piše?
Mi vztrajamo, specifika Furlanov je zelo zapletena, njih je načel fašizem, sedanja globalizacija in Rim pa delata svoje, žal nimajo še dorečene skupne pisave furlanskega jezika in to je strašen problem. Slovenci smo bolj trdoživi, to povem in to vidi tudi Adriana, zato sva se skupaj odločila, da že 19 let voziva vsak dan najine otroke v šolo s slovenskim učnim jezikom v Gorico.

Presunljivo je vaše pričevanje, kako ste otrokom omogočili, da jim slovenščina ne bo tuja ali kvečjemu sploščena družinska folklora. Nesramno vprašanje: se splača? Zakaj?
Če mislite na denar, se gotovo ne splača, to je jasno. A jaz bi umrl, dobesedno in to ni metafora, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku. Da, umrl bi, tako je vraščen slovenski jezik v mojo bit, molim in pišem poezijo samo v slovenskem jeziku, to pa je najgloblje, kar sem kot človek sploh sposoben storiti. To je moja dolžnost. Če me vprašate, če se splača biti urednik Novega glasa, vam takoj povem, da se zaradi denarja gotovo ne splača, o čemer priča cela truma naših sodelavcev, ki je odšla v službo drugam, a boriti se za vsako besedo, za vsakega bralca, za dostojno mesto kristjana v še tako razdrobljeni današnji družbi, to pa je nekaj, mar ne?

Pogovor z vami je prvi pogovor, za katerega sem že vnaprej vedel, da ga bom naslovil z vašo izjavo, ki me neprenehoma zasleduje: Brez slovenske besede ne morem živeti. Domnevam, da ne gre samo za intimno občutje, pač pa tudi za izkustvo, kako se z umiranjem jezika trga tudi narodnostna (včasih morda celo moralna?) podstat v ljudeh …?
Mene strašno boli asimilacija, se pravi: počasno umiranje naših ljudi in našega jezika v večinskem narodu. Kajti za smrt gre. Tudi sam imam sorodnike, ki danes ne govorijo več slovensko, vsi jih imamo. To je asimilacija. Naš rak. Cinična izjava nekega duhovnika izpred veliko let, da nas Bog ne bo vprašal, če smo za časa življenja molili slovensko, ko bomo prišli na sodni dan predenj, je ena od takih, ki razdirajo, dobesedno uničujejo še tisto malo lepega, kar je v nas. Ja, prav ste zapisali, mi smo dolžni, moralno in etično smo zavezani ohraniti slovensko besedo, biti nanjo ponosni. Sam sem iz svetovljansko lepe Vipavske doline moral v svet, a sem ostal in postal svetovljan samo zaradi zaveze lastnim koreninam in slovenski besedi. Ko se današnji ljubljanski »fičfiriči«, drugače jih ne morem imenovati, ker bi bil še bolj žaljiv, posmehujejo slovenski besedi, slovenstvu in vsem, ki smo ostali zvesti in mislijo, da so svetovljani zato, ker so se naučili tuj jezik in lahko sredi Rima ali Pariza naročijo kavo v tujem jeziku, se seveda smejem, ker vem, da jih nihče nikjer ne spoštuje, kaj šele da bi jih jemal resno, saj nikogar, ki ni ponosen na svoje korenine, svoj jezik, narod, domovino, nase, ne moreš spoštovati, ker se že sam ne.

Ste dolgoletni urednik Novega glasa. Se je formula združitve, ki se zdi v Sloveniji nemogoča, posrečila?
Ja, se je, ker je bila skrbno pripravljena in poštena, Novi glas je pred 20-imi leti iz Katoliškega glasa in Novega lista postal bolj sodoben časnik. Posrečila se je zato, ker smo se pošteno in brez fig v žepu dogovorili in smo ostali zvesti bralcem, ker smo v temeljno listino našega tednika zapisali, da mora ostati zvest in širiti slovensko besedo in slovenstvo, da mora biti demokratičen in svobodoljuben in seveda to, da mora biti naše pisanje pregneteno s krščanskim etosom, izročilom, predvsem pa evangelijem. Mene bolj skrbi dejstvo, da tudi Republika Slovenija vedno bolj reže finančna sredstva in smo tudi zaradi njenih finančnih rezov, za ostale je poskrbela zgledno že Italija!, v neznosni finančni stiski, ki ji ne vidimo konca. Letošnje leto bomo končali s primanjkljajem 70 tisoč evrov, zaprosli smo za pomoč in našli zaprta vrata, neobenega razumevanja, a vam lahko zagotovim, da smo porabili dobesedno vse notranje rezerve. To me skrbi, zelo skrbi! Če se domovina ne zaveda pomembnosti takih ustanov, kot je naša, je nekaj hudo narobe!

Na Rafaelovi družbi je pred časom delala izobražena starejša gospa, ki je dejala, da je zanjo Novi glas najboljši slovenski časopis. Ali smo v stiskah in skrbeh glede prihodnosti pobrateni z Našo lučjo?
Še kako! Še kako smo, žal, v stiskah pobrateni, a tudi sicer! Zahvalite se omenjeni gospe v mojem in v imenu vseh nas, ki soustvarjamo Novi glas, hvaležni smo ji, čeprav je seveda mogoče pretiravala, a skušamo nagovarjati vse in to tako, da se ve, kdo smo in tudi to, kaj smo! Sam rad povem, da smo pri Novem glasu zavezani manjšini v manjšini, saj redno poročamo o življenju in delu nas kristjanov, ki smo tudi v narodni skupnosti v Italiji postali manjšina. Veličina naroda in države pa se pozna po tem, kakšen odnos ima do manjšin! Z Našo lučjo pa smo že po naravni danosti povezani, saj tudi Naša luč združuje slovenske ljudi širom po svetu, kot nas družijo seveda tudi vrednote, kar je izjemnega pomena.

Nam zaupate kak verz, ki se je med zadnjimi izvil spod vašega peresa?
Pošljem pesem, vi pa sami izberite verz in hvala za pogovor!