Objavljeno: 25.09.2022

NOVO! Knjižica Laberta Eherlicha Svete Višarje

To malo knjižico je Lambert Ehrlich napisal leta 1910, sredi boja za narodnostne pravice zatiranih Slovencev na Koroškem, v času, ko je deloval kot tajnik celovškega škofa in pozneje profesor celovškega bogoslovja. Izdal jo je pri Krščansko-socialni zvezi v Celovcu, ki jo je nekaj let prej sam ustanovil in deluje pod imenom Krščanska kulturna zveza še danes.

O tej mali a dragoceni knjižici je Erika Jazbar na Romanju treh Slovenij takole spregovorila.

V letošnjem letu beležimo 80-letnico političnega umora velikana te zemlje. Umorili so ga vosovci v Ljubljani 26. maja 1942, počiva neznano kje, družinska grobnica v Žabnicah, delo Toneta Kralja, kot so freske v višarski cerkvi, je prazna, njegov grob na Žalah so onečastili, posmrtne ostanke zmetali neznano kam. Po vojni in vse do vključno današnjega dne je bil deležen krivičnih definicij, še najbolj krivična je psovka, da je bil izdajalec.

Poznamo pa tudi poti, ki peljejo v drugačno smer. Današnje srečanje je gotovo med temi, predavanje Giorgia Banchiga in pridiga nadškofa Šuštarja. Letos spomladi je o Lambertu Ehrlichu izšla pomembna monografija, ki jo je podpisal Janez Juhant, 640 strani obsežna, v desetih poglavjih ponuja celosten vpogled v to s številnimi darovi obdarovano osebnost in dodaja pomembno kocko k mozaiku vedenja o letih in desetletjih, ki še pogojujejo naš vsakdan.
»Prerok slovenskega naroda« je podnaslov monografiji o osebnosti, ki idealno povezuje naše tri Slovenije: rodil se je v Žabnicah, Celovec in Ljubljana sta bili žarišči njegovega delovanja, slovensko državno misel so njegovi učenci ohranjali in gojili v zdomstvu, da se je med slovensko pomladjo lahko vrnila v domovino.
Lik Lamberta Ehrlicha je ob tej monografiji združil tri sestrske Mohorjeve družbe, Teološko fakulteto in društvo Združeni ob lipi sprave. Predstavili smo jo na več koncih Slovenije in v zamejstvu, jeseni jo bomo v žabniški cerkvi. Predstavili smo jo tudi na trgu Edvarda Kardelja in ob ulici Borisa Kidriča v Novi Gorici, ta dva gospoda, ki imata ulice in kipe, sta namreč zelo verjetno naročila njegov umor.

Ob 80-letnici umora Lamberta Ehrlicha je prejšnji teden izšla in jo danes prvič predstavljamo tudi drobna knjižica, ki je pravi biser. Svete Višarje je njen naslov, podpisal jo je Marijin častilec, ki je sam Lambert Ehrlich, izšla je leta 1910 v Celovcu, izdala jo je predhodnica Krščanske kulturne zveze, ki deluje še danes na avstrijskem Koroškem. Gre za zelo lep tekst, namenjen je romarjem in vsem tistim, ki prihajajo na Sv. Višarje zaradi molitve in jih ne prikličejo le krasni razgledi ali smučišča, sem prihajajo, ker je to sveti kraj. Iz teksta izžareva velika ljubezen do tega koščka zemlje, globoka vernost, ki je podana na preprost, berljiv, vsem dostopen način, prebrani stavki pa ti nato odmevajo še dolgo.
Okoli te knjižice, ki sta jo omogočili Rafaelova družba in založba Družina, se je napisala tudi lepa zgodba. Njen izvirnik je obogatil lanski božič v Gorici, predlog, da bi jo ponatisnili, je našel rodovitna tla pri Lenartu Riharju, Matija Ogrin je oplemenitil izdajo z uvodno besedo, ki jo je napisal tako, kot jo on zna napisati, z globino, pogledom z višin, krasno slovenščino, Helena Jaklitsch na 30 straneh ponuja študijo o veličini te osebnosti, tako kot tudi ona zna napisati: strokovno, berljivo, jasno. Tudi pri iskanju slik so številni priskočili na pomoč: Jure Prešeren, p. Peter Lah, Luciano Lister, ki nam je posredoval arhiv Marije Moschitz. Lenart Rihar je vse niti povezal in založba Družina je knjižico omogočila.
Upam, da bo tekst našel pot med bralce, danes je tu prvič na voljo, tako kot smo se menili enkrat v začetku leta, da knjižico predstavimo na tem romanju. Upam, da bo njena vsebina nagovorila bralce, tako kot je tiste, ki smo bili pri tej zgodbi soudeleženi.