Objavljeno: 29.08.2012

Naš častni gost je slovenska beseda Pogovor z Danico Malovrh

1. Nedavno je v Sloveniji gostoval pevski zbor iz San Justa, jeseni pa prihaja oktet iz Mendoze. Skoraj ne mine leto, da bi kaka skupina iz Argentine ne gostovala v Sloveniji. Dve vprašanji: kakšen pomen imajo za vas take povezave? Kaj vam v slovenski skupnosti pomeni slovenska pesem?

Pomen teh povezav je vsestranski in izredno pomemben: najprej se s takimi srečanji v živo povezujemo s slovenskim narodom, s slovensko stvarnostjo, s konkretnimi ljudmi, ki živijo na slovenski zemlji in srkajo njeno vsakdanjost. Pred nami zaživi slovenska zgodovina, slovenski prostor, slovenska zemlja. Ko je nismo od bliže še poznali in smo samo sanjali o njej, smo imeli pred seboj neko idilično predstavo o domovini naših staršev ali starih staršev. Po drugi strani pa, ko enkrat stopiš na to zemljo in se potopiš, dobesedno, v njeno lepoto, se zaveš v čem si bil prikrajšan in se zdrzneš ob grozotah, ki se še skrivajo pod rušami teh čudovitih gozdov in pokrajin...

Kaj nam slovenski skupnosti pomeni slovenska pesem? Je tista nevidna nit, ki v naših srcih tke ljubezen do slovenske besede in slovenskega izročila. Preko pesmi razkrivamo naša čustva. Slovenski človek je po značaju bolj zaprte narave, je pa toliko toplejši, globlji, pristen in čuteč v svoji notranjosti. In ko svoja čustva domotožja, veselja, igrivosti, bolečine izraža s pesmijo, te besede sežejo globoko v srce in se nehote v določenih tenutkih življenja pojavljajo in bodrijo človeka.

2. Rojeni ste v Buenos Airesu in do začetka osnovne šole niste prav obvladali jezika okolice, španščine. Kakšni so bili prvi koraki in kako je bilo potem, ko ste že vsi v družini znali špansko? Je bila skušnjava, da bi govorili prevladujoči jezik, velika?

Kot mala deklica sem bolj malo znala španščine. Naučila sem se jo predvsem zato, ker je starejša sestra že hodila v šolo. Ne pomnim, da bi imela kdaj težave glede jezika. Je pa tudi res, da v tistih časih učitelji niso zahtevali od otrok, da bi aktivno sodelovali v razredu. Pričakovali so od nas, da bi bili čim bolj poslušni. Danes je to vsekakor drugače. Otroke prav posebej spodbujajo pri govorjenju, da bi ga razvili. Ko smo pa že obvladali jezik, nas je velikokrat premagala skušnjava in smo prav lepo “navijali” po špansko. A so nas starši kar lepo spravili s spodbujanjem in tudi karanjem na pravo pot. Slovenski jezik je vrednota. Ne zapravi je!

3. Po poklicu ste učiteljica. Učite peto- in šestošolce na argentinski osnovni šoli, pa tudi v slovenski šoli. Opažate pri svojem pedagoškem delu spremembe med generacijami? Ali so kakšne razlike med otroki slovenskega porekla in drugimi?

Gotovo so generacijske spremembe vidne. Če lahko omenim vzgojo, se opazi razlika med otroki slovenskega in argentinskega porekla. Tudi Argentino je zajel zloglasni “globalizacijski val potrošniške miselnosti in egoizma” in vrednote, kot sta družina in krščanske zapovedi, potisnil v ozadje. Žal tekmujemo, kdo ali katera politična stranka bo bolj napredna v razbrzdanosti. Ta miselnost je preplavila občila in način življenja. In to v zelo kratkem obdobju… V Argentini je čedalje več razbitih družin, kjer so otroci operharjeni za enega izmed staršev ali pa imajo na razpolago, kar “dve družini”. Istospolni zakoni so enakopravni družini z mamico in očkom.

V slovenski skupnosti se skušamo tej miselnosti upirati, saj vemo, da moramo plavati proti toku, ker smo bili deležni milosti vere. Kljubovati temu, je kar težko… Gotovo pa moramo biti Bogu hvaležni, kajti velika večina slovenskih otrok živi v urejenih družinah, ki se trudijo, da bi mladino čim lepše vzgajali. In sadovi so tudi vidni. Imamo lepe kulturne domove, ki delujejo kot varne oaze sredi mest, kjer se mnogo argentinske mladine izgublja. Otroci slovenskega porekla se v njih družijo in razvijajo talente. Pri tem delu pa jih spodbujajo starši in jim stojijo ob strani. Res pa je, da se moramo zavedati, da se tudi ti problemi lahko kaj hitro vgnezdijo med nami, če se bomo podrejali splošni miselnosti in postali povprečni, površinski ljudje.

4. Eno leto ste preživeli med rojaki na avstrijskem Koroškem. Kje vidite razlike med izseljensko in zamejsko stvarnostjo?

Čeprav je moje bivanje na avstrijskem Koroškem potekalo pred dvajsetimi leti, je še vedno vidna razlika v problematiki med izseljensko in zamejsko stvarnostjo. Lahko rečem, da glede jezika, danes še bolj spoštujem Korošce. Kajti za obstoj slovenskega jezika in življa se morajo boriti dan za dnem. Mnogi živijo kot drugorazredni državljani, še posebno, če javno izražajo svojo zavednost. Ni jim lahko postlano. V Argentini pa, čeprav smo potomci politične emigracije, nimamo nikakršnih zaprek glede ohranjevanja le-tega. Radi pozabljamo, da je od nas odvisno, če bo jezik med nami živel še v bodočih rodovih. Kot učiteljica venomer spodbujam učence, naj se v pogovarjajo slovensko. Obenem jim tudi rečem: “Slovenski jezik je stvar srca. Le kolikor ga boš ljubil, toliko ga boš govoril in razvijal.” Marsikdo si te besede zapiše v srce, marsikdo jih tudi pozabi. A mi sejemo naprej. Zagotovo pa vem, da vse kar se seje, posebno če je narejeno z ljubeznijo in dobroto, nekoč obrodi sad…

5. Slovenci v Argentini ste prispevali k osamosvojitvi Slovenije, k priznanju nove slovenske države, ki ste jo skoraj soglasno navdušeno pozdravljali. Kakšen je bil pogled na Slovenijo takrat, kakšen je danes?

Spominjam se dne, ko se je Slovenija osamosvojila. Za nas, argentinske Slovence, je bil en sam praznik. Povsod smo lahko s ponosom povedali, da smo potomci Slovencev. Vsi so tedaj lahko na zemljevidu označili malo državico z imenom Slovenija. V vseh nas se je podvojila slovenska zavest. Tedaj je Argentina lahko razumela, da nismo Jugoslovani. Ta zavest, ta ponos je pri nas v Argentini, izredno živ. V okolišu, na delu, v šoli nas poznajo in poimenujejo Slovenci, pa čeprav smo mi le potomci slovenskega naroda in že tu rojeni tretji ali četrti rod… Imamo tisto razpoznavno, kar še gojimo: slovenski jezik, pesem, navade, kulturo. S ponosom obhajamo vsako novo obletnico osamosvojitve Slovenije z izredno prireditvijo. Prav posebno slovesnost imamo za to priliko v sobotnih slovenskih šolah, da osveščamo šolski mladež o neizmernem pomenu tega praznika za našo slovensko državo. Z osamosvojitvijo smo si Slovenci priborili pravico, da nas priznajo kot enakopravni del evropskih narodov in držav.

Danes, ko sem na obisku v Sloveniji, pa opažam, da bi “nekateri” Slovenci radi nekako skrili, da so svobodni na svojih tleh. Toži se jim po prejšnjem sistemu oblasti. Stati na lastnih nogah pa pomeni, da si lahko krojiš bodočnost, da lahko prečistiš preteklost, da popraviš napake, da se opravičiš, da širokosrčno podaš roko v imenu sprave… Ali nas je res strah teh novih izzivov, odgovorov? Ali si res želimo ostati vedno le hlapci? Jaz mislim, da ne! Slovenci imamo v svojem BITI nekaj zelo močnega, tako neizpodbitnega, ki nam je skozi tisočletja vlivalo poguma, da smo se upirali izginotju… Zato vem, da sta ponos in slovenska zavest vklesana v tega človeka, ki kljubuje vsem zaprekam zgodovine. Le vstati mora, spopasti se s preteklostjo in zreti z zaupanjem v prihodnost.

6. Danes velikokrat govorimo o tem, kakostvari v Sloveniji slabšajo, vendar tudi takrat ni bilo lahko. Mnogi rojaki, Slovenci da bi bolj ne mogli biti po vseh mogočih kriterijih, so imeli velike težave pri pridobivanju državljanstva. Kako je bilo to pri vas, pri vaši družini?

Glede pridobivanja lastnega državljanstva, sama nisem imela kakih velikih težav. Mislim, da tiste normalne, ki se porajajo, ko država stopa na pot demokracije in se vse nekako še utirja... Imela pa sem resne zapreke leto kasneje, ko sem le-tega skušala pridobiti za lastnega nečaka, ki je bil takrat star eno leto. Zavlačevali so postopek v nedogled in se sprenevedali ob tem, kaj si jaz želim. Če se moji starši niso brigali že petdeset let za Slovenijo, kaj naj sedaj pričakujem. Pa sem jim lepo povedala, da znam slovensko govoriti po lastni in starševski zaslugi, pa ne po tem, ker bi domovina Slovenija, kaj za to naredila zame. In da se v demokratični državi ne ravna tako z državljani. Druga državna uslužbenka je bila tako vljudna, da mi je takoj uredila papirje in o tem ni bilo več govora.

7. Vrnimo se še malo k letošnjim gostovanjem, ko tudi Slovenija lahko občuti pristno domoljubje, narodno kulturo in zavest, ki je bila doma zatirana. Kakšne občutke imate, ko kot »someščanka« opazujete izjemne uspehe takega gostovanja?

Uspeh vsakega gostovanja, in teh je bilo že mnogo med vami, me napolnjuje z veseljem in tudi, zakaj ne, z zdravim ponosom. Z veseljem, ker v resnici čutim, da oboji izpolnjujemo tisto poslanstvo za katerega smo bili ustvarjeni in za katerega Bog ve, da v teh časih najbolj potrebujemo: drug drugega se dopolnjujemo in si vlivamo poguma v ohranjanju vrednot, v katerih je danes resnično težko vztrajati… Ko se snidemo, pride na dan tisto najlepše, najčistejše, kar premore človeška duša. Srca se spojijo v eno in krog se sklene. Ni potrebno besed… Ostaja samo pretakanje tistega pristnega življenja slovenskega človeka z ene poloble na drugo in obratno.

8. Kako gledate na to, da se po slovenskih domovih v Argentini neprestano vrstijo dogodki, od katerih so mnogi na izjemnem nivoju in bi prav tako zaslužili pozornost vseslovenske javnosti? Vendar vsi in vedno ne nimajo možnosti, da bi potovali v Slovenijo …

Lepo in prijetno je, ko kak zbor ali gledališka skupina obišče Slovenijo in predstavi svoje delo. Sami pa vemo, da le ni ta končni namen teh kulturnih dogodkov. Le- ta naj bi bil, v prvi vrsti povezovanje med rojaki v izseljenstvu pri utrjevanju narodne zavesti.

Zelo razveseljuječe pa bi bilo dejstvo, da bi se o predstavah ali koncertih, ki dosegajo izjemni nivo, bolj pogosto objavljalo v časopisju in podrobneje predstavljalo slovenski javnosti. Pohvala, spodbudna beseda in priznanje vlivajo novega zagona delu, ki je za ohranjanje slovenskih korenin mnogokrat naporno…

9. Sami ste kot režiser nedavno na oder postavili Pepelko, impozantno predstavo z devetdesetimi nastopajočimi. Kako leto prej podobno Kekca. V Ramos Mejii so lani vrhunsko uprizorili muzikal Fantom iz opere, kako leto prej Hvalnico družine Trapp. Vmes pa je še nešteto drugih dogodkov po vseh domovih. In to že 60 let. Uprizoritve doživijo kvečjemu dve ponovitvi. Zdi se kot posebne vrste razsipnost …

Nikakor ne govorimo o razsipnosti… Morda se za Slovenca, ki živi v domovini to zdi nekako pretirano. Zakaj neki toliko dela, truda, neprespanih večerov, če delaš samo za enkratno uprizoritev? Sama kot režiserka menim, da imajo te gledališke predstave toliko uprizoritev, kolikor je bilo vaj, da smo lahko dramsko delo postavili na oder. Te so tiste ponovitve, ki obrodijo največji sad. Zbiramo se dan za dnem in naš častni gost je slovenska beseda. Pilimo jo, z njo se spopadamo, ker nam ne teče gladka, poizvedujemo, kako se pravilno naglaša, spoznavamo nje globlji pomen. Skratka postajamo bogatejši ob njej; in tisto najvažnejše, spletejo se med vsemi tiste nevidne vezi prijateljstva, ki se ne pretrgajo nikoli. Zato pripravljamo igre, ki so množične v igralcih. Čim več nas je, tem lepši bodo zasidrani v nas čudoviti spomini na preživete dni. Predstava pred gosti, pa čeprav enkratna, in tudi kaka solza v očeh, pa je le potrdilo, da smo na pravi poti.

10. Ni mogoče zanikati, da je argentinska skupnost opravila izjemno poslanstvo, saj se je tam kot v skrinji zaveze čuvala resnica in normalnost slovenskega naroda. Kje vidite vlogo argentinske skupnosti v prihodnje?

Argentinska skupnost je v slovenskem prostoru odigrala res vredno poslanstvo. Vsak, ki nas obišče se čudi “slovenskemu čudežu”, katerega pa jaz ne bi imenovala tako. To je tista sila, ki jo v sebi nosi slovenska duša. Iz težkih in brezupnih zgodovinskih razmer, je lahko ustvarila cvetoče, bogato družinsko in kulturno življenje. Oklepala pa se je vedno dveh vrednot: Boga in domovine. Mislim, da se tu nadaljuje naše poslanstvo: svetu še vedno pričati o krivicah, ki jih je rdečim režim storil nad slovenskim narodom; zahtevati naj se žrtve evidentirajo in pietetno pokopljejo – narod, ki tega ne stori, je obsojen na izginotje - , obenem pa biti luč in upanje za boljšo prihodnost, saj pravi biser se rodi, ko se v trpljenju prekali.

Jasmina in Lenart Rihar