Objavljeno: 03.09.2013

Mogoče moja predvidevanja lahko spremeni tudi kakšna ljubezen

Pogovor z Martino Zakoč, porabsko Slovenko.

Martini Zakoč je všeč Balaton z okolico in Julijske Alpe, rada ima tudi Ljubljano, prekmursko gibanico in madžarsko jed lecsó, med slovenskimi glasbeniki omeni Tanjo Žagar, Sašo Lendero. O sebi pravi, da je velikokrat nasmejana in takšno smo jo spoznali tudi višarci, ko smo obiskali Porabje.

Od kod prihajaš in s čim se ukvarjaš?

Porabje je območje, ki meri 94 km2 in zajema sedem vasi: Gornji Senik, Dolnji Senik, Sakalovci, Slovenska ves, Števanovci, Verica-Ritkarovci, Andovci. S starši in sestro živimo na Gornjem Seniku. To je največja porabska vas, od Monoštra, ki je t. i. gospodarsko in kulturno središče Porabja, oddaljena 15 km. Letos sem končala gimnazijo Mihalya Vörösmartyja v Monoštru. Septembra bom študij nadaljevala v Ljubljani. Obiskovala bom jezikovno šolo oz. jezikovni tečaj Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Zanimajo me tuji jeziki, ne vem pa še, katero smer bom izbrala.

Zakaj se kot porabska Slovenka tako trudiš ohranjati slovenski jezik?

Slovenski jezik oz. porabščino sem spoznala že v otroštvu. Moji starši so Slovenci - mama je porabska Slovenka, oče pa Prekmurec. Od njiju sem se največ naučila. Mislim, da bi bila ponosna, če bi ohranjala njihov oz. naš materni jezik. Tudi stari starši so zelo radi z nami govorili v narečju.

Kaj ti pomeni, da si predsednica Sekcije porabske mladine?

Predsednica sem postala, ker nihče drug ni bil zainteresiran za ta položaj – predlagali so mene in tako se že tretje leto trudim, da bi porabska mladina postala bolj povezana. Moje oz. naše delo podpira Klub prekmurskih študentov, ki je bil leta 2011 tudi pobudnik ustanovitve Sekcije porabske mladine. Verjetno bi bili mladi bolj zainteresirani in motivirani, če bi v Porabju dobili kakšno možnost, da bi se z ostalimi organizacijami lahko bolj povezali in z njimi več sodelovali.

Kako živijo mladi v Porabju?

V Porabju živi ok. 400 mladih – če štejemo zraven še osnovnošolce in dijake. Ker mladi zelo težko dobijo delovno mesto v Porabju, se velikokrat odselijo. So tudi taki, ki študirajo ali so študirali v Sloveniji in so ostali tam, ker so boljši pogoji za službo ali ker so se zaljubili. V okviru Sekcije porabske mladine imamo več programov – organizirali smo različne izlete, tečaje, srečanja ipd. Letos smo bili celo v Bruslju (povabilo je prišlo iz pisarne gospoda Lojzeta Peterleta). Pri organizaciji obiska nam je veliko pomagal Klemen Žumer, ki je bil lansko leto v Porabju na delovnem obisku.

Kako vidiš prihodnost mladih iz Porabja?

Mislim, da bo situacija v prihodnje še slabša, saj niti starejši nimajo možnosti za zaposlitev. Slovenski jezik počasi izginja - kot ste to tudi sami slišali - ko ste bili pri nas na obisku.

Kako doživljaš Slovenijo?

V Sloveniji je zelo lepa pokrajina, zato se vedno z veseljem peljem tja. Ljudje so gostoljubni, dobrosrčni. Z leti sem spoznala veliko ljudi v Sloveniji in sem vedno vesela, ko se lahko srečamo. Veseli me tudi, da me vsi spoznajo, kadar se srečamo.

Kje želiš živeti čez nekaj let?

Človek nikoli ne ve, kam ga bo življenjska pot popeljala. Tako tudi jaz ne moram povedati, kje bi rada živela. Odvisno je od tega, kje se bom lažje zaposlila. Mogoče moja predvidevanja lahko spremeni tudi kakšna ljubezenJ. Imam pa zelo rada svojo mamo in če bo mogoče, bom poskušala ostati v njeni bližini.

Pripravila si nam zanimiv program v Porabju in ga simpatično povezovala. Kaj je tebi pomenilo sodelovanje pri višarskih dnevih?

Damjana Kern, profesorica s Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, ki je pomagala Rafaelovi družbi pri izpeljavi programa, me je prosila za pomoč pri organizaciji obiska v Porabju. Z Damjano sva se spoznali, ko sem hodila na tečaj slovenščine v Ljubljano. Ker je bila vedno zelo prijazna z mano in mojo sestro, sem z veseljem priskočila na pomoč. Obenem sem bila zelo vesela, da vas je zanimalo, kako živijo porabski Slovenci. Vse je šlo kot po maslu pri sestavljanju programa. Ta čas, ki sem ga preživela z vami, mi je veliko pomenil. Bili ste enkratna skupina in skupni čas je hitro minil.