Rafaelova družba
Domov > Novice
Sreda, 24 April 2024

Objavljeno: 23.03.2022

Za hlebček kruha dal bi kos srca



Na gregorjevo, v soboto, 12. marca, smo se pod okriljem Knjižnice Dušana Černeta iz Trsta in Rafaelove družbe iz Ljubljane podali na celodnevno ekskurzijo po poteh slovenskih medvojnih taboriščnikov, in sicer v Gonars, Chiesanuovo in Padovo. Naša pot je bila še posebej posvečena Francetu Balantiču, ki bi v lanskem novembru praznoval svoj 100. rojstni dan in je bil interniran v Gonarsu, ter p. Placidu Corteseju, dobrotniku slovenskih internirancev v Chiesanuovi.
Po poti sta nas vodila Goričanka Erika Jazbar, novinarka na RAI v Trstu in predana kulturna delavka, ter Tržačan Ivo Jevnikar, novinar, publicist in član zgodovinske komisije za beatifikacijski postopek p. P. Corteseja.


Gonars
Naša prva postaja je bilo koncentracijsko taborišče v Gonarsu, ki je nastalo februarja 1942. V njem so bili internirani predvsem Slovenci iz Ljubljane, vanj pa so premestili tudi jetnike iz taborišč Rab in Monigo. Poleti istega leta je bilo v taborišču že več kot 6000 ujetnikov, kar je za enkrat preseglo kapaciteto taborišča. Zaradi prenapolnjenosti, slabih življenjskih razmer in stradanja, je življenje tu izgubilo več kot 500 ljudi, najmanj 70 je bilo otrok, mlajših od enega leta.
Franceta Balantiča so v Gonars pripeljali 27. junija, ko so morali v okviru množične čistke v Ljubljani v internacijo tudi visokošolci. Tu je ostal do novembra, ko se je lahko vrnil domov. Trpljenje v taborišču je izpovedal v Sonetih iz Gonarsa. Poleg Balantiča se je v Gonarsu znašlo več vidnih Slovencev, med drugimi tudi slikar Marjan Tršar in pisatelj Zorko Simčič.
Leta 1973 je na mestnem pokopališču Jugoslavija postavila obeležje – cvetlico s kovinskimi cvetnimi listi, v tamkajšnjo kostnico pa so prenesli ostanke 453 slovenskih in hrvaških žrtev iz več taborišč v severovzhodni Italiji. Njihove žare so »okrašene« s totalitarnim simbolom, kar je dodatna krivica za te večinoma krščanske ljudi.
Na pokopališču nas je sprejela podžupanja Gonarsa Maria Cristina Stradolini. V svojem občutenem nagovoru se je dotaknila trpljenja v taborišču in izrazila upanje, da bo ohranjanje spomina preprečilo, da bi se kaj takega še kdaj ponovilo. V luči vojne v Ukrajini so se nas njene besede še posebej dotaknile. Po prebrani Balantičevi pesmi Svoboda sta Ivo Jevnikar in Lenart Rihar kot predstavnika Knjižnice Dušana Černeta oz. Rafaelove družbe v spomin pesniku in sotrpečim položila venec.
Ogledali smo si tudi območje, kjer je stalo taborišče in ga danes obeležuje skromen spomenik. Ohranilo se je le nekaj betonskih temeljev. Italijanska oblast si je namreč po vojni prizadevala zakriti dokaze o prisotnosti taborišča, zaradi česar je bilo slednje porušeno, material je bil uporabljen tudi za gradnjo bližnjega vrtca, območje pa spremenjeno v travnik. Prebrali smo še Balantičevo pesem z naslovom Vse. Zadnji verz »za hlebček kruha dal bi kos srca« nam je še dolgo odzvanjal v glavah, ko smo se vozili proti taborišču v Chiesanuovi.

Chiesanuova in p. Placido Cortese
Za razliko od Gonarsa so bili v tem taborišču zaprti le moški. Ker so oblasti pogosto premeščale internirance, se jih je v taborišču od avgusta 1942 do septembra 1943 zvrstilo kakih 10.000, v veliki večini Slovencev. Razmere so bile nekoliko boljše, saj so tu živeli v zidanih stavbah, in ne pod šotori ali v barakah kot v Gonarsu ali na Rabu. K temu, da je bilo tu žrtev občutno manj kot v drugih taboriščih – okoli 70 –, pa je bistveno pripomogla zunanja pomoč. Pobudnice zanjo so bile tri študentke medicine iz Slovenije, Majda Mazovec, Marija Slapšak in Marija Ujčić, ki so tudi same imele sorodnike in znance v taboriščih. Pri njih so se začeli kopičiti denar, pisma, hrana, zdravila, ki so jih svojci iz Slovenije želeli dostaviti internirancem v Padovi. Ker so zvedele, da minorit p. P. Cortese iz bazilike sv. Antona govori vsaj malo hrvaško, so se obrnile nanj s prošnjo, da bi se pri oblasteh zavzel za dostavo pomoči taboriščnikom. Sprva ni bil navdušen, saj je bil tudi sam pod vplivom propagande fašističnega režima, da so zaprti le nevarni komunistični teroristi. Po razmisleku pa se je le odločil pomagati.  
S pomočjo deklet, vojaškega kurata v taborišču (to je bil istrski slovenski frančiškan p. Atanazij Kocjančič) in frančiškana p. Fortunata Zormana, ki mu je ljubljanski škof Rožman izposloval dovoljenje, da je krajši čas nudil duhovno oskrbo v taborišču, je p. Cortese ustvaril zelo učinkovito mrežo za dostavo pomoči taboriščnikom. Sam je tihotapil vanj necenzurirano pošto, denar, hrano in knjige.
Organizirali pa so se tudi taboriščniki sami in za delitev pomoči oktobra 1942 ustanovili organizacijo Samopomoč, ki jo je vodil Zormanov brat Ivan.  V njej je bil dejaven tudi pisatelj Stanko Kociper, ki je o tem pisal v svojih spominih Kar sem živel. Žal pa se je tudi v teh hudih razmerah v taborišču zrcalila razklanost iz domovine in tako so levo usmerjeni interniranci ustanovili svojo organizacijo z imenom Socialna akcija. Sledilo je nekaj sporov, a Samopomoč je pomagala vsem brez razlike.
Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so stražarji zapustili taborišča in interniranci so lahko zbežali, lep del pa so jih zajeli Nemci. Zdaj je Placido Cortese pomagal ne samo internirancem, ki so iskali pot domov, ampak tudi zavezniškim vojnim ujetnikom iz okoliških taborišč, ki so bežali pred Nemci. Priskrbel jim je skrivališče, lažne dokumente in spremstvo. Znanci, ki so se vključili v obveščevalno omrežje za zahodne zaveznike, ki ga je vodil polkovnik Vladimir Vauhnik, so ga pridobili, da je tudi njim nudil pomoč. Vse to njegovo tajno delovanje pa ga je stalo življenja. 8. oktobra sta ga s pretvezo, da nekdo potrebuje pomoč, ugrabila esesovska agenta. Prepeljali so ga v Trst, kjer so ga na sedežu gestapa na Trgu Oberdan mučili, da bi izdal svoje sodelavce. Ves čas je molčal in tako rešil mnoge. Njegovo trpljenje se je končalo sredi novembra, njegovi posmrtni ostanki pa so neznano kje, verjetno so bili sežgani v krematoriju tržaškega taborišča Rižarna.
Zaradi njegovega delovanja in mnogih pričevanj in dokazov o njegovi požrtvovalnosti in dobroti je tržaška škofija v začetku leta 2002 začela postopek za beatifikacijo.
Po prihodu v Chiesanuovo smo si lahko opuščeno vojašnico, ki je bila nekdaj taborišče, ogledali le od zunaj, potem pa smo odšli v cerkev. Tam nas je sprejel župnik Pierpaolo Peron, ki nam je osvetlil krajevne spomine na p. Corteseja. Med drugim nam je povedal, da so se mnogi v vasi čudili, kako je mogoče, da je pater, ki je bil sicer drobne rasti, včasih videti tako »debel«, ko se je pripeljal s kolesom. Ko pa se je vrnil, pa je bil zopet suh kot ponavadi. Razlog za to je bilo dejstvo, da je pod kuto tihotapil pisma, knjige in denar v taborišče. P. Peronu smo v zahvalo podarili svečo Marije Pomagaj in nato skupaj odšli do spominskega kamna posvečenega p. Corteseju, ki stoji ob zvoniku v senci mogočnega zvonika. Položili smo venec, potem pa nas je nagovoril slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj. V svojem govoru je poudaril pomen takih dogodkov, ki ohranjajo nepotvorjen spomin na zgodovino.
S svojim nagovorom sta nas počastila tudi padovanska občinska odbornica za vzgojo in prostovoljstvo (ga.) Cristina Piva ter občinski svetnik Gianni Berno. On je na občini prodrl s predlogom, da se del opuščene vojašnice ohrani v spomin na žrtve fašističnega taborišča in p. Corteseja.
Tu pred spomenikom pa nam je spregovoril tudi vicepostulator za beatifikacijski postopek p. Placida Corteseja pater Giorgio Laggioni, ki nam je orisal glavne točke postopka, ki je že pri koncu, saj je papež Frančišek potrdil Cortesejeve junaške kreposti in ga dal razglasiti za »častitljivega«. Da bi p. Corteseja razglasili za blaženega, pa bo potrebno izprositi še čudež.


Padova
Zbrali smo se pred baziliko sv. Antona, ki se je kopala v zadnjih žarkih sonca. Skupaj s p. Giorgiom Laggionijem smo se najprej ustavili na mestu, od  koder so esesovci odpeljali p. Placida Corteseja. Na tlakovanem trgu pred cerkvijo na to spominja majhna kovinska kocka. Nato smo vstopili v cerkev. Notranjost te več kot 700 let stare lepotice, ki v sebi skriva mnoge umetnostne zaklade, nas je prevzela. Mimo relikvij sv. Antona Padovanskega smo se sprehodili do spovednice p. Corteseja, ki so jo spremenili v spominsko obeležje. Tu nam je p. Laggioni spregovoril še nekaj besed, mi pa smo mu podarili svečo z napisom Slovenija. Na srce nam je položil besede, naj molimo, molimo, molimo za čudež. In s to mislijo smo se vozili nazaj proti Ljubljani. Da bi le bili uslišani in bi patra Placida Corteseja, tega dobrotnika Slovencev, kmalu lahko razglasili za blaženega.  

Novice
Romanje treh Slovenij: ODPOVEDANO
Predstavitev knjige o Antonu Ilcu in Karlu Kozini
XXI. Nagradni natečaj
Štipendije za tečaje slovenščine
Černetovo nagrado 2022 prejmeta Anita Bergnach in Vesna Jagodic
Vabljeni na gledališko predstavo Jeklene magnolije
Blaznikov večer - obisk Slovencev iz Argentine
Za hlebček kruha dal bi kos srca
Vabljeni na Komarjev večer 2021
Dokumentarec Samo idealisti - prosto dostopen
Ob 130. obletnici rojstva Janeza Jalna
Nagradni natečaj vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu
18. Koroški kulturni dnevi v Ljubljani
Opozarjamo na dva odlična pogovora v zvezi s 100-letnico požiga Narodnega doma v Trstu
Srečanje o taborišču v Monigu
Predstavitev knjige OSTALI SMO NA KOROŠKEM
Tone Mizerit prejel nagrado Vstajenje za leto 2019
Prošnja Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu
Za novega krškega škofa je imenovan koroški Slovenec msgr. Jože Marketz
Koncerti Luka Debevca Mayerja
Dobrodošli doma 2019
Predstavitev monografije Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945-1949
Stanko Kosič prejel najvišje priznanje na področju jamarstva
Velika večina Slovencev, ki se je odselila v Avstralijo, je zbežala čez mejo
Dobrodošli doma 2019
17. Avstrijsko koroški kulturni dnevi
Vabljeni na večer slovenske kulture v Kanalski dolini
Vabljeni na koncert Koroška poje
Vabljeni na srečanje Mladika v letu 2019
Na obisku pri prijateljih v zamejstvu
Praznovanje velikega šmarna na Repentaboru
Predčasne volitve v državni zbor
16. Koroški kulturni dnevi v Ljubljani
Razpis ASEF-a za študente slovenskega rodu
Križev pot, posvečen Beneškim Slovencem
Recitali sakralnih pesmi Luka Debevca Mayerja
Dr. Damjana Kern prejela nagrado Urada za svojo doktorsko nalogo
Koledar 2016
Jurij Paljk - novi Vitez Republike Italije
Begunska kriza za mlade Slovence
Einspielerjeva nagrada Hubertu Budaiju
Koncert sakralnih pesmi - Luka Debevec Mayer
Spominske slovesnosti ob 70. letnici konca 2. svetovne vojne
Spominska meditacija - Iz globočine
»Gledat, kaj delajo«
Sedmi pohod iz Babnega Polja do Goričic
Ponovno v Argentino
Koncert MePZ Bilka in Tamburaška skupina Šentjanž
13. koroški kulturni dnevi v Ljubljani
Ribniški pasijon 2015
Koroška in Primorska pojeta 2015
Uspeh koroških Slovencev na lokalnih volitvah
Slovenci v Reziji?
Srečanje pod lipami
600-letnica zadnjega ustoličenja koroškega vojvode v slovenskem jeziku
VI. pohod Iz Babnega Polja do Goričic
Romanje treh Slovenij na Svete Višarje
XIV. Vseslovensko srečanje
Dobrodošli doma 2014
Naša luč
Poslovna konferenca
Jubilejni vigredni koncert
12. Koroški kulturni dnevi
Kontrabant
Velikonočni dobrodelni pohod
Koroški kulturni dnevi 2013
Zbogom, kranjska dežela, nikoli več te ne bom videl
Naša luč
Prešernova proslava na Tromeji »Od narečja do knjižnega jezika«
600-letnica ustoličenja zadnjega koroškega vojvoda v slovenskem jeziku
Višarski dnevi
Koroška poje
Prispevek o Porabju
Okrogla miza z Angeliko Mlinar in Igorjem Gabrovcem
Kako se Slovenija, slovenstvo, manjšinska problematika in Evropa vidijo iz zamejske perspektive?
Slovenija, okno v svet
Pogovor z Mladimi Benečani
Od narečja do knjižnega jezika
Tu smo in tu hočemo ostati (Dan emigranta)
51. Dan emigranta
Ekskurzija v Videm (vabilo)
Koncert ob 100-letnici društva Danica v Šentprimožu v Podjuni
Oktet Suha
Na Ravanci obeležili tridesetletnico delovanja KD Rozajanski dum
Trideset let delovanja KD Rozajanski dum
“Ko pouno noći je sarce”
Valentin Inzko: Borimo se za svoje pravice, kulturo, karantansko dediščino
Romanje na grob škofa Rožmana
Zakonca Starman o življenju v taboriščih na Koroškem po letu 1945
Tuhinjci v Argentini
RTV SLO poroča o dogodkih v zamejstvu
Prebudimo Slovenijo
Pevski zbor Slovenski cvet iz Nemčije
Narodni svet koroških Slovencev pomladil svoje vodstvo
Slovo od duhovnika dr. Janeza Zdešarja
Romanje v Anras
20. tabor Slovencev po svetu, 7. julij
Dobrodošli doma 2013, 5. in 6. julij
Vseslovensko srečanje v Državnem zboru
Evropska Slovenija
Večer samospevov
Na jubilejnem Dnevu Emigranta obljuba, da bo v Čedadu še letos ulica poimenovana po Ivanu Trinku
Nov veter v Kanalski dolini
Slovenski dan v Maasmechelenu
Rock v nadiškem narečju
Posvet o Reziji
Argentinski dnevnik
Druženji z mladimi v Čedadu in Bardu
Nadškof Stres pri Slovencih v Zagrebu
Rojaki v Nemčiji si želijo več stikov s Slovenijo
Kako mladi koroški Slovenci vidijo svojo prihodnost?
Posvet za mlade Slovence v Stuttgartu od 14. - 15. 5. 2011