V drugem uvodnem predavanju je Dejan Valentinčič s Fakultete za državne in evropske študije predstavil zaščitno zakonodajo za slovensko manjšino v Italiji in aktualne probleme v občini Rezija. Prvi korak v smeri uradne manjšinske zaščite v Italiji je bil storjen leta 1999, ko je bil sprejet Zakon za zaščito zgodovinskih jezikovnih manjšin v Italiji (zakon št. 482/1999). Ta je predstavljal pomembno podlago, na kateri je bil dve leti zatem sprejet Zaščitni zakon za slovensko jezikovno manjšino v Italiji (zakon št. 38/2001), ki je za slovensko jezikovno skupnost izrednega pomena. Zakon na primer določa tudi skupni obseg finančnih sredstev, namenjenih zaščiti slovenske manjšine v Italiji, z njim pa je italijanska država prvič uradno priznala zgodovinsko prisotnost avtohtone slovenske manjšine v Videmski pokrajini Furlanije - Julijske krajine. Zakon se je dejansko začel izvajati leta 2007. Istega leta je bil sprejet zaščitni zakon za slovensko manjšino še na deželni ravni (zakon št. 26/2007). Kot je znano, aktualna rezijanska občinska uprava odkrito nasprotuje vključenosti v seznamu občin, kjer se izvajajo določila zaščitnega zakona. V zadnjih letih je tako poskrbela za več incidentov: občinski svet je brez pravne podlage zahteval izključitev občine iz območja izvajanja zaščitnega zakona, občina je zavrnila in kasneje odlašala izdajo dvojezične osebne izkaznice prosilcu, dvojezične napise v slovenskem črkopisu je v nasprotju z določili zakona zamenjala z napisi v lastnem nesistemskem. Nedavno je občina poslopje, v katerem delujejo številne rezijanske kulturne ustanove in društva, dala v upravljanje protislovensko nastrojenemu društvu, ki je v preteklosti z agresivnimi demonstracijami dokazalo skrajnost svojih prizadevanj.
Po odmoru je sledila okrogla miza, pri kateri so sodelovali rezijanska kulturna delavca ga. Luigia Negro in g. Sandro Quaglia, predsednica paritetnega odbora ga. Jole Namor in načelnik Upravne enote Tolmin, g. Zdravko Likar. Luigia Negro je poudarila, da v italijanski kulturi ni jasnega razločevanja med narodnostjo in državljanstvom. Rezijani so se vedno zavedali, da ne pripadajo večinskemu romanskemu prebivalstvu, starejši ljudje, ki so pogosteje prihajali v stik s Slovenci onstran Kanina, pa so vedeli povedati, da tudi oni govorijo podobno – v zadnjem času se tega čedalje bolj zavedajo tudi mladi. KD Rozajanski dum vsekakor zagovarja to, da je odločitev o narodni identifikaciji stvar vsakega posameznika. Sandro Quaglia je dodal, da so obiski turistov edina priložnost, ko lahko Rezijani uporabljajo slovenski knjižni jezik. Kot po eni strani turisti spoznavajo dolino in njeno kulturo, tako imajo tudi Rezijani priložnosti spoznati Slovence. Jole Namor je izpostavila potrebo po kompromisu, saj mora biti v ospredju prizadevanje za ohranitev jezika, ne pa politični cilji. Pozornost slovenske manjšine je trenutno precej usmerjena v Rezijo, predvsem zaradi protislovenskih incidentov. Zdravko Likar kot načelnik UE Tolmin, ki meji na občino Rezija, aktivno sodeluje z Rezijani. Dejal je, da je bila dolina zaradi slabih povezav do nedavnega veljala za zelo oddaljeno, danes pa je čezmejno sodelovanje ena od možnosti za nadaljnji razvoj. Spominja se plodnega sodelovanja z nekdanjim županom Luigijem Palettijem, ko je Rezija doživela pravi preporod.
V debati, ki se je razvila, je bilo govora o dejanskem izvajanju zaščitnega zakona, o položaju šolstva v dolini, o upadu prebivalstva in ostalih perečih problemih, ki poleg Rezije tarejo še marsikatero gorsko občino v Italiji. Ob sicer zanimivem in dobro zastavljenem posvetu je naslovno vprašanje ostalo neodgovorjeno, vendar je enoznačen odgovor težko najti. Ker gre le za prvega od več posvetov na temo manjšinske problematike v slovenskem zamejstvu, nadaljnjih z veseljem pričakujemo.
Janoš Ježovnik
