Domov > Članki
Nedelja, 14 Avgust 2022

Objavljeno: 08.10.2012

Argentina med nami 3.del


19. DAN, ponedeljek, 24. oktober

 

“Rana ura zlata ura”, bi rekel dedek Bedenko v eni izmed risank iz našega otroštva, ki smo se jih tekom poti že večkrat spominjali. Ob sedmih smo se odpravili iz hostla v San Juanu. Spanje smo nadoknadili na avtobusu – približno štiri ure vožnje do Valle Fertil. Na postanku ob poti (skoraj sredi ničesar) so nekateri ugotovil, da je WC »s splakovanjem z vedrom« najbolj funkcionalen, saj je z »naprednejšimi« kotlički v Argentini zmeraj kaj narobe.

Presenetil nas je dež, ki v teh krajih redko pada. In prav zaradi padavin, smo se morali sprijazniti s spremembo programa – park Valle de la luna je zaprt! Ker imamo program v naprej planiran, žal ne moremo počakati do jutri poldne, ko bo park ponovno odprt. Večja skupina je manj fleksibilna in zahteva več prilagajanja.

Popoldne smo si sprva privoščili počitek, igranje taroka v hostlu Campo base Valle de la luna oz. za spoznavanje mesta in rekreacijo. Sonce je poskrbelo, da smo se odpravili na zanimiv izlet s kolesi. Končno malo gibanja. Za spremstvo se nam je ponudil domačin Mare. Kolesarili smo do muzeja mineralov, ki je razdeljena na tri vsebinske dele.

V prvem so predstavljeni minerali. Na tem območju Valle Fertil so najpogostejši naslednji minerali: MICA-CUARZO-FELDESPATO, ki ga uporabljajo v industriji, PRECIOSAS-ZAFIRO-GRNATE in AGUAMARINA-TURMALINA za nakit. Zanimiv je bil hidrolit s severa Argentine, v katerem je zajeta voda. Razstavljene so tudi sheme, kako so minerali zgrajeni. Zbirka obsega tudi meteorite in fosile (npr. 425 milijonov let star amonit. Kot zanimivost nam je gospod, ki je lastnik muzeja in okoliških hribov, povedal, da je Esrtrematolik najstarejše živo bitje (bakterije + alge), ki deluje s fotosintezo in se še danes nahajajo v Argentini in Boliviji). Aragonit pa se uporablja kot sestavino za lak za nohte, šumeče tablete in za zobno pasto.

V drugem delu muzeja so razstavljene tukaj živeče živali. Med njimi so bili prav zastrašujoči strupeni pajki, škorpijoni itd., nekateri prav majhni, a smrtonosni. Nekaj živali, kot na primer metulji, imajo varovalno barvo, da se prav zlijejo z barvami cvetlic, pokrajine.

Tretji del muzejske zbirke pa je zajemal školjke, korale, ptiče (med njimi tudi sliko kondorja) in strupene kače (npr. kača Vibora de coral). Žival, ki zgleda nekaj med kengurujem in zajcem se imenuje Libe Patagonica – criolla – kiara. Iz oklepa živali Quirquincho (pichelloron) pa izdelujejo glasbilo z 12 strunami, ki se imenuje Carang.

Pot s kolesi nazaj je bila zanimiva. Zavili smo na makadamsko cesto, trikrat je bilo potrebno prečkati nizko reko (tja in potem še nazaj po isti poti). Razprostirala se nam je pokrajina z visokimi kaktusi (za na fotografijo bi zraven pasal mehiški sombrero). Na poti je bilo potrebno »prakticirati« pesem »Used se gor na štango, bova tko hitrej pršla«, saj je spustila zračnica na Damjaninem kolesu (je bil kriv Mare?). Ustavili smo se še ob jezeru Dique San Augustin, ki se nahaja na obrobju tega mesteca.

Mimo hostla smo ob osmih zvečer zaslišali trobljenje vozil. V sprevodu so vozili motorji, za njimi pa še avtomobili z zastavicami iz katerih so vzklikali ljudje. Praznovali so novoizvoljeno argentinsko predsednico Cristino Kirchner, ki je dobila drugi mandat. Njeni plakati so v predvolilni kampanji viseli prav na vsakem vogalu. Marsikdo pa se z njeno politiko ne strinja. Ker ni imela močnega protikandidata, je dobila dobro polovico glasov, kar je bilo dovolj za zmago na včerajšnjih volitvah.

Zvečer smo zopet praznovali. Slavljenka Damjana nas je povabila na večerjo (brez empanad si skoraj ne predstavljamo več večerje). Tudi sladoled dulce de lece (karamela) za nekatere ne sme manjkati. Za presenečenje smo ji potem v hostlu uprizorili nekaj, kar je morala ugotoviti kaj to je. Semaforizirano križišče ni tako samoumevno v Argentini, (tudi prečkanje ceste zahteva posebno pazljivost) … seveda je Simona igrala cesto (to je bila njena želja že z začetka naše poti). In Damjana je ugotavljala in ugotovila kaj smo (poleg ceste še ležeči policaj, semafor, luč, drevo, ptička). Občudovali smo tudi zvezde južne poloble. Nebo je bilo jasno, a zrak hladen.

Prav pasal nam je en bolj »siesta dan«.

Lucija  

 

20. DAN, torek, 25. oktober

 

S soncem obsijano jutro nas je pospremilo iz zanimive vasice Valle Fertil. K sreči smo to rajžo imeli dovolj časa, da smo se pošteno naspali in potem tudi v miru pofruštkali. Je bilo že prav tako, saj nas je čakala celodnevna vožnja. Najprej z avtom do Patquie. Ravna  cesta, da ne vidiš konca, a na momente precej valovita, tako, da bi se ob preveliki hitrosti lahko zaletel vanjo. Previdnost pa tudi tako ni odveč, saj se ob sicer kar pusti pokrajini (le nizko grmičevje) vsake tolike ob ali na cesti prikaže trop koz, (ki so malo večje rasti, kot pri nas v Sloveniji), konj ali krav. V Patqui se po krajšem postanku, za kavico in par rund taroka, preložimo na avtobus, v katerem se je izvrstno sedelo, četudi je bus na zunaj zgledal bolj švoh. Ampak takih, za naše pojme odsluženih prevoznih sredstev, je bilo na tem koncu še veliko. Vožnja je bila pa kljub temu udobna, a je žal trajala le urico, do La Rioje. Potem pa na daljšo vožnjo z dvonadstropnikom. Pet ur vožnje – obilo časa za spanje, kartanje, ... Ali pa spremljanje narave, ki je postajala vedno bolj zelena, z gozdom in grmičevjem vred.

V Tucuman – naš cilj, smo prispeli že v večerni uri. Pričakal nas je g. Jože Žakelj, nečak od Vinka Žaklja, ki je najbolj zaslužen, da imamo na Višarjah tudi Slovenci svoj dom - Ehrlichov dom. V njegovem domu, v Tafi Viejo, smo tudi preživeli ta večer in noč. Izredno prijetno gostoljubje Žakljevih, ki se je razpotegnilo v noč, nam je dalo vedeti, da so tu doma dobri, pošteni in srčni ljudje. Zbral se je del velike družine, ki šteje 10 otrok in že 15 vnukov. Prav fajn je bilo videti, ko se sinovi in hčere vračajo nazaj domov, čeprav imajo vsi že svoj dom in svoje obveznosti. V Tucumanu sicer živi še par slovenskih družin. Od tu je doma tudi znani hribolazec Dinko Bertoncelj, ki je kot prvi Slovenec plezal v Himalaji.

Prijetno utrujeni smo se pospravili v sobane in se zasanjali novim dogodivščinam naproti.

Andrej  

 21. DAN, sreda, 26. oktober

 

Dan zame! Začeli smo pri zajtrku z medom, ki ga nisem videla že, odkar smo tu, nadaljevali pa s sadjem. Gospod Žakelj nas je namreč peljal v svoj nasad limon in avokada. 40 hektarjev limon in 20 hektarjev avokada – to bi bilo še zame približno dovolj! ;) V provinci Tucuman, ki ima 2 milijona prebivalcev, letno proizvedejo 1.200.000 ton belega sladkorja in so največji pridelovalci limon na svetu. V zadnjih letih se je “razpaslo” pridelovanje soje – od njenega izvoza Argentina takorekoč živi, veliko pa je tudi žita in tobaka. Limone rodijo vse leto, odkupujejo pa jih tovarne iz okolice, ki jih večinoma uporabijo za kozmetične izdelke, predvsem eterična olja. Avokada žal nismo poskusili, saj bo, če bo vse po načrtih, obrodil januarja. Ponavadi avokado tu obrodi šele aprila, a naš gostitelj poskuša s svojo vrsto, ki bo obrodila že prej in zapolnila tržno nišo do aprila. Ker nas tu dobro “futrajo”, smo bili veseli informacije, da tukajšnji zdravniki za shujševalno kuro in proti zvišanemu holesterolu predpisujejo 150 g avokada na dan. Se bomo poslužili, ko se vrnemo domov!

Vrnili smo se k Žakljevim po prtljago, se poslovili od gospe Jožejke in se hvaležni za odprte roke, ki so nas sprejele, odpeljali proti severu. Kmalu smo imeli še eno “sadno postojanko” – Jožetov in Jožejkin sin Martin nas je povabil na plantažo jagod, ki jo upravlja. 80 hektarjev, 200 delavcev, od aprila do decembra naberejo 30 ton jagod na dan. Dobro smo se napasli! :)

Peljali smo se mimo nasadov največjega pridelovalca limon na svetu, ki ima ime po svetem Mihaelu (glavno mesto province je San Miguel de Tucuman), in mimo največje tovarne sladkarij Arcor. Hvala Bogu se tu nismo ustavili.

Nato smo se podali v hribe. S kombijem. Nadaljevanje dneva je bilo indijansko obarvano. Najprej smo se ustavili pri spomeniku Indijancem, ker domorodci prodajajo razno kramo. Nekateri od nas so priložnost izkoristili za nakup darilc in spominkov. Sledil je vzpon skozi džunglo in najvišja točka našega popotovanja po Argentini – 3042 metrov nad morjem. Nikjer skal ali snega, kot bi ga pričakovali pri nas. V precej goli, megleni in vetrovni pokrajini sta nas pozdravili le dve lami, ki sta dostojanstveno pozirali pred našimi fotoaparati. Ko sem v kombiju za pet sekund zakinkala, sem se zbudila v sončne širjave, porasle s kaktusi. Lep razgled je spominjal na pogled s Cola na Vipavsko dolino. Domačno! ;)

Ustavili smo se v indijanski vasi, kjer je nekoč prebivalo pleme Quilmes. 800 let pred Kristusom so se naselili na pobočju hriba in se s strateško ugodne lege dolgo upirali raznim osvojevalcem. Po Inkih so jih celo stoletje napadali še Španci in jih leta 1665 dokončno premagali – kar jih je ostalo, so jih odpeljali v Buenos Aires (tam se kraj, kamor so jih naselili, še vedno imenuje Quilmes), kjer so zaradi vlažne klime, ki jim ni ustrezala, kmalu izumrli.

Nekdanje mesto, ki smo si ga ogledali, si je država prisvojila in čeprav je bilo območje pred nekaj leti s posebnim dekretom vrnjeno potomcem plemena, ga država ni izvršila. Zato so Quilmes ozemlje 9. januarja 2008 dobesedno okupirali. Sedaj ga sami kažejo turistom. Videli smo lahko rekonstruirano naselje, svetišče, oltar materi Zemlji, ki so jo častili kot najvišje božanstvo.

Povzpeli smo se do razgledne točke, se slikali pri vseh možnih cardonih (kaktusih) in s kozlom, ki nas je vztrajno spremljal.

Končna postojanka tega dne je bil Cafayate – lepo mestece, precej turistično urejeno. Spali smo v Balconu, zajtrkovali pa na balkonu. A to je že Damjanina zgodba.

Še en dan, ko nas je razvajala neizmerna gostoljubnost gospoda Žaklja …

Urška  

 

 

P. S.: Dejan, tudi trdota (trdost?) je relativna stvar, a ko mi postavni dečki pojete pesmice, ne morem, da se ne bi čisto raznežila. :)

 

22. DAN, četrtek, 27. oktober

 

Kot je omenila že Urška, smo to noč spali v Balkonu (prijetnem hostlu v središču mesta Cafayate). V novo jutro nas je prebudilo ptičje oglašanje. Oglašanje, ja, kajti ptičje petje se že ne more imenovati nekaj, kar gre človeku malo na živce. Med zajtrkom na balkonu (oziroma terasi) Balkona smo ugotovili, da so te ptice v resnici nekakšne papige. Vsak dan nekaj novega.

Jutra na našem popotovanju so zadnje dneve vznemirljiva tudi zato, ker se vedno znova sprašujemo, kako toplo naj se oblečemo. Bo dan, ki je pred nami, končno tako vroč, kot si vsi želimo, ali nam bodo domačini spet očitali, da s seboj prinašamo slabo vreme. Računali smo namreč, da bodo na severu Argentine v poštev prišle večinoma poletne oblekice, pa nas vsak dan vsaj malo tudi zazebe in kratki rokavi nikakor niso dovolj. No, tokrat se je zelo optimistično oblekla Lucija, druge punce pa smo nase previdno navlekle toplejše kose garderobe in se odločile, da se bomo čez dan raje “čebulno” slačile, kot nam je svetovala gospa Jožejka.

Če je bil včerajšnji dan razglašen za sadnega, potem pa res ne vem, kako bi se lahko imenoval današnji, ki smo ga začeli v vinski kleti Bodegas Etchart v neposredni bližini kraja Cafayate. Gre za vinarno s 160-letno tradicijo, kjer smo si po krajši razlagi in ogledu skladišč z vinom pogledali še kratek filmček o vinarni, nato pa se kljub razmeroma zgodnji uri lotili še degustacije. Glede na to, da smo nekaj podobnega počeli že pred dnevi, smo kot izurjeni degustatorji že dobro vedeli: pogledati barvo, premešati, povonjati in okusiti, ob vsem tem pa paziti še na držo mezinčka. Poskusili smo štiri sorte: Torrrontes, Cosecha Tardia ter mlajšo in starejšo verzijo Cabarnet Sauvignona. Kaj pa vem, morda je bila zgodnja ura kriva, da novi okusi v resnici niso prepričali nikogar. S čisto drugačnim navdušenjem pa smo malo za tem pohrustali odlične Alfahore, s katerimi nas je v avtobusu razveselil gospod Jože Žakelj. Res nas razvaja :)

Zapustili smo Cafayete in se odpeljali proti severu, v smeri proti Salti. Take pokrajinske raznolikosti v enem dnevu človek zlepa ne vidi. Z našim mini buskom in šoferjem Leonardom za volanom smo za seboj puščali vinorodne predele, polja ožgane trave in kaktusov, se peljali skozi grmičasto pokrajino, pokrito s peščenim dunam, ki jih na svojevrsten način ustvarja veter, ter slednjič vstopili v puščavski svet nacionalnega parka Los Quebrados. Dolina z različno širokim dnom, kjer je med mogočnimi skalnimi stenami prostora za široko rečno strugo s komaj opazno rečico in vijugasto, z napisi dobro označeno cesto, na razdalji nekaj deset kilometrov ponuja lepote, ki jih človek s preprostimi besedami ne zna povzeti. Tu se namreč odvija veličastna igra vsemogočih reliefnih oblik in barv. Beli rečni nanosi na dnu doline, posamezna zelena drevesca in grmičevje pomešano z od slane ožgano travo, rdeče skalne gmote, brezmadežno modro nebo, siva cesta … Nepozabno, res. Najmogočnejše so ogromne skalne gmote, ki se bohotijo v značilni rdeči barvi, z najrazličnejšimi položaji kameninskih skladov nakazujejo milijone let oblikovanja zemeljske površine in sledove različnih faz orogeneze. Pred očmi se rišejo številne oblike teh gmot, na kar nas opozarjajo tudi napisi ob cesti: gradovi, okna, obeliski, lisjak, papige, žaba, duhovnik … Še posebej nas je navdušil amfiteater, ki je s ceste komaj opazna razpoka v steni, ko se približaš, pa se znotraj mogočnih sten odpre čisto pravi amfiteater z odlično akustiko. Z navdušenjem smo prisluhnili fantom skupine Los Quebrados, ki so se v času našega obiska s pesmijo in igranjem na sikus, čarango, keno in kitaro predstavili množici obiskovalcev. Z Urško in Jasmino smo jih počastile celo z nakupom njihovih zgoščenk. Takrat še nismo vedele, da so nam v resnici prodali mačka v žaklju oziroma škatlico brez CD-ja, niti nismo pomislile, da njihova glasba veliko lepše zveni v skalnem amfiteatru kot pa po radiu. Ah, še sreča, da nisem ostala pri teh simpatičnih glasbenikih, ki so v množici obiskovalcev izbrali prav mene in me za nekaj sekund sprejeli medse :)

Okrog 100 km nas je še ločilo do Salte, ko smo zapustili nacionalni park. Čas smo si krajšali s poslušanjem argentinske glasbe, posebej ritmov tanga, ob tem pa skozi okno opazovali čisto novo podobo pokrajine. Dolina se je razširila, reka Rio de la Conchas, ki je v tem času zaradi pomanjkanja padavin samo majhen potoček (njena struga in večkratni obvozi zaradi popravila ceste in mostov pa v resnici nakazujejo, da ob deževju postane mogočna rušilna reka), se ob koncu doline izlije v jezero Cabra Coral, kjer je tudi hidroelektrarna. Travnata pokrajina z manjšimi naselji se spremeni v poljedelsko in živinorejsko usmerjene predele, kjer na obsežnih poljih, ki jim pogosto ne vidiš konca, domačini pretežno pridelujejo pšenico in tobak, videli pa smo tudi krompir.

V mesto Salta smo prispeli ob 14.30 in si privoščili hitro kosilo: solato, pomfri, kokakolo, najbolj pa so nas navdušile empanade, ki so bile po mnenju večine najboljše doslej in si v resnici zaslužijo sloves najboljših v Argentini. Med iskanjem sladoledarne sta se mimo pripeljala kar dva strička, ki sta na kolesih prevažala skrinji s sladoledom. Kot bi vedela, kaj si v tej vročini najbolj želimo :).

Kljub temu, da je bil Dejan danes neverjetno dobre volje že od jutra (saj res, šele zdaj mi je prišlo na misel, da je k temu morda pripomogel obisk vinarne ;), smo pot po cesti št. 9 proti mestu Gugmes  nadaljevali ob poslušanju Avsenikove glasbe, ki je sicer tista, ki vedno nariše dobro voljo na Dejanov obraz.

Ustavili smo se v indijanski vasici Purmamarca, ki leži ob vznožju Gore sedmih barv, kjer se na pobočju gore v resnici prelivajo odtenki sedmih barv. Sprva smo se ustavili zato, ker smo se želeli samo pozanimati, kako je z nadaljevanjem poti do prelaza na višini 4000 metrov, pa so nam zaradi pozne ure to odsvetovali. Tako smo na veliko odobravanje vseh sprejeli odločitev, da prenočimo kar v hostlu v idilični vasici Purmamarca.

Po krajšem nakupovalnem pohodu med stojnicami domačinov smo se razpakirali in odpravili na večerjo v bližnjo restavracijo. Med večerjo sta dva lokalna glasbenika s svojo glasbo poskrbela za prav prijetno vzdušje (med drugim sta nam zaigrala tudi Titanicovo My heart will go on) in med drugim pozdravila vse navzoče goste. Ko sta pozdravila našo skupino iz Slovenije, se nam je pridružila gospa iz Tucumana, ki je po rodu Slovenka. Še bolj zabavno je bilo, ko sta z gospodom Jožetom ugotovila, da sta pred kratkim govorila po telefonu. Pa naj še kdo reče, da Slovencev ne srečaš čisto povsod :)

Preden smo se razkropili po sobanah, smo poskušali na obzorju najti Južni križ, pa nam tudi tokrat ni uspelo. Menda se pojavi šele okrog pol enih, mi smo bili pa tokrat začuda nekoliko zgodnejši. No, nič zato, spanec bomo potrebovali, med drugim tudi zato, ker se nas je nekaj odločilo, da jo zjutraj krenemo v hrib in Goro sedmih barv doživimo v najlepšem možnem trenutku – obsijano z jutranjim soncem. Komaj čakam :). Saj res, zanima nas tudi, kakšne volje bo jutri naš Dejan. To noč si namreč zakonsko posteljo deli s šoferjem  Leonardom ;)

Damjana  

 

23. DAN, petek, 28. oktober

 

Oh, kaj vse (hudega) doživi popotnik na poti. Kot vam je včeraj izdala Damjana, je potrebno kdaj potrpeti tudi v zakonski postelji s šoferjem. Naj vas pomirim, hudega mi ni bilo in noč je minila mirno. Dokaz za to je tudi dejstvo, da sem se zjutraj odločil preskočiti pohod na Goro sedmih barv in sem raje še naprej podkožno razmišljal (in kot dedek Bedenko sem tudi jaz zelooo globoko razmišljal). Ko so se naši športniki vrnili iz pohoda smo si lahko skupaj privoščili zajtrk, se še malo sprehodili po stojnicah ter se nato podali naproti najvišji točki mesečnega potovanja nasploh – proti 4170 metrov visokemu El Quernadu. A pred odhodom so se morali ostali udeleženci seveda še malo načakati, saj se kot ostala jutra tudi tokrat nisem mogel izneveriti tradiciji in sem spet malo zamudil. Malo več časa kot sem predvideval mi je vzelo vaško pokopališče, ki sem si ga ogledal. Na kratko ga lahko opišem kot zelo zanimivo. Na njem lahko najdeš tako grobnice, ki se po razkošju skoraj lahko kosajo z grobnico Evite Peron v Buenos Airesu, kot preproste grobove, z le križem, ter pokrite z zemljo in kamenjem. Manjkajo pa ne niti vse vmesne verzije razkošnosti grobov. Skupna značilnost vseh pa je, da morajo biti okrašeni, če ne z rožami in trakovi pa vsaj z obešeno kakšno prazno pločevinko od graha na križu, važno da grob ni prazen.

Do 4170 metrov visokega El Quernada nas je pot vodila po zelo slikoviti poti imenovani Questa de Lipan (ali po naše Klanec Lipan) in Quebrada de Humabruada (Soteska Humabruada). Vozili smo se po krajih, kjer živi indijansko pleme Coya, katerega pripadniki se še danes preživljajo s pašo drobnice in izdelavo ter prodajo spominkov. Značilnost pripadnikov plemena Coya je, da se ne pustijo fotografirati, saj verjamejo, da bi jim to vzelo dušo. Po poti smo srečali starejšo žensko, ki se je hotela pred nami hitro skriti, a nam je še zadnji trenutek uspelo sprožiti bliskavico v njen hrbet. Kdo ve, kaj je zdaj z njeno dušo, srčno pa upam, da našega porednega početja, ko smo jo fotografirali, ni opazila in so ji skrbi prihranjene.

Končno smo presegli magično mejo 4000 metrov in se ponosno fotografirali. Andrej in Lenart sta jo nato ubrala, zelo redkemu zraku navkljub, peš naproti 5000 metrom, ostali pa smo se martinčkali na soncu. Andrej in Lenart sta dosegla svoj cilj – z vrha sta se lahko zazrla proti bližnjemu Čilu, nam pa naš cilj tudi ni ušel – naši noski in lička so lepo pordečeli od sonca. Pred odhodom proti dolini in vročini smo kupili še par spominkov in z malo hitrejšim gibanjem preverili kako naš organizem prenaša pomanjkanje kisika v zraku.

Med vožnjo proti dolini smo se ustavili še na kozorogovem povratniku. Nahaja se na južni geografski širini 23*26'04'' ter na zahodni geografski širini 65*21'05''. Sonce tukaj doseže zenit dvakrat letno in sicer 21.12. in 21.6. (z drugimi besedami to pomeni da gleda na zemljo navpično, ali drugače: tukaj stvari ne oddajajo senc in lahko vsak občuti kako je, če hodiš sam po sebi). Ker je to točka, ki je dolgo burila domišljijo ljudi in je to tudi meja v tropski pas so tukaj postavili tudi spomenik, ki ga noben turist ne zamudi. Navkljub 2630 metrom nadmorske višine so bile temperature zelo visoke in smo prišli na račun vsi tisti, ki smo si želeli še zadnjič letos okusiti poletje. Da bi srečanje ostalo v trdnejšem spominu smo se ob spomeniku še fotografirali, nato pa se ob prepričevanju naših geografinj da to ni povratnik ampak vzporednik (tudi geografi niso več to kar so bili, a prepričevanje na srečo ni bilo uspešno;) podali naproti mestecu Humahuaca, kjer je velikanski spomenik severni vojski. Tukaj so se Indijanci iz plemena Criožos in udomačeni Španci branili pred Španci, ki so prodirali iz severa. Indijanci so se tukaj nadpovprečno dobro ohranili in nekateri še vedno govorijo jezik kičuwa. Spomenik je zelo visok in dostop na njegov vrh ni mogoč. Ob tem podatku pa nam je naš gostitelj Jože Žakelj povedal še zanimivo anekdoto – pred par leti je po teh krajih vozil nekega koroškega Slovenca, ki je začel plezati na spomenik. Seveda so kmalu prihiteli varnostniki, zato je Jože gostu po slovensko zavpil naj se spusti dol. In že je bil pri njemu mlad par iz Ljubljane z besedami: ''Glej, glej, kje vse srečaš Slovenca!'' Res je, Slovenca srečaš prav povsod, tudi ob najmanj pričakovanih trenutkih, kar smo zelo pogosto doživeli tudi mi.

Od tukaj smo se podali proti kraju Tilcare, kjer je botanični vrt in utrdba Pucara, ki so jo uporabljali Indijanci iz plemena Tilcara, ki so tukaj živeli in se upirali pred Španci, ki so sem vdirali iz Peruja. Prav uspešna obramba iz te utrdbe je bila zaslužna za to, da Španci niso prodrli po tej dolini, ampak po sosednji Valles Calchaquies (po tej dolini smo mi šli iz Cafayete proti Salti). Poleg utrdbe smo si tukaj ogledali tudi botanični vrt, v katerem so najbolj eksotične rastline te, ki so za nas v  srednji Evropi nekaj povsem normalnega in vsakdanjega. Naš Andrej je očitno ocenil, da imajo bazilike preveč, zato je vanjo izvedel spektakularen padec in jo nekoliko zredčil.

V Tilcaru smo se peljali tudi mimo hiše znane slovenske slikarke Bare Remec. Umetnica je bila doma sicer iz Bariloch, a je ker 30 let hodila vsako leto za 3 do 4 mesece v Tilcare in tukaj pri Indijancih iskala navdih za svoje ustvarjanje.

Dneva je bilo kot bi mignil konec. Za večerjo nam je prijazni voznik Leonardo pripravil asado, mi pa smo ga v zameno naučili plesati polko in valček.

Dejan  

 

24. DAN, sobota, 29. oktober

 

Odhod s severa

Po zajtrku v Yali smo se odpravili v Salto, glavno mesto istoimenske province. Na glavnem trgu 9 de julio so stali gauchi s svojimi konji in značilnimi sedli na zavihke, ki jih branijo pred trnovim grmičevjem. Jože hudomušno pripomni, da so 9. julija 1816 neodvisnost Argentine proglasili v Tucumanu, a da to le redko povedo. Gauchi so danes večinoma le se turistična zanimivost. Katedrala, ki po ustaljeni formaciji južnoameriških mest prav tako stoji na osrednjem trgu, je posvečena čudežnemu Jezusu in Mariji - Jesus y Virgen del Milagro. Poleg stolnice je zelo lepa škofija, kjer je leta 1987 prespal papež Janez Pavel II.

Na istem trgu od leta 2004 stoji Maam - arheološki muzej visokogorskih območij. Prvi raziskovalec južnoameriških visokogorij je bil Avstrijec s slovenskim priimkom, Mathias Rebitsch, ki je med leti 1958 in 1961 objavljal raziskave v znanstveni reviji v nemščini. Takrat so začeli odkrivati inkovska visoka svetišča ali Santuarios de Alta, v katerih so žrtvovali otroke in mlade device bogu stvarniku - Wiraqochi, ki po njihovem verovanju prebiva na gori. Gora je močno navzoča v indijanskem izročilu, tudi pri piscih indijanskega izvora. Na 6739 m visokem volkanu Llullaillaco so odkrili tri, zaradi ledu mumificirana trupla žrtvovanih otrok, šestletnega dečka, sedemletne punčke in petnajstletnega dekleta. Po eni teoriji naj bi v inkovskem jeziku quechua llulle pomenilo laz, yaka pa voda, se pravi “lažniva voda”. Po drugi teoriji naj bi Llullaillaco pomenilo kraj spomina. Znanstveniki so se v dogovoru s potomci inkovskega prebivalstva odločili, da te tri mumije prenesejo v Salto, kjer so jim v muzeju zagotovili enake temperaturne in ambientalne razmere, kot so jih imeli doslej. V posebni komori je tako vsakič na ogled eden od žrtvovanih otrok. Mi smo videli gromovsko deklico ali niño del rayo. Strela, ki je udarila v vulkan, je nekega dne dosegla tudi njo in jo delno počrnila. Otroke so pokopavali v sedečem položaju in ker so Inki verjeli, da v žrtvenem dejanju otrok ni umrl, temveč je bil združen s predniki, so mu za na pot v grob položili dodatno obleko, sandale, hrano, pijačo in nakit. V indijanskih kulturah je bil in je še vedno zelo pomemben tekstil, ki je označeval identiteto osebe, plemena ali ljudstva ter s tem služil kot komunikacijsko sredstvo in blago za menjavo.

V Maamu si lahko ogledamo naslednji časovni trak naselitvenih sprememb v Salti in Jujuyu:

Prihod Špancev

=

Prihod Inkov

 

=

Izoblikovanje ljudstev

(Diaguitas)

=

Prve vasi

(jame)

=

Udomačevanje zivali in rastlin

=

Skupine lovcev

 

=

1532 po Kr.

1400 po Kr.

1000 po Kr.

600 pr. Kr.

3000 pr. Kr.

10000 pr. Kr.

 

Več o muzeju se dobi na www.maam.org.ar

Vrhunec dopoldneva je bila kava na glavnem trgu 9 de julio, kjer nas je crkljalo sonce, Jožeta pa čistilec čevljev. Semiš čevlje mu je zloščil, da so se svetili!

Z Jožetom in voznikom Leom smo se v smehu in otožnosti poslovili na letališču v Salti. Jože, hvala še enkrat za izjemne dneve!

Ko smo na avionu po hodniku stopali do naših sedežev, nas je zaradi majic z napisom Slovenija, dobrodušen možakar ogovoril z »Dober dan« in »Dober večer«. Ko smo ga vprašali, kako da zna slovensko, je z nasmehom dejal, da v resnici ne govori, ampak je poročen z Ljubljančanko. Urška, ideja z majicami se obnese!

Na letališču v Buenos Airesu nas je čakalo veselo snidenje s Pavlijem, Albertom in Veroniko, ki so nas odpeljali direktno v Slomškov dom na koncert goriškega okteta Vrtnica. Ime je navidez prenežno za osem krepkih mož, katerih ubrani glasovi so napolnili dvorano. A ko so občuteno in nežno peli Zarjo, Večerni ave ter druge lirične skladbe, je tudi ime dobilo svoje mesto. Po koncertu nas je v spodnjih prostorih doma čakala pogostitev z izvrsssnim golažem – čestitke kuharici Veroniki! Naenkrat nas preseneti gospa, ki se s solzami v očeh vrže v objem Dejanu ... ?? Bila je Slovenka, ki smo jo srečali na poti iz Colonie v BsAs. Prišla je na koncert ter iskala skupino Slovencev. Kdor išče, ta najde ... Ob koncu lepega večera, se je štirica Lucija, Simona, Damjana in Andrej za štiri dni poslovila. Jutri gredo v Urugvaj, od koder bodo poslali svoje vtise. Preostali, Dejan, Urška, Jasmina in Lenart pa po obiskih po Buenos Airesu. Na kmalu!

Jasmina  

 

25. DAN, nedelja, 30. oktobra v Argentini

 

Danes smo prvič razdeljeni! Polovica ekipe je šla v Urugvaj odkrivat nove svetove, druga polovica pa je raje ostala v Buenos Airesu, da bi se srečala s prijatelji in sorodniki.

Tokrat smo izbrali obisk maše v Carapachayu. To je najmanjši dom, a po prisrčnosti in toplem sprejemu ni zaostajal! Z nekaterimi smo se že poznali, precej rojakov pa smo tu prvič srečali. Kramljanje po maši se je zavleklo, Dejana so odpeljali k njegovim preljubim Benečanom, Lenarta in Jasmino k Malovrhovim, jaz pa sem še malo vztrajala s Carapachayevci, hehe. Andrej in Sandi sta mi razkazala mesto v okolici, me povabila na kosilo, potem pa odpeljala v Castelar na Pristavski dan. Že pred dvema tednoma smo jim obljubili, da pridemo, saj smo zamudili že njihov (menda najboljši ;)) mladinski dan. No, naš izkupiček je bil bolj klavrn, saj je poleg mene prišel le še Dejan …

Slavnostni govornik je bil nekdanji veleposlanik g. Tine Vivod, nadaljevali pa so s spominsko proslavo ob 20-letnici samostojne Slovenije. Nastopajoči so bili iz srednje generacije, to pomeni rojeni v Argentini, pa so vseeno večkrat poudarili, da je njihova domovina Slovenija, kar me je malo presenetilo. Pričakovala bi, da imajo vsaj dve domovini, če že ne le Argentino, Slovenija pa bi zanje lahko bila le domovina njihovih prednikov. Malo sem povprašala, ali so le naučeni ali res tako čutijo, pa sem od marsikoga dobila odgovor, da je »čisti« Slovenec. Poklon!

Ob kresu smo nato peli in plesali, tako na proslavi kot po njej pa je nastopil tudi Goriški oktet Vrtnica in požel bučen aplavz. Ja, možje so res dobro peli! V prijetni družbi sva z Dejanom ostala še kar nekaj časa, saj pristavska dekleta in fantje spretno poskrbijo, da ni dolgčas. Klepet se je začel s filozofsko-političnimi temami, končal pa s paketi, ki naj bi romali v Slovenijo. Vseh podrobnosti ne smem izdati … ;)

Pristava se je zopet izkazala! Muchas gracias!!!

Urška  

 

… in v Urugvaju

 

176.215 km2 + 3,3 milijone ljudi +514 najvišje nadmorske višine. Argentina? Če ste zmajali z glavo in si mislili svoje, ste zmagovalci. :) Res, to ni Argentina, ampak njen mini sosed z imenom Urugvaj. In ta malček nas je v hipu očaral. Saj vsi vemo, kakšni znajo biti pobalini ...

Zgodba se je spet začela (pre)zgodaj. Danes smo sidra dvignili v Buenos Airesu, kjer nas je za eno (pre)kratko noč gostil g. Kadivec, sicer gorenjske gore list, v Argentini pa že dobrih 60 let. Nam je zjutraj skuhal "taprav kafe", kar je tu zlata vredna reč. Prav tako pa tudi njegova dobra volja, s katero nas je - sem že omenila, da je bilo (pre)zgodaj - popeljal v pristanišče. Pa smo spet pri sidrih ... Tokrat jih je dvignil trajekt, s katerim smo štirje junaki - Damjana, Lucija, Andrej in jaz - odpluli novim dogodivščinam naproti. V Montevideo - glavno mesto Urugvaja, ki je bilo ustanovljeno v 18. stoletju in je kmalu postalo konkurenčno Buenos Airesu. Če slednje štejemo za nekdanje trgovsko središče španskega imperija, je bilo prvo njegovo vojaško središče. Na to nas je spomnilo nekaj vojaških ladij v pristanišču, sicer pa ... je bila nedelja kar preveč spokojna za nedeljo. Kot bi vojska zapiskala alarm in bi samo mi ostali sredi prikupnih ulic, obkroženih z raznolikimi stavbami in ljubkimi balkoni, ki kar sami govorijo o dolgih letih zgodovine. Tej nismo ubežali. Ko smo se zasidrali v hostlu, Green poimenovanem, smo se namreč odpravili raziskovat staro mestno jedro. Vmes smo se nekajkrat spomnili, da je Gospodov dan in bi bilo fino najti kakšno mašo. No, ko smo n-krat obstali pred katedralo in začudeno zrli v oltar na stopnicah, smo se znašli sredi procesije. In ugotovili, da je prav danes tu praznik, ko posebej častijo Jezusa pod podobo kruha in se po ulicah Montevidea vije procesija z Najsvetejšim. Potem se je pa začel govor. Hm. Imamo kar nekaj domišljije, tako da bi lahko napisali obnovo. No, z domnevanjem, spanščino iz žepne izdaje in bogato domišljio so nam le nekako dopovedali, da je omenjenemu prazniku letos pridruženo še veselje ob 200-letnici neodvisnosti Urugvaja.
Po neodvisnosti pa smo zahrepeneli tudi mi. Zato smo začeli pogledovati za štirikolesniki. Vse kaže, da bo jutri en malček postal vsaj malo naš. In bomo zaovinkarili naokrog. Mika nas morje, mika nas ... Uf, koliko mikov je bilo šele v muzeju motociklov. Same konkretne kište. Se ni risal nasmeh le našemu moškemu predstavniku, tudi ženske smo podlegle njihovemu šarmu.
Tega na urugvajskih ulicah sploh in oh ne manjka ... Veselimo se, da bo kmalu jutri. Danes smo ga okusili ravno toliko, da nam je vzbudil apetit. In radovednost, kaj vse se skriva obala Srebrne reke in griči, ki valovijo okrog nje.

Tale tipkovnica tudi valovi, zato bodi dovolj ...

Simona