Objavljeno: 20.06.2013

Nagovor škofa msgr. Metoda Piriha

Vse vas, drage sestre, dragi bratje iz zamejstva, iz slovenskega izseljenstva in iz domovine prisrčno in hvaležno pozdravljam.

Pri tem evharističnem bogoslužju letos tukaj na Sv. Višarjah bi rad izrekel najprej troje zahval. Najprej bi se rad zahvalil Slovencem v zdomstvu, izseljenstvu in zamejstvu za vašo zvestobo. Za zvestobo Sloveniji, v kateri so vaše korenine. Res je, da se ta zvestoba najbolj obrestuje prav vam samim, saj vas gradi v močne osebnosti in vam daje moralno moč. In česa danes bolj potrebuje Slovenija, kakor ravno močne in modre osebnosti, ljudi, ki jih veter ne maje, ki mislijo mirno, modro in preudarno. Zahvala pa vam tudi zato, ker ste prav vi iz tujine nam doma dostikrat zgled ljubezni do domovine. Nihče od nas ne želi oživljati kakšnega šovinizma ali nezdravega nacionalizma, toda brez ljubezni do domovine in do svojega naroda ni prihodnosti. Hvala vam torej za zgled ljubezni, dragi bratje in sestre! In zahvala še za tretje. 17 let je, odkar kot narod prvič v zgodovini sami nosimo vso odgovornost zase na lastnih ramenih. Časov, ko bi se mogli izgovarjati na tuje vladarje, na druge države, ni več. Toda čeprav smo star narod in čeprav smo že več kot 1250 let tudi kristjani, ki smo soustvarjali evropsko kulturo, še vedno živimo v otroški dobi svoje državnosti. Zato je razumljivo, da dostikrat nimamo dovolj jasne zavesti o pomenu izseljenstva. Včasih pomislimo le na materialno pomoč, ki jo izseljenec lahko nudi domovini. Toda kako premalo se zavedamo drugega bogastva, duhovnega in kulturnega potenciala, ki se neizrabljen skriva pri Slovencih v zamejstvu in po svetu. Hvala vam, dragi bratje, drage sestre, za vašo potrpežljivost.

Svet postaja vedno manjši, meje so padle, vedno večja je skušnjava, da bi se človek izgubil v tej množici in postal nekdo, ki misli samo na svoje telo. Človek je celota, je iz duha in telesa, zato mora za oboje skrbeti. Tudi Jezus je poskrbel za celega človeka. V današnjem evangeliju smo slišali, kako so se mu ljudje smilili. Ozdravljal je bolnike in s čudežem o pomnožitvi kruha je nasitil njihova telesa in duše. Ta čudež je podoba sv. evharistije. Maša je srce duhovnega življenja, srce naše vere in središče vsake župnije. Maša je vrhunec, kot so na nek način Svete Višarje, h kateremu teži vse delovanje Cerkve in tudi najbolj odličen vir, iz katerega izvira naša rast in od koder nam prihaja nenehna moč in pomoč (prim. C 10).

Vabim vas, da se Slovenci v zdomstvu in izseljenstvu radi udeležujete nedeljskih maš v slovenskem jeziku in da pri bogoslužju sodelujete: kot mašni strežniki ali strežnice, kot bralci Božje besede, kot pevci, kot pevovodje, kot krasilci cerkve ali v kakšni drugi službi. Pri maši poglabljajte, utrjujte in hranite svojo vero in če se maša obhaja v slovenskem jeziku, s tem tudi ohranjate in krepite svojo narodno zavest in medsebojno druženje.

Pesnik Alojz Gradnik je v pesmi povedal veliko modrost: »Ni vse le vsakdanji kruh, človek je telo in duh«. Ne samo materija. Je hudi duh. »Saj še drevo raste v zemljo in v nebo ...«. Samo če se boste tega zavedali ter negovali svojega duha, boste lahko s seboj v domovino prinašali sveži zrak, navdušenje, vizijo, predvsem pa pogum, ki ga naša mlada država potrebuje. Želim vam, dragi rojaki, da bi ohranjali in poglabljali vero v Boga in zvestobo domovini! Amen. (po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)

                                                                                                                  Koprski škof Metod Pirih