Objavljeno: 04.08.2014

Nagovor škofa dr. Stanislava Lipovška

Spoštovani vsi navzoči, dragi romarji treh Slovenij, sobratje duhovniki in redovniki, sestre redovnice, sestre in bratje v Kristusu !

Božja Mati Marija – Višarska Kraljica, že stoletja na tem čudovitem, vzvišenem in svetem kraju sprejema  romarje različnih narodov in dežel, še posebej slovanske, germanske in romanske narode, saj je prav ta gora in to prijazno svetišče Višarske Matere Božje  neka vrste tromeja in na poseben način stičišče in žarišče slovanskih, romanskih in germanskih narodov,  stičišče in duhovno žarišče njihovih jezikov in njihovega verskega, duhovnega in kulturnega izročila. Tu, pri naši nebeški Materi, smo vsi doma, tu smo vsi dobrodošli , zato vsi prisrčno pozdravljeni : un saluto cordiale a tutti  i pellegrini, ein herzlicher Willkommensgruss an alle anwesenden Pilger.  

Posebno prisrčen pozdrav danes velja vam, spoštovani romarji treh Slovenij: romarji iz matične domovine, iz zamejstva in iz izseljenstva; vsi, ki ste sledili vsakoletnemu vabilu Rafaelove družbe in priromali na ta sveti kraj. Prisrčen pozdrav romarjem iz matične domovine, iz zamejstva, iz videmske in goriške nadškofije, iz tržaške škofije in iz celovške škofije in drugod. Med romarji posebej pozdravljam vas, spoštovani sobratje duhovniki in redovniki, ki pastoralno skrbite za naše rojake v zamejstvu in izseljenstvu, skupaj z msgr. Janezom Pucljem. Vsi prisrčno pozdravljamo tukajšnjega g. župnika g. Dionizija Mateučiča in tudi g. nadškofa Alojzija Urana, ki kot spovednik in duhovni pomočnik tukaj preživlja počitniške dni.

1. Na tem svetem kraju, v tem čudovitem naravnem svetišču in okolju, se dogajajo velike in pomembne reči. Poleg rednih in  romanj in romarskih shodov posameznih narodov in skupin, so tu bila že pomembna  srečanja treh dežel in narodov, ki živijo na tem področju. Letošnje romanje treh Slovenij  se uresničuje ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne, ki se je začela 28. junija 1914 ob sarajevskem atentatu, v katerem je bil ubit avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegove žena Sofija. Vojni spopadi so se potem razširili po mnogih deželah Evrope, tudi prebivalci in kraji v okolici tega svetišča , zlasti pa prebivalci in kraji na soški fronti, so veliko trpeli. Granate so zadele tudi to svetišče, ki je  pogorelo, a so ga pridni domačini in romarji obnovili in še obogatili, da lahko nadaljuje svoje imenitno duhovno poslanstvo. In to je ta čudoviti Božji dar, da je to svetišča, okrog katerega so divjali vojni spopadi in je tod gospodarila lakota in smrt, znova postalo kraj Božje bližine, kjer se pod Marijinim varstvom dviga naša molitev in zaupna prošnja, da bi  živeli v miru in razumevanju in bi narode sveta povezovala luč in moč Jezusovega evangelija.

Ta molitev in delo za mir je potrebno v vseh časih, še posebej danes, ko se uničujoči vojni spopadi ne širijo le v Gazi in v Izraelu, v Siriji v Iraku, v Nigeriji in drugod po svetu, ampak se nevarno razplamtevajo tudi sredi Evrope, v naši bližini, v Ukrajini in na Krimu. Sarajevski atentat je sprožil I. svetovno vojno. Žrtvi atentata sta bila dva imenitna predstavnika habsburške vladarske družine. Tudi v  Ukrajini so, pravijo, po pomoti,  sestrelili letalo s 3oo žrtvami. Bogu hvala, da so še odgovorni ljudje na ključnih položajih, ki  pravočasno in modro ukrepajo, da svet in človeštvo ne zgrmi v grozljiv atomski spopad svetovnih razsežnosti. Zato je prav, da smo tukaj; zato se zaupno obračamo k naši nebeški Materi –  Kraljici miru, naj nas spremlja s svojo materinsko roko ter nas obvaruje vojnih spopadov in vsega hudega, ki se bohoti v današnjem svetu.

2. Poslušali smo Božjo besedo, berilo iz knjige preroka Izaija, v katerem nas prerok vabi, da se povzpnemo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah (prim. Iz 2,3). To vabilo velja za vse ljudi in za vse čase, tudi za nas romarje treh Slovenij, ki so nam zaupane tri Slovenije in še bolj bogastvo, o katerem je že leta 1959 razmišljal bl. škof Anton Martin Slomšek, ko je v zbirki spodbudnih nagovorov in vzgojnih spisev »Mladenčev srečen pot« zapisal, da ima vsak človek tri domovine : prvo, v kateri smo se rodili, drugo, v katero smo bili pri krstu prerojen in tretjo, v katero smo povabljeni.

Sobratje duhovniki, sestre in bratje v Kristusu ! Zdi se, da je kar prav, da se kratko zaustavimo in se nekoliko zamislimo, kakšen je naš odnos, kako živimo, kako smo povezani z našo trojni domovino ?

Prva, v kateri smo se rodili, je za večino od nas, naša draga Slovenija, ta čudovita dežela na sončni strani Alp, raj pod Triglavom, naša domovina, o kateri je že Ivan Cankar zapisal, da je kakor zdravje : dokler ga imaš, ga ne ceniš, šele ko ga izgubiš, se zaveda, kakšno bogastvo si imel...

Tukaj na tej sveti gori, tukaj pri Višarski Materi Božji, ko smo se, kot svetuje prerok Izaija, povzpeli na Gospodovo goro in nas prevzema ta čudoviti razgled, in panoramski pogled, ki se odpira v nebeške višave, se tudi naš pogled na domovino dviga nad kratkoročne pojave dnevne politike in celotno dogajanje motri v globlji, širši, višji, v Božji perspektivi, v kateri se vendarle vse povezuje in dogaja v smeri novega neba in nove zemlje, kakor je že svoj čas zapisal spoštovani tržaški pisatelj. akademik, prevajalec, esejist, zaveden Slovenec, katoliški mislec, prof. Alojz Rebula, ki je 21. julija letos obhajal 9o. letnico življenja in se ga tudi na romanju treh Slovenij hvaležno spominjamo. Prav spoštovani pisatelj Alojz Rebula je s svojimi deli, s svojo preroško besedo svetilnik in svetla luč, ki nas vodi iz temin vsakdanjosti k nadčasovnim in večnostnim perspektivam, vedno znova, tudi v najnovejšem romanu, »Kominform v Zabrinju«, ki te dni izide in obravnava povojno problematiko na Tržaškem, v kateri kljub vsem tragičnim dogodkom odkriva pota Božje previdnosti, Božje dobrote in ljubezni. To naj bo tudi vodilo našega odnosa do domovine v kateri smo se rodili, pa tudi vodilo za vse, ki predstavljate drugo in tretjo Slovenijo

Ko sem bil župnik v Slomškovi stolnici v Mariboru, smo  z velikim veseljem sprejemali in gostili roje maturante iz Argentine in pozneje tudi iz Kanade, ki so vsako leto obiskali domovino svojih staršev in starih staršev. Lepo je poslušati slovenščino z argentinskim naglasom in se pogovarjati z mladimi, ki se zavedajo, da je veliko bogastvo, če ima človek dve domovini in zna tudi materin jezik svojih staršev dedkov in babic.

3. Kratko se ustavimo tudi pri drugi domovini, v katero smo bili pri krstu prerojeni.. Bl. škof Slomšek pravi, da je to Sveta Katoliška Cerkev, ki se za večino od nas konkretno uresničuje v Cerkvi v Sloveniji in še bolj konkretno v domači župniji, ki ji pripadamo in  v domači družini, ki je in bi naj bila domača Cerkev. Tudi v Cerkvi srečujemo težave in napetosti med tem kar je in med tem kar naj bi bila. Tudi v Cerkvi živimo v tisti zveličavni napetosti med »že in še ne«(prim. Rim  8, 22-27). Božje kraljestvo je že tu (prim. Lk 17,21), to je naše veselje in naša sreča; ni pa še v polnosti uresničeno; to je naša naloga. Zato Cerkev v Sloveniji s pospešenimi koraki uresničuje pot pastoralne prenove, ki jo je začrtal 2. vatikanski koncil in  jo je usmerjala Slovenska sinoda – Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem v letu 2000. Koncilska in sinodalna navodila so se konkretizirala na pastoralnih zborih, na evharističnem kongresu  in na pastoralnih dnevih posameznih škofij.   Doživeli smo prvi pastoralni obisk sv. papeža Janeza Pavla II, leta 1996 in slišali njegovo očetovsko besedo : »Bog blagoslovi predrago Slovenijo«. Doživeli smo njegov drugi pastoralni obisk in Slomškovo beatifikacijo leta 1999 in leta 2010 še beatifikacijo mladega 2o letnega mučenca-pričevalca Lojzeta Grozdeta in beatifikacijo dveh drinskih mučenk, ki so bile skupaj s svojimi hrvaškimi sosestrami proglašene k blaženim leta 2011 v Sarajevu. V želji, da bi različne cerkvene ustanove še bolj zaživele in rojevale bogate sadove, so bile leta 2006 ustanovljene še tri nove škofije v Celju, v Novem mestu in v Murski Soboti, ter nadškofija Maribor in mariborska metropolija.

Vse je obetalo najboljše sadove, pa je, žal, vmes prišla preizkušnja, ki se je nihče ni nadejal. V soočenju  s procesi denacionalizacije in poznejše gospodarske krize nismo bili pripravljeni  in smo posebej v mariborski nadškofiji zašli, podobno kot nekoč Izraelci v puščavi, ko smo »molili zlato tele« ((prim. 2 Mz 32, 1-6). Posledice so težke, boleče, pa tudi na neki način zdravilne, ko v tem času preizkušnje in pokore izkustveno doživljamo modrost apostola Pavla, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu (prim. Rim 8,28) in ker se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost (prim. Rim 5,2o). Ta modrost se vidno izraža v bratski povezanosti in  iskreni pripravljenosti, ki povezuje duhovnike in vernike, da z združenimi močmi nosijo bremena in posledice te preizkušnje in v zaupni molitvi približujejo dan, ko bo ugodno rešeno tudi vprašanje naslednikov na nadškofijskem sedežu v Ljubljani in v Mariboru.

V teh kriznih časih je še posebej dobrodošel krovni dokument pastoralne prenove »Pridite in poglejte«, ki želi biti odgovor Cerkve na pojav uživaške kulture in  sekularizacije, ki vodita k načinu življenja kakor da Boga ni. Pastoralni dokument »Pridite in poglejte« se obrača na duhovnike in vernike in še posebej na člane ŽPS in na različne pastoralne skupine, ki so nosilci duhovnega dogajanja po naših župnijah, dekanijah in škofijah. Vsi smo povabljeni, da se vedno znova vračamo k virom našega krščanskega življenja, ki so: božja beseda, molitev in sveto bogoslužje. »Bog je mnogokrat in na mnogotere načine govoril nekoč po očakih in prerokih, slednjič, te dni po svojem  Sinu« ( Hebr. 1,1-2), je rečeno v pismu Hebrejcem. Bog govori tudi danes. Moramo ga poslušati. »Poslušaj Izrael: Gospod je naš Bog. Gospod edini. Ljubi Gospoda svojega Boga.«  (5 Mz 6,4-9), so slišali Izraelci na poti v obljubljeno deželo in vedno znova...Pota evropske kulture in civilizacije, ki jih je utemeljil očak Benedikt tudi slonijo na poslušanju Gospoda, saj se Benediktova regula, njegovo pravilo redovnega življenja začne s povabilom : »Poslušaj sin, nagni uho svojega srca. Vračajmo se k virom in poslušajmo Božjo besedo v molitvi in pri bogoslužju.

Cerkev v Sloveniji v Evropi in še marsikje po svetu se tudi sooča z zaskrbljujočim pomanjkanjem duhovnih poklicev. Tudi to je pastoralni izziv in naloga . Pa ni težava le pri izbiri duhovnega poklica. Mladi se tudi težko odločajo za življenje v zakonu in družini. Vse več je takoimenovanih izvenzakonskih skupnosti, vse več je ločitev z vsemi negativnimi posledicami  za zakonce in še posebej za otroke. Cerkev želi odgovoriti tudi na to znamenje časa, zato bo letos oktobra v Rimu prvi del sinode, ki bo posvečena družini . V ta namen je bila po vsem katoliškem svetu poslana posebna anketa o stanju v katerem se nahaja sodobna družina. Na temo družine so bila v Rimu že posebna posvetovanja. Na eni izmed teh srečanj je govoril kardinal Walter Kasper, zelo dober poznavalec sodobne družinske problematike. Njegovo predavanje je v lični knjižici izdala Mohorjeva družba v Celju. Kardinal Kasper med drugim meni, da bomo veliko naredili za sodobno družino, če ji bomo pomagali, da  znova postane domača Cerkev, ki naj v  ponovnem odkrivanju duhovnih in verskih vrednot najde svojo identiteto in svojo prihodnost.

Tudi mi, bratje in sestre, smo življenjsko povezani  z družino; iz nje izhajamo, v njo se vračamo, zato nam je pri srcu njena sedanjost in njena prihodnost. Priporočimo se Božji Materi Mariji –Višarski Kraljici naj nas vodi na tej poti, ki pomaga sodobni družini k resnični polnosti in bogastvu družinskega življenja.

Na začetku tega razmišljanja smo skupaj z blaženim škofom Slomškom ugotavljali, da nismo le predstavniki treh Slovenij, ampak da imamo tudi tri domovine. Tisto, v kateri smo se rodili, smo  nekoliko pogledali. Drugo,  v katero smo bili pri krstu prerojeni smo tudi kratko predstavili.

Ostane nam še tretja, najvažnejša, nebeška domovina, v katero smo vsi povabljeni, v kateri smo vsi doma. To domovino bomo dosegli potem, ko bomo tu na zemlji dobro opravili svoje poslanstvo. V znamenitem govoru na gori Jezus pravi : »Ne vsak kdor mi pravi : 'Gospod, Gospod ', pojde v nebeško kraljestvo; temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta«(Mt 7,21). Ob poslednji sodbi bomo sojeni po term : »Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili...lačen sem bil in ste mi dali jesti, popotnik-begunec sem bil in ste me sprejeli, bolan sem bil in ste prišli k meni«(prim. Mt 25, 3o-46). Skratka, naš odnos do bližnjega je odločilnega pomena. Pa me je že kdo vprašal : Zakaj pa potem molimo in hodimo k maši, če to nič ne šteje.? In sem mu odgovoril : Zato molimo in zato hodimo k maši, da tu zajemamo moči in spodbud, da bomo neutrudno delali dobra dela in živeli prvo in največjo zapoved,

V današnjem evangeliju srečamo Jezusa, ki bi si bil rad privoščil malo počitka  .Jezus se je z učenci umaknil v čolnu v samoten kraj, sam zase (prim. Mt 14,13). Množice so to izvedele in šle po obali za njim. Počitka je bilo konec, pa še večer se je približeval. Učenci so Jezusu »svetovali« naj množico odpusti, da si poiščejo hrane. On pa jim pravi : »Vi jim dajte jesti« (Mt 14,16). Kako, če imajo samo 5 hlebov in 2 ribi. In potem se je zgodilo. Vsi so jedli in se nasitili. Ostalo je 12 polnih košar.

Ta »vi jim dajte jesti« je Jezusovo naročilo za vse čase, za vse kristjane, za vse ljudi dobre volje ; vsi moramo skrbeti drug za drugega Pomembna je pripomba, da je ostalo 12 polnih košar. Pomeni, da smo na duhovnem, odrešenjskem področju. Število 12 pomeni 12 Izraelovih rodov, ki so nosilci Božjih obljub, pomeni pa tudi 12 apostolov, ki so nosilci odrešenjskega dogajanja. Potreben je skrbeti za telesno prehrano in tudi za duhovno hrano, za sv. evharistijo, ki jo čudežna pomnožitev kruha nakazuje in predpodablja.

Sobratje duhovniki, drage sestre dragi bratje v Kristusu, dragi romarji treh Slovenij!

Priporočimo  Božji Materi Mariji - Višarski Kraljici tri Slovenije, tri domovine in vse nas, da bomo v moči Sv. Duha in po njeni priprošnji naša srca ob vsej spremenljivosti tega sveta trdno usidrana tam, kjer so prave radosti in bomo tako živeli, da dosežemo to, kar večno ostane. Amen.

                                                     + Dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof

                                                             apost. adm. mariborske nadškofije