Objavljeno: 26.09.2013

Homilija škofa Andreja Glavana

Božja beseda nam danes govori o zagrinjalu. Prerok Izaija je napovedal, da se bo zagrinjalo, ki zagrinja vse smrtnike, uničeno, da bo uničena smrt za vedno. Gospod pa bo obrisal vse solze z obrazov. Zato pravi: »Radujmo in veselimo se, da nas je rešil.« Evangelij nam poroča, da se je ob Jezusovi smrti pretrgalo zagrinjalo v templju, ko je Jezus umiral in končno zaklical: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« A poroča tudi, da se je s tem odgrnilo zagrinjalo večnega življenja in da je Jezus od mrtvih vstal v novo poveličano življenje, kar je tudi naše upanje. V to novo življenje je vstopil naš pokojni dr. Janez Zdešar.

V nebesih sem doma, poje pesem bl. A. M. Slomška, ki danes goduje. V nebesih sem doma, tam je naša prava domovina. Na tem svetu so le postaje. Obširneje bo o teh postajah, zlasti o delu med slovenskimi izseljenci v Nemčiji, spregovoril njegov naslednik v Münchnu, msgr. Janez Pucelj. A vendar naj omenim nekaj pokojnikovih postaj.

Rodil se je 19. maja 1926 v Ljubljani v verni družini v šempetrski župniji. Oče je bil organist. V družini so bile še tri danes že pokojne sestre. Odraščal je v zdravem in vernem okolju, ki mu je vcepilo v dušo zavest, da je vera v Boga nekaj največjega in da se zanjo splača živeti in boriti.

Pred koncem vojne je, zavedajoč se ideoloških nevarnosti, ki so pretile domovini, stopil kot gimnazijec klasične gimnazije v domobranske vrste in končal v taborišču Teharje. Mnogi ga poznate preko dnevnika z naslovom Spomini na težke dni, ki je doživel prvo izdajo leta 1991. Vse, kar je prestal in je v tem dnevniku popisal, se zdi kot čudež, kaj zmore 19-letnik, da bi lahko ušel iz pekla in doživel svobodo.

Ko se je nekaj mesecev skrival v Ljubljani, se je potem podal čez mejo, spotoma se je še ustavil pri Mariji Pomagaj na Brezjah in srečno prišel v Avstrijo. Gotovo sta tudi ta preizkušnja in čudežna rešitev pripomogli, da je prepoznal Božji klic in je v njem po opravljeni maturi v begunski gimnaziji dozorela odločitev, da bo sledil Bogu z vsem srcem, z vso dušo in postal duhovnik. Škof Rožman ga je poslal na študij v rimski Germanicum.

Leta 1952 je obhajal novo mašo, pri kateri njegovi domači, razen sestre Stane, ki je kot on pobegnila na Koroško, niso bili navzoči. Potem so sledila leta njegovega duhovništva: najprej kratek čas v Wolfsbergu v Avstriji nato pa dolga leta v Nemčiji. Srečeval se je z mnogimi izzivi, s katerimi so se naši ljudje spopadali pri težkem delu, v neurejenih razmerah, brez družin in ob pomanjkanju duhovne oskrbe.

Potem je prišlo leto osamosvojitve in uresničila se je vroča želja, da bo končno le lahko stopil na slovenska tla. Ko je po 45 letih begunstva prišel iz Nemčije, je šel spet najprej na Brezje, da se je zahvalil Mariji, nato pa v Ljubljano pozdravit prijatelja nadškofa Šuštarja.

V pokoju se je posvečal starim in novim znancem, ki so v njem našli izkušenega sogovornika, iskrenega prijatelja, iskanega spovednika, dobrega poznavalca zgodovine. Posebej pa je vsakodnevno odkrival in navduševal sebe in druge z zakladi svetopisemskih sporočil. To je dalo njegovim pogledom pristno človeško in navdihujočo duhovno dimenzijo, ki so jo mnogi ob njem zaznali.

Zadnjih pet let ga je Božja previdnost pripeljala v Dom sv. Jožefa v Celju, kjer je ob lazaristih preživel morda najgloblje obdobje svojega življenja. Kolikor bolj so mu pešale njegove fizične moči, toliko bolj se je oklepal Božjih skrivnosti. Živel in trpel je s Cerkvijo, ki jo je v vseh njenih preizkušnjah iz srca ljubil in si prizadeval pokazati njeno pravo obličje. Živel, trpel in molil je za njemu tako ljubo Slovenijo, da bi jo prežemale krščanske vrednote. Premolil je dneve in noči za to, da bo zavladalo, kot je rad dejal, Božje kraljestvo.

Zadnje trenutke zemeljskega življenja je preživel v bolnici s svojimi najbližjimi: s soduhovnikom lazaristom iz Doma sv. Jožefa in nečakinjo. Ko mu je ta rekla, da je prišel zanj morda trenutek slovesa, da ga v nebeškem domu čaka Jezus, ki mu bo dal plačilo, kot ga je obljubil svojim prijateljem, je z gesto hvaležno potrdil.

Dragi bratje in sestre!

Kako že pravi naslednja kitica Slomškove pesmi: V nebesih sem doma, tam Jezus krono da, tam je moj pravi dom, tam vedno srečen bom. Zaželimo to našemu g. Janezu.

Amen.