Objavljeno: 08.10.2012

Argentina med nami 2.del

11. DAN, nedelja, 16. oktober

Nedelja je … naša druga sredi Slo … ups! Argentine. Pa vendarle … tisto pred upsom sploh ni zatipkano ali zapisano po pomoti. Naše čudenje namreč kar naprej budi preblisk: »Je mogoče, da smo tisoč kilometrov od domače kure, da je vmes velika luža … tu pa bršljinke na oknih, kozolec, s katerega se vije gorenjski nagelj, kapelica z brezjansko Marijo sredi latinskega betonskega kaosa?« Predvsem pa: nešteto radostnih obrazov, slovenskih besed z nekim prikupnim, malo pojočim naglasom. In, seveda, odprte roke, v argentinsko obarvan pozdrav.

Te so nas čakale tudi v današnjem dnevu, obarvanim s preprosto domačnostjo. Tako, ki potrjuje, kar že desetletja ohranja živost slovenskih skupnosti: družina – domovina – Bog. Ta trojica je močno zaznamovala tudi današnji dan. Navsezgodaj smo odvinkarili v slovenski dom v San Martinu. Zbrali smo se pri sveti maši, ki jo je daroval tukajšnji dušni pastir dr. Jure Rode. Tudi on je poudaril pomen omenjene trojice, hkrati pa z veseljem pozdravil občestvo, ki se tke med Slovenci na obeh straneh luže. Posebej smo se spomnili tudi današnjega materinskega dne. Ja, prav ste prebrali. V Argentini je tretja nedelja v oktobru posvečena vsem mamam. Še kako so lahko na svoje poslanstvo ponosne prav mame iz San Martina. Sveti maši je namreč sledil zajtrk, med katerim so mali, malo večji in še malo večji otroci pripravili nekaj točk, ob katerih lahko rečemo samo: »Neverjetni ste!« Od izvirnih volitev za naj mamo, prikupnih malčkov z ljudskimi napevi do tapravih mladcev z udarnim voščilom mami »ki pere gate«. Ni manjkalo ne smeha ne kakšne solzice v ganjenih očeh. Krasno je bilo!

Dan smo prevesili v drugo polovico s kosilom pri družini Podržaj. Pripravili so pravo asado, začinjeno s toplim gostoljubjem. Hm, če bomo nadaljevali s takim tempom tako dobrih okusov, bomo začarani z odprtostjo in dočarani z xy novih kilogramov. Kosilu je sledil sproščen klepet in druženje pod lipo sredi vrta. Potem pa …

Nekaj izmed nas že na poti k novemu praznovanju 70-letnice, ostali na poti v slovenski dom na Pristavi. Tam smo prisluhnili predavanjema ge. Silve Matos, psihologinje, ki je spregovorila o sodelovanju in pestrosti odnosov, ter ge. Milene Igličar, ginekologinje, ki je predstavila temo mladi, ljubezen in spolnost.

Popoldne smo sklenili z druženjem in tkanjem vezi. Kakšen hip se mi zazdi, da je vseh zgodb tega prvega tedna v Argentini že toliko, da bi lahko napolnili kar nekaj knjig in albumov. Veliko spominov, bogastvo, raznolikosti, predvsem pa neverjetno močna vez slovenstva – tistega, ki družino, domovino in Boga jemlje še kako zares. Dobro je, da smo tu. Da vse to vidimo, čutimo in morda kakšno nitko prepletemo tudi  s slovenstvom znotraj meja naše domovine.

Sedaj počasi tonemo v sen, kajti navsezgodaj gremo novim dogodivščinam naproti. Aja, spati je treba it :).

Simona  

 12. DAN, ponedeljek, 17. oktober

Colonia

Prtljago smo pustili v hotelu (zvečer odpotujemo proti Cordobi). Danes je na programu Urugvaj.

S taksijem smo prispeli do potniškega terminala, kjer poteka vkrcanje na ladjo skoraj kot na letalo. Približno 24 kilometrov iz Buenos Airesa do Colonie po reki Rio de La Plata smo potovali dobro uro. Reka Rio de la Plata ima drugo najširšo delto.

Tam smo se po mestu sprehodili z vodičko, ki je dobro govorila britansko angleščino. Mesto Colonia je poznano po zgodovinskem centru mesta. Naseljeno je bilo leta 1680. Cerkev je bila večkrat porušena. Colonio so zasegli tako Španci kot Portugalci. Zid okoli mesta je replika, saj je bil original odstranjen. Mesto je zavarovano pod Unescovo kulturno dediščino od leta 1996. Ohranjati morajo sedanjo zgodovinsko podobo, tudi v notranjosti hišk.

Med Argentinci in Urugvajci je zmeraj vladalo neko nasprotovanje. Urugvaj je bil znan po gospodarstvu, Argentina po politiki. Urugvaj je demokratična država, ki ima volitve vsakih pet let. So obvezne in se jih udeleži 97% prebivalstva. Kdor se ne udeleži mora plačati kazen $15. Časovni pas je, glede na Argentino, + 1 ura. Polovica prebivalstva je italijanskega porekla. Možno je plačevati z argentinskimi pesi in ameriškimi dolarji.

Ceste in pešpoti so v mestu tlakovane in zaradi korenin valovite (drevesa imajo plitke korenine). Hiše so stare španske in portugalske, pritlične, živih barv. V njih so živeli najrevnejši, ki niso imeli toliko denarja, da bi vzdrževali in dograjevali obstoječe hiše.

Proti morju se z glavnega trga odpirajo ulice v obliki trapeza, ki pospešujejo dotok svežega zraka z morja v mesto. Pot teh ulicah so se sprehajala dekleta, ki so na dvorjenje fantov odgovarjale s pahljačo. Stare avtomobile je videti na skoraj vsakem kvadru (ulice so pravokotne).

Tukaj rastejo zanimiva drevesa z vati podobnimi plodovi in drevesa na katerih rastejo rastline podobne nitkam. Ta del Urugvajske obale je zavarovan.  Za dostop do otokov potrebuješ dovoljenje.

Poleti se domačini izogibajo izpostavljanju na soncu med deseto in sedemnajsto uro zaradi sončnega sevanja. Imajo štiri obroke na dan: zajtrk, kosilo, malico (čaj, sendvič) in pozno večerjo, ki mora biti šele takrat, ko je tema.

Vulkanski prah z vulkana v Čilah, ki je prizadel predvsem Bariloče, je zajel tudi Urugvaj, na avtomobilih je še najbolj vidno (od običajnega prahu se razlikuje po tem, da je svetle barve).

Pri kosilu, ki je  bil vključen v turistični paket, smo imeli samopostrežni hladni bife, glavno jed smo naročili, tudi sladico. Posebej nas je nasmejala beseda z pomfri: papas fritas.

Spotoma smo si ogledali 120 let star hotel, ki deloma skuša ohraniti star slog in nesimpatično združi s sodobno tehnologijo (npr. otroška igra, fitnes ...).

Ko smo se vračali, smo v pristanišču srečali Slovenko, katere starši smo se v Argentino preselili leta 1926. Udeležila se je 76. letnice društva Slovencev v Montevideu.

Danes smo prvi dan prav sami na poti, začenja se drugi del našega potovanja. Jasminino znanje španščine nam prav pride. Z različnimi izkušnjami potovanja, a podobnimi interesi, nam bo uspelo se imeti lepo in videti zanimivosti.

Pozdravila bi vse, ki prebirate naše vrstice, in ki nas spremljate na naši poti, še posebej družino, prijatelje ...

Na izletu v Colonio smo videli lepo staro mestece, je bil pa z vidika agenice, ki nas je vodila bolj penzionistično obarvan - le 45 min vodenja po mestu ostalo prosto za kosilo itd.

                                                                                                                                 Lucija   

13. DAN, torek, 18. oktober

Cordoba, torek navsezgodaj zjutraj. Vse bi bilo vredu in super, če ne bi avtobus (Chevallier) prispel na cilj urico prezgodaj in nas tako vrgel iz prijetnega spanca v jutranji vrvež glavne postaje. Na busu se sicer odlično spi, vendar se nam je primankljaj spanca poznal cel dan, saj smo se nekaj časa vlekli kot megla. In ta megla se je razlezla do parih zanimivih, predvsem zgodovinskih točk mesta. Začeli smo z jezuitsko univerzo, ki so jo ustanovili že v začetku 17. stoletja. Stavba je delno spremenjena v muzej, obsega pa glavno cerkev cerkev z izredno zanimivim obokanim in poslikanim lesenim stropom (največjim lesenim stropom v Argentini), diplomsko sobo, kjer so študentje zagovarjali doktorat, knjižnico s knjigami iz leta 1515 do 1765 ter kapelo.

Par korakov stran pa smo že pri malo mlajši zgodovini – pri spominski hiši pobitim ljudem za časa vladanja vojaških hunt (1969 – 1983). Res vredno ogleda. Stvar, ki te resnično predrami. Zelo lično in zanimivo urejene sobe s pretresljivim spominom na čas, ko je prvo besedo imela vojska in ne civilno pravo. Pošten zgled, kako se vsaj simbolično pokloniti žrtvam. Obenem pa je to lahko bodočim rodovom v opomin. A je pri nas kaj takega možno??? Da so znana in zapisana imena žrtev in obenem krvnikov s slikami vred!! Verjetno pri nas kaj takega še ni za pričakovati … Pa pojdimo naprej, še v katedralo, potem pa nas že kličejo želodčki in dolgo pričakovana “siesta”, ki smo si jo privoščili kar na travi ob reki … Po kratkem počitku gremo še na popoldanski utrip mesta. Sprehodili smo se skozi pokrito tržnico ter med ulicami polne mini prodajaln in stojnic. Od tu nas je pregnala nevihta, ki je skoraj zalila ulice. So rekli domačini, da že zelo dolgo ni deževalo in so bili zato veseli, da smo jim prinseli malo mokrote. Nam je pa tudi prav pasala osvežitev. Tako, za večer nam je ostal še en tarok in že se vsi razlezemo po naših posteljah. To je bila Cordoba - prvi dan.

                                                                                                                                        Andrej   

14. DAN, sreda, 19. oktobra

Čudež - naspali smo se!!! No, vsaj za prvo silo. Zbudila sem se namreč že 15 minut pred zvonjenjem budilke, kar se mi nikoli ne zgodi. Čakal nas je pocukran zajtrk (če tu ne dobim sladkorne, je verjetno ne bom nikoli), zunaj pa lepo pomladno jutro. Najeli smo kombi in vodičko, ki nas je popeljala iz Cordobe proti jugozahodu. Povedala nam je, da je Cordoba drugo največje mesto v Argentini. Presenečenje, saj smo jo »strokovno« ocenili na »ene dve Ljubljani«. No ja … samo ožje mesto ima 1,3 milijona prebivalcev. Celotno provinco so zelo zaznamovali jezuiti, ki so sem prišli že v 16. stoletju. Njihova univerza v Cordobi velja za eno najboljših na svetu. A preden smo se osredotočili na jezuite, smo si v Alti Gracii ogledali hišo, kjer je od leta 1932 do 1943 živel Ernesto »Che« Guevara. Noga je malo težko stopila čez prag, a bilo je zanimivo.

Predstavljena so bila predvsem njegova otroška leta – Ernestito je bil nadvse nadarjen otrok, ki je veliko bral, organiziral, se družil z vsemi družbenimi sloji. Predstavljen je bil skoraj svetniško, kot ga dojema tudi večina Argentincev. Vodička je ocenila, da so mu generacije pred 1980 še vedno čisto predane, mlajši pa ga dojemajo z določeno distanco, kot revolucionarja.

Za nekakšno protiutež smo se nato zapeljali do jezuitske instancije, kjer je bil muzej sicer zaprt, kratko pa smo postali v cerkvi. Instancije v okolici so gospodarsko »hranile« univerzo in gimnazijo v Cordobi. Dobila sem občutek, da je vse, kar lahko danes vidimo, zraslo na jezuitskih temeljih.

Pot nas je nato vodila mimo drugega največjega jezu v provinci Cordoba do nemške gostilne, kjer smo spet obilno jedli. Hoteli smo se izogniti že poznanim nemškim »specialitetam«, a večini ni ravno uspelo. Vse pogosteje ugotavljamo, da smo se »razlezli«. Če bo šlo tako naprej … no good.

Kar iz kombija smo si ogledali vas, kjer živi še približno tri do štiri tisoč Nemcev oziroma njihovih potomcev. Prihajati so začeli že leta 1932, še danes pa imajo osnovno in srednjo šolo. Villa Calamuchita, sedaj Villa General Belgrano (prebivalci so nekoč namreč protestno zažgali argentinsko zastavo, zato je oblast za kazen vas preimenovala), zgleda zelo švicarsko, komaj kje je zaslediti kakšen nemški napis. To je verjetno edini kraj na svetu, kjer imajo Nemci siesto!

Nadaljevali smo v istem slogu – v slikoviti vasici Cumbrecita (1400 metrov nad morjem), kamor so se naselili prebivalci zahodnoevropskih držav in tja prenesli arhitekturo in floro. Precej domačno! Še zlasti v mirnem kotičku ob potoku, kjer smo se pomartinčkali, Andrej se je nehote malo »ofrišal«, skoraj pa bi poskrbel, da bi ista usoda doletela Simono. S temi kaskaderskimi podvigi je v očeh šolarjev iz Cordobe, ki so bili tam na izletu, postal pravi heroj. S poslovilno fotko (Andrej + kakšnih 30 nad njim navdušenih šolarjev) in ovacijami Andreju smo se poslovili in se napotili proti Cordobi. Spanje oziroma tarok sta nam krajšala pot.

V hostlu smo pobrali prtljago in otovorjeni odšli na avtobusno postajo, kjer nas je pričakala Nataša Rant – ena redkih potomcev Slovencev v tem mestu. No, pravzaprav jih je več, kot smo mislili, saj imajo celo svoj klub. V prijetnem klepetu in veseli, da vsepovsod lahko najdemo Slovence, smo pričakali avtobus, ki nas je popeljal proti Mendozi.

Hvala Nati, upamo, da se še kje srečamo!

Iz rubrike smeh je pol zdravja:

Simona: Argentina me neprestano napeljuje k zadnjemu grešnemu nagnjenju.

Dejan: Ne, ne, lenobi se tu reče siesta. To ni grešno.

Simona: Oh, hvala, Dejči!

Dejan: Veš, eno temeljnih načel evangelizacije je inkulturacija!

                                                                                              Urška iz plemena Na Wipawi J   

15. DAN, četrtek, 20. oktober

Kratka statistika načinov prevoza, ki smo se jih posluževali do sedaj: avtobusov ne štejemo več, 6 letal, 5 taksijev, 2 trajekta, 1 turistični vlakec, precej osebnih avtomobilov (večinoma so bili lastniki prijazni argentinski Slovenci), več kombijev, skoraj en metro (v zadnjem hipu smo se zaradi težke prtljage premislili in najeli taksi)… Najbolj adrenalinski je bil vsekakor avtobus, ki nas je iz Bariloč po makadamu pripeljal na letališče nekaj minut pred letom, najbolj domač je postal kombi Francija Novaka, ki nas je prijazno prevažal sem ter tja po BA, najbolj udoben in zaželen pa ostaja Suite de lux bus, ki nas je tokrat že drugič vozil skozi noč, tokrat iz Cordobe v Mendozo. V dvonadstropnem lepotcu je naša klapa ponovno zasedla 4 dvojne sedeže, ki jih je zelo enostavno mogoče spremeniti v čisto pravo usnjeno posteljo, na kateri se povrhu vsega še udobno spi. Soglasno smo se strinjali, da je bila večerja, ki so nam jo postregli, tokrat boljša kot prvič, prigrizke za zajtrk pa smo večinoma pospravili kar v nahrbtnike.

Na postaji v Mendozi, kamor smo prispeli okrog 7.30 zjutraj, sta nas že potrpežljivo čakala Tone Štirn in njegov oče Janez. Vsak s svojim avtom sta nas odpeljala do njihovega doma, kjer smo spoznali še mamo in teto ter se pogreli s slovenskim čajem. Lenart in Jasmina bosta do nedelje živela pri njih doma, ostalih šest pa se nas je namestilo v udobno stanovanje v 6. nadstropju bližnjega bloka.

Dopoldne smo se s karto mesta odpravili raziskovat Mendozo. V sinagogo nas žal niso spustili, smo si pa ogledali baziliko Sv. Frančiška in jezuitsko cerkev, prečkali park San Martin, Španski trg in se sprehodili do trga Indipendencia. Potem ko smo končno našli tudi bankomat, ki nam je odobril dvig gotovine, smo zavili še v kiosk s turističnimi informacijami in se malce pozanimali o možnostih organiziranih izletov v okolici Mendoze. Naša Urška je s pomočjo Simone in ostalih modnih svetovalcev uspešno izbrala in kupila sončna očala. S klobukom na glavi, fotoaparatom za vratom in “tanovimi” očali je še bolj videti kot prava dama (kličemo jo tudi teta iz Amerike) z gracioznimi gibi, kot bi rekla Simona.

Sprehod smo končali pred stavbo mendoške škofije, kjer dela naš gostitelj Tone. Pripeljal se je še njegov oče in ponovno sta nas odpeljala na svoj dom, kjer nas je čakalo okusno kosilo. Po dobrih dveh tednih na poti nam je goveja juha teknila bolj kot kar koli in z velikim veseljem smo si naložili več krožnikov. Odlično kosilo je spremljal sproščen pogovor z gostitelji, poročanje o naših dogodivščinah na poti, izmenjava mnenj o dogajanju v Sloveniji in Argentini, igra z malo Paulino in Joachimom ter načrtovanje preostalih dni, ko bomo v Mendozi.

Popoldne sta nas Tone in gospod Janez odpeljala v bližnjo okolico mesta. Prekrasen razgled se nam je odprl na hribu slave (Cerra de la Gloria), ki leži na nadmorski višini 1000 m in je znan po mogočnem spomeniku, ki ga je 12. februarja 1914 izdelal urugvajski kipar Juan Mannuel Ferrari. Spomenik, ki ga sestavljajo stopnice in bronasti kipi, s štirih strani upodablja epska popotovanja in boje generala San Martina. Tone pravi, da bi morali štirikrat teči po stopnicah gor in dol in bi lahko postali pravi Mendoščani. Kaj pa vem, nama z Jasmino se je v tej vročini ljubilo stopnice preteči samo enkrat, drugi pa niso bili nič kaj navdušeni nad idejo. Morda smo se ustrašili bazena za spomenikom, kamor naj bi nas po teku vrgli, kot je obljubil Tone.

Po krajšem ogledu romarske cerkve Lurške Matere Božje na Čaljavi smo se odpravili na ogled arheološkega in zgodovinskega muzeja, ki so ga odprli leta 1993 in stoji na mestu, kjer je bila ustanovljena Mendoza. Po hudem potresu leta1861 je bila tu klavnica, kasneje pa tržnica. Vodička si je vzela precej časa in nam izčrpno predstavila muzejske eksponate, izkopanine in fotomaterial, naša Jasmina pa je vse skupaj spretno prevajala iz španščine v slovenščino. Sprehodili smo se skozi zgodovino Mendoze. Spoznali smo obdobje prvih naselitev indijanskega plemena Guarpe, si ogledali nekatere njihove izdelke iz slame in volne gvanakov, videli, kako so izgledali domorodci in njihova bivališča, se čudili nekaterim njihovim navadam (precej natančno nam je opisala obrede žrtvovanja otrok) ... Sledil je opis in prikaz obdobja španske osvojitve. Konkvistadorji, ki so osvajali s silo in močjo, so na bivših naselbinah Indijancev postavili španska mesta.

S seboj so prinesli nove navade, materiale, tipično arhitekturo in novo postavitev ulic ter objektov v mestu. Na kratko smo se pomudili še pri prihodu generala San Martina in zaokrožili ogled muzeja s pripovedjo o katastrofalnem potresu leta 1861, ko je bilo mesto popolnoma uničeno, 40 % prebivalstva pa potresa ni preživelo. Za konec smo si ogledali še podzemno ekspozituro – arheološki prikaz ruševin nekdanjega mendoškega trga z vodnjakom.

Nenavadno vroč dan in ogled mesta pod vodstvom naših dveh gostiteljev smo zaključili v Slovenskem domu, kjer se srečujejo mendoški Slovenci. Spoznali smo skupino prijetnih žena, ki so ustvarjale velik mozaik oz. risale čudovite slike.

Še dobro, da obstajajo opomniki na mobilnih telefonih. Tone, ki je med drugim profesionalni pianist, bi namreč skoraj pozabil, da je za zvečer obljubil, da bo neki zbor spremljal na koncertu. Ni bilo treba prav veliko koordinacije, da smo se tudi mi družno odpravili v mesto na ta koncert. Trije simpatični zbori so nam polepšali večer, žal pa ga nismo mogli zaključiti ob porciji sladoleda, saj so se lokali počasi začeli zapirati.

Če sem začela s prevoznimi sredstvi, naj še končam z njimi. Mislim, da smo se počasi tudi že navadili, da v Argentini človek pač ne more kar tako brezskrbno čez cesto kot na primer v Ljubljani. Vozniki ne ustavijo na prehodu za pešce. Zaenkrat smo se še vedno uspešno izognili trčenju, čeprav je nekajkrat že precej dišalo po čem neprijetnem. No, tudi tokrat smo pot od centra mesta do naših prenočišč uspešno prehodili, precej tudi po zaslugi Toneta, ki nas je prijazno razvozil sem ter tja.

                                                                                                                                 Damjana

16. DAN, petek, 21. oktober

Ta dan nas je pot zanesla na višine, kot jih v Sloveniji ni. Podali smo se pod vznožje gore Aconquaque, na 3000 m nadmorske višine. Aconquaqua je najvišja gora na svetu izven Himalaje, visoka 6962 m.  Na poti iz Mendoze proti Aconquaqui smo se ustavili še na pokopališču, kjer so pokopani številni alpinisti, ki so umrli, ko so poskušali osvojiti vrh Aconquaque in okoliških gora. Med njimi je tudi Slovenec, duhovnik Jože Kastelic, ki je umrl leta 1940 med poskusom osvojitve vrha. V bližini pokopališča je smučišče, kjer imajo tudi Slovenci svojo smučarsko kočo. Poimenovali so jo prav po Jožetu Kastelicu.

Pod Aconquaquo je urejen lep park, ki vodi pod vznožje gore. Pričakalo nas je lepo sončno vreme, nekoliko nas je motil le močan veter, ki je občutek mraza še povečal. Temperature so bile primerne 3000 metrom nadmorske višine. Tako sploh nismo opazili moči vetra in nas je sonce vse kar lepo pobožalo po obrazih.

Med vračanjem iz Acanqucaque smo se ustavili še v kraju Villavicenzio, kjer izvira termalna voda, ki vse kamnine, po katerih teče, obarva v rumeno. Enako kot za kamnine velja tudi za vse ostale predmete, zato so okoliški prebivalci svojo poslovno priložnost našli v tem, da številne predmete (npr. čevlje, klobuke …) postavijo pod vodo, ki kaplja nanje, ter jih nato prodajajo. Poleg tega na tržnici prodajajo tudi veliko predmetov, značilnih za indijansko prebivalstvo, predvsem oblačila.  Nekoč je tukaj deloval hotel s termami, a ga je kasneje odnesel plaz, tako da je sedaj del območja zaprt za obiskovalce.

Zatem nas je pot vodila po skoraj 100 km makedama in gorskih poti na 3000 m nadmorske višine, kjer smo lahko občudovali pokrajino in naravo. Zelo zanimivo in kar malo strašljivo doživetje je bilo s kombijem drveti po ozkih makedamskih poteh, kjer na eni strani strašijo sklale, na drugi pa na stotine metrov globok prepad. Čeprav smo kar nekajkrat globoko vdihnili zrak, je bila izkušnja nepozabna. Imeli smo srečo, da smo v popolni divjini, sredi ničesar srečali kondorje, ki so jadrali tik nad nami, ter gvanake (živali, podobne lamam), ki so se pasle v bližini ceste. V celem dnevu smo prevozili kakšnih 600 km ter dan zaključili pri naših gostiteljih Štirnovih, kjer je bila končno priložnost tudi za praznovanje Urškinega godu. Za to priložnost smo se naučili tudi novo pesem, ki se sprašuje tudi o tem, ali bo Urška odprla okence ali je trda in se ne zbudi. Odgovor na to, kakšna je naša Urška, ali je trda ali ne, pa vas s prve roke čaka v sredo, ko je ona na vrsti za pisanje dnevnika. J

To je napisal Dejan, ki je moški. J To pač je tako. In sedaj sedi ob tejle škatli in tarna, da bi bilo imenitno vključiti še kakšen ženski »sentiment«. In ker gleda zelo milo in pravi, da prej ne more utoniti v sen, je ena ženska (Simona) podlegla njegovemu milemu pogledu.

No, prvi »sentiment«: jutro, spet čisto prezgodaj, ko smo se kobacali proti Štirnovim z mislijo na napovedano klavrno vreme. Potem pa kmalu čisti presežek. Nebo brez oblačka, ena sama modrina in mogočne gore. Pa nadvse navihan Toni s strašljivimi zgodbami o inkovski mumiji in babi brez zoba. Ko bi slišali naše vzklike, bi …. Le redki pogumno nadaljevali pod vznožje mogočne gore.

Mi smo bili med pogumnimi. Smo korakali in korakali. In tu je čas za novi sentiment J Vav, kakšne fantete imamo s seboj … Take, Martinu Krpanu podobne, ki na svoja ramena ne zavihtijo le bisage, ampak tudi kakšno babo. Ne bom komentirala, kakšne so bile kasnejše primerjave o razlezenosti – ja, to je nov termin, ki malce lepše pove, kaj pomeni jesti »dulče« in se imeti imenitno.

No, in že smo pri tretjem sentimentu, ki je seveda povezan z  mogočnostjo narave, razprostrte pred nami. Modrina, višina, širina. Spet čisti presežek. Neverjetno. Majhni smo, majhni … in stvarstvo je veliko, zelo … In kako naj tisti zrak, ki diši tako zelo posebno, ujamemo v besede? Misija nemogoče .. Ne gre …

Skratka: lepo je bilo.

In ker so vse najlepše reči tri, je čas, da zaključimo prav s tem tretjim sentimentom J Hkrati pa se po žensko »firbčno« zastrimo v fanteta, ki je naročil tele sklepne sentimente, da vidimo, če se  mu bo obraz razpotegnil v nasmeh ali pa bo le malo nejeverno zamajal z glavo … Kdo bi vedel …

Lahko noč.

Lucija   

17. DAN, sobota, 22. oktober

Tretja sobota v Argentini! Od vsega lepega, ki ga doživljamo na potovanju, nas najbolj ganejo in bogatijo srečanja z rojaki. To soboto smo se na Dejanovo pobudo podali severno od Mendoze v mestece San Martin, v katerem je slavni general istega imena preživel svoje otroštvo in kjer smo si ogledali tudi repliko njegove hiše oz. hiše njegovih staršev. Osrednji namen naše današnje poti je bil obisk društva beneških Slovencev v San Martinu, ki so vključeni v zvezo Slovenci po svetu in tesno sodelujejo z Renzom Matelligem (z njim smo se srečali na nedavni ekskurziji Rafaelove družbe po Terski dolini). Benečani so se sem priselili pretežno leta 1927, nekateri tudi 1949, da bi ubežali revščini. Danes je v društvu v San Martinu šest družin iz Terske doline, Barda in okolice, njihova častna predsednica je gospa Irene Landaro, ki nas je gostoljubno sprejela na svojem domu, kjer tudi sicer potekajo društvena srečanja. Člani društva – razen dveh primerov - pripadajo drugi in tretji generaciji, ki slovenskega jezika več ne govori. Kljub temu pa ohranjajo zavest, da so Slovenci in še vedno se spominjajo, da so njihovi stari starši prišli v Argentino s strahom pred govorjenjem slovenskega jezika, ki so jim ga v medvojnem času vcepljale italijanske oblasti. Leta 1958 je zveza v Mendozi priredila mednarodni kongres o Beneški Sloveniji, ki so se ga udeležili beneški Slovenci iz Avstralije, Kanade in Evrope. Leta 1986 so izdali knjigo Nadiške doline in destinacije izseljevanja v družinskih fotografskih arhivih, ustanovili pa so tudi mladinsko sekcijo društva, da bi skušali zagotoviti ohranitev društva za prihodnje rodove. Več o kompleksnosti beneškega vprašanja v Argentini, si lahko preberete v Dejanovem članku na www.slomedia.it.

Irene nas je peljala na ogled zanimive cerkvice Kristusa Odrešenika, edine stavbe v provinci Mendoza, ki je preživela močan potres leta 1861. Cerkev je na svojem posestvu 15 km severno od San Martina dal postaviti don Norberto Morin. Gradnjo je skupaj z Indijanci vodil frančiškan Antonio Aragon. Cerkev je bila v celoti grajena s trsjem in blatom, posebno lep pa je njen dolg narteks. Leta 1912 je posestvo kupil španski priseljenec Antonio Fernando Arnal, katerega potomci so še danes lastniki in si prizadevajo, da bi cerkev ohranili. Leta 1986 je bila razglašena za kulturni spomenik in šele letos so jo začeli restavrirati. Po tem ogledu smo Dejana za ves dan prepustili gospe Irene, mi pa smo se odpravili na ogled vinarne Zuccardi. Zgovorna vodička nas je v zameno za ekspres tečaj slovenščine uvedla v skrivnosti pridelave vrhunskih vin Zuccardi ‘Q’ in Zuccardi ‘Z’, ki jih pridelujejo iz treh sort vina: Tempranillo, Malbec in Cabernet Sauvignon. Za prvaka njihove vinarne je treba odšteti cca. 300 pesov (pribl. 60 eur). +

Po ‘sveti siesti’ v mendoškem parku smo se odpravili v Slovenski dom na koncert gostujoče skupine iz Slovenije, Ragle. Koncert je odprl Mendoški mešani pevski zbor pod vodstvom Argentinca Diega Bosqueta, ki pa ima tako dobro uho za slovensko narodno pesem, da nas je zven zbora spominjal na Korošce. Ragle so skupina petih deklet nas je skozi ljudsko pesem popeljala po vsej Sloveniji in v zamejstvo, od rodne Dolenjske do Benečije in Rezije. Koncertu je sledilo živahno druženje s člani skupnosti. Veliko je mešanih zakonov in navdušilo nas je, da se kar nekaj Argentink odloči za učenje slovenščine. Žena našega voznika Jureta je tako vzljubila slovensko kulturo, da bi se v Slovenijo takoj preselila s celo družino. Ob dobrem vinu slovenskega mendoščana Grebenca je zadonela slovenska pesem. Peli so predvsem možje in fantje pri čemer so fantje željno pili način in znanje starejših. Za konec še beseda o obisku groba Jožeta Štirna, dragega bratranca, prijatelja, znanca, ki ga je po človeških merilih Gospod vse prezgodaj vzel k sebi. Z njim smo pred meseci skupaj načrtovali obisk Argentine, zdaj pa potujemo samo v njegovi skriti navzočnosti. Občudujemo družino Štirn, ki se z veliko izgubo tako pogumno sooča in se ob tem iz srca zahvaljujemo za neverjetno velikodušno gostoljubje Janezu, Pavlinki, Tonetu, Lenčki, Jožici, Štefanu, Eliani ter malima Pavli in Joahimu.

Bog vam povrni!

Jasmina   

18. DAN, nedelja, 23. oktober

Naši dnevi onkraj luže so ena sama nedelja. Sila imeniten je občutek, ko človek pomisli, da se na koledarju zapiše ponedeljek, ti pa veš, da je pred tabo spet en odtenek nedelje. Ampak danes je bila čisto prava nedelja – ne samo popotniška, tudi koledarska.

Preživeli smo jo med res prijetnimi ljudmi. Mendoza nas je hitro osvojila. Teh nekaj dni je minilo, kot bi mignil, in že se je prikotalil naš zadnji mendoški dan. Jutranjemu bujenju je sledil en velik nasmešek ob veliki škatli, na kateri piše “Dulce de leche”. Jaz temu neverjetnemu namazu ljubkovalno rečem “Dulči”, čeprav poznavalci mislijo, da ji je ime “Dulse”. Ma, ne … “č” daje tisto pravo ... Ta zadeva je več kot božanska. Le redki doumejo … Ampak tisti, ki to razumemo, vemo, da je z “Dulčejem” jutro resnično lepše. Kar samo zakoraka proti sreči. J No, to pomeni, da me je namaz očaral in pristal na moji listi oboževanega. Malo manj obožujem misel, da ima ta jestvina dvakrat več kalorij kot Nutela. Hm, mene bo tudi kmalu dvakrat več …

Zaenkrat pa se še nekako nosimo po svetu. In jutro nas je poneslo z vso kramo vred proti Štrinovim. Kaj naj napišem o tej krasni družini? Da nikakor ne pretiravam, če rečem, da so krasni ljudje. Da smo se med njimi počutili resnično domače. Da se lahko poklonimo njihovemu gostoljubju, zaupanju v Njegovo voljo in srčnosti. Skupaj smo odšli k slovenski sveti maši v slovenski dom. Duhovnik je ob Božji besedi današnje nedelje dejal, da je ljubezen do bližnjega barometer našega odnosa do Boga; da ljubezen mora biti hrbtenica vsakega kristjana. In zgoraj omenjena srčnost gotovo izhaja iz več kot trdne hrbtenice. Štirnovi, boglonaj!

Dopoldne smo nadaljevali ob prijateljskem klepetu, spoznavanju mendoških Slovencev in delavnicah, ki so jih pripravile Ragle. Zbrale so tudi stare ljudske pesmi, ki še živijo v starejših generacijah. Lepo jih je bilo slišati, še lepše pa je bilo videti žar, s katerim so jih udeleženci delavnice zapeli.

Prej kot kakšna dolga ljudska pesem pa je minilo skupno kosilo. Čakal nas je namreč kolektiv, kot tu rečejo avtobusu, za San Juan. Tokrat ni imel udobnih postelj, a to nam ni bilo preveč mar. Preden smo dobro odsmrčali eno samo kitico, smo namreč že prispeli na cilj. In sedaj smo tu.

Ravnokar smo se vrnili s praznovanja. Vsak dan se najde kakšen razlog, da dan postane praznik. Tokrat smo se veselili prvega leta, kar sta Jasmina in Lenart rekla skupni DA. Najprej smo se mastili, pili in veselili, potem smo preverili njuno usklajenost na srčni poti, ki jo je Andrej popestril s trganim cvetjem, nazadnje pa smo se že uzrli proti novemu dnevu, kajti ta bo spet prazničen. Damjana bo navsezgodaj zapela: “Danes mi je …. let …” :)

Simona