Objavljeno: 05.08.2020

Predavanje mag. Janka Krištofa

Sto let upora, obljub in prevar – Koroški Slovenci med samobitnostjo in povezovanjem s celotnim narodnim telesom.

Dovolite mi, da se kar ob začetku najprej zahvalim organizatorju tega poletnega srečanja treh Slovenij, torej Rafaelovi družbi in osebno Lenartu Riharju za zaupanje in čast, ki sta me doletela, da letos v imenu Korošcev spregovorim. 100-letnica plebiscita na Koroškem je znamenita obletnica, ki se ji hočemo tudi danes posvetiti. Ker sem s strani organizatorja dobil popolnoma proste roke in ker ne spadam med izkušene predavatelje te vrste, bom vmes tudi bolj oseben in subjektiven. Kljub temu se bom potrudil vendarle nekaj povedati, kar bo vam poslušalcem v premislek, potrditev, spodbudo ali pa zgolj zanimivost. Če spregledamo omejitve v zvezi s covidom-19, se mi zdi ta trenutek dokaj ugoden. Morda je treba še dodatno spregledati petkove kolesarske akcije po ljubljanjskih ulicah, pa tudi ogabno nastopanje nekaterih skrajnežev ob slovesni predaji Narodnega doma v Trstu. Mene je v zadnjem času vendarle navdajalo veliko veselje. Naj vam nanizam nekaj vzrokov mojega tako dobrega razpoloženja: na Koroškem smo letos dobili slovenskega škofa Jožeta Marketza. S tem dogodkom se je zgodilo nekaj, o čemer doselj niti sanjati nismo prav upali. Čeprav je bil moj skrivni favorit, tega v resnici nisem pričakoval. Ko pa je bil imenovan, je med nami koroškimi Slovenci zavladalo neizmerno veselje. Naše veselje je bilo tem večje, ko smo videli, s kakšno dobro voljo je bil sprejet v celotni koroški in avstrijski javnosti. Ljudje so ga poznali že prej kot ravnatelja Dušnopastirskega urada in še bolj kot socialno mislečega in angažiranega direktorja koroške Caritas. Pa tudi njegov preprost in prijazen nastop ob začetku je odprl srca koroških vernikov. Ko sem bil s strani nemških medijev vprašan, sem dejal, da se bo s tem imenovanjem lahko tudi pokazalo, da koroški Slovenci ne ogrožamo Koroške, temveč da ji dajemo svoj večvrednostni pečat.
Oba z Lenartom sva se zelo potrudila, da bi bil naš škof Jožef danes med nami, vendar nama to konec koncev le ni uspelo.
Seveda, njegovo imenovanje se je moglo zgoditi le na ozadju nekaterih drugih ugodnih okoliščin. Na Koroškem se je namreč ozračje v zadnjih letih zelo izboljšalo. Čeprav je ostal med nami tudi nek grenak priokus gnilega kompromisa, se je dogovor o dvojezičnih napisih in njegova hitra izpeljava med nas zapisal kot pozitiven dogodek. Na Koroškem imamo trenutno deželnega glavarja socialdemokrata Petra Kaiserja, ki s svojim nastopom in delovanjem deluje pomirjevalno in združitveno. Redno spregovori nekaj besed v slovenskem jeziku in odkrito kaže simpatijo do nas Slovencev. Če pomislimo na politično ozračje preteklih desetletij in na izrazito protislovensko usmerjene politike vseh treh večjih strank, moramo priznati, da tako prijetnega in ugodnega ozračja še ni bilo. Ne bom trdil, da je s tem vse v redu. Tudi ne, da se moremo Slovenci na Koroškem sedaj nasloniti nazaj in prenehati s svojimi zahtevami, je pa sedaj dokaj ugoden trenutek, da si drznemo še to ali ono doslej prikrito željo tudi na glas izpovedati. In nekateri to tudi že delajo. Na primer Olga Voglauer, ki je kot koroška Slovenka prevzela vodstvo Zelenih na Koroškem in kot taka bila izvoljena v avstrijski parlament. Tudi to je eden od vzrokov mojega veselja in zadovoljstva v tem trenutku. S svojo politično energijo je veliko prispevala, da je bila v koalicijsko pogodbo zapisna marsikatera zahteva naše narodne skupnosti in zaupamo, da bo tudi uresničena. Da še podkrepim svoj vtis pozitivnega ozračja na Koroškem, naj navedem le eno izkušnjo v zvezi s pripravami na obeležitev 100-letnice plebiscita: Imel sem zamisel, da bi se 10. oktobra zbrali slovenski zbori in pevske skupine na Novem trgu v Celovcu in da bi tam zapeli nekaj slovenskih pesmi ter mimoidočim postregli z vinom in pogačo ter tako celotni koroški javnosti pokazali: Mi smo tu in želimo še nadalje živeti kot Slovenci na tej zemlji, pridite in skupaj oblikujmo prihodnost dežele Koroške! To misel sem prvič izpovedal na občnem zboru Krščanske kulturne zveze novembra 2019 in jo pozneje tudi predstavil Slovenski prosvetni zvezi in je bila v glavnem pozitivno sprejeta. Ko pa smo bili s strani dežele Koroške povabljeni na pogovor glede sodelovanja pri praznovanju stote obletnice plebiscita, so nam predstavili program, kjer smo mi z našo pesmijo bili že enakomerno upoštevani. Podobno izkušnjo so doživela nekatera društva, ki so bila že nekaj časa pred tem povabljena, da vložijo projekte. Mnogo od teh projektov je bilo sprejetih in marsikatero društvo je bilo presenečeno, da je bilo upoštevano v celotni meri. Še vedno govorim o Koroški in dokaj ugodnem ozračju, ki ga trentuno imamo. Naj povem, da je tudi med nami, t. i. levico in desnico, zelo konstruktivno ozračje in da v mnogih pogledih zelo dobro sodelujemo, vsaj kar zadeva kulturno delovanje.
Preden preusmerim naš pogled še drugam, naj še dodam nekaj dogodkov, ki so odmevali ne le na Koroškem in ne le v slovenskem svetu: to je visoka literarna nagrada Maji Haderlap in njenemu Angelu pozabe, avstrijska državna nagrada Florijanu Lipušu in povrhu še Nobelova nagrada Petru Handkeju, ob kateri je pred celotno svetovno javnostjo v originalu citiral iz slovenskih lavretanskih litanij. Ker pa danes govorim pred takorekoč celotnim slovenskim svetom, bom še nadaljeval z vzroki mojega veselja, ki se nanašajo na stvarnost zunaj Koroške. Z veliko pozornostjo sem spremljal priprave na predajo Narodnega doma v Trstu. Ko sem sredi junija na spletni strani RTV-Slovenija zasledil sporočilo, da se bo to zgodilo, sem takoj čestital tržaškemu prijatelju Ivu Jevnikarju, ki mi je odgovoril bolj zadržano. Zdi se mi, da do konca ni mogel verjeti, da se bo to res zgodilo. Pa se je! A ne le to. Zgodilo se je še nekaj večjega: Srečala sta se oba državna predsednika in s tem to predajo uvrstila med najvišje državne dogodke. Skupno sta se podala na kraja spomina, ki že skozi desetletja razdvajata oba naroda: v Bazovico in Fojbo. S svojim spravnim dejanjem in stiskom rok pred obema spomenikoma sta odprla pot sprave, hkrati pa nista zanikala grenke zgodovine, na katero ti dve obeležji spominjata. Pa smo sedaj tudi že prispeli v osrednjo Slovenijo, ki ima trenutno predsednika, ki se resno trudi, da bi presegel razmejitve preteklosti in da bi prišlo do narodne sprave. Prav res si je zaslužil posebno pohvalo in zahvalo, ki jo je v imenu mnogih Slovencev izrazil Jože Kurinčič v 29. številki Družine. Zahvaljuje se mu tako za spravno dejanje v Trstu kakor za njegov govor pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, pa tudi za druge javne nastope, ki vsi merijo v pomiritev in spravo. Jaz se mu na tem mestu pridružujem in dodajam še napovedan prihod na Koroško, ko se bo 10. oktobra srečal z avstrijskim državnim predsednikom Van der Bellnom in tudi pri nas pustil svoj povezovalni in spravni pečat. Morda mi kot duhovniku ne pristaja, vendar bom tvegal še eno navedbo veselja, ki me v teh zadnjih mesecih navdaja: to pa je presenetljiv politični obrat ob odstopu Marjana Šarca. Ko smo novembra lani v Pliberku praznovali 70. obletnico Narodnega sveta koroških Slovencev in je tedaj slovenski premier Šarec nam Korošcem govoril, da naj se trudimo za enotnost, sem si mislil, kako more on to govoriti nam, ko pa je že pred volitvami in še bolj po njih odklanjal vsak pogovor z voditeljem najmočnejše stranke Janezom Janšo. Ko pa gledam, s kakšnim sovraštvom sedaj ob vsaki priložnosti sika proti njemu in s tem izraža svojo jezo nad tem, da se je z odstopom zaračunal, ugotavljam, da to, kar podtika svojemu nasprotniku, najbolj uresničuje sam. To pa je že znana taktika levice iz davnih dni. Seveda nisem le zadovoljen z dokaj posrečeno sestavo vlade, med katero se je znašla – v dvojnem pomenu besede – tudi dr. Helena Jaklitsch, ministrica, ki je danes seveda tudi med nami in je skupno z državnim sekretarjem Dejanom Valentinčičem ne le poznavalka Slovencev v zamejstvu in po svetu, temveč že dolga leta tudi naša velika prijateljica. Vesel sem, da Janezu Janši in SDS uspeva s spoštljivim ravnanjem s koalicijskimi partnerji ohranjati ravnotežje in notranjo enotnost. In to ni lahko. Saj se dejansko dogaja to, kar je bilo napovedano ob presenetljivem začetku sestave te vlade v Družini: »Bitka je zgubljena, začenja se vojna!«
Morda ste nekoliko presenečeni, da sem svoj prvi del predavanja namenil skorajda izključni pohvali trenutnega stanja. Pa tudi še naslov, ki sem si ga dal: »Sto let upora, obljub in prevar – koroški Slovenci med samobitnostjo in povezovanjem s celotnim narodnim telesom« takega pogleda nikakor ne obeta. Pa vendarle: ali ni moje veselje nad trenutnim stanjem vendarle že posledica mnogih grenkih izkušenj iz preteklosti, ki sem jih doživel sam oziroma so jih doživeli tisti, h katerim se prištevam in v imenu katerih danes tukaj govorim? Zato naj velja sedaj naša pozornost kratkemu pogledu na zadnjih sto let. Sto let, ki nas med seboj ločuje, saj smo s tem, da živimo v drugi državi, soočeni z različnimi dejavniki, ki nas oblikujejo. Med tem ko je v 19. stoletju Celovec veljal za Slovence še kot pomembno slovensko mesto in Koroška z dobro tretjino slovenskega prebivalstva močan narodni dejavnik, sta naša moč in tudi naš pomen za celotni slovenski kulturni prostor v 20. stoletju močno upadla. Udarec je bil koj na začetku močan. Komaj je bil plebiscit za Koroško dobljen, je ta pozabila vse obljube, ki jih je našemu narodu dajala pred glasovanjem. Arthur Lemisch je en mesec po plebiscitu dejal: »Nur ein Menschenalter haben wir Zeit, diese Verführten zum Kärntnertum zurückzuführen. Le eno dobo človeškega življenja imamo čas, da privedemo te zavedence nazaj h koroštvu!« Pritisk je postal tako močan, da so se vidni koroški Slovenci množično preseljevali v t. i. »matično domovino«. Tedaj smo izgubili skorajda vso inteligenco. Razsežnost tega velikega bega nam je prišla v zavest ponovno šele pred kratkim, ko jo je raziskoval in s številkami podprl eden izmed potomcev teh beguncev, Daniel Grafenauer. Ostali so večinoma le duhovniki, ki so svoje vernike podpirali in jim vlivali potrebno narodno zavest. Da ni bilo pritoka pri učiteljih, je poskrbela oblast, ki je predvsem pazila na to, da iz zavednih slovenskih družin ne bo več takih, ki bi se mogli izobraziti, če pa so že koga dopustili, je moral pred tem podpisati izjavo. Pri obnovitvi kulturnega življenja je pomagala mreža kulturnih, čitalniških, prosvetnih društev po celotnem dvojezičnem ozemlju. Da bi raznarodovanje še podkrepili, so začeli po naših slovenskih vaseh načrtno naseljevati Nemce, večinoma iz sudetske dežele. Tudi pri nas v vasi smo imeli tako družino, ki je bila tuja, ker je edina govorila med seboj nemško in povrhu bila še evangeličanske vere. Lahko si predstavljamo, da tudi njim ni bilo lahko. Komaj 18 let po plebiscitu se zgodi t. i. Anschluss. Hitler vkoraka v Avstrijo in povsod zavlada nacionalni socializem. To je ura vseh protislovenskih gonjačev. Takoj prepovedo slovensko besedo v javnosti, cerkvi, v zasebnem življenju. »Kärntner, sprich deutsch!« je deviza, ki preplavi in skuša obvladati celotno stvarnost. Ukinitev in razlastitev slovenskih političnih in kulturnih društev in ustanov. Sledi pregon in izselitev številnih slovenskih družin v nemška taborišča. Partizanski upor prav zaradi tega tudi na Koroškem naleti na dober odmev. Sodelovanje in vključitev seveda za mnoge osebe in družine pomeni gestapovske zapore, mučenja, smrtne obsodbe, koncentracijska taborišča, hudo trpljenje in strah. Po končani vojni se večina izseljencev vrne na izpraznjene in opustošene domačije. Kmalu pride do grenkega spoznanja, da nemškonacionalni in protislovenski duh ostajata stalnica. Dodatna teža, ki jo moramo odslej Slovenci na Koroškem nositi, je razdvojenost. Ideološka diferenciacija se pri nas zgodi v glavnem šele po vojni. Ker leva, s strani komunistične Jugoslavije podprta stran prevzame vse slovenske strukture, je desna opcija prisiljena ustvariti lastno strukturo. Ustanovi se Narodni svet koroških Slovencev in nato še Krščanska kulturna zveza. Zelo pomembno je, da Mohorjevi s pomočjo beguncev uspe obnoviti svoje poslanstvo in ohraniti svojo samostojnost. Pod okriljem angleške zasedbene sile se uveljavi na dvojezičnem ozemlju obvezen osnovnošolski pouk slovenščine. Komaj zasedbene sile odidejo, se nacionalistične sile zopet strnejo in dosežejo, da se obvezno učenje slovenščine ukine in se je namesto tega treba k slovenskemu pouku izrecno prijaviti. To je bil ob silno negativnem protislovenskem ozračju skrajno velik udarec proti slovenskemu življu. Skoraj istočasno se ustanovi Slovenska gimnazija z računico, da projekt gotovo ne bo uspel. S pomočjo dijaških domov Mohorjeve in Šolskega društva pa se doseže zadostno število dijakov, ki iz leta v leto raste. Začetka sedemdesetih let pod deželnim glavarjem Simo pride do postavitve dvojezičnih krajevnih napisov. Sledi od Heimatdiensta organizirano podiranje in demontaža tabel. V teh letih se koroški Slovenci zbujamo in raste naša samozavest. Slovenska gimnazija izoblikuje novo generacijo samozavestnih in borbenih dijakov, študentov, intelektualcev. Sledijo demonstracije po celovških ulicah, na Dunaju. Ena izmed oblik je ponovno demonstrativno postavljanje dvojezičnih napisov. V deželi je vladala močna napetost, ozračje nasilja. Samozavest med nami je rasla, stalno pa smo izgubljali zaledje. Pritisk je bil na vseh ravneh in mnogi so zavestno ali nezavestno klonili. Vloga Heimatdiensta je pri tem absolutno razdiralna, njegova protislovenska gonja obvladuje vse tri politične stranke. Naš politični nastop pa je polagoma tudi rodil sadove: dobili smo Trgovsko akademijo, Višjo šolo za gospodarske poklice, otroške vrtce, ljudsko šolo v Celovcu, boljšo medijsko oskrbo, radio, televizijsko oddajo. Za vsako stvar pa smo se morali dolgo boriti in si jo izboriti. Veliko uspehov je bilo zaradi privatnih iniciativ, ki so se uveljavile in je politika morala slediti dejstvom.
Tu pa je tudi vloga Cerkve: Ko je v deželi najbolj napeto, se na Koroškem »zgodi« sinoda. To je leta 1972. Česar ne zmorejo drugje, uspe tukaj: sinodalni sklepi upoštevajo slovenščino kot enakovreden jezik in ji dajo vidno mesto.
Leta 1991 razpade Jugoslavija in konec je komunističnega režima. Rodi se samostojna Slovenija.
Tudi pri nas se marsikaj spremeni, ostaja pa tudi marsikaj težkega: v deželi vlada Haider, med nami Slovenci pa razdeljenost ostaja. Poizkusi zbliževanja vseskozi obstajajo. Eden izmed njih, ki hoče bolj močno poseči v naše strukture, je poizkus združitve dveh slovenskih tednikov, ki pa ima za posledico, da dobimo poleg dveh političnih taborov še tretjega.
Tukaj pa je tudi konsenzna skupina, ki išče skupno pot in privede konec koncev do neke rešitve na področju topografskih napisov, ki pa seveda ne zadovolji vseh. Vseh tudi ne more prepričati spremenjeno in še tako pozitivno mnenje nekaterih oseb iz konsenzne skupine, ki so nas prej preko svojih medijev desetletja blatile in načrtno zastrupljale ozračje v deželi, kar je povzročilo nepopravljivo škodo za slovensko narodno skupnost.
Leta 2008 se zgodi nenadna smrt deželnega glavarja Jörga Haiderja in politične razmere se začenjajo spreminjati. Pri prvih volitvah še uspe njegovemu nasledniku Dörflerju zbrati visoko število glasov, a kmalu se njihov svet zruši in zmaga socialdemokrat Peter Kaiser ter odpre novo poglavje koroške politike.
Ker sem že zgoraj bolj na široko govoril o dejavnikih, ki pogojujejo trenutno ozračje na Koroškem in kako so potekale priprave na 100-letnico plebiscita, bi se tukaj ustavil in le še omenil, da moramo po stotih letih borbe, prevar in obljub ugotoviti, kako zelo smo v tem času številčno nazadovali. Od 100.000 smo padli na 10.000. Seveda je to število le približno.
Po tem, čim bolj kratkem orisu 100-letne zgodovine koroških Slovencev bi rad s svojim avtobiografskim pristopom še podčrtal pomen povezovanja treh Slovenij in prikazal, kako sem sam del vseh treh. To bom storil po eni strani s pogledom na svoje korenine in sorodstvene zveze, po drugi pa tudi s potekom mojega življenja.
Moje sorodstvo: Po očetovi strani imam sorodnike v Sloveniji in po svetu. Medtem ko je bila družina očetove mame iz Slovenije (Gorenjske), se je en brat mojega deda, Janez, po plebiscitu naselil v Podveljki, drugi, Franc, pa v Ljubljani. Dva njegovih sinov sta bila med begunci in sta živela v Argentini, eden pa se je nato preselil v Združene države Amerike. Družina moje babice pa je prišla iz Olševka in se je nato naselila na Blatu pri Pliberku. Od babice brat pa je sicer vzel Korošico iz Železne Kaple, a se je po plebiscitu moral preseliti na Prevalje in nato v Dravograd, kjer je imel visoko službo okrajnega glavarja. Ob napadu na Jugoslavijo se je zatekel v Ljubljano. Imel je tri otroke, Marico, Cirila in Metoda. Ciril je bil umorjen kot eden izmed vrnjenih domobrancev, Metod pa je preživel in se naselil v Severni Ameriki. Napisal je knjigo »Kdo bo posušil naše solze?«, v kateri opisuje svojo življenjsko pot, ki ga je vodila od odporniške skupine jugoslovanske vojske, nato partizanov, koncentracijskega taborišča na Rabu, gestapovskih zaporov, do Auschwitza,Vetrinja, in nato še razna avstrijska taborišča za izgnance ... Iz te sorodstvene linije izhaja tudi družina Urbanc, katere sin Peter je v emigraciji igral pomembno vlogo. Maričin sin, Tine Golež, pa si v Ljubljani kot raziskovalec rodovnikov prizadeva, da bi te naše stare povezave ne prešle prehitro v pozabo oz. pozabljene znova vnaša v zavest. Ena moja teta, očetova sestra Trezka, je na povabilo Petra Urbanca šla kot služkinja v Toronto in se tam poročila s Cvetkom Oselijem, nekdanjim domobrancem iz Cerkelj.
Po mamini strani pa je moje sorodstvo večinoma doma v Sloveniji, saj jo je oče našel na Lokovici, torej tik za mejo in jo pripeljal na avstrijsko stran. Za njo sta prišli nato še dve njeni sestri in se poročili s koroškima Slovencema. Mamin stric, torej brat njenega očeta, je bil duhovnik in so ga pri 34-ih letih starosti leta 1950 komunisti ubili kot župnika v Črni. To je bil Matej Krof, ki je bil posvečen v duhovnika ob napadu na Jugoslavijo, nato bil vsa vojna leta na Hrvaškem, leta 1945 prišel domov in je najprej dobil v upravo župnijo Ojstrica nad Dravogradom, leta 1947 pa postal župnik v Črni. Mamin stric po mamini strani, Mihael Smolak, je bil zaradi sodelovanja s partizani od Nemcev zajet in so ga umorili v Auschwitzu (4. 1. 1944), njegov polbrat Jože Smolak (8. 4. 1945) pa je padel v partizanskem boju. Mama je imela tudi mačeho, katere družino so po vojni deportirali v Kočevje in jim kmetijo odvzeli. Njen oče je umrl v Kočevju, družina pa se je razletela. Ena hči je živela v Celovcu, en brat pa je šel v Združene države Amerike. Iz pripovedovanja moje mame je bila v naši družini tudi zavest, da je le malo manjkalo, da bi jim nova oblast namenila enako usodo. Ker so živeli tik ob meji in režimu niso bili naklonjeni, so se jih pač hoteli znebiti.                                                           Tudi družini mojega očeta ni veliko manjkalo, da bi jih nacisti izselili, pa se je v Žvabeku menda nekdo postavil v bran z argumentom, da ne morejo izseliti družine, ki ima tri sinove na fronti. Eden teh sinov je bil moj oče, ki je kot letnik 1916 nosil staroavstrijsko in nato nemško uniformo več kot osem let.
Rojen sem leta 1962, naša družina je sprva še živela na očetovem domu pri Stogartu v Dolnji vasi pri Žvabeku. Ko sem bil star dve leti, smo se preselili v Vidro vas pri Pliberku, kjer sta starša kupila napol zgrajeno hišo. Tam sem doraščal, napravil 5 let ljudske šole, nato so me dali v Slovensko gimnazijo in v Mohorjev dom, v Marijanišče, ki so ga vseskozi vodili slovenski salezijanci. Tam sem se vključil v skavtsko organizacijo, ki me je zelo oblikovala in sem ji ostal zvest vse do njene ukinitve. Močno oblikoval me je tudi g. Miško Brunec, ki je bil v Marijanišču moj vzgojitelj, pozneje pa prijatelj in mentor. Z njim smo v našem razredu izdajali dijaško glasilo SRP (Slovenstvo – Resnica – Pravica), ki je bilo usmerjeno izrazito vseslovensko in protikomunistično. On je bil tisti, ki mi je odprl pogled v resnično dogajanje revolucije in njene posledice na Slovenskem, on me je vodil po svetu filozofije in mi kazal, kako je prišlo do marksizma in kako zvesto so se tega nauka držali Lenin, Stalin in tudi vsi drugi komunistični voditelji, on mi je odprl pogled tudi med Slovence, razkropljene po vsem svetu. Veliko sem bral in preučeval prav ta del zgodovine, ki je nas Slovence tako tragično razdvojil. To, kar je sedaj v zajetno knjigo zbral in pri Mohorjevi izdal Jože Možina, me torej spremlja že vse od mojih dijaških let. V teh letih me je spolitiziral tudi boj koroških Slovencev za pravice: bil sem pri vseh demonstracijah v Celovcu in na Dunaju, pri ponovnih postavljanjih tabel v Št. Jakobu, Škocjanu in Pliberku, bil sem zraven pri kolodvorskih akcijah, kjer smo demonstrativno zahtevali vozovnice v slovenskem jeziku. Pri skavtih smo se redno srečavali in imeli tudi skupne tabore s Tržačani in Goričani in tako smo gojili stike z zamejci v Italiji. Tako sem našel pot tudi do Drage, ki sem se je mogel udeleževati predvsem v študentskih letih in mi je v marsikaterem pogledu širila obzorje. Naj mimogrede še omenim, da sem si tudi že kot dijak dopisoval z mlado argentinsko Slovenko, ki se je pozneje s svojo družino preselila v Slovenijo. Zelo hvaležen sem tistim, ki so nam po maturi omogočili in organizirali potovanje po Ameriki in Kanadi, kjer smo predvsem mogli obiskati in spoznati slovensko emigracijo.
Čeprav me je vleklo tudi v druge smeri, sem se dokaj jasno in zgodaj odločil za duhovniški poklic. Tudi na ta način sem hotel služiti narodni skupnosti, ki ji pripadam in sem čutil, da potrebuje ljudi, ki si zanjo prizadevajo. Tako sem prišel v Salzburg, kjer je tedaj bilo naše koroško semenišče. Prvič sem bil v nemškem svetu, saj se je moje življenje dotlej skoraj izključno odvijalo v slovenskem okolju. Spomnim se, kako sem se polagoma naučil nemških odgovorov pri maši, nemških mašnih pesmi, kako sem se tudi težko izražal, posebej kadar sem svojim kolegom razlagal stvari iz domačega okolja.V semenišču pa smo imeli zelo lepo skupno življenje. Veliko smo prepevali. Opazili smo, kako so Salzburžani in Tirolci bili odprti za našo stvarnost in za naše petje in polagoma so se priključili tudi Korošci. Pa tudi mi Slovenci smo se naučili njihovih pesmi in si tako širili obzorje. To znanje in tudi ta izkušnja je bila pozneje dober in koristen temelj za pastoralno delo na dvojezičnem ozemlju. V semenišču pa smo imeli tudi Akademijo slovenskih bogoslovcev, v kateri smo se tedensko srečevali, skupaj obhajali mašo, se pogovarjali o naših zadevah in si tako ostrili čut za našo koroško in slovensko stvarnost. V tretjem letu smo bili razposlani v t. i. »eksterno leto«, ki naj bi nam pomagalo še enkrat preveriti našo odločitev. Najti smo si morali drugo študijsko mesto in stanovati smo morali zasebno. Šlo je tudi za neko izkušnjo samostojnosti. Tako sem jaz smel preživeti eno leto v Ljubljani. Nastanil sem se v Novih Fužinah, kjer je ravno tedaj nastajalo veliko obmestno naselje in je tedanji moščanski župnik Janez Rihar kupil staro stanovanjsko hišo, kjer je nameraval zgraditi cerkev za te nove stanovalce. V tem letu sem poleg študija na teološki fakulteti imel priložnost spoznati slovensko stvarnost, slovensko Cerkev, pa tudi razmere, ki so jo tedaj pogojevale. Bilo je to leto 1983/1984, torej še v svinčenih časih. V tem letu sva skupaj z Albertom Smrečnikom, ki je bil tam že drugo leto, veliko koristila čas za razne izlete po Sloveniji. Zelo lepo in dragoceno pa je bilo, da sva z Albertom zahajala v Polhov Gradec k družini Janezovega brata Jožeta, kjer smo se tako spoprijateljili, da sta povezava in prijateljstvo z njimi še do danes živi. Koliko nedeljskih popoldnevov smo skupaj preživeli, se pogovorajali in tudi veliko skupaj prepevali!
To leto je hitro minilo in vrnil sem se v Salzburg ter tam nadaljeval študij. Ker sem se potem kmalu odločil za leto prakse v Ekvadorju, sem svoj študij oblikoval zelo usmerjeno in ga v dobrem času zaključil. S posredovanjem Jožeta Marketza, ki je bil nekaj let pred tem kot diakon na praksi pri nekem dunajskem duhovniku, sem torej tudi jaz ubral to pot, ki me je zelo obogatila. Imel sem možnost doživeti Cerkev med ubogimi, v popolnoma drugačni družbi, doživeti Cerkev kot pracerkev, saj smo ob gradnji bambusovih kapelic hkrati gradili cerkveno občestvo in spoznal sem čisto preproste ljudi, ki postavijo svoje življenjske moči in najskromnejša sredstva v službo cerkvene skupnosti. Hkrati pa je to seveda tudi bila izkušnja podkupljivosti, nezanesljivosti, nezanimanja in nasprotovanja, izkušnja fanatičnih evangeličanskih sektašev, mačizma, razgrajenosti družin, kriminala, brezpravnosti ... Kako lepo je potem bilo, ko sem se vrnil in še preostale mesece pred duhovniškim posvečenjem mogel preživeti z nekom, ki je imel podobne izkušnje in ki je vnet dušni pastir. To so bili meseci, ki sva jih skupaj preživela z Jožetom Marketzom v župniji Št. Jakob v Rožu. On je bil potem tudi moj novomašni pridigar in skupaj sva se še z molitveno skupino podala po stopinjah sv. Pavla v Grčijo in Turčijo.
Moje duhovniške postaje so kaplansko mesto v Šmihelu pri Pliberku, nato župnikovanje v Šmarjeti v Rožu in okolici, sedaj pa sem že dvanajsto leto v Bilčovsu. Ob svojih duhovniških nalogah se vseskozi vključujem v slovenske strukture in jih skušam sooblikovati. To se z leti seveda pozna tudi v funkcijah, ki jih opravljam. Ker sem pokazal svojo vnemo tudi na kulturnem področju, me je pred nekaj leti doletela predsedniška funkcija Krščanske kulturne zveze. V zadnjih desetih letih sem kot recitator pripravil vrsto predstav in jih uresničil skupaj z raznimi glasbeniki.
V svojem tretjem delu pa bi se rad posvetil še ideološki razklanosti med nami Slovenci. Na razne tabore smo bili razdeljeni že dolgo. Saj je to normalnost v pluralistični družbi. V pravo razklanost pa nas je med drugo svetovno vojno pahnila komunistična revolucija. Sedaj po skoraj tridesetih letih konca njihove vlade pa se še vedno bijejo boji med tistimi, ki so jo izvedli, in njihovimi potomci, ter med tistimi, ki so bili njena žrtev. V tem smislu štejem to dogajanje med drugo največjo prevaro, ki smo je bili deležni tudi koroški Slovenci. Gre za zlorabo narodnoosvobodilnega boja v revolucionarne namene.
Kar na začetku koronakrize sem spoznal, da imam sedaj odlično priložnost, da preberem tudi kako knjigo, ki je bolj zajetna. Tako sem se lotil prebiranja Možinove knjige, ki sem jo uspel še pred tem kupiti v Mohorjevi knjigarni. Večer za večerom sem se torej začel poglabljati v dogajanja, ki so bila v zvezi z nastajanjem vaških straž. Stvari sem sicer načeloma poznal že od prej, a tokrat sem smel pogledati podrobno v dogajanje tistih usodnih dni za naš narod. Tako nazorno pokaže ta knjiga, kako je bilo ljudstvo zaradi obnašanja partizanskih odredov prisiljeno iskati zatočišče pri italijanskih okupatorjih. Pokaže tudi, kako je ljudstvo najprej s partizani simpatiziralo, kako jih je sprva podpiralo. Dogajali pa so se zločini, ki niso merili le v okupatorja, temveč v precej večji meri v domače ljudstvo. Grozodejstva, pobijanje celotnih družin, strahotna mučenja in umori. Zraven pa še taktika provokacije in sledečega umika. Italijani so se nato znašali nad civilnim prebivalstvom, ki ni imelo koga, da bi ga ščitil. Pomori, požigi posestev, streljanje talcev, internacije v koncentracijska taborišča kakor Gonars ali otok Rab. Šele polagoma, ko je postalo res nevzdržno in se narodno politično vodstvo še vedno ni odzvalo na načrtno pobijanje, so se na nekaterih krajih začeli formirati in zaprošati Italijane za orožje z namenom, da se bodo sami branili proti partizanskim represijam. V knjigi je večkrat poudarjeno, da je pri protirevolucionarni strani bila prevladujoča misel, kako zaščititi ljudstvo in priti skozi ta čas s čim manj žrtvami, da pa je revolucionarna stran imela v mislih vse kaj drugega. Nihče si dotlej ni mogel predstavljati, da obstaja na Slovenskem skupina, ki je pripravljena žrtvovati vse, da bi le prišla na oblast. Tako držo so imeli komunisti, ko so se odločili, da gredo v partizanski boj. Govorili so: »Žrtve morajo biti!« Ob tem sem se spomnil Milana Apiha, predvojnega komunista, revolucionarja in povojnega disidenta, ki sem ga sam slišal v Dragi reči: »Samo mi in naši največji nasprotniki smo vedeli, kaj načrtujemo!« Dr. Ehrlich in tudi prof. Tomec sta bila v vrstah tistih, ki so vedeli, kaj komunisti načrtujejo in tudi sicer je bila slovenska javnost dobro obveščena o dogajanjih med oktobrsko revolucijo in po njej. Vedeli so, kaj se dogaja v Sovjetski zvezi in kaj se je dogajalo med špansko državljansko vojno. To so vedeli in na lastni koži doživeli tudi komunistični voditelji, ki so se deloma več let šolali v Moskvi. Zelo nazorno to opisuje dr. Eiletz v knjigi »Titova skrivnostna leta«, kjer opisuje, koliko jugoslovanskih komunistov je bilo v teh letih na šolanju v »socialističnem raju« in da jih je med Stalinovimi čistkami izginilo okoli 700. Iz dokumentov je razvidno, kako so morali drug drugega nadzirati in pisati drug o drugem spričevala, kako je zadostoval najmanjši dvom nad tovarišem in že je izginil. Tako šolanje so naredili skorajda vsi vodilni komunisti. Vedeli so, za kakšen sistem se borijo in kakšen sistem hočejo uvesti tudi na Slovenskem. Niso pa tega povedali ljudem niti svojim soborcem. Nasprotno. Vse je šlo v propagando, da je Sovjetska zveza najbolj idealna država, da je Stalin veliki vodja svetovne revolucije, da se borijo za visoke ideale narodnega osvobojenja ... Šlo je le za eno samo prevaro slovenskega ljudstva. Apropos prevara! Med mojim lanskim dvomesečnim bivanjem v Franciji sem tudi že bral dokaj zajetno knjigo »Prevarani sokoli«. Tudi v njej najdemo natančno dokumentacijo o tem, kako so komunisti izkoristili svoje položaje pri sokolih in kako so zlorabili njihovo ime pri ustanavljanju pluralistične »Protiimperialne fronte« in nato »Osvobodilne fronte«. Da so med prevaranimi igrali najbolj klavrno vlogo krščanski socialisti s Kocbekom na čelu, mi ni treba posebej poudarjati. Vrnimo se nazaj h knjigi »Slovenski razkol«. Moje premišljevanje je šlo v to smer: če so komunisti z vso silo in vsemi možnimi sredstvi, ki so jim bila na razpolago, delovali ob začetku tako, po zmagi vzeti vajeti v roke in s strahovlado skozi desetletja na povsem krut način ohranjati pridobljeno oblast, se sicer po padcu njihovega režima prilagoditi danostim in vendar ne znati obžalovati svojega početja, oz. početja svojih predhodnikov, ali ni v njih še vedno ista miselnost, ista pripravljenost, ista grožnja za naš narod?
Človek se zgrozi, kako še danes govorijo na partizanskih proslavah in kako malo je obžalovanja nad storjenimi zločini. Kako se kljub mnogim objavljenim dokumentom še vedno oklepajo svojih »zgodovinskih resnic«, čeprav so te že zdavnaj ovržene. Nasprotnikom očitajo »revanšizem« in »revizionizem«. Pravilno je dr. Griesser-Pečarjeva odgovorila na ta očitek, da je serioznemu zgodovinarju nesmiselno očitati revizionizem, saj je to njegova stroka. Kdor na zgodovinskem področju ni pripravljen vključevati novih odkritij, dokazov in spoznanj, niti ne more biti zgodovinar. To je vendar del znanstvenega dela, njegov izvirni posel. Tako ta očitek pade nazaj na tistega, ki ga izusti. Kdor ni pripravljen v svoja razmišljanja sprejemati novih uvidov in spoznanj, ostane na ravni zacementiranega pogleda, ki si ga je nekoč ustvaril. Da ta drža ni v službi le svojih prednikov in somišljenikov, temveč tudi v ohranjanju privilegijev iz preteklosti, je na dlani.
»Ali je Zemlja res ploščata?« se Primož Lampič sprašuje v letošnji majski številki »Slovenskega časa«, ko primerja že davno ovržene zgodovinske trditve v slovenskem prostoru s čudaškim društvom, ki da menda še vedno obstaja in zagovarja ploščatost Zemlje. Pri tem opozarja na psihološki pojav: ugotovili so namreč, »da imajo ideje, na katere ljudje naletimo najprej, prednost pred novostmi. Zaradi očitno konzervativne narave delovanja našega duševnega ustroja se močneje usidrajo. Ko se ljudje soočimo z novimi idejami, ki nasprotujejo starim, pogosto ne spremenimo mnenja. Psihologija konfliktno duševno dogajanje ob tem imenuje kognitivna disonanca. Ljudje obet spremembe občutimo kot neprijetnost, kot psihološki stres. V tej stiski poskušamo narediti vse, da bi nasprotujoče si ideje tako ali drugače lahko sobivale. Samodejno poskušamo znova vzpostaviti duševno ravnovesje in ohraniti psihično trdnost in skladnost, da bi lahko delovali v realnem svetu. Redkeje to storimo s sprejemom svežih informacij in spreminjanjem predpostavk, ki so povzročile nasprotje, pogosteje pa s preprostim spregledovanjem novih dejstev zavračamo nastala nasprotja in iščemo podporo pri somišljenikih.«
Ta sistem deluje, ko znanstvenik Renato Podbersič ml. odkrije, razišče in objavi, da je škof Rožman rešil več kot tisoč Judom življenje, ko so na mizi dokazi, kako se je škof Rožman zavzemal pri Italijanih in Nemcih za internirance, zapornike, ko se odkrije Huda jama, pokol Romov, novo najdeni arhiv Akademskega kluba Straža ... Vsak razsodno premišljujoč človek bi rekel: »Rad bi poznal resnico, rad bi poznal resnico v čim večji meri!« In bi vsako novo odkritje, vsak nov podatek vključil v doslejšnje razmišljanje in poglede. Mora iti seveda tudi v nasprotno smer: znati moramo priznati in uvideti napake in zgrešena dejanja tudi pri sebi in svojih pristaših. Šele ko to zmoremo, smemo to pričakovati tudi od ljudi, ki so na drugačnih idejnih pozicijah. Nimam vtisa, da denimo Renato Podbersič, Griesser-Pečarjeva ali Jože Možina tega ne bi zmogli. Nasprotno, pri vseh navedenih najdem kritične misli tudi na račun protirevolucionarne strani. Ker pa kot zgodovinarji odkrivajo in raziskujejo področja, ki doslej niso bila dovolj osvetljena in prihajajo na dan za »revolucionarno stran« neprijetna dejstva, se jih potisne preprosto v kot »revizionizma« ali pa se nanje sploh ne odziva, enostavno molči, molči in trobi svoje naprej.
Vesel sem bil že prej omenjenega članka Primoža Lampiča v Slovenskem času še zaradi nečesa: tudi on nosi s seboj pomislek, ki ga bremeni, ko kritično pristopa k temi »Narodnoosvobodilna borba«. Zato najprej eksplicitno zapiše, »da nikakor ne poskušamo zmanjšati deleža pravih domoljubov pri osvoboditvi Slovenije. Mnogi so si prostovoljno in v različnih vojaških enotah ali s svojo vsakovrstno diplomatsko, tajno ali civilno dejavnostjo na slovenskem ozemlju, v zamejstvu in v tujini po svojih najboljših močeh prizadevali za medvojno in povojno preživetje in osvoboditev slovenskega naroda ter pri tem niso zavestno in namenoma škodili civilnemu prebivalstvu in vojnim ujetnikom katerekoli od sprtih strani. Prav tako obžalujemo usodo tistih, ki so bili med vojno ali po njej zapeljani ali prisiljeni v nehumana dejanja, ne da bi se mogli brez škode za svoje življenje upreti nespametnim in zlonamernim ukazom.« Vesel, pravim, da sem bil teh vrstic, saj nekaj podobnega nosim s seboj kot koroški Slovenec, če razglabljam in razpravljam o teh zadevah in sem kritičen do »Narodnoosvobodilnega boja« tudi pri nas. Tisti namreč, ki bedijo nad svojo resnico, takoj pridejo z očitkom, da blatim trpljenje svojih rojakov, da se postavljam na protislovenske pozicije, da tudi jaz zganjam »revizionizem«. Tako imam tudi sam vedno potrebo, da se, predno grem v kritično presojo, najprej poklonim vsem, ki so brez ideoloških ozadij šli v borbo proti zločinskemu režimu in pri tem tvegali svoje življenje ter ga mnogi tudi izgubili. Živim sredi potomcev nekdanjih izseljencev, gestapovskih ujetnikov, kacetnikov, partizanov in njihovih sodelavcev. Z njimi se poznamo, družimo in z njimi se danes borimo za obstoj naše narodne skupnosti na Koroškem. In vendar se zavedam, da kritična osvetlitev tega dela naše zgodovine še izostaja. Nočem omalovaževati iskrenih namenov in ne zmanjšati njihovega truda – tudi ne postavljati v senco njihovega trpljenja. Zgoraj sem omenil, da na kulturnem področju danes pri nas na Koroškem vlada prijazno sodelovanje in priznavanje zaslug drug drugemu. Ne velja pa to za nekatere, ki kakor v prvih časih po vojni na svojih proslavah glasno trobijo svojo resnico in obsojajo vsak drugačen pogled na polpreteklo zgodovino. Pač v maniri, ki ste je navajeni tudi v Sloveniji in Italiji s strani nositeljev partizanske tradicije. Zdi se, da so prav ti predsednika Republike Slovenije ob spravnem dejanju v Fojbi psovali za »izdajalca«.
Ni dvoma. Vsaka ustanova ima pravico do svoje identitete, ki jo s svojim delovanjem obnavlja in s praznovanji oživlja. Sposobna pa mora biti tudi kritično pogledati na svoj nastanek, svoje delovanje v preteklosti in hkrati ostajati zvesta svojemu poslanstvu. Slovensko partizanstvo se ni začelo pri nas na Koroškem, temveč na ozemlju današnje Slovenije. Začelo se je tedaj, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo in je Stalin dal preko Kominterne ukaz, da se ukine pakt, ki ga je avgusta 1939 sklenil s Hitlerjem. Komunistična partija je tedaj začela organizirati odpor, kar je za njo pomenilo tudi in predvsem komunistično revolucijo. Partizanska borba se je tako razširila preko Karavank in pri nas na Koroškem so se tvorile partizanske celice, ki so jim poveljevali komunisti. To so sami skrbno gledali, da bi jim tudi boj na Koroškem ne ušel iz rok in so ga s pomočjo svojih komisarjev strogo nadzorovali. Da na Koroškem še ni prišlo do t. i. druge faze revolucije, se imamo zahvaliti predvsem dejstvu, da so se takoj po vojni partizani s Koroške morali umakniti. So pa seveda v tem duhu tukaj nadaljevali delo. Na Koroškem je partizanski boj seveda imel hude posledice za mnoge, ki so se vanj vključili in za vse druge, ki so živeli na tem območju. Vsekakor pa so naši ljudje sodelovali predvsem kot odporniki proti krivičnemu in zločinskemu režimu in niso imeli nikakršne misli na revolucijo. To misel pa so imeli njihovi voditelji. Po zmagi partizanske vojske se je v Jugoslaviji uvedel komunistični sistem, ki je za vse nasprotnike komunizma bil strašen. Da so mnoge že pobili takoj v prvih mesecih po svoji zmagi, o tem je bilo že veliko napisanega. Kaj so morali prestajati duhovniki in številni verniki, ki so hoteli ostati zvesti Cerkvi, tudi o tem je že veliko napisanega. Da so skoraj vse partizanske enote bile takoj po vojni vključene v to pobijanje in preganjanje, tega pa se še ne zavedamo dovolj. Zato mislim, da bi bilo za Zvezo koroških partizanov zdravilno in potrebno, da se od tega dela svojega boja ali od tega dela boja svojih tovarišev jasno distancira. Tudi bi bilo dobro, če bi se Zveza koroških partizanov distancirala od vsega, kar so njeni posamezniki storili krivice ali iz osebnega obračunavanja ali pa že v misli na drugo fazo revolucije. Nekaterim bi delo tudi dobro, če bi se opravičili tistim, ki jih je partizanski boj potegnil v zlo, čeprav neposredno niso bili udeleženi. Na ta način bi si pridobili novo zaupanje in bi jim lahko verjeli, da so se borili proti krivici, ki se je drugim godila. Danes toliko govorijo o protifašizmu in se na ta način skrivajo za besedo komunizem. S protifašizmom si hočejo pridobiti simpatije ljudi. Kdo pa med nami ni proti fašizmu? Proti fašizmu smo katoličani vedno bili, ker je fašizem protiverska ideologija. Prav tako protiverska ideologija kot nacionalni socializem in komunizem. Če pa se danes ohranja ta tradicija, bi se moralo danes, ko se že toliko ve tudi o krivicah in grozodejstvih, ki so jih opravljali komunisti dolga desetletja še po vojni – in marsikje celo še danes, govoriti tudi o tem. Kdor tega ne omeni, mu ne verjamem, da se bori proti krivici. Če si v samici, če te ženejo v smrt, če ti odvzamejo imetje in čast, je to vedno nasilje, ne glede na to, kdo ti to nasilje povzroča. Sobrat mi je pripovedoval, da je v župniji imel starejšega moža, ki je silno sovražil vse, kar je slovenskega in si je zato hotel pred smrtjo zagotoviti, da pri njegovem pogrebu ne bo nobene slovenske besede. Po njegovi smrti mu je hčerka pripovedovala, da je njen oče kot otrok bil priča, kako so partizani posilili njegovo mamo. Da, tudi pri nas na Koroškem so partizani že med vojno in po njej izvajali neprimerno nasilje ter pobijali posameznike in družine in si s tem naprtili krivdo. Kaj se je godilo v kapelških grapah, nekateri še vedo in tudi zakaj je sovraštvo do Slovencev na Djekšah tako veliko. Gospod Aleš Zechner, župnik v Železni Kapli, je vedel za veliko stvari in je med vojno in po vojni delal za spravo. Pokopaval je žrtve nacistov in žrtve partizanov. On je večkrat pri dekanijskih konferencah zavzdihnil: »Ko bi vi vedeli, koliko gorja so med vojno in po njej naši ljudje storili našim ljudem. Molimo za mir, spravo in odpuščanje.« Tudi sam, kadar sem v Ljubljani, grem na Rožmanov grob in tam molim za narodno spravo. Naj svoj delež doprinese tudi to vsakoletno srečanje treh Slovenij na Višarjah, ki ima svoje korenine v dejavnosti vélikega Lamberta Ehrlicha, mučenca. Povezujmo se še naprej vsi, ki pripadamo istemu narodu in ki v višarski Materi Božji spoznavamo mogočno priprošnjico, da bomo še naprej kljubovali vsemu, kar hromi in ustavlja življenjski utrip našega naroda.
 
Janko Krištof, Višarje, 2. avgust 2020