Objavljeno: 24.07.2017

Poslovil se je Viljem Černo

V soboto, 22. julija, se je poslovil Viljem Černo, pesnik, profesor, kulturni delavec in velik borec za ohranjanje slovenstva in slovenskega narečja v Benečiji.

Pogreb tega velikega Slovenca bo v Bardu jutri, v torek, 25. julija, ob 16. uri.

Gospoda Černa smo z Rafaelovo družbo večkrat obiskali v Bardu, zadnjič lani avgusta, ko je za Slovenski čas z njim nastal pogovor, ki nosi naslov Čudoviti svet, poln zelenja in tišine. Pripravil ga je Lenart Rihar.

Nisem ga vprašal, kaj mu pomeni glas rojakov in poznavalcev, ki njegov lik in življenjski boj v beneških dolinah, zlasti v Terski, primerjajo z Mahatmo Gandijem, a delček svojih vodil je odstrl mimogrede. Ponos in pogum pa tudi zvitost, vse mora biti združeno, pravi. Uporabljati je treba besede, ki razveselijo. V človeku je treba razumeti, kaj misli in kaj si želi. Predvsem pa je nujno delati prav, da te ne morejo ob ničemer ujeti, te osamiti, ustrahovati in utišati.

Viljem Černo se je rodil leta 1937 v Bardu, se šolal v Gorici in Trstu, potem pa do upokojitve in še daleč čez poučeval po mnogih krajih, večinoma v domači Terski dolini, pa tudi širše, vse do Tablje. Še manj se je omejeval pri svojem kulturnem, političnem in sploh narodnobuditeljskim delu. Katero koli odgovornost si je naložil, in teh je bilo veliko, vsaka je služila poslanstvu, ki veje iz slehernega njegovega vlakna: boril se bom, da ne umre naša zemlja, da ostane živo, kar smo podedovali, da zaživijo jezik in stare navade, da se bodo naši ljudje čutili svobodnejše in ponosne.

Obupa kljub otožnim verzom ni na njegovem obzorju. Veseli se vsake pobude beneške mladine in še vedno z velikim žarom sprejme vsak obisk, vsako obetavno povezavo z matico. Ko se ozira na sovražen valjar zgodovine, proti kateremu se je vztrajno boril, zaključuje: kljub vsemu sem bil srečen.

Letos je minilo 40 let od strašnega potresa v vaših krajih. Je spomin nanj še živ?

Ja, naši ljudje se še spominjajo. Spominjajo se tudi drugačnega, boljšega življenja izpred potresa. Ob tragediji so nas želeli preseliti v bližino Vidma, da bi napravili veliki Videm, ampak naši ljudje, to jim je treba priznati, niso hoteli zapustiti svojih krajev. Svoj dom so želeli znova zgraditi tu, kjer so se rodili. In iz tega so nastala nova naselja, z drugačnimi, tudi čisto lepimi hišami, ampak prejšnjega življenja ni bilo več.

Posebej starejši ljudje se dobro spominjajo, kako prijetno, kako lepo, kako solidarno je bilo življenje pred potresom. Ni bilo lahko, živeli smo z zemljo, z živino, kot vsa višje ležeča območja, vendar smo si pomagali, vezal nas je jezik, da smo si bili kot bratje. Če je nekomu delo zastajalo, so mu prišli pomagat zastonj. To je tista dobrota, ki je bila v vsakem našem človeku.

Kaj so bile poleg porušenih stavb najhujše posledice potresa?

Po potresu so naši mladi ponovno začeli odhajati. Imamo nove vasi, ampak so prazne. Dokler so bili njihovi starši živi, so ti ljudje redno prihajali na obiske in pomagat, zdaj, ko so stari umrli, ne prihajajo več. Postali so Nemci, Francozi, Švicarji, Belgijci. Tu je ostalo malo ljudi in to ne daje poguma.

Danes prek zaslonov vidimo, koliko gorja prinesejo take katastrofe. Vendar se morda po tolikih letih že lahko pove: Ali je morda iz te nesreče zraslo tudi kaj dobrega za Beneške Slovence?

Težko bi rekel. V začetku so sicer obljubljali, da bomo dobili tudi kakšno podjetje, da bomo lahko živeli na svoji zemlji, čeprav na nekoliko drugačen način. To bi šlo, ker so naši ljudje delovni. Vendar potem niso storili ničesar. Tovarne so začeli graditi ob glavnih cestah ali ob furlanskem vznožju teh naših dolin. In naši ljudje so morali dol, če so hoteli dobiti delo in se ne izseliti.

Povsem so se spremenile tudi podobe vasi …

Prejšnje hiše so bile zanimive. Zgradili so jih naši ljudje po svoji zamisli. Vse je bilo narejeno iz tega, kar jim je dajala ta zemlja. Hiše so bile tako grajene iz kamna, a bile so ljubke. Ko je prišel turist ali izseljenec, je začutil dušo in lepoto, ki se je ne najde drugje. Ganki so služili – poleg lepšanja domače hiše – za obešanje koruze v kitah in se je vse zdelo, kot da je okrašeno. Zdaj tega ni več. Ne obdelujejo več zemlje niti nimajo živine, ker niso zgradili hlevov. Prej je imela vsaka družina po dve kravi, je imela je koze ali ovce, prašiča. Bili smo skoraj nekako bogati nasproti Furlaniji. Tam so morali plačevati gospodarju, da so lahko obdelovali zemljo. Mi smo bili sami gospodarji in to nam je dajalo pogum. In ni nam bilo težko biti zvečer truden, ko si postavil grablje ali lopato ob zid in si vedel, da ti stara nona v hiši dela polento in sir. Bil je konec dneva, izčrpanost in zadoščenost obenem. To je bilo veselje.

Terska dolina predstavlja najbolj zahodno slovensko in slovansko naselitev, obenem pa je, če odštejemo slovensko zamejstvo na Hrvaškem, tudi najmanj poznana …

Naša dolina je res oddaljena in odmaknjena, ampak vsi, ki pridejo, opazijo lepoto narave in rečejo, da je to raj na zemlji. Da prideš v Tersko dolino, se je treba nameniti, si je treba vzeti čas. In potem si nagrajen s pogledom na gorovje Mužcev, od koder izvira Ter, vidi se gorovje Velike Glave, tja se pride do Stola na Kobariškem. To so kraji, ki so bili nekoč vsi lepo obdelani, do vrha gora so naši ljudje kosili seno in delali tiste značilne kope, ker ni bilo več prostora na senikih. Potem so se domačini zbrali in v enem dnevu prinesli vse kope po stezah v vas. Vsi so prišli in pomagali. Gospodar je delo, ki je bilo takrat darovano, sovaščanom povrnil ob naslednji priliki.

Misel vam rada uide k tem prekrasnim minulim podobam, kako pa gledate na italijanski del te preteklosti, ki je prinašal tudi zatiranje?

Prej smo v naši vasi govorili samo naš slovenski jezik. Namen Italije je bil poitalijančiti nas. Mi pa smo se čutili drugačni, veselejši, če smo med sabo govorili jezik, ki so nam ga ponudili naši starši. Ko so prišle prve italijanske učiteljice, nas niso razumele in otroci smo se jim v hudomušnosti smejali. Takrat je bil učitelj še naš ujetnik, ne mi njegovi podložniki. Ponosni smo bili na jezik. Vendar so nam ga, posebej mladim, neprestano studili, češ da ni nič vreden, da se moramo naučiti italijanščine, če hočemo napredovati. S slovenščino so povezovali titovce in komuniste, skratka vse najhujše, kar si človek lahko izmisli. Vse je bilo v ustrahovanju. V šoli in zunaj šole. Da so poniževali, včasih mladim petnajstih, šestnajstih let, ki so bili naklonjeni slovenstvu, niso dali niti potnega lista, čeprav so imeli na tujem po svojih ljudeh že urejeno delo. Po drugi strani pa so strašno pritiskali, da so se izseljevali vsi, ki so se izrekali za slovenstvo. To so delale tajne organizacije, ki so razsajale po naših dolinah.