Rafaelova družba
Domov > Napovednik
Ponedeljek, 16 Julij 2018

Objavljeno: 04.11.2014

Rezijani so ponosni na to, da so nekaj posebnega

Vabljeni k branju pogovora z Dejanom Valentinčičem o pravnem položaju in dejanskem življenju slovenske jezikovne manjšine v Reziji, ki je bil objavljen v Primorskih novicah.



Ob besedi Rezija se marsikateremu Slovencu najprej prikradejo v spomin Zverinice iz Rezije - pravljice, ki so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaživele tudi kot lutke na televizijskih ekranih in razveseljevale otroke. A Rezija je kljub svoji lepoti daleč od pravljične dežele tam daleč, za devetimi gorami in devetimi vodami, v kateri živijo naši ljudje, Slovenci. Čeprav ni z znanstvenega vidika nobenega dvoma, da je rezijanščina slovenski dialekt, del prebivalcev kategorično zavrača slovenski značaj te ozke ledeniške doline na drugi strani Kanina. Ozračje je zato tam pogosto čustveno zelo razgreto ...

 

Pravni položaj in dejansko življenje slovenske jezikovne manjšine v Reziji je v znanstveni monografiji Slovenci v Reziji (Založba Arte, 2014) podrobno razdelal Deskljan Dejan Valentinčič (27), ki sodi med vodilne strokovnjake na področju manjšinskih pravic med mlajšo generacijo slovenskih raziskovalcev. Zaposlen je kot mladi raziskovalec in asistent za področje ustavnega prava in človekovih pravic na Fakulteti za uporabne družbene študije (FUDŠ) v Novi Gorici. Knjiga je izšla tudi v angleškem jeziku, saj želi avtor s to problematiko seznaniti tudi mednarodno javnost.

 

Zakaj vprašaj v naslovu knjige? Mar v Reziji ne živijo Slovenci?

“Vprašanje, ali lahko prebivalce Rezije označimo kot Slovence, je glede na zapleten značaj Rezije in njenih ljudi povsem na mestu. Prav to, ali se Rezijani imajo za Slovence ali ne, je tudi glavni vir vseh sporov v tej dolini. Genetolingvistično je prebivalstvo Rezije gotovo del slovenske etične poselitve, rezijansko narečje sodi med slovenska narečja ... Drugo pa je sociolingvistični vidik: kako se ljudje opredelijo kot narod. Večina ljudi v Reziji danes samih sebe ne bi opredelila za Slovence.”

 

Zakaj?

“Rezijani so stoletja dolgo zaradi geografske izolacije živeli ločeno od ostalega slovenskega etničnega prostora. Rezija je zaprta ledeniška dolina jugozahodno od Kaninskega pogorja, ki jo z vseh strani obdajajo strma pobočja visokih gora. Zaradi omejenih stikov z zunanjim svetom je prebivalstvo, ki je sicer slovanskega izvora, razvilo narečje in kulturo, ki sta navidez manj sorodna z ostalimi območji slovenske poselitve v Furlaniji Julijski krajini. Poleg tega so Slovenci v Videmski pokrajini, katere del je tudi Rezija, že leta 1866, ko je Avstro-Ogrska izgubila vojno, postali del Italije. To je seveda omejilo stike z rojaki na drugi strani meje, poleg tega pa so bili vedno deležni le italijanskega šolanja, ki je v njih izoblikovalo pripadnost italijanski državi. Hladna vojna je Rezijo še bolj odrezala od slovenskega kulturnega prostora. Slovenija je bila tedaj del Jugoslavije, ki je zaradi komunizma Italiji predstavljal 'veliko nevarnost'. Zaradi vsega naštetega in zaradi močne asimilacije je stopnja nacionalne zavesti v Reziji precej šibka.”

 

Kako pa Slovenci doživljamo Rezijo in njene prebivalce?

“Vedno se jezim, da Slovenci zelo slabo poznamo zamejstvo in da večina sploh ne loči med zamejci in izseljenci. Če, na primer, v Google vpišeš 'urad za zamejce', se kot najbolj iskana kombinacija pokaže 'urad za zamejce po svetu'. No, morda je Rezija v tem pogledu vendarle izjema. Luigia Negro mi je povedala, da je v zadnjih desetih letih v Reziji sprejela več kot 600 avtobusov Slovencev; torej več kot 30.000 ljudi. Mnogi se v Rezijo odpravijo tudi sami. Menim, da povprečni Slovenec Rezijo še vedno dojema zelo čustveno: kot izgubljeni raj, kot del slovenskega prostora, ki nam je bil odvzet, a ga še vedno naseljujejo naši ljudje.”

 

Najbrž so Slovencem Rezijo približale tudi Zverinice iz Rezije , zbirka pravljic, ki jih je med svojimi obiski v tej dolini zbral etnolog dr. Milko Matičetov, izšle pa so leta 1976.

“Nedvomno je dr. Milko Matičetov zelo zaslužen za to, da se je Rezija usidrala v zavest Slovencev. Njegove pravljice so bile dolga leta malodane obvezno čtivo za otroke, za njihovo veliko priljubljenost pa je kasneje poskrbela tudi lutkovna serija, posneta za televizijo. A medtem ko so bile Zverinice iz Rezije v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja v Sloveniji hit, danes pa so še vedno mit, teh pravljic Rezijani - zanimivo - skorajda ne poznajo. To je sicer njihova etnološka dediščina, narodnostno blago, ki pa je žal izgubljeno. Drugi pomemben mož, ki je Slovencem približal Rezijo, je pred kratkim preminuli skladatelj, etnomuzikolog in jezikoslovec Pavle Merkù, ki je tudi veliko hodil po Reziji in tam nabiral ljudske pesmi. Omeniti zagotovo velja tudi etnokoreologa Mirka Ramovša, dolgoletnega umetniškega vodjo akademske folklorne skupine France Marolt, ki je v Reziji zbiral dediščino ljudskih plesov.”

 

Če Slovenci doživljamo Rezijo kot skrivnostno, lepo, a hkrati tudi žalostno deželo tam daleč za devetimi gorami in devetimi vodami, kjer živijo naši ljudje, pa imajo Italijani o tej ozki ledeniški dolini na skrajnem severovzhodu države in o njenih prebivalcih povsem drugačno predstavo, kajne?

“V času hladne vojne so Italijani vse, kar je samo dišalo po slovenstvu, doživljali kot grožnjo, saj je politiki uspelo slovenstvo izenačiti s komunizmom. Danes je zanje Rezija pač del italijanskega ozemlja, njeni prebivalci pa so italijanski državljani, torej Italijani. Italijani namreč enačijo državljanstvo in narodnost: če si italijanski državljan, si pač Italijan. V Evropi zelo različno razumemo pojme 'narodnost' in 'državljanstvo'. Tako kot Italija tudi ostale romanske države, denimo Francija in Španija, ne razlikujejo med tema dvema pojmoma. Pri germanskih narodih šteje rod: če po mojih žilah teče, denimo, nemška kri, sem Nemec; ne glede na to, da živim v Rusiji in ne znam niti besedice nemško. Pri Slovanih je narod vezan predvsem na kulturo in jezik: Koroški Slovenec, denimo, bo ohranil svojo slovensko identiteto, če bo gojil slovenski jezik, slovenske običaje, pesmi, plese ... Slovenci torej državne zavesti ne razumemo na enak način kot Italijani. Marsikateremu prebivalcu Italije zato ne gre v račun koncept naroda, kot ga razumemo mi. Rezija pa se je tukaj znašla med dvema ognjema.”

 

Kako pa sebe doživljajo Rezijani?

“Ja, to je zelo zanimivo. V drugih delih Videmske pokrajine - v Benečiji, ki je sestavljena iz Nadiških in Terskih dolinah, sploh pa v Kanalski dolini, opažamo med Slovenci manjvrednostni kompleks, zaradi česar prihaja do močne asimilacije z večinskim narodom, saj menijo, da bodo lahko le tako kot manjšinci enakopraven del družbe. Rezijani pa so izredno ponosni na to, da so nekaj posebnega. Nočejo biti Slovenci, ker enostavno ne čutijo povezovalnih okoliščin, da bi bili Slovenci; nočejo biti Italijani, čeprav so državljani Italije, niti Furlani ... Mislim, da jim ta 'mitološkost' kar ustreza.”

 

Luigia Negro, srčna borka za slovensko besedo v Reziji, pravi, da se vzrok za to, da se Rezijani ne čutijo povezani s Slovenijo, skriva tudi v nevednosti. Nihče jih namreč ni poučil, kakšen jezik govorijo; da je rezijanščina dejansko narečje slovenskega jezika in da so Rezijani del slovenskega kulturnega sveta. Na to je začel na glas opozarjati šele jezikoslovec Fran Ramovš v prvi polovici 20. stoletja.

“Ja, Luigia zna to super razložiti. Ko jo kdo vpraša, ali je Slovenka, odgovori, da se je morala 'naučiti biti Slovenka'. Narodno zavest namreč človek dobi prek knjižnega jezika. Ki pa se ga Rezijani nikoli niso mogli naučiti. Zaradi naravnih pregrad in državne ločitve so se lahko naučili zgolj svojo različico maternega jezika - rezijanščine, ki jim daje lokalno zavest. V italijanski šoli se kot italijanski državljani inkulturirajo v italijansko državno zavest, nimajo pa možnosti pridobiti odnosa do slovenščine, ker se je nikjer ne učijo. Zato ne vedo, kdo so Trubar, Prešeren, Slomšek, kaj so Brižinski spomeniki ... Poleg tega so Rezijani zaradi zaprtosti svoje doline popolnoma zamudili pomlad narodov leta 1848. Knjigam Mohorjeve družbe, denimo, do leta 1866, ko je Rezija izpod Avstro-Ogrske prešla pod Italijo, žal še ni uspelo priti v to odmaknjeno dolino. Njeni prebivalci dejansko niso doživljali tega vseslovenskega vala.”

 

Enako kot Rezijanom se je zgodilo tudi Furlanom.

“Res je, Furlani se še danes ne morejo poenotiti glede črkopisa. So na nivoju našega 19. stoletja - ali se prav piše kaša ali kasha; enako velja tudi za Rezijane, ki se tudi prepirajo glede dveh različic črkopisa. Dejstvo je, da smo Slovenci imeli to srečo, da smo ujeli ključne zgodovinske trenutke: pomlad narodov, osamosvojitev ... Nekaterim narodom, denimo Kataloncem, Baskom in Furlanom, to ni bilo usojeno. Ker so enostavno zamudili tisti pravi trenutek, da bi oblikovali narodno zavest, se osamosvojili in osnovali svojo državo. Zdi se, da je to enkratna zgodovinska priložnost in se vlaka nato ne da več ujeti. A vrnimo se k Reziji: vse našteto je bilo podlaga, da je slovenska narodna skupnost vse bolj izgubljala stik s Slovenijo in slovenstvom, svoje pa je nato dodala še antislovenska propaganda v času hladne vojne in dejstvo, da Italija slovenski manjšini v Videmski pokrajini ni priznala, da je del slovenskega narodnega telesa, ampak je govorila o raznih slovanskih skupnostih. To je bila tudi glavna težava pri sprejemanju zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Ta je bil sprejet šele leta 2001.”

 

Sredi devetdesetih let pa so se s padcem železne zavese stvari tudi v Reziji vendarle obrnile na bolje, kajne?

“Leta 1994 je župan Rezije postal slovenski manjšini naklonjeni Luigi Paletti. Očitno je razumel družbeni kontekst rezijanščine in dal - še preden je sploh začel veljati zaščitni zakon - na lokalnih cestah po Reziji postaviti dvojezične table. To je bila velika zmaga. Vse do leta 2003 je bil v dolini relativno mir, tistega leta pa so v predvolilni kampanji nacionalistični skrajneži spet začeli s protislovensko propagando. Udrihali so zlasti po zaščitnem zakonu, trdili, da ga Rezija ne potrebuje, saj da v njej ne živijo Slovenci ... Zanimivo, tedanji župan Sergio Barbarino mi je v pogovoru za knjigo dejal, da je vodstvo občine zaprosilo za vključitev Rezije na seznam občin, v katerih velja zaščitni zakon za Slovence, zgolj zato, da bi imela občina od tega finančno korist, in ne zato, ker bi menilo, da so Rezijani del slovenske manjšine. Povedal je tudi, da so nameravali iz njega izstopiti takoj, ko bi bil sprejet poseben zaščitni zakon za Rezijane. Potem ko pa je leta 2009 županski stol zasedel Sergio Chinese, oster nasprotnik Slovencev, se je življenje v dolini povsem spremenilo.

 

Se je spet začela gonja proti vsemu, kar diši po slovenstvu in slovenskem?

“Najprej je treba razumeti, da je bila Rezija zaradi ekonomske nerazvitosti od nekdaj dežela odseljevanja in ne priseljevanja, tako da v njej ni etnično mešanega prebivalstva. Izvorno prebivalstvo je zelo homogeno, a hkrati zelo razdvojeno, sprto. Na eni strani so tisti, ki bi želeli, da se rezijanščini prizna status slovenskega dialekta - z znanstvenega vidika ni nobenega dvoma, da je rezijanščina slovensko narečje -, na drugi pa tisti, ki odločno nasprotujejo 'poslovenjenju', saj se bojijo, da bi slovenski jezik povozil njihovo narečje. Del prebivalcev se tako prepozna v okviru slovenske manjšine in si prizadeva, da bi se naučili tudi slovenskega knjižnega jezika ter razvijali povezave s Slovenijo, drugi del pa svojo identiteto opredeljuje izven slovenskega konteksta. In čeprav je dolina že zelo asimilirana in je italijanizacija prisotna na vsakem koraku, med obema skupinama prihaja do zelo velikih napetosti, saj se prebivalci nikakor ne morejo zediniti, na kakšen način bi ohranjali svojo identiteto.”

 

Situacija v Reziji je torej povsem drugačna od tiste na Tržaškem in Goriškem.

“Manjšinski položaj v Reziji, ki je eden najzahodnejših delov slovenskega etničnega ozemlja, je zelo posebna in precej drugačna kot drugod v deželi Furlaniji Julijski krajini, kjer živijo Slovenci. Bistvena razlika z ostalimi zamejskimi območji je ta, da tam prihaja do napetosti med večinskim narodom in manjšino, v Reziji pa med ljudmi istega jezika in iste kulture, ki imajo tako zelo različen pogled na svoj izvor in prihodnost. Žal zaradi tega pogosto prihaja tudi do incidentov. Napetosti so večkrat privedle tudi do nasilja, kar je nesprejemljivo. Zelo napeto je bilo, denimo, poleti leta 2010, ko so nestrpneži - predvsem člani in podporniki društva Identità e tutela Val Resia (Identiteta in zaščita Rezije), ki nasprotuje enačenju Rezijancev s slovensko manjšino -, s psovkami in grožnjami iz občinske stavbe pospremili krajana Gabriela Cherubinija, imetnika prve dvojezične osebne izkaznice v Reziji. Stalnega žaljenja in groženj sta bili deležni tudi Luigia Negro in Pamela Pielich, opozicijska občinska svetnica in vodja folklorne skupine Val Resia.

 

Toda saj v Reziji vendar velja zaščitni zakon, ki omogoča izdajo dvojezične izkaznice.

“Res je, a vladajoča desna koalicija želi Rezijo izločiti iz zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji, češ da je nepotreben. Zanimivo pa je, da denar iz tega naslova brez težav črpajo, tudi če trdijo, da v Reziji ni slovenske manjšine. Župan Chinese pravi, da bi Rezijani potrebovali svoj zaščitni zakon, oziroma da bi Rezijo vključili v okvir občin, kjer je prisotna furlanska manjšina. A če bi bili župan in njegovi somišljeniki dovzetni do znanstvenih spoznanj, bi jim bilo takoj jasno, kam rezijansko narečje spada. Tako pa zganjajo tak teror. A da bo jasno: ljudi ne moreš prisiliti, kakšno identiteto naj bi čutili. Vsak lahko svojo identiteto čuti, razume in ohranja, kot želi. Zato je nedopustno, da občinska oblast izvaja takšen pritisk nad tistimi, ki se čutijo Slovence. Zaščitni zakon določa, da mora biti najmanj tretjina občinskih svetovalcev ali pa vsaj 15 odstotkov prebivalcev za to, da se občino vključi v seznam občin, za katere velja zaščitni zakon. Če bi se del prebivalcev rad vključil v zaščitno zakonodajo za Furlane ali zahteval poseben zakon za Rezijo, naj to stori. Naj lobirajo v Rimu, da bo tak zakon sprejet. Oboje bo sicer zelo težko dosegljivo. A dejstvo je, da imajo legitimno pravico to zahtevati. Slovenski narodni skupnosti pa naj pustijo pravico, da Rezija ostane tudi del zaščitne zakonodaje za slovensko manjšino. Strah, da bi s tem povozili pravice ostalih, je povsem neutemeljen. V Reziji bi lahko veljalo tudi več zaščitnih manjšinskih zakonov. V sosednji Kanalski dolini živijo štirje narodi - Italijani, Slovenci, Furlani in Nemci, in tam se vse bolj uveljavlja štirijezičnost. ”

 

Človek v današnjem času kar težko razume tolikšen odpor do slovenske skupnosti v Reziji. Železne zavese vendar že 20 let ni več, ljudje so se lahko že prepričali, da na drugi strani Kanina nanje več ne preži “nevarni komunizem” ... Kaj je po vašem vzrok za to?

“Mislim, da gre za nekakšno kombinacijo strahu, ki ga omenjate, ki se je v tej dolini ukoreninil že v času hladne vojne - ne tako redko se še vedno sliši, da želi Slovenija okupirati Rezijo -, in bojazni, da jih bomo s tem, ko bo rezijanščina tudi uradno priznana za slovensko narečje, poslovenili; da bodo izgubili svojo identiteto, svojo kulturo, da bodo 'morali postati Slovenci' ... Pri vsem tem pa se mi zastavlja vprašanje, ali bo prebivalcem - ne glede na vse - sploh uspelo ohraniti svoj jezik - rezijanščino. Večina od nekaj več kot 1000 prebivalcev doline namreč komunicira med seboj v italijanščini. Narečje govorijo le starejši, mlada generacija skorajda ne več.”

 

Kaj vas je vzpodbudilo, da ste se lotili pravne in sociološke analize položaja slovenske manjšine v Reziji?

“Manjšinske tematike so me že dolgo zelo zanimale in med študijem prava sem se temu začel še posebej posvečati. Knjiga je nastala na podlagi moje diplomske naloge Pravna zaščita in življenje slovenske manjšine v Italiji, s poudarkom na Reziji, ki sem jo na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici zagovarjal leta 2010. Ravno v tistem obdobju je bilo v Reziji spet zelo vroče.”

 

Knjiga ponuja tudi analizo številnih državnih, naddržavnih in mednarodnih pravnih dokumentov, ki urejajo pravice manjšin. Do kakšnih ugotovitev ste prišli?

“Glede na trenutne razmere v Reziji lahko trdim, da tam prihaja po eni strani do kršitev manjšinskega prava, na drugi strani pa tudi do kršitev človekovih pravic, kot so svoboda izražanja, svoboda gibanja, združevanja, kar je seveda v današnji dobi ideala demokratične in pravne države povsem nesprejemljivo. Jasno je, da je v tem primeru Italija kot država povsem odpovedala.”

 

Dr. Matej Avbelj, dekan Fakultete za državne in evropske študije, je v spremni besedi h knjigi zapisal, da imajo razmere v Reziji širše sporočilo; so znak, kako krhka je raznolikost in kako malo strpnosti do različnosti obstaja celo v sodobni Evropi, ki je sicer zasuta z govori in besedili o varovanju človekovih pravic, demokraciji in vladavini prava. Ker je to tudi obraz sedanje EU, lahko knjigo beremo kot kritiko trenutnih razmer ali kot klic k spremembam, pravi. Se strinjate z njim?

“Popolnoma. Že večkrat sem poudaril, da je EU, ki je nastala kot gospodarska povezava, bistveno premalo naredila za zaščito manjšin. In to ji ne more biti v ponos. Glede na to, da aktualna ekonomska kriza potencira tudi nestrpnost do različnih manjšin in ranljivih skupin, bi morala EU okrepiti skrb na tem področju.”

 

Petra Vidrih

 

 

Vir: http://www.primorske.si/Plus/7--Val/-Rezijani-so--ponosni-na-to,-da-so-nekaj-posebnega

 

Napovednik
Izseljenski večer s triom Volk Folk
Nastopi slovenskih maturantov iz Argentine (Rast XLVII)
30. Romanje treh Slovenij na Svete Višarje
Višarski dnevi mladih na začetku avgusta
Vabilo na prvi Vtis
24-urna molitvena veriga za domovino
Dobrodošli doma 2018
Vabilo na otvoritev razstave arhivskih fotografij v Škocjanu
Vabilo na odprtje razstave ob 70-letnici izhajanja časopisov, revij in knjig slovenskih beguncev po svetu
Vabilo na Čukčevo soboto
Vabilo na predavanje dr. Valentinčiča o Slovencih v Avstraliji
Vabilo na odprtje razstave arhivskih fotografij v Žužemberku
Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike!
Predstavitev dokumentarnega filma Samo idealisti
Križev pot, posvečen Beneškim Slovencem
12. Ribniški pasijon: Bodite pogumni!
Vabilo na odprtje razstave arhivskih fotografij v Dolenjskih Toplicah
Koroška poje 2018
Vabilo na odprtje razstave Rojstvo novih domovin v Gorici
Vabilo na pesniško glasbeni večer
Višarski dnevi mladih v marcu
Vabilo na otvoritev razstave v Šentrupertu
Zimski Višarski dnevi mladih
Vabilo na odprtje razstave v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto
Odprtje razstave Rojstvo novih domovin in drugi spremljevalni dogodki
Ekskurzija Po poteh nekdanjih kočevarskih vasi
Vabilo na otvoritev razstave v Brežicah
Poslovil se je Viljem Černo
Vabilo na odprtje razstave v Prečni
Mladifest v Medžugorju
Dobrodošli doma 2017
Romanje treh Slovenij
Višarski dnevi mladih v avgustu
Prvi višarski dnevi za srednješolce
Vabilo na otvoritev razstave v Šmarjeti
Učna ura na Škofijski gimnaziji Vipava
Vabilo na odprtje razstave v Župniji Ljubljana Polje
Vabilo na slovesnost ob Lipi sprave
Otvoritev razstave pri Sv. Gregorju
Predstavitev knjige slovenskega filozofa dr. Milana Komarja
Predavanje Martina Sušnika: Participacija, metafizična konstanta
Koroški kulturni dnevi v Ljubljani
11. Ribniški pasijon: Bodite pogumni!
Ekskurzija v Medmurje in Zagreb
Izseljenski večer z argentinskim Slovencem
Zimski Višarski dnevi mladih
Koroška poje 2017
Predavanje ob odprtju razstave na gradu Snežnik
Koroška in Primorska pojeta 2017
Uspavanke slovenskih mater na Madžarskem
Predstavitev knjige spominov Pavleta Borštnika
Učna ura za dijake v Novi Gorici
Odprtje razstave v Antonovem domu na Viču
Otvoritev razstave v Kopru
Zimski Višarski dnevi mladih
Odprtje razstave v Trstu
Recitali sakralnih pesmi Luke Debevca Mayerja
Fatimska Marija v Sloveniji
Za mojo Slovenijo
Otvoritev razstave v Postojni
Predavanje ob razstavi v Ajdovščini
Pridi tudi ti!
Višarski dnevi mladih v avgustu 2016
Zakonca Starman bosta prejela Ehrlichovo priznanje
Mednarodna konferenca Povezujmo
V Benečijo ob 40. obletnici potresa
Predavanje in razstava arhivskih fotografij na Rakeku
Dobrodošli doma 2016
Molitev in post za domovino
25-letnica slovenskih maš v Zagrebu
Gostovanje Folklorne skupine Mladika iz San Justa
Spominska maša v Vetrinju
Ne čakaj na maj, pomagaj zdaj!
Razstava na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani
Burka o jezičnem dohtarju
Zamejski večer z mladimi iz Benečije
10. Ribniški pasijon 2016: Prišel sem zate
»So slovenske skupnosti v ZDA in Kanadi še žive?«
Pričevanjski večer z zakoncema Starman
Predavanje
Višarski dnevi mladih v marcu 2016
Odprtje razstave v Finžgarjevi galeriji (Trnovo)
Dan emigranta
Višarski dnevi mladih
Božični koncert v Pavlovi hiši
Brezpravje »v imenu ljudstva«
Antigona
Predavanje ob razstavi arhivskih fotografij
Spominski dan v Rovtah
Višarski dnevi mladih
27. Romanje treh Slovenij na Svete Višarje
Spominska slovesnost v Rovtah
K Bogu pred oltar
Dobrodošli doma 2015
Razstava Tržaško knjižno središče
Srečanje pod lipami s Tonetom Mizeritom
XV. Vseslovensko srečanje v Državnem zboru
Srečanje s kulturno dediščino Rateč
Po poteh naših beguncev
S ponosom in veseljem predstavili slovensko in argentinsko folkloro
Revija Koroška in Primorska pojeta uspela
Primorska poje
Avstrijska državna pogodba je še vedno aktualna in pomembna
Podpora podjetjem pri vstopanju na tuje trge
Koroška poje 2015
52. Dan emigranta
Benečija
Za nami je 31. Senjam beneške pijesmi
Mednarodno povezovanje lokalnega podjetništva
Zlati red za zasluge je prejel Alojz Rebula
„Srečevanja – Begegnungen“
Pričevalci, Majda in Alojz Starman
Rezijani so ponosni na to, da so nekaj posebnega
Poslednji Čedermaci - Slovenski Korotan in njegovi duhovniki
Dobrodošli doma 2014, Škofja Loka
Škofja Loka
Tradicionalno romanje treh Slovenij na Svetih Višarjah
Višarski dnevi
Pričevalci
Enotno za naše pravice
Pri prodoru na tuje trge se spomnite tudi na Slovence po svetu
Slovenci v Argentini
Pismo iz Benečije
V Poljanah nad Škofjo Loko o življenju Slovencev v begunskih taboriščih
Odprtje ceste Gornji Senik - Verica-Ritkarovci
Višarski dnevi - mladi vabljeni!
Slovenci na avstrijskem Štajerskem: deasimilirana manjšina?
Razpis Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za leto 2014
Prosvetno društvo Lipa
Tersko narečje v pesmih ohranja Viljem Černo
Slovenski kmetje na Tržaškem
Prerok - vabljeni na ogled predstav
Spominski večer
XII. nagradni natečaj za diplomska, magistrska in doktorska dela na temo Slovencev po svetu in v sosednjih državah
Angelika Mlinar, poslanka v avstrijskem parlamentu
Zasedanje slovensko - madžarske komisije v Monoštru
Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov
Odprtje razstave slikarke Laure Esther Antonio Bavdek
27. folklorijada v Augsburgu
9. pohod ob rapalski meji
Javni razpis za dodelitev štipendij za dodiplomski študij v RS za Slovence v zamejstvu in po svetu
48. študijski dnevi Draga 2013
Romanje v Anras, vabilo
Skozi prostor in čas - Od Orinoka do Triglava
Spominsko srečanje ob 70. obletnici Vilija Steguja, 23. avgust
V objemu dveh svetov: Slovenci v Argentini
Sozvočje - poletna glasbena delavnica za zborovske pevke in pevce ter soliste
17. Tabor slovenskih otrok po svetu
Predstava "Prerok"
Pohod Iz Babnega Polja do Goričic
150-letnica rojstva mons. Ivana Trinka