Rafaelova družba
Domov > Novice
Ponedeljek, 06 Julij 2020

Objavljeno: 08.10.2012

Argentinski dnevnik


 

1. DAN, četrtek, 6. oktober 2011

Avtobus, ki nas je čakal že malo pred osmo zjutraj, se je zdel kar premajhen za vso prtljago in dobrovoljno družbo, ki se je zaradi jutranje gneče v prestolnici le počasi zbirala v Tivoliju. »Tamladi«, kot je našo osmerico (Lenart, Jasmina, Andrej, Urška, Dejan, Simona, Lucija in Damjana) poimenovalo preostalih 15 udeležencev potovanja v Argentino, smo že takoj napovedali, da točnost po vsej verjetnosti ne bo naša največja vrlina. Na poti do Trsta smo pobrali še Urško, Dejan pa se nam je pridružil kar na tržaškem letališču Ronchi.

 

Prvi let iz Trsta do Rima se je začel s sunkovito prevoženim ovinkom, nadaljeval pa s suverenim vzletom, umirjenim letenjem in trdnim pristankom na enem od letališč v okolici večnega mesta. Nadaljevanje prvega dneva ni prineslo nič kaj pretirano presenetljivega, sploh po tem, ko je računalniški sistem družbe Alitalia vendarle izdal letalsko karto za Buenos Aires tudi Dejanu, na informacijah pa so tudi hitro preverili, da je isti sedež na Lenartovi in Damjanini letalski karti samo pomota. V resnici je nekoliko vznemirila le še informacija, da bomo čez Atlantik leteli z eno urno zamudo. Večurno čakanje na večerni let je minevalo ob posedanju po restavracijah, klepetu, prigrizkih, postopanju po letališki stavbi, spoznavanju sopotnikov, dremanju na neudobnih stolih in igranju taroka.

 

Razkropljeni sem ter tja po do zadnjega sedeža napolnjenem letalu za Buenos Aires smo razdaljo 11156 km premagali v dobrih trinajstih urah. Prečkanje časovnih pasov nam je podarilo 5 ur, tako da smo na argentinska tla stopili približno okrog 6. ure zjutraj. 

 

 

 

                                                                                                                                       Damjana

 

2. DAN, petek, 7. oktober, Argentina

Ker smo v mesto dobrih vetrov pristali zgodaj zjutraj, nam je bilo kljub utrujenosti jutro škoda zapraviti za počitek in spanje, zato smo se takoj odpravili na ogled mesta. Dež je botroval temu, da je ogled potekal pretežno z avtobusom. Ogledali smo si veliko znamenitih buenosaireških stavb, ulic, trgov, spomenikov …, največji vtis pa sta gotovo na vse nas naredili dve srečanji. Najprej  smo se odpravili v znamenito umetniško četrt ''La Boca'', ki je znana po številnih umetnikih in pisanih barvah hiš in zidov. Tam smo se srečali s slovenskim umetnikom Marjanom Grumom, ki je tudi eden najbolj znanih umetnikov v tej četrti nasploh. Za gospoda Gruma je značilno ustvarjanje v najrazličnejših slogih in z najrazličnejšimi materiali, tematika pa vedno odraža globoko humanistično čutenje umetnika – v svojih delih opozarja na družbene krivice in se sprašuje, zakaj je tega treba – vojn, nasilja, lakote, omejevanja človekove svobode, onesnaževanje okolja … Gospod Grum nas je prijazno sprejel in nas popeljal skozi svoj atelje, ki je pravzaprav ena izmed tipičnih bivalnih hiš oz. koč v La Boci. Ob njegovem vodenju in sprotni razlagi del je bilo doživljanje teh še toliko bolj doživeto – zakaj je potreben splav, zakaj je potrebno preganjanje religij, zakaj je bil potreben slovenski holokavst, zakaj ugrabitve, zakaj lakota, do kdaj bomo še imeli na voljo čisto pitno vodo… Ob občudovanju umetnin in sprotnih razlagah umetnika smo bili vsi zelo nagovorjeni in ganjeni. Gospod Grum je do sedaj imel že zelo veliko uglednih obiskov iz Slovenije – Aleksander Mežek, škof Alojz Uran, Andrej Šifrer, Lojze Peterle, Slovenski oktet, Čuki, Perpetuum Jazzile … V nadaljevanju ogleda po mestu smo se spotoma ustavili tudi v cerkvi Santísimo Sacramento (Svetega Rešnjega Telesa), ki je bila prvo zatočišče povojnih slovenskih beguncev. Med ogledom cerkve se je med nami spontano razleglo petje in nato … iz spovednice je takoj pritekel star duhovnik in ves ganjen začel pripovedovati o prihodu Slovencev, njihovih molitvah, prošnjah, zahvalah in predvsem o čudovitih slovenskih pesmih, ki se jih še vedno spominja. Duhovnik Beviaqua, čigar korenine staršev segajo na Sicilijo, je bil učitelj v šoli, ki so jo najprej obiskovali Slovenci. Ganjen nam je natresel številne zgodbe. Naključno srečanje je bilo zelo prisrčno in toplo. Številni Slovenci so nam kasneje potrdili, da je bilo srečanje res neverjetno in da smo imeli veliko srečo.

 

Prvi večer smo zaključili z obiskom enega izmed šestih domov povojnih slovenskih naseljencev. Obiskali smo dom v San Justu, poimenovan po pesniku Francetu Balantiču. Tam smo srečali številne stare znance in imeli priložnost spoznati številne nove. Ogledali smo si slovenski dom, ki nas je presenetil s svojo velikostjo – v njem najdemo učilnice, jedilnico, kuhinjo, bar, telovadnico … V času našega obiska so v San Justu imeli ravno generalko za nedeljsko prireditev, ko bodo praznovali 50-letnico mladinske organizacije. Več o tem pa v nedeljskem dnevniku.

 

 

 

                                                                                                                                             Dejan

 

 

3. DAN, sobota, 8. oktober

Naš drugi dan čez lužo. Zdi se, kot bi bili v Argentini že dva tedna. Fizično prostranstvo se očitno prenaša tudi na notranje občutje. Avtobus nas zjutraj odpelje v Slomškov dom, ki je letos praznoval 50. obletnico. Na poti se Andrej spomni, kako ga je nekoč babica učila štrikat. Rafaelova družba že razmišlja, da bi prijavili delavnico “Pletemo z Andrejem”. Bolj kratkoročno Andrej razmišlja, da bi izvedli pletilski oratorij za argentinske otroke. Ampak šalo na stran.

 

V Slomškovem domu nas sprejme ravnateljica Mateja z učitelji, ki vsako soboto vodijo osnovnošolski tečaj slovenskega jezika za otroke od 3. do 15. leta. Otroci so imeli ravno glavni odmor in so na dvorišču brcali žogo. Po odmoru so nam ubrano zapeli Šume nam gozdovi domači. Potem nas je ravnateljica popeljala po razredih. Med šolskimi klopmi nas sprejmejo Viki, Ceci, Aleksander, Tomaž, Katja …. Kocmurji, Cestniki, Koželjniki, Kočarji in podobna domača imena, ki argentinskim učiteljem pogosto povzročajo težave pri izgovorjavi. 8. razred dobi novega učitelja Lenarta, ki mu kateder prav dobro pristoji. Učenci pri nalogi odgovarjajo na vprašanje, zakaj je propadel slovenski kmet. Ena od učenk nam v lepi slovenščini prebere kratek življenjepis Ivana Cankarja iz čitanke Slovenski svet, ki so jo pripravili že prvi imigranti.

 

Najmlajši vrtičkarji so jezikovno najbolj sproščeni in neposredni. Potem, ko otroci začnejo hoditi v argentinsko osnovno šolo, se med seboj v prostem času vse bolj pogovarjajo po špansko.

 

Za kosilo so se nam pridružili nekateri vidnejši predstavniki doma  Ramosu Mejiji. Predsednik Slomškovega doma Marko Selan nam je izrekel dobrodošlico in predstavil dejavnosti doma ter zbornik, ki je izšel ob 50. letnici.

 

 

Ob izvrstnih domačih krvavicah in asadu je stekel sproščen pogovor med rojaki z obeh strani Oceana. Tone Rode je imel sicer z nami še strašne načrte, oglede buenosaireških znamenitosti, a smo se imeli preveč luštno, da bi še kam hodili. Kosilo smo zaključili s tradicionalnim aplavzom kuharjem: Aplauso al asador!

 

Zvečer smo se dobili v Slovenski hiši, prvem središču Slovencev v Buenos Airesu. Simona si je za to priložnost praznično zavezala čevlje. Andrej ji je obljubil štrikane belo rožnate gamašce!

 

Slovenska hiša so tri hiše - med njimi cerkev in kapela  - vse delo arhitekta Marjana Ajleca. Za opremo je poskrbel arhitekt Jure Vombergar. Eno od sten dvorišča krasijo grbi slovenskega etničnega ozemlja s knežjim kamnom.

 

Drugo  steno krasi mozaik, narejen po predlogi Staneta Kregarja. Tloris cerkve je v obliki pahljače. Za oltarjem visi razpelo, ki ga je izrezljal kipar Ivan Bukovec, Marjan Koritnik je naslikal kopijo brezjanske Marije Pomagaj. Tabernakelj je izdelala akademska slikarka Bara Remec. Desno od njega so shranjene relikvije bl. Antona Martina Slomška. Levo od oltarja je spominska stena, katere osnutek je prav tako delo Bare Remec. Na njej so verzi dr. Tineta Debeljaka:

 

 

Duše slovenskih žrtev vojne,

revolucije.

Prisilnih vrnitev, izgnanstva!

Spominjaj se nas!

Vpijo iz onostranstva.

Za mrtve ne bodi mrtev!

Moli za pokojne.

 

Pod njimi stoji pepelnica, kjer je pokopan tamkajšnji prvi župnijski pastir msgr. Anton Orehar. Župnik Jure Rode je blagoslovil pepel dr. Tineta Debeljaka, ki je bil položen v pepelnico. Simbolno bodo na ta način pokopani vsi rojaki v Argentini. 

 

Po besedah Jureta Rodeta ta cerkev predstavlja zmagujočo cerkev blaženih s Križanim in Marjo Pomagaj, katere živi kamni so naši rojaki, potujočo cerkev romarjev, ki skozi čas potujejo v večnost ter očiščujoča cerkev, v kateri smo skozi molitev v stiku z dušami rajnih, položenih v pepelnico.

 

V predavanju je mag. Aleksander Igličar, predsednik muzejskega društva Škofja Loka predstavil življenje dr. Tineta Debeljaka do leta 1945 ter prizadevanja za obnovitev njegovega spomina po osamosvojitvi Slovenije.

 

V drugem delu sta nekdanji direktor Mladinske knjige Milan Matos in ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar dala nekaj iztočnic za debato o trenutnem položaju slovenske družbe.

 

Večeru je sledilo prijetno druženje ob zakuski. No,  žlahta, gremo se slikat.

Damjana, a prideš zraven?

 

 

 

                                                                                                                                         Jasmina

 

 

 

4. DAN, nedelja, 9. oktober

Ob 8.10 smo se udeležili svete maše v stolnici San Justo, ki je bila v slovenščini. V tej cerkvi je kapela s podobo brezjanske Marije. Nekaj mladih je bilo oblečenih v narodno nošo. S petjem in besedo so sodelovali pri maši. Pesmi, ki smo jih peli, so bile mladinske – poleg nam poznanih, je bilo tudi nekaj lepih pesmi, ki so bile prevedene iz španščine. Peli so: Slava ti Gospod, Odpusti mi, Slavi moja duša Boga, Aleluja, Sprejmi ta dar, Svet, Oče naš, Ti sveti Bog si, Moj spomin, Tisoč drobnih stvari, Hvalnico pojem Bogu. Slovenci se vsako nedeljo po maši odpravijo v društveni dom San Justo na zajtrk. Postregli so nas z mlečno kavo in rogljički. To nedeljo je bilo še prav posebno, saj je mladini ob 50. obletnici mladinske organizacije veleposlanik Republike Slovenije podaril priznanje.

 

Sledil je turnir v odbojki. Mladci in mladenke iz slovenskih domov iz Buenos Airesa so se pomerili med sabo. Istočasno pa je potekalo predavanje gostij iz Slovenije, gospe Silve Matos, psihoterapevtke, o medsebojnih odnosih in gospe dr. Milene Igličar o dilemah kontracepcije in metodah naravnega načrtovanja družine.

 

Kosilo je bilo slovesno, v veliki dvorani. Na odru je viselo geslo: Združeni v bodoči rod, mladina našega doma. Po pozdravnem govoru predsednika in predsednice fantovske in dekliške zveze so nas mladi postregli z govejo juho, nato pa z zeljno solato, krompirjem in govedino. Za sladico je bil sladoled. Projicirali so fotografije s prejšnjih mladinskih dni. Ponovno so se izkazali, kako dobro organizatorji so v društvu. Ni kar tako skuhati in postreči toliko ljudi, ter pripraviti program!

 

Po kosilu je bil čas za obiske sorodnikov, znancev in za klepet ali pa za spoznavanje bližnje okolice doma. Popoldne sta potekali še napeti finalni tekmi deklet in fantov. Obakrat so zmagali mladi iz gostiteljskega doma San Justo.

 

Odbojkarsko igrišče se je v hipu spremenilo v prostor za prireditev, ki so jo mladi ob okrogli obletnici pripravljali. Mlada vrstnika, ki sta z igro, mladostno zaljubljena, vstopala skozi vrata v različne svetove glasbe, plesa, petja, športa …  Starši so sodelovali s folkloro, mladi pa so v programu predstavili, kaj počnejo, kaj jih povezuje. Celotna prireditev je bila dobro »zvaden in dodelan šov«, ki so ga mladi skrbno pripravljali dva meseca in v to posvetili veliko prostega časa. Po programu je bilo druženje, pripravili so tudi pečeno meso (asado) in sladice, ki jih je bilo možno kupiti in se ob tem poveseliti s prijatelji in znanci. Slovenci iz Slovenije smo se domov (v hotel) odpravili kar v treh skupinah – ena izmed teh se je že vrnila v hotel, a jih je želja po druženju ponovni pripeljala v dom, ki je od mesta oddaljen dobre pol ure. Po pakiranju smo se odpravili spat z mislijo, da bo potrebno vstati že zelo zgodaj (4.30) zaradi leta proti Bariločam.

 

 

 

          Lucija   

 

5. DAN, ponedeljek, 10. oktober

In bilo je jutro … Ups … bilo je sredi noči petega dne. 5.30 se je narisalo na urah, ko smo se krmežljavih oči in nomadsko opremljeni z vso svojo kramo natovorili na n-kolesnik, da poiščemo aeroplan. Pa smo šli in prišli, opremljeni s prvo ugotovitvijo petega jutra: »Ej, a pa ti veš, da nimamo nobene reči tako blizu kot letališča?«

 

Pa tudi do Esquela s pomočjo dviga nad oblake ni tako zelo daleč. Dve uri in pristali smo na patagonskih planjavah, kakšno stopinjo bližje zimskim radostim in gorenjski razgibanosti. In na 533 metrih. Okrog nas pa vršaci, ki so očarali mnoge gornike, med pionirji tudi nešteto slovenskih mladcev in mladenk. Prav ti so dali pokrajini in življenju pod 3554 metri visokim Tronadorjem, kjer so že leta 1938 dobili prvi asfalt v Patagoniji, poseben pečat in utrip.

 

Nekaj utripa časov, ko Patagonije še ni dosegel odmev slovenske besede, smo zaslutili na poti med letališčem in osrčjem Bariloč. Ustavili smo se namreč v muzeju Leleque, ki slikovito predstavi zgodovino Patagonije vse od časov domorodcev do današnjih dni. Ko je na patagonska tla prvič stopila evropska noga, se je pisalo 16. stoletje, Patagonijo pa so naseljevali Tehuelches. Kasneje so se združili s čilskimi domorodci Mapuches. In le nekaj teh je obstalo vse do danes, saj so večino domorodskega prebivalstva Evropejci iztrebili do konca 19. stoletja. Dolgo nazaj, pa vse doslej brez kakšne jasne besede opravičila ali obžalovanja. Spominja pa danes nanje že samo ime – Patagonija. Špancem so se domorodci namreč zdeli nadvse velike pojave. Tako so jih poimenovali kar »velika noga« ali »Pata – gonci«. Morda so bili res ogromni, vsekakor pa so tkali imenitne vzorce, jih prenašali tudi na usnje gvanake in živeli življenje moških lovcev in ženskih nabiralk. O tem pričajo številni muzejski predmeti, vse od orožja, orodja, oblačil do glasbil, med katerimi je našo pozornost pritegnil predvsem trutruka, po obliki sodeč sorodna nam znanemu rogu.

Vse bolj znan pa je postajal tudi svet, v katerega smo vstopali. Po revnem barakarskem obrobju, naseljenem pretežno s čilenskimi priseljenci, je pred nami zraslo mesto alpskega pridiha – Bariloče. Pred 109 leti majhna vasica, danes mesto s 150.000 prebivalci, med katerimi je kar 250 Slovencev. Prav v teh dneh so praznovali 60-letnico slovenskega planinskega društva. Tudi nas je pot pod živahnim vodstvom argentinske Slovenke ge. Milenke Razinger popeljala v planinske višave, da bi imeli kar se da super razgled na prvi argentinski državni park (tretji na svetu). S sedežnico smo se dvignili pod nebo, na Campanario, odkoder je razgled sila fascinanten, skoraj idiličen: gozdovi, širna prostranstva in ljubka jezerca. No, 30 jezer, saj največje – Iuel Vapi – meri kar 557 km2, v globino pa 446 m. Če omenim še, da voda poleti nima več kot 7 stopinj, pa v njej vseeno plavajo, bo verjetno jasno, da smo se ob teh podatkih malo namuznili.

 

To smo storili tudi, ko smo okusili sladkobo »mamuške«, bariloške čokolade. Poleg turizma je to ena izmed manjših industrijskih panog bariloškega sveta, za katerega pravijo, da imajo industrijo brez dimnikov. Imeli pa so že leta 1902 trgovino z lastnikom Karlom. In ko je ta nekega dne dobil pisemce, na katerega je pošiljatelj pomotoma napisal za svetega Karla, se mu je to zdelo tako imenitno, da je svojo trgovino poimenoval Sveti Karel. In ker so v njej kupovali ljudje, ki živijo na drugi strani hribov in so jih Indijanci zato poimenovali Wuriločes, je celoten kraj kmalu dobil ime SVETI KAREL OD BARILOČ. In prav tam smo utonili v sen petega dne. Aja! Imamo se fino :)

 

 

 

       Simona   

 

 

6. DAN, torek, 11. oktober

Glej, bilo je jutro šesti dan ... Pozdravilo nas je nič kaj prijazno vreme. Z mrazom in oblačnostjo je precej spominjalo na kakšen zimski dan v naših smučarskih krajih. Po sprehodu po Bariloških ulicah se je ta občutek še okrepil, saj je tudi izgled nekaterih zgradb podoben tistim v alpskih vasicah. In glede na to, da so čokoladnice posejane po celem mestu - skoraj na vsakem vogalu je kakšna - nam je dobro del krajši sprehod od čokoladnic proti vznožju Tronadorja, najvišjemu vrhu Andov v tem predelu. Seveda nas je zopet vodila naša Milena Razinger. Pot nas je peljala skozi slikovito dolino med jezeri in visokimi hribi, pod katedralo (tako so poimenovali visok hrib, katerega en vrh nosi tudi slovensko prvenstveno smer oz. osvojitev) in razvodjem, kjer se na eni strani reke zlivajo v Atlantik, na drugi strani (jezero Mascardi) pa v Pacifik. Precejšen del naše poti je zaobjemal nacionalni park Nahuel huapi, ki se razprostira na ogromni površini in v katerem se najdejo zelo zanimivi kotički. V njem si lahko spočiješ telo in duha, se naužiješ svežega, čistega zraka, lepega razgleda, v poletnih mesecih pa hribolazenja, ki so ga močno razširili Slovenci. Ker so bile Bariloče s svojimi jezeri in hribi podobne slovenski pokrajini, so se nekateri, predvsem iz Gorenjske, ki so morali zapustiti rodno domovino, kasneje naselili tam. Sicer pa so ti kraji postali priljubljena destinacija za poletni oddih tudi tistih, ki sicer živijo v Buenos Airesu ali drugod.

 

Naš cilj je bil črni ledenik ter koča pod Tronadorjem za katero skrbi slovenska družina Jerman in jo je postavilo Planinsko društvo iz Bariloč. Tam je tudi spominsko obeležje dvema hribolazcema, ki sta skušala osvojiti vrh Tronadorja. Planinsko društvo so ustanovili Slovenci, ki so se v tistem času naselili v Bariloče in so želeli raziskati okoliške vrhove. Postavili so nekaj koč in uredili precej planinskih poti. Tako je postalo hribolazenje v teh krajih bolj priljubljeno.

 

Pika na i pa je bilo večerno srečanje z rojaki. Že ob toplem sprejemu je bilo čutiti prijaznost ljudi, ki so z nami podelili delček svojega sveta. O tem, da lepo govorijo slovensko in da prežvekujejo tudi naše razmere, ni potrebno zgubljati besed. S toplim stiskom rok smo zaokrožili šesti dan …. In glej, bilo je prav dobro…

 

         Andrej   

 

7. DAN, sreda, 12. oktober

Zbudili smo se v sončno zimsko jutro. Zunanja temperatura 4 stopnije Celzija. Če ne bi bila v dolgo pričakovani Argentini in še posebej v Bariločah, bi verjetno bentila nad mrazom. A celo mraz dobi tu drugačen prizvok. Dober gorski zrak s primesmi vulkana, ki bruha v Čilu. Malo mivke v ustih, očeh, hlačah. Domačini vsak dan spirajo ulice z vodo, naša Lucija pa jo spravlja v vrečko … geografinja pač! J

 

Vstajanje k sreči še vedno ne povzroča problemov, ker smo še malo naštimani na evropski čas. Ob devetih sem bila dogovorjena z Žnidarjevimi – sicer iz Carapachaya, a trenutno na dopustu v Bariločah. Po več kot dveh letih sem videla Andreja in se spomnila na naše celodnevne vožnje v Bruselj, pitje mateja sredi Evrope in maroškega čaja v najboljši kebabčinici v Bruslju. Andrej je bil eden prvih, ki mi je odkrival slovenski svet v Argentini, ki ga sedaj končno lahko okušam sama. Prijeten jutranji sprehod po Bariločah, klepet o najinih življenjskih zgodbah, odkar sva se zadnjič videla. Končno sem po super Žnidarjevi hčerki in sinu spoznala še ostale družinske člane. Taprava slovenskoargentinska družina – ena od mnogih tukaj, ki bi jih najrajši klonirala (in preselila v Slovenijo), da bi bil svet lepši.

Ob 10.30 odhod iz hotela in ogled bariloške katedrale. Najprej opazim vrsto argentinskih zastav, z občutkom razobešenih po vsej cerkvi. Meni pa v Sloveniji niti ene ne pustijo! Svetišče krasijo vitraži z motivi iz argentinske zgodovine, male reliefne podobe križevega pota pa tiho opozarjajo na veliko skrivnost Kristusovega trpljenja. Presunljivo!

 

Med potjo na letališče je Lucija s kompasom razjasnila našo orientacijsko zmedo. Ponavadi se hvalim s svojim občutkom za orientacijo, tu pa se moje magnetne silnice čisto zašuštrajo. Jug je na severu, vzhod na zahodu. Kaos!

 

Ko smo po poti mirno tarokirali/spali/čvekali, se avtobus ustavi. K sreči ni crknil. Naleteli smo “le” na protestnike. Kar tako na lepem se nekdo zmisli in zapre cesto, policisti ga pa tam le “čuvajo”. Tokrat so se zbrali argentinski staroselci in na dan, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko, protestirali proti evropski agresiji nad domačini. Kaj zdaj? Ker preboj po cesti št. 40 (cesta, ki ni avtocesta in pelje od BsAs čisto do juga države) ni bil mogoč, smo pač zavili na makadam. Voznik je vedel, da mora pohiteti, zato smo 80 km vozili reli. Ja, z avtobusom po makadamu! Zaradi tresljajev sem čutila vse notranje organe.

 

Pot so nam križali konji, krave, videli smo ovce in pinki flaminge, gavče, argentinsko vaško “idilo” in široka prostranstva. Prvič in verjetno zadnjič v življenju se mi je zgodilo, da smo prišli na letališče 10 minut pred poletom in smo se vseeno lahko vkrcali. To je mogoče le na letališču v Esquelu, ki je verjetno še manjše od našega športnega letališča v Ajdovščini. Šest potnikov, ki naj bi šli na naslednji let, je namesto nas že sedelo na letalu. Pa smo jih izrinili. Razen dveh, ki sta se uprli. Zaradi njiju sta Jasmina in Lenart morala v biznis klas – reveža! ;-)

 

Po pristanku v glavnem mestu in zapletih pri razdeljevanju hotelskih sob smo se z veseljem odzvali vabilu pristavske mladine in si šli ogledat njihov dom ter se z njimi malo podružit. Pristavski dom, ki stoji v Ulici Republike Slovenije, je manjši od domov v Ramosu in San Justu, ki smo ju že obiskali, a zato nič manj živ. Razkazali so nam igrišča, dvorano in razrede, kjer poteka sobotna šola. Kapela je bila zaklenjena, zato imamo razlog, da bomo, če se bo le dalo, Pristavo še kdaj obiskali. Po razredih so nas navdušili zanimivi plakati, ki so dokaz kakovostnega pouka. Ne učijo se le jezika (to mi še nekako gre), ampak tudi veliko takega, kar niti sama ne vem ali mi je že zdavnaj ušlo iz glave. Pristavčani so se izkazali za zelo gostoljubne, saj so bili nadvse prijetna družba, postregli so nas s slastnimi empanadami in odžejali z nam še nepoznanimi zvarki. J Če jim naslednje jutro ne bi bilo treba v službo, bi se plesni zgled, ki sta ga dala Damjana in Dejan, gotovo razvil v precej pestro noč! ;-)

Po naslovu vidim, da smo na poti sedem dni, a občutek imamo, da smo doživeli že ogromno. Kljub lepotam argentinske dežele pa je tisto, kar bo ostalo v spominu, slovensko. Skoraj ni dneva, ko ne bi imela orošenih oči, saj ob nobenem stiku s tukajšnjimi rojaki ne morem ostati ravnodušna. Tako je bilo tudi v Bariločah in s čudovito pristavsko mladino.

 

Nestrpno pričakujem vse, kar nas še čaka!

 

Urška   

 

8. DAN, četrtek, 13. oktober

Zdaj že dobro vemo, da je meja med koncem enega in začetkom novega dneva v Argentini precej drugače definirana, kot smo navajeni od doma. Mlado in staro namreč tukaj oživi šele takrat, ko mi običajno že počasi ugašamo. No, ampak zdaj smo se tudi mi že precej prilagodili argentinskim navadam J Še sama ne vem, kdaj se je prijeten večer s Pristavčani prelil v nov dan. Do hotela smo se odpeljali v dveh grupah. Prva je s Groharjevim Pavlom za volanom naredila ovinek še do Lenartove sestrične Veronike, ki nam zelo velikodušno pomaga pri organizaciji dogodivščin, ki nas še čakajo v Argentini, polovica pa se nas je usedla v taksi in imela ponovno možnost spremljati adrenalinsko šviganje in menjavanje pasov po buenosaireških več pasovnicah.

 

Vedeli smo, da nekaj uric spanja ne bo zadosti, kljub temu pa smo se strinjali z odločitvijo starejšega dela sopotnikov, da je rana ura zlata ura, Buenos Aires pa ogromno mesto, ki ga moramo še precej raziskati. Tako smo čakanje na polet v Brazilijo izkoristili za krajši potep po mestu. Odpeljali smo se do nakupovalnega središča Mercado de Abasto. Impozantna stavba, ki je delo slovensko-argentinskega arhitekta Viktorja Sulčiča, po površini meri 1000 m2. V notranjost zaradi prezgodnje ure nismo imeli priložnosti niti pokukati niti preveriti, če se znotraj mogočnih zidov v resnici skriva več kot 200 trgovin, velik kino, muzej in celo manjši zabaviščni park. V nadaljevanju smo si ogledali še baročno kolonialno cerkev in pokopališče Recoletos, ki kot ena najlepših nekropol na svetu v marmornatih grobnicah varuje tudi boljšo polovico argentinskega predsedniš­kega para. Grob Evite Peron, ki je najbolj obiskan del pokopališča, je slednjič našla tudi naša druščina..

 

Čakanje na že peti let, odkar smo na poti, je ponovno prineslo nekaj adrenalinskih trenutkov, še posebej našemu Dejanu, ki je nekaj minut pred vkrcanjem pogrešil svoj potni list in letalsko karto. Na srečo se je spomnil, da jo je morda odložil pri varnostniku, ki ga je pretipal, potem ko je detektor pri pregledu zaznal nekaj sumljivega. No, ampak tudi po vsem tem Dejan še kar trdi, da se je bolje prepustiti pregledu varnostnika, kot pa sneti pas J

 

Pristali smo v mestu Puerto Iguazú, ki leži zelo blizu tromeje med Brazilijo, Paragvajem in Argentino. Pričakal nas je simpatični lokalni vodič Nelton, svetlolas brazilski fant, ki se nam je prikupil že na prvi pogled, še bolj pa potem, ko je spregovoril. V počasni angleščini nam je na kratko predstavil Brazilijo in naš dvodnevni program. Potem ko smo prečkali argentinsko mejo in se pretovorili na brazilski avtobus, smo se podali na ogled brazilskega narodnega parka, ki slovi po najlepšem pogledu na slapove Iguazú, ki pa so skoraj v celoti že na ozemlju Argentine. V jeziku Indijancev Guarani, ki so živeli na tem območju, 'Iguazu' pomeni 'Velika voda'. Med sprehodom po urejenih stezicah, ki so nas popeljale do Hudičevega žrela, smo občudovali subtropsko rastlinstvo in številne živalce, ki so se sprehajale oziroma letele nad nami. Vsi po vrsti smo se potihem in naglas čudili bučanju in slikoviti panorami slapov, ki jih uvrščajo med najlepše in največje na svetu. Od same lepote in mogočnosti narave je težko z besedami opisati doživljanje. Moje občutenje še najlepše povzamejo kar besede psalmista, ki so bile zapisane na tabli nekje ob poti:

 

Mightier than the thunders of many waters,

mightier than the waves of the sea,

the LORD on high is mighty!

 

 

      Damjana   

 

9. DAN, petek, 14. oktober

Prvi dan našega obiska slapov Iguazu smo se tej veličastni stvaritvi narave posvetili iz brazilske strani, naslednji dan pa je bila na vrsti še argentinska stran. Večina slapov sicer leži na argentinski strani meje, a naj bi bili bolje vidni iz brazilske strani. Vseh slapov je več kot 250, a poimenovanih je le nekaj, saj se njihovo število neprestano spreminja glede na količino vode. Drugi dan smo začeli s sprehodom po tropskem gozdu ter nadaljevali s tovornjaki na vožnji po džungli. Pogumnejši smo se zatem odpravili še na vožnjo s čolni pod slapove. To je bila izjemna adrenalinska izkušnja. Drveli smo po brzicah, s spodnje strani opazovali mogočne slapove in se s čolnom podali tudi tik pod nje. Nepopisen, veličasten in predvsem moker trenutek. Po kakšnih 20 minutah neprestanega vreščanja je bilo vožnje konec in smo se mokri kot cucki odpravili naprej. Zadnja točka našega obiska je bilo hudičevo žrelo, to je osrčje slapov, do katerih vodijo umetno narejene steze, mostički in pomoli. Ob opazovanju drvenja slapov, bobnenja in penjenja vode se človek zares zave izredne moči narave in mora biti prevzet. Na žalost je bil čas za občudovanje in uživanje omejen in smo se morali kmalu odpravili na letališče. Naslednja postaja naše poti je bil zopet Buenos Aires.

 

        Simona   

 

10. DAN, sobota, 15. oktober

“Kaj je to pečica? Naša stara mama je temu rekla ror!”

Za zajtrk smo si vzeli nekaj sadja. Ker hotelirji niso pustili, da bi hrano nosili iz restavracije, smo sadje prešvercali - vsak na svoj način. Najizvirnejša je bila Simona, ki je banano vtaknila kar v hlačnico.

 

Franci Novak nas je nato popeljal po mestecu Tigre ob ustju Srebrne reke. Zgodovinsko bogat kraj je bil zbirališče političnih osebnosti ter intelektualcev. Poleg mestnega jedra je reka ustvarila vrsto manjših otokov, kjer so pretežno vikendi, počitniški in sindikalni domovi, nekaj prebivalcev pa je naseljenih tudi za stalno. Zanje je življenje na otoku dokaj trdo, saj morajo peš prevažati vodo, plin in ostale potrebščine. Poleg tega reka pogosto poplavlja in pred hiše nanese veliko smeti in blata. Hiše zaradi poplav gradijo na kolih ali nadzidkih. Do otokov redno vozijo barke, ki potnike ustavijo ob številnih pomolih, ki štrlijo iz kopnega. Tigre je etnično zelo mešano mesto. Močan je bil angleški vpliv, viden v arhitekturi železniške postaje, vil in številnih  navtičnih klubov. Franci je pojasnil, da so Angleži v Argentini naredili nekaj podobnega kot Benečani na Krasu in sicer so za gradnjo železniške infrastrukture posekali gozdove pampe. Ta je bila nekoč izjemno bogata z zelo trdim lesom, imenovanim quebracho – “ki zlomi les”.

 

Enega od trgov krasi kip predsednika Sarmienta, ki je znan predvsem po ustanavljanju šol in boju proti nepismenosti prebivalstva. Ogled Tigra smo zaključili z obiskom velike in raznovrstne tržnice Puerto de frutas.

 

Od tam smo se odpravili v slovensko hišo, da bi obiskali srednješolski tečaj dr. Marka Bajuka. Ker smo se peljali ravno mimo, smo se na kratko ustavili še v slovenskem društvu Triglav. Poleg bazena in bara smo videli tudi učilnico, kjer je ravno potekal sobotni tečaj slovenskega jezika. Letos tečaj obiskujejo trije starejši gospodje slovenskega porekla. Njihovi starši so bili ob prihodu v Argentino ali premladi, da bi ohranili slovenski jezik ali so se poročili z Argentinkami in ga opustili. Posebnost Triglava je, da se redko kje zasledi slovensko besedo.

 

V Slovenski hiši, osrednjem sedežu slovenske skupnosti, nas je pričakala ravnateljica Nada Vesel Dolenc z nekaj učitelji, saj so bili preostali v učilnicah, kjer so dijaki pisali kontrolne naloge ali se pripravljali na zaključno prireditev. V Argentini se namreč bliža konec šolskega leta. Srednješolski tečaj se je začel pred natanko 50. leti kot literarni krožek. Tečaj poteka ob sobotah in traja 5 šolskih ur od 15h do 19h. Motivacija dijakom, da ob redni argentinski šoli žrtvujejo še sobote, je predvsem to, da v zadnjem, petem razredu potujejo v Slovenijo. Učni načrt in skripta za pouk, ki poteka v celoti v slovenskem jeziku, so učitelji ustvarili in pripravljajo sami. Danes učijo slovenski jezik in književnost, zgodovino, zemljepis, verouk, etnografijo, petje in družbeno vzgojo ali svetovne nazore. Učitelji na tečaju pogosto niso učitelji po osnovnem poklicu, a so prevzeli to odgovorno vlogo, da bi ohranili slovenski jezik in kulturo. Jasno je, da vsi svoje delo opravljajo prostovoljno in če imajo le možnost, obiskujejo tečaje za učitelje slovenščine, ki jih vsako leto prireja Filozofska fakulteta v Ljubljani. Anekdoto iz naslova je povedala gospa Metka Mizerit, učiteljica slovenščine, da bi pojasnila, s kakšnimi ovirami se učitelji srečujejo, ter da kljub vsem naporom raven slovenščine počasi upada, predvsem z vse večjim pomanjkanjem besednega zaklada. Današnji dijaki so vnuki tistih, ki so leta 45 bežali in otrokom največ besedišča posredujejo prav babice. Učitelji so bili zelo veseli, da je z nami tudi Damjana, ki med drugim vodi poletne tečaje slovenskega jezika in je lahko iz prve roke povedala, kako tečaji potekajo in kako se odrežejo dijaki iz Argentine. 

 

Obiskali smo tudi razrede, ki štejejo po 36 učencev. Presunljiv je bil predmet ‘Živa beseda’, ki ga poučuje gospod Tone Mizerit, urednik Svobodne Slovenije. Pri predmetu se dijaki seznanjajo in urijo v umetniškem podajanju poezije in drugih književnih besedil.  Za letošnjo zaključno prireditev vadijo besedila pretežno izseljenskih avtorjev kot sta Kunčič in Papež. Za konec pa so nam sijajno zrecitirali Kuntnerjevo ‘Pozdravljena, Slovenija’. V naslednjem razredu so dijaki pri gospe Marjani Oblak predstavljali različne umetniške obrti, sedlarstvo, usnjarstvo, ipd. Dijaki se pri predmetu etnografija učijo o običajih, praznikih in ljudskem izročilu, da bi se zavedali svojih korenin in jih tako skušali ohranjati, bogatiti in prenašati na prihodnje rodove.

 

Slovenska šola je zrasla iz nič, z voljo in idealizmom posameznikov, ki so črpajoč iz vere in domoljubja iskali svoj prostor v tuji deželi v želji, da bi ohranili svojo identiteto. Trdno zasidrani v njej živijo sedanjost ter gradijo prihodnost. Imeli so jasen cilj, za katerega so zastavili vse moči, da bi ga izpolnili. Jasen dokaz, da jim je to uspelo in jim še uspeva, je bila gala predstava v dvorani Slomškovega doma, kjer so uprizorili muzikal Fantom iz Opere. Prevod libreta je izvrstno naredil režiser in glavni igralec Marcelo Brula. V glavni ženski vlogi je blestela Veronika Malovrh. Najbolj osupljivo pa je bilo, da so kljub skromnim sredstvom in z ljubiteljskim delom ustvarili visoko kakovostno umetniško delo, ki na mnogih ravneh dosega profesionalno raven. Pri predstavi je sodelovalo več kot 70 oseb. In ni res, da je delavcev tukaj več kot v Sloveniji. Le čas so pripravljeni drugače darovati  - zato, dragi rojaki, klobuk dol!

 

Jasmina

 

Drugi del:   http://www.rafaelova-druzba.si/index.php?nav=1&jezik=SL&sel_id=683

Tretji del: http://www.rafaelova-druzba.si/index.php?nav=1&jezik=SL&sel_id=684

Četrti del: http://www.rafaelova-druzba.si/index.php?nav=1&jezik=SL&sel_id=685

Peti del: http://www.rafaelova-druzba.si/index.php?nav=1&jezik=SL&sel_id=686

Novice
Predstavitev knjige OSTALI SMO NA KOROŠKEM
Tone Mizerit prejel nagrado Vstajenje za leto 2019
Prošnja Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu
Za novega krškega škofa je imenovan koroški Slovenec msgr. Jože Marketz
Koncerti Luka Debevca Mayerja
Dobrodošli doma 2019
Predstavitev monografije Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945-1949
Stanko Kosič prejel najvišje priznanje na področju jamarstva
Velika večina Slovencev, ki se je odselila v Avstralijo, je zbežala čez mejo
Dobrodošli doma 2019
17. Avstrijsko koroški kulturni dnevi
Vabljeni na večer slovenske kulture v Kanalski dolini
Vabljeni na koncert Koroška poje
Vabljeni na srečanje Mladika v letu 2019
Na obisku pri prijateljih v zamejstvu
Praznovanje velikega šmarna na Repentaboru
Predčasne volitve v državni zbor
16. Koroški kulturni dnevi v Ljubljani
Razpis ASEF-a za študente slovenskega rodu
Križev pot, posvečen Beneškim Slovencem
Recitali sakralnih pesmi Luka Debevca Mayerja
Dr. Damjana Kern prejela nagrado Urada za svojo doktorsko nalogo
Koledar 2016
Jurij Paljk - novi Vitez Republike Italije
Begunska kriza za mlade Slovence
Einspielerjeva nagrada Hubertu Budaiju
Koncert sakralnih pesmi - Luka Debevec Mayer
Spominske slovesnosti ob 70. letnici konca 2. svetovne vojne
Spominska meditacija - Iz globočine
»Gledat, kaj delajo«
Sedmi pohod iz Babnega Polja do Goričic
Ponovno v Argentino
Koncert MePZ Bilka in Tamburaška skupina Šentjanž
13. koroški kulturni dnevi v Ljubljani
Ribniški pasijon 2015
Koroška in Primorska pojeta 2015
Uspeh koroških Slovencev na lokalnih volitvah
Slovenci v Reziji?
Srečanje pod lipami
600-letnica zadnjega ustoličenja koroškega vojvode v slovenskem jeziku
VI. pohod Iz Babnega Polja do Goričic
Romanje treh Slovenij na Svete Višarje
XIV. Vseslovensko srečanje
Dobrodošli doma
Naša luč
Poslovna konferenca
Jubilejni vigredni koncert
12. Koroški kulturni dnevi
Kontrabant
Velikonočni dobrodelni pohod
Koroški kulturni dnevi 2013
Zbogom, kranjska dežela, nikoli več te ne bom videl
Naša luč
Prešernova proslava na Tromeji »Od narečja do knjižnega jezika«
600-letnica ustoličenja zadnjega koroškega vojvoda v slovenskem jeziku
Višarski dnevi
Koroška poje
Prispevek o Porabju
Okrogla miza z Angeliko Mlinar in Igorjem Gabrovcem
Kako se Slovenija, slovenstvo, manjšinska problematika in Evropa vidijo iz zamejske perspektive?
Slovenija, okno v svet
Pogovor z Mladimi Benečani
Od narečja do knjižnega jezika
Tu smo in tu hočemo ostati (Dan emigranta)
51. Dan emigranta
Ekskurzija v Videm (vabilo)
Koncert ob 100-letnici društva Danica v Šentprimožu v Podjuni
Oktet Suha
Na Ravanci obeležili tridesetletnico delovanja KD Rozajanski dum
Trideset let delovanja KD Rozajanski dum
“Ko pouno noći je sarce”
Valentin Inzko: Borimo se za svoje pravice, kulturo, karantansko dediščino
Romanje na grob škofa Rožmana
Zakonca Starman o življenju v taboriščih na Koroškem po letu 1945
Tuhinjci v Argentini
RTV SLO poroča o dogodkih v zamejstvu
Prebudimo Slovenijo
Pevski zbor Slovenski cvet iz Nemčije
Narodni svet koroških Slovencev pomladil svoje vodstvo
Slovo od duhovnika dr. Janeza Zdešarja
Romanje v Anras
20. tabor Slovencev po svetu, 7. julij
Dobrodošli doma 2013, 5. in 6. julij
Vseslovensko srečanje v Državnem zboru
Evropska Slovenija
Večer samospevov
Na jubilejnem Dnevu Emigranta obljuba, da bo v Čedadu še letos ulica poimenovana po Ivanu Trinku
Nov veter v Kanalski dolini
Slovenski dan v Maasmechelenu
Rock v nadiškem narečju
Posvet o Reziji
Argentinski dnevnik
Druženji z mladimi v Čedadu in Bardu
Nadškof Stres pri Slovencih v Zagrebu
Rojaki v Nemčiji si želijo več stikov s Slovenijo
Kako mladi koroški Slovenci vidijo svojo prihodnost?
Posvet za mlade Slovence v Stuttgartu od 14. - 15. 5. 2011