Objavljeno: 24.02.2023
Predstavitev knjige o Antonu Ilcu in Karlu Kozini
V ponedeljek zvečer, 20. februarja 2023 je potekala v Galeriji Družina predstavitev in pogovor ob izidu knjige Anton Ilc in Karel Kozina: vzhodnokrščansko središče v Bruslju. Sogovorniki ob omizju so bili ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, prevajalka s. dr. Alenka Arko in Janez Pucelj, vodja izseljenske pastorale. Pogovor je moderiral David Ahačič.
Knjiga je postavljena v čas železne zaveze. Komunistični režim v Rusiji je sistematično preganjal kristjane z namenom, da se izkorenini religioznost med ljudstvom, saj naj bi vera veljala za ostanek mračnjaške preteklosti. Verske publikacije so bile prepovedane, mnogo ruskih pravoslavnih duhovnikov in škofov je bilo izgnanih in pomorjenih, cerkve uničene. Verniki so imeli občutek, da bo njihova cerkev propadla. V tej situaciji so zahodni kristjani skušali pomagati ruskim pravoslavnim vernikom s tiskanjem teoloških knjig s pretežno apologetsko vsebino, ki naj bi odgovarjala na napade ateistične ideologije. Tako so na Zahodu nastajale založbe. Založba Življenje z Bogom, ki je nastala na Vzhodnokrščanskem središču v Brsulju, je bila ena najbolj uspešnih pri tej pobudi, saj se je posebej izkazala s knjigami. Na Vzhodnokrščanskem središču sta delovala dva slovenska duhovnika, Anton Ilc in Karel Kozina, ki sta tisočim onkraj železne zavese preko besede in različnih publikacij odpirala pot v srečanje z Bogom.
Med leti 1948 in 1997 je to središče v Bruslju izdalo kar 225 knjižnih naslovov, tako rekoč v brezmejnih nakladah, kar še posebej velja za Sveto pismo, ki so ga izdajali v tej založbi t.i. bruseljsko Sveto pismo.
Največ zaslug za izdajo knjige ima apostolski nuncij dr. Ivan Jurkovič, eden od avtorjev predgovora h knjigi, ki je v Rusiji našel zgodovinarja Alekseja Viktorovič Judina in Grigorija Leonidovič Andreeva, ki sta avtorja te knjige in sta imela že pripravljeno neko osnovo za to delo. Ruski izvirnik je izšel v Moskvi pred 10. leti. Slovenska izdaja pa je dopolnjena še s članki Antona Ilca iz raznih glasil, bibliografijo, slikovnim gradivom in poglavjem o slovensko-ruskih odnosih.
Knjigo sta izdali Rafaelova družba in župnija Ribnica, od koder sta izhajala oba duhovnika. Predgovor h knjigi so napisali že omenjeni apostolski nuncij dr. Ivan Jurkovič, kardinal dr. Franc Rode in ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore.
Msgr. Janez Pucej je na začetku srečanja razložil, kako je Ilca in Kozino pot kot begunca vodila v Bruselj in da je Vzhodnokrščansko središče ustanovila Kongregacija za vzhodne Cerkve z namenom duhovne oskrbe katoliških in pravoslavnih vernikov pod komunizmom. Duhovnik Anton Ilc je bil določen za voditelja Vzhodnokrščanskega središča. To je imelo močno osnovo v podpornikih, ki so ustanovo podpirali, da je le-ta tako lahko plačevala tisk, prevajanje in razpošiljanje, ki je potekalo na domiselne načine (vezi prijateljev in sorodnikov, ruske turistične agencije..) Moto teh dveh slovenskih duhovnikov je postal: »Če ne more na teren duhovnik osebno, naj gre tja knjiga.« Pucelj je povedal še, da so bili publicističnega truda Vzhodnokrščanskega središča v Bruslju najprej deležni katoličani v Sovjetski zvezi, kar pomeni, da so knjige potovale tudi v Belorusijo, Ukrajino, Kazahstan, Litvo, Latvijo itd. Spremembe, ki jih je prinesla perestojka, so odpirale možnosti sodelovanja na drugi strani železne zavese. Takrat so iz Vzhodnokrščanskega središča v Bruslju v tovornjakih poslali okoli 40.000 izvodov tako imenovanega bruseljskega Svetega pisma.
Sestra dr. Alenka Arko je na predstavitvi knjige povedala svojo izkušnjo, da je ob svojem prihodu v Rusijo konec 90-ih let občutila hvaležnost ljudi za te knjige, ki so prihajale iz Bruslja. Takrat je bila že perestojka in so te knjige množično prihajale v Rusijo, Ukrajino in Belorusijo. Tudi ona je poudarila kvaliteto t.i. bruseljske Biblije s kvalitetnimi opombami pravoslavnega duhovnika, mučenca Aleksandra Mena. Po teh Biblijah so študirali bogoslovci v semenišču v Sankt Peterburgu. Navezala se je tudi na dediščino Vzhodnokrščanskega središča, ki se je iz Bruslja preko Italije preneslo v samo Moskvo. Tam so ustanovili t.i. duhovno knjižnico, ki je kulturni center in je neznansko živ, saj vsak dan prirejajo po eno prireditev: koncerte, razstave, okrogle mize, delavnice, kar pomeni, da dediščina Vzhodnokrščanskega središča v Bruslju živi na nek način naprej; na način, kot je potrebno za ta čas in za današnje ljudi.
Ob koncu srečanja je nadškof Zore spregovoril o ekumenskih odnosih med pravoslavnimi kristjani in katoličani, ki so se združevali na Vzhodnokrščanskem središču v Bruslju ter o pomenu oznanjevanja. V hudih časih, ko je mnogo ljudi verjelo, da se ne da nič narediti, je ta bruseljska skupinica ljudi naredila ogromno, kar je navdih tudi za nas.
