Rafaelova družba
Domov > Novice > Rafaelova družba
Nedelja, 21 Januar 2018

Objavljeno: 21.09.2007

Javne razprave ob 100-letnici Rafaelove družbe

Rafaelove družba je ob praznovanju svoje 100-letnice pripravila pet javnih razprav.



100 letnica Rafaelove družbe in vprašanje migracij

Četrtek, 21. september 2007

 

Četrto Javno razpravo na temo »100 letnica Rafaelove družbe in vprašanje migracij« smo pripravili v četrtek, 21. septembra, ob 19.30 uri. Naši gostje so bili msgr. Janez Pucelj, predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, dr. Andrej Vovko, zgodovinar, znanstveni svetnik in predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU in p. dr. Robin Schweiger, direktor Jezuitske službe za begunce v Sloveniji.

O problematiki migracij in begunstva je najprej spregovoril p. dr. Robin Schweiger. Navedel je izraze, ki so povezani z vprašanji migracij: prisilna migracija, pribežniki, azilniki, destituici, »beg možganov«. Emigracijski tokovi so sad gospodarskih in družbenih razmer v državi. Največja migracija je potekala iz vzhoda na zahod, sedaj pa iz novih članic EU v stare članice EU ter iz juga proti severu. Predavatelj je poudaril, da kar 3% svetovnega prebivalstva migrira, da se ljudje selijo v milijonih, pri čemer se finančna moč, ki jo prinašajo migracije šteje v bilionih. Velik problem je trgovanje z ljudmi, izkoriščanje ter integracija priseljencev.
V Sloveniji ima status begunca, kdor zaprosi za azil. Država Slovenija je do leta 2005 podelila status begunca le 149 osebam. Dr. Schweiger je ob koncu svojega referata zastavil vprašanje, kaj lahko storimo in kdo bo poskrbel za nove migrante? Ker je problem migracije vedno večji, bo potrebna celostna reforma za legalen vstop. Problem bi rešilo sodelovanje vseh držav in skupno reševanje migrantske problematike ter ekonomski razvoj v državah, iz katerih emigrirajo ljudje. Izziv za vse nas je, da pomagamo tistim, ki prihajajo kot emigranti.

Dr. Andrej Vovko je najprej spregovoril o izseljevanju, nato pa podal zgodovinski pogled na Rafaelovo družbo. Masovne selitve iz Evrope v Ameriko so se začele pred 100 leti. Val selitev se je začel na Irskem, nato v skandinavskih deželah, pozneje v Nemčiji, Franciji. Slovenci so se v ta val vključili konec 19. stoletja. Izseljenstvo je terjalo hud krvni davek od našega naroda. Iskanje boljšega dela, zaslužka, slaba kmetijska politika … so gnale ljudi v svet. Pred drugo svetovno vojno je prišlo najprej do notranjih migracij - iz podeželja v mesta, nato so se selili v Gradec, v Trst, Gorico, na Hrvaško, nato v bolj oddaljene kraje. Predavatelj je v nadaljevanju izpostavil vlogo katoliške cerkve pri izseljevanju. V velikem valu izseljevanja se je izselilo ok. 300.000 ljudi. Cerkev je bila proti izseljevanju. Njeno geslo je bilo, da kdor le more, naj ostane doma. Priseljenci so pogosto prišli v kraje, kjer je bilo nemogoče preživeti, niso pa imeli denarja, da bi se vrnili. Cerkev se je zelo angažirala pri tem, da ljudje niso nasedali agentom; pripravljala je ljudi na pot, jim nudila podatke o tujini, jih spremljala na poti in jim pomagala pri prilagoditvi v novi deželi.
Družba sv. Rafaela je bila ustanovljena kot cerkvena bratovščina, ki je s podporo cerkvenih in državnih ustanov, karitativnih gibanj, s članarino ter prostovoljnimi akcijami za zbiranje sredstev pomagala izseljencem, da bi ohranili vero in človeško dostojanstvo ter našli možnosti za uresničitev ciljev izselitve. Delovala je preko zastopnikov po slovenskih župnijah in v večjih evropskih pristaniščih. Družba sv. Rafaela je nastala na pobudo Antona Bonaventure Jegliča. Od leta 1903 je delovala v Ljubljani kot pomožni odbor dunajske Rafaelove družbe za ljubljansko škofijo, od leta 1907 pa kot slovenska podružnica avstrijske  Rafaelove družbe za varstvo izseljencev v Ljubljani. Njen predsednik je bil Ivan Janežič. Izdali so brošuro Kažipot za izseljence. Podružnice so ustanovili še v Gorici, Trstu in Mariboru. Leta 1908 so na pobudo Kazimirja Zakrajška ustanovili v New Yorku Družbo sv. Rafaela za slovenske priseljence, leta 1914 je ta družba prenehala delovati. Samostojno Družbo sv. Rafaela so ustanovili leta 1927 v Ljubljani. Njen prvi predsednik je postal ljubljanski župan dr. Juro Adlešič, naslednje leto pa je njegovo mesto prevzel izseljenski duhovnik p. Kazimir Zakrajšek. V letih 1935 in 1937 je Družbo sv. Rafaela v Ljubljani organizirala slovenska izseljenska kongresa. V tem času je precej naporov posvečala tudi pripravam na ustanovitev izseljenskega gradiva, muzeja in znanstvenega inštituta. Leta 1945 je bila Družba sv. Rafaela ukinjena. Leta 1990 je Slovenska pokrajinska škofovska konferenca ustanovila Katoliško središče Slovencev po svetu kot nadaljevanje nekdanje Družbe sv. Rafaela, ki se je leta 1995 preimenovalo v Rafaelovo družbo.

Msgr. Pucelj je posredoval svoje izkušnje iz pastoralnega dela, ki ga že več let opravlja kot izseljenski duhovnik v Nemčiji. Poudaril je, da je bila Rafaelova družba v zgodovini dobra pobuda in je bila velika škoda, da ni mogla nadaljevati svojega dela v obdobju totalitarnega režima. Rafaelova družba je v času svojega živega delovanja imela dobro organizirano delo med izseljenci, imela pa je tudi dobro informacijo v Sloveniji o celotni problematiki rojakov. Predavatelj je poudaril, da imamo sedaj na tem področju informacijski manko – kaj se dogaja z našimi rojaki in kaj se dogaja v domovini.
Kar 50 milijonov ljudi, ki so sedaj v EU, je iskalo novo okolje, boljše preživetje. Velika skupina ljudi, ki je odšla iz države po vojni ni bila pripravljena - nobeden jih ni posebno spremljal. Če bi nadaljevali z delom, ki ga je imela Rafaelova družba pred vojno, bi bil danes odnos do izseljencev zelo drugačen. Cerkev skrbi za vse te ljudi preko slovenskih župnij. Pastoralna skrb pomeni tudi skrb za situacijo, v kateri ti ljudje živijo: pomoč pri urejanju pokojnine, pri reševanju zdravstvenih in socialnih problemov …Velik problem med izseljenci je osamljenost – mnogim se ni uspelo integrirati v družbo. Drugo pomembno področje so mlade družine, ki so izgubile jezik. Potrebno se bo bolj seznaniti, kaj pomeni izkustvo dvokulturnosti - nikdar namreč ne moremo popolnoma zatajiti lastne kulture - kulture se med seboj bogatijo, razkol pa delajo različni interesi. V Sloveniji še vedno obstaja strah pred tujcem pa čeprav je ta Slovenec. Predavatelj je ob koncu poudaril, da bo potrebno zaživeti z našim narodom, ki živi izven naših meja.

Javne razprave sta se udeležila tudi poslanka NSi Mojca Kucler Dolinar in poslanec NSi in predsednik odbora DZ za zadeve EU Anton Kokalj.

 

Prihodnost izobraževanja v Evropi

Petek, 18. maj 2007 

 

Tretja javna razprava na temo »PRIHODNOST IZOBRAŽEVANJA V EVROPI« je potekala v četrtek, 18. maja ob 19.30 uri. Pri razpravi so sodelovali dr. Hubert Požarnik, psiholog, psihoterapevt in publicist, p. mag. Silvo Šinkovec, urednik revije Vzgoja in mag. Sanja Brus, mentor skupine promotorjev Bologne Študentske organizacije Univerze v Ljubljani.

Dr. Požarnik je v uvodnem govoru dejal, da »nikoli ni manjkalo tistih, ki so razmišljali o šoli in snovali predstave o tem, kakšna naj bo. Zmagala je praviloma zamisel tistih, ki so imeli družbeno moč. Kakšna bo šola v prihodnje, je v veliki meri odvisno od tega, kdo bo uspel uveljaviti svoje odgovore na nekatera osrednja vprašanja in svojo definicijo nekaterih ključnih pojmov: Čemu služi šola? Katero znanje je kakovostno, »pravo« in pomembno? Kaj želimo doseči z morebitnimi spremembami šole? Kaj pojmujemo kot: napredek, svoboda, človekove pravice, pravičnost, samouresničitev? Kaj pomeni biti vzgojen, izobražen človek?«

Predavatelj je izpostavil dva koncepta šole, ki si ta hip stojita v Evropi in Sloveniji nasproti t.i. »industrijsko-tehnični« in »humanistični« koncept šole. »Vodilne ideje prve zvrsti šole so npr.: prvenstvena naloga šole je izobraževanje oz. posredovanje vnaprej določenega, po znanstvenih disciplinah razčlenjenega znanja in veščin, spodbujati je potrebno predvsem zunanjo motivacijo učencev (ocene, tekmovalno ozračje v razredu),  merljivi rezultati pouka so važnejši od procesov učenja, uspešnost pouka je v največji meri plod izobraževalne tehnologije. Vodilne ideje drugega, »humanističnega« modela šole pa so: glavni cilj šole je optimalen umski, čustveni, socialni, moralni, duhovni razvoj vsakega otroka, vzgoja je enako pomembna kot izobraževanje, krepiti je potrebno notranjo motivacijo za učenje, potrebna je celovitost, življenjskost, relevantnost in smiselnost doseženih znanj, pozornost je potrebno posvetiti izboru, dodiplomskemu izobraževanju in stalnemu izpopolnjevanju učiteljev,...

Ob vsem tem je potrebno imeti stalno pred očmi, da se otroci učijo in oblikujejo tudi izven šole.« Predavatelj je ob koncu svojega razmišljanja poudaril, da prihodnost šole in družbe še ni odločena, zato do današnjih razmer v šolstvu ne smemo biti brezbrižni, temveč se je potrebno vključiti v aktivno in tvorno evropsko in domačo razpravo o prihodnosti družbe in šole.

Mag. Šinkovec je v uvodu izpostavil štiri stebre izobraževanja, ki jih je povzel po Unescu: potrebno se je učiti, da bi vedeli, učiti, da bi znali delati, učiti se živeti v skupnosti ter učiti se biti. Namen vzgoje je pomagati posamezniku, da uresniči svoje življenjsko poslanstvo in postane oseba, ki bo sposobna ustvarjati zdrave skupnosti. V svojem razmišljanju je predavatelj izpostavil misel nekdanjega generalnega direktorja Unesca Federico Mayorja o poslanstvu učitelja danes: »Etičnost je edina pot, edini način poučevanja in vzgajanja. Kar mora učitelj posredovati učencem, so vrednote.« Središče izobraževalnega procesa bi moral postati človek in ne zgolj vsebine, ki naj bi jih moral znati. Najpomembnejši je namreč tisti »kurikulum«, ki je v nas samih in ki raste počasi v formalnih in neformalnih oblikah izobraževanja. V primerjavi z Evropo je v Sloveniji nizka udeležba odraslih v izobraževanju in usposabljanju, nizka raven funkcionalne pismenosti (smo na nivoju Poljske, Portugalske in Čila), visoka stopnja osipa in ponavljanja v šolah (13% osip v štiriletnih programih srednjega izobraževanja), neravnotežje med ponudbo programov in potrebami ter nizka kakovost v izobraževanju. Zato je po besedah predavatelja potrebno vzpostaviti take sisteme in strukture, ki bodo povečale stopnjo udeleženosti v vseživljenjskem učenju. Potrebujemo sodobnejšo in bolj kakovostno ponudbo, kakovostno izobraževanje učiteljev, razvoj lokalnih/regionalnih izobraževalnih središč, nižjo stopnjo osipa in neposredno pomoč odraslim, da se vključijo v izobraževanje. Predvsem pa je potrebno je vstopiti v trajen vzgojni proces.

Mag. Sanja Brus je predstavila glavne poudarke bolonjskega procesa katerega temeljni cilj je oblikovanje Evropskega visokošolskega prostora, ki bi kar najbolje odgovarjal razvojnim izzivom Evrope. Predavateljica je izpostavila glavne točke Bolonjske deklaracije: uvedba kreditnega točkovanja opravljenih obveznosti študenta, vzpostavitev primerljivih in preglednih diplomskih stopenj na osnovi dveh glavnih ciklov (npr. 3+2), vzajemno priznavanje  relevantnih in primerljivih visokošolskih kvalifikacij, uvedba priloge k diplomi, pospeševanje mobilnosti študentov in visokošolskih učiteljev, razvijanje evropske dimenzije v izobraževanju ter večje konkurenčnosti evropskega visokega šolstva v svetu. Mag. Brus je ob sklepu poudarila, da je cilj Bolonjske deklaracije skrajševanje študija ter kakovosten študij, ki bo usmerjen na študenta. To pa je tudi glavni namen šole - da izobražuje, vzgaja in gradi celovitega človeka.

 

Rodnost in prebivalstvena politika v Evropi

Petek, 20. april 2007 

 

Druga okrogla miza na temo »RODNOST IN PREBIVALSTVENA POLITIKA V EVROPI« je potekala v četrtek, 20. aprila ob 19.30 uri.

Pri razpravi so sodelovali dr. Drago Čepar, direktor Urada za verske skupnosti, doc. dr. Jernej Zupančič, profesor na Filozofski fakulteti in Tomaž Merše, predsednik Društva Družinska pobuda.

Dr. Čepar je v uvodu predstavil situacijo rodnosti v Sloveniji. Število otrok na posamezno žensko pada že od leta 1953, ko je bilo živorojenih otrok 35000, zadnja leta pa jih je le še 17000. Slovensko prebivalstvo se od leta 1980 ne obnavlja več, naravni prirastek je danes padel že na 1.26%. Od leta 1980 do danes nam po izračunih predavatelja, zaradi manjšega števila rojstev od potrebnega (rodnost vsaj 2,1 otrok na žensko), za obnavljanje prebivalstva »manjka« kar 260.000 otrok. Od leta 1997 dalje je manjše število rojenih kot umrlih oseb, vendar je ta  podatek, ki se ga pogosto navaja v medijih, zavajajoč, saj ne pokaže resničnega primanjkljaja v slovenskem narodnem deblu. Ob teh podatkih je dr. Čepar izpostavil tudi problem davčne in pokojninske politike, ki dela svoje izračune na napačnih predpostavkah in ne upošteva tega primanjkljaja. Izpostavil je tudi problem brezposelnosti, ki jo zaradi manjšega števila otrok v prihodnje ne bo manj, ampak več. Več kot je namreč starih, več je brezposelnosti in več kot je aktivnih ljudi, več je tudi dela. Uspehi za višji naravni prirast so po besedah predavatelja možni, če bo kot prva za to poskrbela država z aktivno prebivalstveno politiko in večjim vlaganjem v družino, ker je to bistvenega pomena za obstoj in razvoj naše države.

Dr. Zupančič je spregovoril o politiki priseljevanja Slovencev, ki živijo v tujini, kot pomembnem elementu prebivalstvene politike, po kateri dokaj uspešno posegajo tudi druge Evropske države. Priseljevanje bi sicer kratkoročno rešilo problem rodnosti v Sloveniji, potrebna pa je tudi dolgoročna strategija. Njegov odgovor na vprašanje, ali bi dotok Slovencev iz tujine lahko popravil starostno piramido prebivalstva, je bil pritrdilen, vendar je poudaril, da žal Slovenija za Slovence po svetu trenutno ni dovolj privlačna, medtem ko pri emigrantih drugih narodnosti uspeh ni zagotovljen, saj z njimi tvegamo, da ne »dobimo« ljudi, ki jih Slovenija potrebuje, poleg tega pa se s tem spremeni tudi narodnostna struktura prebivalstva. Kakšni ukrepi so torej potrebni? Po besedah predavatelja je potrebno v Slovenijo z ustreznimi ukrepi pritegniti Slovence po svetu, vprašanje pa je ali smo za to dovolj ambiciozni in pripravljeni kot družba.
G. Tomaž Merše je podal videnje problematike skozi oči staršev in odnosa države do njih. Predavatelj je najprej navedel različne dejavnike, ki vplivajo na pare pri odločanju za otroke (živost in kakovost  zakonske oziroma partnerske zveze, psihofizične zmožnosti in možnosti usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, pričakovanja glede socialnih razmer, primerjalni položaj staršev v primerjavi z drugimi prebivalci, položaj staršev na trgu dela, dosegljivost dovolj velikega stanovanjskega prostora...). Pri tem odločanju lahko država s svojimi ukrepi staršem odločitev za še kakšnega otroka olajša in tako odločitev vzpodbuja ali pa jo ovira. Pri tem je pomembno, da so ukrepi dovolj celostni in usklajeni, tako da delujejo na vseh področjih, kjer je to potrebno. Tako npr. še tako dobra ureditev starševskega dopusta ne pomaga, če odločitev za starševstvo pomeni veliko tveganje za izgubo zaposlitve. Sistem v družbi je naravnan tako, da odločitev za večjo družino danes pomeni nadpovprečne napore in premagovanje kopice ovir, hkrati pa država skozi pokojninski sitem nagrajuje zavarovance z višjimi dohodki namesto zavarovancev z več otroki, ki v ta sistem skozi vzdrževanje otrok bodočih plačevalcev prispevkov v resnici prispevajo veliko več. Predstavniki oblasti že več let poskušajo ustvarjati vtis, da se vlaganje države v družine in otroke povečuje, čeprav to ne drži. Če bomo v resnici hoteli povečati rodnost, bo država morala bistveno spremeniti svoje prednostne usmeritve in veliko več vlagati predvsem v večje družine ter v vzpodbude in olajšave za odločanje za takšno družino. Celoten sistem bo potrebno spremeniti, tako da bo vsak posameznik občutil dejstvo, da je vsaka generacija v celoti (in ne le starši) odgovorna za to, da si za svoje vzdrževanje v starosti zagotovi dovolj podmladka.

 

Nacionalna identiteta v Evropi

Petek, 30. marec 2007 

 

Prva javna razprava o prihodnosti Evrope na temo »NACIONALNA IDENTITETA V EVROPI« je potekala v četrtek, 30. marca 2006 ob 19 uri, v prostorih Duhovnega središča sv. Jožefa na Poljanah, Zrinjskega ulica 9.

Pri razpravi sta sodelovala profesorja Filozofske fakultete doc. dr. Bojan Žalec, profesor za Zgodovino slovenske filozofije in dr. Dean Komel, redni profesor za sodobno filozofijo in filozofijo kulture.

Dr. Komel je v uvodnem govoru poudaril, da se do vprašanja nacionalne identitete ne moremo obnašati brezbrižno. Slovenski nacionalni interes sta razdelila dva politična bloka: prvi, ki poudarja nacionalno držo in drugi – liberalni, ki hoče nacionalni interes preseči. Ta razdelitev je vzrok, da vstopamo v EU kot narod nepripravljeni. V dokumentu »Strategija razvoja Slovenije« nacionalna identiteta ne igra pomembnejše vloge, ampak je pritaknjena poglavju o kulturi. Dr. Komel vidi v tem nedoslednost, ker s tem smotri našega razvoja niso določeni. Tukaj pa se postavi tudi vprašanje, kaj bomo po vstopu v EU naredili sami s sabo, če si ne bomo na jasnem glede naše identitete. Zgolj ekonomska uspešnost ne bo rešila vprašanje naše identitete.

Dr. Žalec je v uvodu izpostavil, da narodi niso nekaj prigodnega, ampak temeljnega v človeški naravi. Narod je nekaj, okoli česar se ljudje zbirajo, organizirajo, so dejstvo, zato narodi ne morejo izginiti, dokler ne izgine človek. Poudaril je, da je narod stvar duha in da je neupoštevanje tega nekaj katastrofalnega. Izpostavil je ključne pojme: ljudstvo (kjer so skupni običaji, ni pa skupne zavesti), narod (ko ima ljudstvo skupno zavest), nacija (ko narod dobi državo). Nacionalni momenti so bistveni za ustvarjanje moralne identitete (sestava načel, ki ščiti vrednote, kot so narod, religija, patriotizem) in so nujni za življenje. V Evropi sta dva trenda: proces nacionalizacije – nastanka nacionalnih skupnosti in proces uniformizacije, kjer se izgubljajo razlike med narodi. Za obstoj naroda je pomemben teritorij, jezik in rod. Trenutno je obstoj slovenskega naroda ogroženi prav na področju slednjega, saj vemo da smo glede rodnosti na repu evropskih narodov. Izpostavil je tudi vlogo religije kot izjemno pomembnem dejavniku za obstoj naroda in če vzamemo pod drobnogled slovensko realnost, lahko vidimo, da so prav družine verujočih tiste, z večjim številom otrok. Ob sklepu je izpostavil pogled na ljubezen do naroda kot karitas - trezna, tehtna ljubezen, ki jo človek goji do naroda.

V nadaljevanju je stekel pogovor o osebni in nacionalni identiteti ter povezavi med njima ter o vlogi cerkve in šolstva pri ohranjanju narodne identitete. Izpostavil se je problem, da je v vzgojnem sistemu poudarek na državljanski vzgoji, premalo pozornosti pa je posvečeno gradnji nacionalne identitete.

 

Rafaelova družba
O Rafaelovi družbi (10.1.2018)
Pričevanje zakoncev Starman ob razstavi Rojstvo novih domovin (27.11.2017)
Predstavitev knjige Janeza Zdešarja: Pričevalec težkih dni (14.11.2017)
Predavanje dr. Helene Jaklitsch ob razstavi Rojstvo novih domovin (10.11.2017)
Izseljenski večer, posvečen ljudski glasbi in poeziji (19.10.2017)
Mladi se povezujemo (14.10.2017)
Predstavitev knjige in odprtje razstave Rojstvo novih domovin (10.10.2017)
Dobrodošli doma 2017 (10.7.2017)
Izseljenski večer z Luko Somozo Ostercem (5.4.2017)
IN MEMORIAM Dionizij Matevčič (30.8.2016)
Slovo dr. Petra Urbanca (26.7.2016)
Nedelja Slovencev po svetu 2016 (3.7.2016)
V Benečijo ob 40. obletnici potresa (3.7.2016)
Obisk slovenske skupnosti na Švedskem (20.5.2016)
Voščilo (1.1.2016)
Dobrodošli doma (15.7.2015)
Osvobojeni, a z odprtimi ranami (3.7.2015)
Homilija koroškega duhovnika
Slovenci v Reziji (11.3.2015)
Folklorna skupina “Maribor” iz Argentine (12.2.2015)
Višarski dnevi (11.12.2014)
Kako mladi Slovenci v Italiji vidijo svojo prihodnost? (4.12.2014)
Izid fotografske monografije Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945 (24.11.2014)
Naša luč (15.5.2014)
Ekskurzija v Pulj (23.4.2014)
Naša luč (22.4.2014)
Ribniški pasijon (10.4.2014)
Simpozij o dr. Andreju Gosarju (27.3.2014)
Razstava arhivskih fotografij (27.3.2014)
Naša luč (24.3.2014)
Dokumentarni film Čudež in odprtje razstave arhivskih fotografij (14.11.2013)
Odprtje razstave arhivskih fotografij (25.10.2013)
O predstavi Prerok (22.9.2013)
Mogoče moja predvidevanja lahko spremeni tudi kakšna ljubezen (3.9.2013)
Lienz in Spittal ob Dravi (20.4.2013)
Skupina Volk Folk navdušila (28.1.2013)
Božič v Terski dolini (21.12.2012)
Turneja Slovenskega mendoškega okteta (26.9.2012)
Naš častni gost je slovenska beseda Pogovor z Danico Malovrh (29.8.2012)
Matajur (28.5.2012)
Janko Krištof - gost v Polhograjski graščini (16.4.2012)
Terska dolina (22.6.2011)
Baasem 2011 ali izlet med slovenske izseljence v Nemčiji (4.4.2011)
Koncerti duhovnih pesmi Luke Debevca Mayerja (25.11.2010)
Argentinska Slovenka ali slovenska Argentinka (12.10.2010)
Drugi posvet za mlade Slovence po svetu (11.10.2010)
Posvet slovenskih društev v Nemčiji (16.4.2010)
Večer z Rezijani (3.11.2007)
Javne razprave ob 100-letnici Rafaelove družbe (21.9.2007)
Tridesetletnica smrti pisatelja Karla Mauserja (25.6.2007)
Obletnica ustanovitve Rafaelove družbe (16.3.2007)
Dobrodelna prireditev Banket (11.3.2007)
"Na krilih ljubezni" - poletni festival mladih (14.7.2006)