Objavljeno: 20.04.2013

Lienz in Spittal ob Dravi

20. aprila 2013 smo se odpravili na avstrijsko Koroško, kjer smo obiskali Peggetz pri Lienzu in Spittal ob Dravi, kjer so bili po letu 1945 nastanjeni slovenski begunci.

Romanje v taborišči Lienz in Spittal ob Dravi

S povojnimi begunskimi taborišči na avstrijskem Koroškem smo povezani preko taboriščnih fotografij, ki jih hranimo v našem arhivu, veseli pa smo bili priložnosti, da se z društvom Nova slovenska zaveza podamo na romanje v Lienz in Spittal in tako »v živo« spoznamo kraje, kjer so bili po letu 1945 nastanjeni slovenski begunci in od koder so odhajali v svet: Argentino, Ameriko, Avstralijo, ....

Na počivališču Rožek so nas pričakali naši vodiči: gospa Majda in gospod Alojz Starman, nekdanja taboriščnika, ter njuna hčerka Ivanka Kronawetter, turistična vodička, ki so skrbno pripravili celodnevni program, tako da so nas na poti do taborišč opozarjali na pomembne zgodovinsko podatke in zanimivosti, med drugimi: na kraj Št. Jakob, kjer sta pokopana dr. Jakob Kolarič, pisec življenjepisa dr. Gregorija Rožmana in Dušan Česen, edini, ki je od enajstih ljubljanskih novomašnikov, ki so bili leta 1945 posvečeni na Koroškem, tudi ostal na Koroškem, na kraj Št. Ilj, kjer je pokopana družina akademskega slikarja Friderika Jerina, prof. za risanje v begunski gimnaziji in »očeta« Minimundusa, na Št. Rupert, kjer je pokopana mama Franceta Prešerna, saj je tam župnikoval njen sin Jurij, kraj Steindorf, kjer je zadnja leta življenja bival Ferdinand Babnik, tajnik in šofer škofa dr. Gregorija Rožmana, na v Fresach, kjer hranijo Dalmatinovo Biblijo,…

Dogajanje konec aprila in prve dni maja 1945 je iz Slovenije pognalo v beg na tisoče civilistov in uniformiranih oseb. Na Koroškem je bilo povojno dogajanje zelo pestro: begunci so prihajali iz vzhoda, na zahod so se vračali prisilni delavci – Ukrajinci in Poljaki, povsod so bili vojaki ter zaporniki iz nemških taborišč. Vetrinj je bil prva postaja slovenskih beguncev od 12. maja do konca junija 1945. Med tem so vrnili domobrance in nekaj civilistov. Na svetega Petra in Pavla (29. junij) je večina slovenskih beguncev iz Vetrinj že odšla v druga taborišča: v Peggetz pri Lienzu 2.400, v Spittal 1.800, po 600 v Št. Vid na Glini in v Judenburg. Oktobra 1945 so begunce iz Št. Vida, kjer so bile slabše barake, preselili v Kellerberg, februarja pa že v Spittal. Novembra 1946 so tja preselili tudi taboriščnike iz Peggetza. Bilo je še več manjših taborišč v kasarnah, hotelih, tovarnah, skladiščih, v vzgojnih zavodih in po šolah.

Pot nas je zato najprej vodila v Lienz. Po ogledu mestne cerkve in farnega pokopališča, kjer je bilo od junija 1945 do novembra 1946 pokopanih štirideset Slovencev, smo odšli v Peggetz, ki je bil med vojno namenjen francoskim ujetnikom, leta 1945 Kozakom, junija 1945 pa so vanj iz Vetrinja prišli slovenski begunci, ki so se po nekaj dneh bivanja na prostem nastanili v barakah.

Iz Lienza smo se odpeljali na ogled Spittala, nekdaj pomembnega trgovskega mesta, ki je bilo preko stoletij močno povezano s slovensko zgodovino. Obiskali smo lepo farno cerkev in pokopališče, kjer so pokopani slovenski begunski duhovniki: Miha Burja, Pavel Slapar, Stanko Škrbe, Anton Miklavčič, Jernej Hafner, Janez Krušič in še mnogo rojakov ter pogledali prostor, kjer je bilo nekdaj taborišče. Delno je ohranjenih še nekaj taboriščnih barak. Danes na istem področju stanuje še nekaj slovenskih družin. Leta 1963 je barake zapustil še zadnji Slovenec. V Marijini kapeli, kjer se vsako nedeljo in ob praznikih slovensko mašuje, smo romanje zaključili s sv. mašo.