Objavljeno: 07.12.2014
Ljudska pesem pove, kdo smo (pevski seminar z dr. Markom Terseglavom, december 2014)
Pogovor z dr. Markom Terseglavom, etnologom in literarnim zgodovinarjem, znanstvenim sodelavcem Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, ki je bil gost na seminarju ljudske pesmi Rafaelove družbe.
Kakšne zaklade vsebuje arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani?
Še pred začetkom leta 1934, ko je bil ustanovljen inštitut, je obstajal interes, da se ohrani čim več slovenskih ljudskih pesmi, plesov in instrumentalne glasbe. Material se je zbiral že od Prešernovih časov naprej, se zapisoval, nekaj se je tudi objavljalo. Ko je bil inštitut ustanovljen, se je vse to, kar je bilo do takrat znanega, arhiviralo. Predvsem so v arhivu pomembni zvočni primeri - prvi so iz leta 1895 iz Prekmurja. Sistematično zvočno snemanje na magnetofonski trak se je pri nas začelo leta 1955. Danes je posnetih okrog 50.000 enot gradiva iz vseh predelov Slovenije in zamejstva.
Smo torej med tistimi narodi, ki imajo najstarejše zvočne zapise?
Da, vendar posnetkov iz leta 1895 nismo naredili Slovenci sami, temveč Madžar Bela Kun. Glasbena matica je morala pridobiti številna dovoljenja, da je lahko tudi sama kupila fonograf, mehansko napravo za snemanje zvoka, in v začetku 20. stoletja tudi začela snemati.
Koliko pa po vašem mnenju Slovenci sploh cenimo to ljudsko bogastvo in koliko ga poznamo?
Ker je zapise hranil inštitut, je bilo gradivo med ljudmi dokaj nepoznano. V zadnjih 30 in 40 letih pa javnost bolje pozna naš arhiv in so se ljudje tudi začeli obračati na nas. Nekateri arhiv ljudskih pesmi cenijo kot kulturnozgodovinsko gradivo, kot del naše istovetnosti, nekaj je pa tudi takih, ki ne vedo, kaj bi s tem počeli.
Sodelovanje z našimi izseljenci v zadnjih dveh desetletjih poteka bolj intenzivno. Verjetno je za naše ljudi po svetu ljudska pesem zelo pomembna?
Ko smo navezali stike s slovensko emigracijo, smo spoznali, da so ljudske pesmi tudi del njihove kulture. Začutili smo željo in potrebo v ljudeh, da to dediščino ohranjajo. V zadnjih dvajsetih letih je bilo v Sloveniji nujno arhivirati tudi gradivo, ki je nastalo med zdomci in izseljenci.
Kot ste že omenili, so ljudske pesmi, poleg jezika, eden od temeljev narodove istovetnosti. Tretja oz. četrta generacija slovenskih izseljencev jezika že skoraj ne govori več, slovenske ljudske pesmi pa še vedno zna zapeti.
Tretja oz. četrta generacija Slovencev, ki živi v Ameriki in Argentini, je vedno živela z izkušnjo staršev in starih staršev in z ljudsko pesmijo. S pesmijo se je najlažje identificirati. Glasbena govorica je zelo pomembna za posameznika, včasih bolj kot živ jezik. Izdaja nas, kdo smo.
Kakšne so značilnosti naše slovenske glasbene govorice?
Naj jih naštejem nekaj: vokalna glasba, večglasno petje, »petje na čez«, žensko ali moško večglasje. Fantje so se nekoč zbirali na vasi, prepevali in se drug od drugega učili ljudskih pesmi. Ljudsko petje je bilo pred začetkom radia in televizije glavna komunikacija med ljudmi. Danes je petja vedno manj. Tudi ljudje postajamo drugačni – smo raje poslušalci kot aktivni soustvarjalci glasbenega življenja. S tem pa se izgublja del ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, ki nas kot narod določa, izgubljamo se v globalni kulturi.
Ostaja nevarnost, da bodo enkrat ljudske pesmi samo še v vašem arhivu?
Mislim, da ne. Vse bo odvisno od tega, koliko bomo ostali živi in ali bomo sami poustvarjali pesmi. Zborovska kultura je pri nas izredno bogata, odvisno pa je, ali bomo izven teh glasbenih norm še znali prispevati nekaj svojega, spontanega. Že Primož Trubar je dejal, da ljudska pesem umira. Res »umira« neka določena oblika, določen način, a se hkrati vedno znova rojeva nova.
Edita Žugelj, Mihela Zaveljcina
Pogovor je na Višarjah posnela Edita Žugelj in je bil predvajan na Radiu Veseljak, v oddaji Slovenija brez meja.
Kjlučne besede: Marko Terseglav, pevski seminar, ljudska pesem
